Jedro

Sodišče prve stopnje je premičnine natančno navedlo v točki 1.2 izpodbijanega sklepa, za 3. točko izpodbijanega sklepa pa ni zakonske podlage, prav tako pa tudi nobene potrebe. Po 60. členu SPZ se na premičninah lastninska pravica s pravnim poslom pridobi z izročitvijo posesti, medtem ko se za prenos lastninske pravice na nepremičninah po 49. členu SPZ (praviloma) zahteva še vpis v zemljiško knjigo. Na premičninah bo zato kupec lastninsko pravico pridobil, ko mu jih bo upraviteljica izročila v posest in se o tem ne odloča s posebnim sklepom sodišča v stečajnem postopku. Pravnomočen sklep namreč veže tako sodišče kot tudi stranke tega (stečajnega) postopka, torej tudi pritožnika, ki bi morebitno ničnost moral uveljaviti pred pravnomočnostjo sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe. V tej fazi postopka pa o tem ni več mogoče razpravljati in stranke postopka, ki bi tak ugovor morale postaviti že v tem postopku, tega ne morejo več uveljavljati ne v tem ne v kakšnem drugem postopku. Odločitev o izbrisu pravic tretjih pa ni stvar stečajnega postopka, temveč zemljiškoknjižnega postopka, v katerem bodo konkretizirane pravice, ki bodo izbrisane iz zemljiške knjige. Stečajno sodišče za odločanje o tem ni pristojno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z nekonkretiziranostjo teh pravic. Tudi če bi v tem stečajnem postopku izločitveni upnik uspel in bi mu bila izločitvena pravica priznana, nanj ne bi prešle nepremičnine, proste bremen, tudi ne proste hipotek, kar pomeni, da bi se iz vrednosti teh nepremičnin najprej poplačali hipotekarni oziroma ločitveni upniki, šele nato bi bil preostanek lahko namenjen izločitvenemu upniku.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 3. točki izreka razveljavi, v preostalem delu (glede 1. in 2. točke izreka) pa se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ugotovilo, da kupec kot univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika kot prodajalca vstopa v vse pravne položaje iz drugega odstavka 343. člena ZFPPIPP, pri podjemu „Kamnolom“, za katerega se uporablja opredelitev premoženje, ki je predmet Pogodbe o prodaji premoženja (poslovne celote) z dne 19.7.2021, in sicer gre za v točki 1.1. izpodbijanega sklepa navedene nepremičnine in za v točki 1.2. tega sklepa navedene premičnine po priloženih seznamih; (2) ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo bremen proste lastninske pravice na v tej točki navedenih nepremičninah v korist kupca, in sicer po uradni dolžnosti po pravnomočnosti tega sklepa, ko se opravijo tudi izbrisi vseh morebitnih vknjiženih bremen po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP in se opravijo ostali vpisi (izbrisi) po drugem odstavku 89. člena v zvezi s 96. členom ZZK-1 (prvi in drugi odstavek 342. člena ZFPPIPP); (3) ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo bremen proste lastninske pravice na premičninah iz priloženih seznamov v korist kupca, po uradni dolžnosti pa se po pravnomočnosti tega sklepa opravijo izbrisi vseh morebitnih vknjiženih bremen po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP.

2. Zoper navedeni sklep se je (ločitveni) upnik pravočasno pritožil, in sicer je vložil dve pritožbi po dveh pooblaščencih.

3. V prvi pritožbi (PD 4275) navaja, da se s sklepom o izročitvi nepremičnin kupcu odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca, kar je podlaga za izbris priznanih ločitvenih pravic, kupnina pa se razdeli med upnike. Vendar pa sklenjena prodajna pogodba omogoča, da bi bil pretežni del kupnine lahko vrnjen kupcu, na podlagi izpodbijanega sklepa pa bi bile izbrisane hipoteke ločitvenih upnikov; ti nato ne bi bili poplačani, pri čemer upraviteljica del kupnine zadržuje, če bi ga bilo potrebno izplačati izločitvenemu upniku v primeru, da bi uspel z lastninsko tožbo. Del kupnine upraviteljica neupravičeno zadržuje, zato je pritožnik vložil tudi ugovor proti načrtu razdelitve posebne razdelitvene mase. Pogodbeno določilo v zvezi z zadrževanjem posebne stečajne mase, ki je nastala s prodajo spornih nepremičnin, je nično. Plačilo po pogodbi v zvezi s tem je nično, ni pa tudi mogoče zaključiti, da je kupnina plačana s tako kvaliteto, da bi lahko ugotovili, da je kupec plačal kupnino. Tretja točka izreka izpodbijanega sklepa je tudi brez zakonske podlage. Nato pritožba (na 10 straneh pritožbe od 15) opisuje dosedanji potek postopka in se sklicuje na ugovor proti načrtu razdelitve, ki ga prenese v pritožbo. Nato ponovno povzame pritožbene navedbe glede možnosti, da ločitveni upniki ne bodo poplačani iz zastavljenega premoženja, zaradi česar naj bi bile določbe prodajne pogodbe nične, postopanje upraviteljice pa nezakonito in bi ji sodišče moralo naložiti razdelitev celotne kupnine. Dotlej pa se z vidika upnika šteje, da je bila kupnina v nasprotju z ZFPPIPP plačana pod razveznim pogojem, takšno plačilo pa ne predstavlja zadostne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa.

