Jedro

Prihodek ne more služiti kot osnova za sklepanje o preprečitvi povečanja premoženja ter s tem za izračun škode iz naslova izgubljenega dobička.

Pravna oseba, katere ugled oziroma dobro ime je bilo okrnjeno zaradi dejanja nelojalne konkurence, je na načelni ravni sicer lahko upravičena do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar pa mora biti poleg ostalih predpostavk odškodninske obveznosti plačati denarno odškodnino po 183. členu OZ v zvezi s 27. členom ZVK (dejanja nelojalne konkurence, vzročne zveze, krivde in okoliščin primera, ki opravičujejo denarno odškodnino) izkazan tudi nastanek škode, ki se kaže v okrnitvi ugleda in dobrega imena pravne osebe Kadar protipravnost (kot predpostavka odškodninske odgovornosti) nastopi v pojavni obliki kršitve pogodbene obveznosti, se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo ta kršitev povzroči, uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti. Pravno priznana škoda, ki jo zakon predvideva za primer poslovne odškodninske odgovornosti, pa je samo premoženjska škoda. Že iz tega razloga zahtevek na povrnitev nepremoženjske škode iz 183. člena OZ, oprt na trditve o kršitvi pogodbene obveznosti tožene stranke, ne more biti utemeljen. V konkretnem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča trditve tožeče stranke ne utemeljujejo škodne posledice - to je okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke. To pomeni, da je tožba v tem delu nesklepčna.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi .

2. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 702,27 EUR, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Odločitev prvostopenjskega sodišča in pritožbena dejanja Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 37.231,68 EUR s pp in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.438,70 EUR, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo „iz vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Predlaga tudi, naj pritožbeno sodišče v osemdnevnem roku po izdaji odločbe naloži tožeči stranki v plačilo stroške odgovora na pritožbo, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev pritožbe Tožbeni zahtevek v predmetni pravdi je odškodninski; tožeča stranka zahteva povrnitev škode v skupnem znesku 37.231,68 EUR s pp. Iz trditvene podlage tožeče stranke je povzeti, da tožeča stranka odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljuje na treh sklopih kršitvenih ravnanj: (1) neizpolnitev (prenehanje izvajanja) pogodbeno [1] prevzetih del, (2) kršitev pogodbene konkurenčne klavzule iz 8. člena pogodbe in (3) dejanja nelojalne konkurence po 13. členu Zakona o varstvu konkurence [2]. Tožeča stranka zatrjuje, da ji je z navedenimi kršitvenimi ravnanji nastalo več pojavnih oblik škod, in sicer: (1) izgubljeni dobiček, (2) nepremoženjska škoda zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe ter (3) škoda, nastala z dejanji nelojalne konkurence in škoda, storjena s kršitvijo konkurenčne prepovedi iz 8. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju (prim. list. št. 105 in 120). V skladu s tem je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 15. 10. 2009 specificirala tožbeni zahtevek tako, da je za vsako od navedenih pojavnih oblik škod opredelila višino vtoževanega zneska, ki odpade nanjo: del terjatve v znesku 20.373,06 EUR vtožuje iz naslova izgubljenega dobička, del terjatve v znesku 8.345,85 EUR zaradi okrnitve ugleda pravne osebe ter del terjatve v znesku 8.512,78 EUR, delno v višini 50% kot škodo zaradi dejanja nelojalne konkurence in delno v višini 50% tega zneska kot škodo zaradi kršitve 8. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju (primerjaj list. št. 120). Ker torej tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na različnih dejanskih in pravnih podlagah, je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbo po posameznih postavkah vtoževane škode:

1.) Škoda iz naslova izgubljenega dobička (20.373,06 EUR) Sodišče prve stopnje je odškodninski zahtevek iz naslova izgubljenega dobička zavrnilo na podlagi presoje, da je tožba v tem delu nesklepčna. Presojo je oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka iz naslova preprečitve povečanja premoženja zahteva plačilo (izgubljenega) prihodka in ne izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da prihodek ne more služiti kot osnova za sklepanje o preprečitvi povečanja premoženja. Takšno stališče je docela uveljavljeno v pravni teoriji [3] in sodni praksi [4]. Ker ga je že prvostopenjsko sodišče izčrpno povzelo v razlogih izpodbijane sodbe, se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, nanje v celoti sklicuje.