4. V drugi pritožbi (PD 4279) upnik navaja, da se v izpodbijanem sklepu določa, da se prenesejo bremen proste premičnine in nepremičnine, kar je več, kot pa določa prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP. Sklepa se ne da preizkusiti, ker niso naštete pravice oziroma bremena, ki bodo prenehala na podlagi izpodbijanega sklepa, sodišče uporablja tudi termin »morebitna vknjižena bremena«, ne da bi bila ta konkretizirana. Do tega dela sklepa se upnik niti ne more opredeliti, kar predstavlja kršitev pritožnikove ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Z izpodbijanim sklepom bodo izigrani ločitveni upniki. Upraviteljica je prodajo premoženja, ki predstavlja poslovno celoto kamnoloma, zastavila v nasprotju z veljavno ureditvijo iz ZFPPIPP. Republika Slovenija je na spornih nepremičninah (ne na vseh prodanih in tudi ne na premičninah) prijavila izločitveno pravico, vendar pa po prerekanju le-te ni ne pravočasno ne proti pravi toženi stranki vložila tožbe. Izločitvena pravica ji zato še ni prenehala, vendar ji je zaradi prodaje nepremičnin, za katero zaradi nevložitve tožbe v zakonskem roku ni bilo ovire, izločitvena pravica prenehala, s čimer ji je tudi prenehala zatrjevana lastninska pravica na teh nepremičninah. Republiki Sloveniji je nastalo obligacijsko upravičenje iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP, ta terjatev pa še ni bila preizkušena niti ne pravočasno prijavljena. Ob prerekanju take terjatve bi moral upnik tudi pravočasno vložiti tožbo za uveljavitev denarne terjatve, sicer ta preneha, enako tudi v primeru, da upnik ne uspe s pravočasno vloženo tožbo; v takem primeru se denarni znesek razdeli med druge upnika. Tudi po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-44/18-6 z dne 7.11.2019 izločitvena pravica preneha s trenutkom prodaje premoženja. Obligacijski zahtevek pa se mora glasiti na ugotovitev obstoja denarne terjatve, ne pa na ugotovitev obstoja lastninske pravice. Unovčena stečajna masa se mora razdeliti med ločitvene upnike, bivši izločitveni upnik pa pridobi le obligacijsko terjatev, ki jo je treba preizkusiti in uveljaviti, tudi v pravdi, če je prerekana. Vsako drugačno ravnanje je kršitev predpisov. Ni pa dopustna taka določba v prodajni pogodbi, da bi se del kupnine kupcu vrnil v primeru uspešne ugotovitve lastninske pravice. Lastninska tožba tudi ni več mogoča ob prenehanju izločitvene pravice s trenutkom prodaje premoženja. Izbris zavarovanj predstavlja ireverzibilno spremembo pravnega položaja ločitvenih upnikov, sporne nepremičnine pa bi po scenariju stečajne upraviteljice pridobila Republika Slovenija, čeprav ločitveni upniki ne bi bili poplačani. Določba točke 5.5 Prodajne pogodbe je zato nična. Ravnanje upraviteljice, ki je pripravljena ob uspehu v pravdi priznati lastninsko pravico na nepremičninah, čeprav je izločitvena pravica prenehala in upnik razpolaga kvečjemu le z obligacijsko terjatvijo, ločitveni upniki pa bi ločitveno pravico izgubili že z dnem plačila kupnine, je v nasprotju z veljavno pravno ureditvijo. Takšnemu nezakonitemu početju sodišče ne sme nuditi pravnega varstva. S tem je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je kršeno načelo enakega obravnavanja upnikov, nista upoštevana 19. člen ZFPPIPP in 128. člen Stvarnopravnega zakonika, ker ločitveni oziroma zastavni upniki ne bi bili poplačani iz zastavljenega premoženja, kršene so tudi ustavne pravice iz 22. in 33. člena Ustave. Izpodbijani sklep je tako mogoče izdati šele po zaključenem sporu o nepremičninah. Glede na sporno pogodbeno določilo tudi ni mogoče trditi, da je bila kupnina sploh plačana.