Ne drži pritožbeni očitek, da je tožeča stranka podala vse potrebne trditve za izračun škode iz naslova izgubljenega dobička. Tožeča stranka je namreč škodo iz naslova izgubljenega dobička opredelila kot „izpad dohodka zaradi neizvedbe seminarjev“ (list. št. 100, 101 in 117). S tem v zvezi je tožeča stranka navedla, da »je izpad dohodka, ki ga je utrpela zaradi ravnanja (kršitev poslovne obveznosti) tožene stranke, znašal 40.963,92 EUR. Plačilo zneska 20.373,06 EUR predstavlja po oceni tožeče stranke premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dobička, ki je nastala kot posledica kršitve poslovne obveznosti« (list. št. 117). Pri svoji »oceni« izgubljenega dobička torej tožeča stranka ni opredelila stroškov, ki so nujna posledica opravljanja vsake pridobitne dejavnosti. Zato domnevne škode, ki naj bi ji nastala iz naslova izgubljenega dobička, ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenim izvajanjem, da njena dejavnost ne spada med »visoko stroškovne dejavnosti«, zato naj bi njene navedbe, ki teh stroškov posebej ne opredeljujejo, zadoščale za ugotovitev višine izgubljenega dobička. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbeno novoto, za katero tožeča stranka ni navedla, zakaj je ni mogla uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 337. člena ZPP), poleg tega pa je ta trditev povsem nekonkretizirana in najmanj v nasprotju z navedbami same tožeče stranke, iz katerih izhaja, da je bila razlika med izpadom dohodka zaradi ravnanja tožene stranke in s strani tožeče stranke ocenjenim izgubljenim dobičkom 20.590,86 EUR.

Tožeča stranka se ne more trditvenega bremena (212. člen ZPP) v zvezi z opredelitvijo stroškov, na podlagi katere je sploh mogoče ugotavljati škodo iz naslova izgubljenega dobička, razbremeniti niti s sklicevanjem, da bi višino izgubljenega dobička moral ugotavljati izvedenec. Kot je pravilno razlogovalo že prvostopenjsko sodišče, izvajanje dokazov ni namenjeno nadomeščanju pomanjkljive trditvene podlage, ampak ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev.

Pritožbeno sodišče ne sprejema niti pritožbenega očitka, češ da je sodišče prve stopnje s tem, ko tožeče stranke ni opozorilo na pomanjkljivosti v njeni trditveni podlagi glede izgubljenega dobička, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ker je na nesklepčno trditveno podlago v tem delu na več mestih opozorila že tožena stranka (v odgovoru na tožbo (list. št. 28), v vlogi z dne 24. 09. 2009 (list. št. 111 in 112) in na glavni obravnavi dne 15. 10. 2009 (list. št. 120)), sodišče prve stopnje v tej smeri ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, ampak bi morala ob zadostni procesni skrbnosti tožeča stranka sama odpraviti nesklepčno trditveno podlago.

2.) Škoda zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena pravne osebe (8.345,85 EUR) Tožeča stranka je nastanek nepremoženjske škode iz naslova okrnitve njenega ugleda in dobrega imena (183. člen OZ) utemeljevala na podlagi (a) zatrjevane odpovedi seminarjev in izgube poslovnih partnerjev kot posledicama prenehanja izvajanja toženčevih obveznosti in (b) omenjanja tožeče stranke in gospe N. V. U. [5] v povezavi s ponujanjem storitve tožene stranke ter zaradi klicanja pogodbenih partnerjev tožeče stranke (primerjaj list. št. 104).

Ad.a)

Prvo kršitveno ravnanje, na katerega se v zvezi z utemeljitvijo nepremoženjske škode iz 183. čl. OZ sklicuje tožeča stranka, se nanaša na kršitev - neizpolnitev pogodbene obveznosti tožene stranke. Kadar protipravnost (kot predpostavka odškodninske odgovornosti) nastopi v pojavni obliki kršitve pogodbene obveznosti, se za odškodninsko odgovornost za škodo, ki jo ta kršitev povzroči, uporabljajo pravila o poslovni odškodninski odgovornosti (2. odst. 239. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) [6]. Pravno priznana škoda, ki jo zakon predvideva za primer poslovne odškodninske odgovornosti, pa je samo premoženjska škoda (arg. 1. odst. 243. člena OZ). Že iz tega razloga zahtevek na povrnitev nepremoženjske škode iz 183. člena OZ, oprt na trditve o kršitvi pogodbene obveznosti tožene stranke, ne more biti utemeljen. S tem pa odpade presoja tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija presojo sodišča, da ugled tožeče stranke ni bil okrnjen, ker iz listinske dokumentacije ne izhaja, da »bi bile odpovedi posledica dejstva, da bi pogodbeni partnerji začeli dvomiti v sposobnosti tožeče stranke« in »da bi bila preložitev predvidenih seminarjev takšna okoliščina primera, ki bi tožečo stranko upravičevala do odškodnine iz tega naslova« (prim. tč. 9b sodbe).