5. Upraviteljica je na pritožbi odgovorila, da nista utemeljeni. Odgovora na pritožbo sta v bistvenem identična, delno se razlikujeta le glede različnih pritožbenih razlogov iz vsake od pritožb. Višje sodišče bo oboje povzelo skupaj. Upraviteljica uveljavlja tudi, da upnik s podvojenima pritožbama vzpostavlja zmedo s svojimi obilnimi in ponavljajočimi se trditvami, s čimer tudi zavlačuje postopke in zlorablja procesne pravice.

V zvezi s Prodajno pogodbo sta bila pridobljena pravnomočen sklep o soglasju k njeni sklenitvi in pravnomočna odločba UE o odobritvi pravnega posla, kupnina pa je bila v celoti plačana 14.10.2021 – v roku iz pogodbe. Zato so v celoti izpolnjeni pogoji za vstop kupca v pravni položaj dolžnika in za vknjižbo bremen proste lastninske pravice na nepremičninah in premičninah, po pravnomočnosti tega sklepa pa se opravijo izbrisi vseh morebitnih vknjiženih bremen. Vse pritožbene navedbe pa se vrtijo okrog delitve posebne stečajne mase, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. Glede navedb o ničnosti pogodbe je poudarila, da je pravnomočno odločeno o pravilnosti pogodbe s sklepom o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe.

Glede prve pritožbe je navedla, da je bilo o pritožbah v dosedanjem prodajnem postopku pravnomočno odločeno, k prodajni pogodbi je bilo pravnomočno podano soglasje. S tem je pravnomočno ugotovljeno, da je vsebina prodajne pogodbe v skladu z določili zakona, in drugačno zatrjevanje pomeni nespoštovanje odločitev sodišč. Kupnina pa je bila v celoti plačana, kar je temeljni razlog za izdajo izpodbijanega sklepa.

Glede druge pritožbe v zvezi z navedbo o nekonkretiziranosti pravic tretjih oziroma bremen, ki bodo izbrisana, je navedla, da je izpodbijani sklep v skladu s 343. in 342. členom ZFPPIPP. Vknjižbe in vpise pa v skladu z 89. in 96. členom ZZK-1 izvede zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti. S sklepom o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe je ta pravnomočno potrjena, prodaja je izvedena na podlagi pravnomočnih sklepov.

Nadalje upraviteljica navaja, da je vseskozi poudarjeno dejstvo vložitve lastninske tožbe Republike Slovenije, v teku je pravda, vknjižena je zaznamba spora, na kar je bilo opozorjeno tudi v razpisu javne dražbe. Pravdni postopek še poteka, prodaja je bila dovoljena kljub temu, pravdnega postopka pa nihče ne more prejudicirati. Ta pravdni postopek bo s pravnomočno odločitvijo vezal vse, čemur sledi tudi prodajna pogodba. O usodi spornih nepremičnin ne more biti odločeno, dokler ne bo pravnomočne odločitve v sporu. Prav tako upniku ni bila dopuščena stranska intervencija.

V nadaljevanju se tudi sama sklicuje na zgoraj navedeno ustavno odločbo. Republika Slovenija pa je v spis vložila zahtevo za izplačilo denarnega zneska. To zahtevo bo ohranila, če bo v pravdi odločeno v njeno korist, v tem primeru bo tudi prejela izplačilo. Republika Slovenija pa je s prodajo soglašala, če se kupnina v posebni stečajni masi rezervira zanjo do pravnomočnosti odločitve o zahtevku in pod pogojem, da noben upnik ne bo uspešen pri podaji ugovora proti načrtu razdelitve. Ta posebna masa iz spornih nepremičnin bo predmet posebnih procesnih dejanj. Kupec bo nesporno postal lastnik vsega premoženja, nanj pa bodo prenesene vse premičnine in nesporne nepremičnine. Kljub prodaji bo Republika Slovenija še vedno imela interes za vodenje spora glede na uveljavljeno obligacijsko upravičenje. Po 190. členu ZPP se pravda lahko dokonča med prvotnimi strankami postopka. O usodi prejete kupnine pa se bo lahko odločalo šele po pravnomočnem končanju pravde.

Glede izigravanja upnikov je navedla, da so ločitvene pravice na prodanih nepremičninah s plačilom kupnine že prenehale, izbris pravic tretjih iz zemljiške knjige je zgolj deklaratorne narave. Sodna praksa glede konkurence ločitvene in izločitvene pravice je jasna, ločitvene pravice obstajajo le na premoženju stečajnega dolžnika. Predmet izločitvene pravice je izvzet iz stečajne mase, izročiti je treba predmet brez kakršnihkoli bremen, ki jih sicer trpi premoženje, ki sestavlja stečajno maso. Taki upniki ne nosijo materialnopravnih posledic stečajnega postopka in s tem tudi ne njegovih stroškov, razen stroškov prodaje tega premoženja.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Uvodoma višje sodišče poudarja, da je prva pritožba v pretežni meri sestavljena iz ugovora zoper načrt razdelitve, na te navedbe pa višje sodišče ne bo odgovarjalo, saj za odločitev niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

8. Izpodbijani sklep je sklep o vstopu kupca v pravni položaj stečajnega dolžnika zaradi prodaje poslovne celote, izdan na podlagi 343. člena ZFPPIPP. V tem sklepu mora biti premoženje v celoti specificirano, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi upoštevalo. Pritožnik pa ima prav, ko navaja, da se odločitev po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP sprejme le glede nepremičnin (2. točka četrtega odstavka 343. člena ZFPPIPP). Gre za sklep o izročitvi nepremičnin kupcu, s katerim sodišče odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Glede premičnin se tak sklep ne sprejme, kar je logično tudi zato, ker premičnine niso vknjižene v zemljiški knjigi, praviloma pa tudi ne v kakem drugem registru oziroma knjigi. Sodišče prve stopnje je premičnine natančno navedlo v točki 1.2 izpodbijanega sklepa, za 3. točko izpodbijanega sklepa pa ni zakonske podlage, prav tako pa tudi nobene potrebe. Po 60. členu SPZ se na premičninah lastninska pravica s pravnim poslom pridobi z izročitvijo posesti, medtem ko se za prenos lastninske pravice na nepremičninah po 49. členu SPZ (praviloma) zahteva še vpis v zemljiško knjigo. Na premičninah bo zato kupec lastninsko pravico pridobil, ko mu jih bo upraviteljica izročila v posest in se o tem ne odloča s posebnim sklepom sodišča v stečajnem postopku. Glede na navedeno je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sklep v 3. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

9. V obravnavani zadevi je sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe pravnomočen, kar ni sporno. Ta sklep pa je bil tisti, glede katerega bi se v stečajnem postopku lahko ugotavljala ničnost posameznih pogodbenih določil. Ne glede na to, ali je bila pogodba morebiti res nična glede pogodbenega določila v točki 5.5 pogodbe (po katerem se kupnina za sporne nepremičnine, glede katerih je bila vložena lastninska tožba, ne bo delila med upnike, dokler zahtevek ni pravnomočno zavrnjen, če pa bo kupec na njih izgubil lastninsko pravico, mu bo vrnjen sorazmerni del kupnine), se s pravnomočnostjo sklepa o soglasju k sklenitvi take prodajne pogodbe ničnosti ne more več uveljavljati. Pravnomočen sklep namreč veže tako sodišče kot tudi stranke tega (stečajnega) postopka, torej tudi pritožnika, ki bi morebitno ničnost moral uveljaviti pred pravnomočnostjo sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe. V tej fazi postopka pa o tem ni več mogoče razpravljati in stranke postopka, ki bi tak ugovor morale postaviti že v tem postopku, tega ne morejo več uveljavljati ne v tem ne v kakšnem drugem postopku.