Ad.b)

Pritožnica utemeljeno opozarja, da se prvostopenjsko sodišče v zvezi s presojo odškodninske odgovornosti za nepremoženjsko škodo iz 183. člena OZ ni opredelilo do zatrjevanih kršitvenih ravnanj, zgoraj označenih pod točko (b). Vsebinsko pomenijo te trditve utemeljevanje dejanj nelojalne konkurence (13. čl. ZVK) kot ene izmed predpostavk odškodninskega zahtevka iz 27. člena ZVK. Pravna oseba, katere ugled oziroma dobro ime je bilo okrnjeno zaradi dejanja nelojalne konkurence, je na načelni ravni sicer lahko upravičena do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo [8], vendar pa mora biti poleg ostalih predpostavk odškodninske obveznosti plačati denarno odškodnino po 183. členu OZ v zvezi s 27. členom ZVK (dejanja nelojalne konkurence, vzročne zveze, krivde in okoliščin primera, ki opravičujejo denarno odškodnino) izkazan tudi nastanek škode, ki se kaže v okrnitvi ugleda in dobrega imena pravne osebe [9]. V konkretnem primeru pa po presoji pritožbenega sodišča trditve tožeče stranke ne utemeljujejo škodne posledice - to je okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke. To pomeni, da je tožba v tem delu nesklepčna. Toženi stranki očitana dejanja »omenjanja tožeče stranke in njene direktorice v povezavi s ponujanjem toženčevih storitev« in »klicanja njenih pogodbenih partnerjev«, tudi če je z njimi izkazana kršitev prepovedi konkurence (prim. 1. alineja 3. odstavka v zvezi z 2. odst. 13. člena ZVK), namreč sama po sebi še ne pomenijo očrnjevanja ali omalovaževanja podjetja tožeče stranke. Iz trditev tožeče stranke je mogoče sklepati kvečjemu nasprotno, in sicer, da se je tožena stranka pri ponujanju svojih storitev sklicevala na ugled tožeče stranke in pri tem širila njeno dobro ime. Takšno ravnanje tožene stranke pa izključuje nastanek škode iz 183. člena OZ. Iz razloženega sledi, da tožeča stranka ni utemeljila ene od predpostavk odškodninskega zahtevka iz 27. člena ZVK v zvezi s 183. členom OZ. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ne more biti utemeljen. V posledici opisane presoje logično izzvenijo tudi pritožbeni očitki, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožeče stranke, da je toženec kršil dobro ime in ugled tožeče stranke s tem, da je kot referenco navajal delo pri tožeči stranki in se predstavljal z njenim imenom, ter da ni v zvezi s tem izvajalo predlaganih dokazov.

3. Škoda, storjena z dejanji nelojalne konkurence in škoda, storjena s kršitvijo konkurenčne prepovedi iz 8. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju (8.512,78 EUR) Tožeča stranka je najprej zatrjevala, da naj bi bila tožena stranka dolžna povrniti znesek 8.512,78 EUR »kot odmeno za svoje pridobljeno znanje« (prim. list. št. 105), nato pa je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da ta znesek vtožuje delno v višini 50% kot škodo zaradi dejanja nelojalne konkurence in delno v višini 50% tega zneska kot škodo zaradi kršitve 8. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju (prim. list. št. 120).

Da bi tožeča stranka uspela z zahtevkom iz 27. člena ZVK in z zahtevkom na povrnitev škode iz naslova kršitve konkurenčne klavzule, bi morala sama utemeljiti, katera pravno priznana oblika škode ji je z zatrjevanimi kršitvenimi ravnanji nastala in v kolikšni višini. Na njej je namreč trditveno in dokazno breme za navajanje in dokazovanje dejstev, s katerimi utemeljuje zahtevek (212. člen ZPP).

V zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi dejanj nelojalne konkurence (27. člen ZVK) je tožeča stranka resda navedla več ravnaj tožene stranke, ki po njenem mnenju pomenijo dejanja nelojalne konkurence (prim. list. št. 101 in 102), vendar pa pri tem iz njenih navedb ni mogoče razbrati, katera vrsta premoženjske [10] škode (navadna škoda, izgubljeni dobiček ali škoda zaradi kršitve poslovnega ugleda [11]) in v kolikšni višini ji je zaradi zatrjevanih kršitev nastala. Gola navedba, da zahteva 50% od zneska 8.512,78 EUR „kot škodo zaradi dejanja nelojalne konkurence“ pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni zadostne utemeljitve odškodninskega tožbenega zahtevka. Iz razloženega sledi, da je tožba tudi v tem delu ostala nesklepčna. Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je zahtevek v tem delu zavrnilo.

Prav tako je nesklepčna tožba v delu, ki se nanaša na povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Tožeča stranka ni utemeljila, zakaj iz tega naslova zahteva ravno »50% od zneska 8.512,78 EUR«, prav tako pa iz njenih navedb ni mogoče razbrati, katero vrsto škode v okviru določila 3. in 4. odstavka 8. člena pogodbe o poslovnem sodelovanju (A3) naj bi ta znesek predstavljal. Brez določnih trditev o obsegu in višine škode, pa sodišče odškodninskega zahtevka v tem delu ne more preizkusiti.