10. S sklepom po 343. členu ZFPPIPP in glede nepremičnin s sklepom po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP se ne odloča, katere pravice tretjih prenehajo na prodanem premoženju. Stečajno sodišče bi eventualno lahko odločilo le o kakšni pravici, ki ne preneha, vendar pa v tem postopku za kaj takega ni bilo pravne podlage. Glede nepremičnin je zato sodišče moralo sprejeti le sklep po drugem odstavku 342. člena ZFPPIPP (kot to določa 2. točka četrtega odstavka 343. člena ZFPPIPP) – da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Katere pravice tretjih prenehajo, delno določa že prvi odstavek 342. člena ZFPPIPP, taksativno pa jih našteva 89. člen ZZK-1 v zvezi s 96. členom ZZK-1. Odločitev o izbrisu pravic tretjih pa ni stvar stečajnega postopka, temveč zemljiškoknjižnega postopka, v katerem bodo konkretizirane pravice, ki bodo izbrisane iz zemljiške knjige. Stečajno sodišče za odločanje o tem ni pristojno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi z nekonkretiziranostjo teh pravic.

11. Da je sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe pravnomočen in je bila kupnina v celoti plačana, ni sporno. Prav tako je bil pravni posel odobren s pravnomočno odločbo UE (št. 000-000/2021-5 z dne 11.8.2021). S tem pa so v celoti izpolnjeni pogoji za izročitev nepremičnin kupcu, kot pravilno uveljavlja tudi upraviteljica. Kako bo kupnina za sporne nepremičnine razdeljena, pa v postopku s sklepom, izdanim po 343. in 342. členu ZFPPIPP, ni mogoče odločati, temveč bo odločeno v postopku razdelitve.

12. Višje sodišče pa še poudarja, da vsi problemi, ki jih navaja pritožnik, izhajajo iz napačnih materialnopravnih stališč tako njega kot upraviteljice. Kot izhaja tako iz petega odstavka 299. člena ZFPPIPP kot iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-44/18-6 z dne 7.11.2019 je s prodajo nepremičnin, za katero ni bilo ovire, ker izločitveni upnik ni pravočasno opravil vseh potrebnih dejanj (kot je bilo ugotovljeno tudi s sklepom višjega sodišča Cst 87/2021 z dne 24.3.2021, ki je bil izdan v zvezi s pritožbo zoper sklep o prodaji), izločitvena pravica prenehala. Taka ureditev je predpisana zaradi zaščite kupca, ki lastninsko pravico originarno pridobi na premoženju, ki ga kupi v stečajnem postopku. Osebi, ki meni, da je imela lastninsko pravico na določenem premoženju, pa ostane le še zahteva, da se ji izplača denarni znesek, zmanjšan za stroške prodaje (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP), medtem ko zoper nikogar več ne more uveljavljati zahtevka v zvezi z obstojem lastninske oziroma izločitvene pravice. Po 89. členu ZZK-1 se iz zemljiške knjige izbrišejo tudi zaznambe spora, ki začnejo učinkovati pa začetku stečajnega postopka (4. točka tretjega odstavka 89. člena ZZK-1). Glede trditev o razdelitvi kupnine, prejete za sporne nepremičnine, kar sicer ni predmet tega pritožbenega postopka, pa višje sodišče pripominja le, da tudi če bi v tem stečajnem postopku izločitveni upnik uspel in bi mu bila izločitvena pravica priznana, nanj ne bi prešle nepremičnine, proste bremen, tudi ne proste hipotek, kar pomeni, da bi se iz vrednosti teh nepremičnin najprej poplačali hipotekarni oziroma ločitveni upniki, šele nato bi bil preostanek lahko namenjen izločitvenemu upniku. Navedeno pa tudi pokaže, da ob pravilnem upoštevanju materialnega prava niti ne more priti do kakršnegakoli oškodovanja ločitvenih upnikov, razen če bi izločitveni upnik uspel dokazati take napake nastanka hipotek, ki bi upravičevale njihov izbris iz zemljiške knjige (tudi s tem ne bi bilo izkazano nedopustno oškodovanje ločitvenih upnikov). Izločitveni upnik pa ločitvenih pravic pritožnika do izdaje sklepa o preizkusu terjatev niti ni prerekal, torej jih priznava.

13. Odločitev sodišča prve stopnje v točkah 1 in 2 je tako pravilna, saj so izpolnjeni pogoji za vstop kupca v pravne položaje dolžnika glede nepremičnin in premičnin, prav tako pa so izpolnjeni tudi pogoji za vknjižbo njegove lastninske pravice na nepremičninah. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene druge kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), razen glede 3. točke izreka izpodbijanega sklepa, neutemeljeno pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.