Iz zgornje obrazložitve sledi, da je odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka v višini 8. 512,78 EUR treba pritrditi že iz razloga nesklepčnosti tožbe v tem delu. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v presojo pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita neobrazloženost sodbe v tem delu, neopredelitev do vseh navedb tožeče stranke in neizvedbo dokaznih predlogov. Ker je tožena stranka večkrat izrecno in konkretizirano opozorila na nesklepčnost tožbe v tem delu (prim. list. št. 113 in list. št. 121), po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo dolžno izvajati (dodatnega) materialnega procesnega vodstva v tej smeri. Zato zaradi opustitve le-tega ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

4. Pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških Pritožnica se izrecno pritožuje tudi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških, vendar pa s povsem pavšalno navedbo, da po izračunu tožeče stranke stroški tožene stranke »ne znesejo priznanih 2.438,70 EUR“. Koliko naj bi po njenem izračunu znašali ti stroški, pa pritožnica ne navede. Iz pritožbenih trditev torej izhaja, da je tožeča stranka izdelala lasten obračun pravdnih stroškov tožene stranke. Temu naziranju pritožbeno sodišče mora slediti, saj je tožeča stranka imela za obračun vse relevantne podatke (priglasitev stroškov tožene stranke v njenih pripr. vlogah in na zadnji glavni obravnavi). Pritožnica bi zato morala navesti, koliko znašajo stroški po njenem obračunu. Ne more pa pritožnica uspešno izpodbiti odločitve o pravdnih stroških zgolj na podlagi pavšalnega sklicevanja, da odmera stroškov s strani prvostopenjskega sodišča ni bila pravilna. Upoštevaje razloženo se izkaže za nepomembno pritožbeno izvajanje, da sodišče tožeči stranki ni posredovalo stroškovnika in da od pooblaščenca tožeče stranke, ki ima pisarno izven kraja razpravljajočega sodišča, ni mogoče pričakovati, da bi zgolj zaradi stroškovnika vpogledal v spis.

III. Povzetek odločitve drugostopenjskega sodišča

III.1. Odločitev o glavni stvari Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (

1. tč. izreka te sodbe ).

III.2. Pritožbeni stroški Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo priglašene stroške sestave odgovora na pritožbo po 1. tč. Tar. št. 21 OT, kar ob upoštevanju vrednosti odv. točke na dan izdaje sodbe v višini 0,459 EUR znese 573,75 EUR. Presežka priglašenih stroškov pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, ker za to ni podlage v pravkar navedenem določilu OT. Toženi stranki pa gredo tudi 2% materialni stroški (11,475 EUR) in 20% DDV (117,045 EUR), kar skupaj znaša 702,27 EUR pritožbenih stroškov. Plačilo teh stroškov je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki v splošnem 15-dnevnem paricijskem roku (2. odstavek 313. člena ZPP), ki teče od vročitve prepisa te sodbe (in ne v 8 dnevnem od izdaje sodbe, kot zahteva tožena stranka v odgovoru na pritožbo). V primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov, pa bo tožeča stranka morala povrniti toženi stranki še zakonske zamudne obresti (primerjaj načelno pravno mnenje VS RS I/2006, str. 7). Pritožbeno sodišče je po povedanem odločilo, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodbe.

[1] Na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 1.10.2004 (priloga A3; v nadaljevanju: pogodba).

[2] Ur. l. RS, št. 18-816/1993 in Ur. l. RS, št. 110-5391/2002; v nadaljevanju ZVK.

[3] Glej npr. dr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 948-953. [4] Glej npr. judikat Vrhovnega sodišča RS II Ips 17/2003. [5] Zakonita zastopnica tožeče stranke.

[6] Prim. dr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 206. [7] Glej ibidem str. 220. [8] Prim. dr. N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 1062 in 1063. [9] Ibidem str. 1058. [10] Glede zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode zaradi dejanj nelojalne konkurence je pritožbeno sodišče že podalo svoje razloge v točki II.2.(b) obrazložitve te sodbe. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožeča stranka le z nekaterimi od več zatrjevanih dejanj nelojalne konkurence utemeljila zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Katera so ta, je pritožbeno sodišče povzelo v prej omenjeni točki II.2.(b), pri čemer je črpalo iz trditev tožeče stranke v vlogi z dne 2.9.2009 (list. št. 104).

[11] Dr. N. Plavšak v Komentarju Obligacijskega zakonika zavzema stališče, da je treba v okviru določil obligacijskega priznava priznati pravni osebi tudi možnost uveljavljanja premoženjske škode zaradi kršitve poslovnega ugleda kot posebne oblike premoženjske škode. V poslovnem življenju je ta škoda najpogosteje posledica prav dejanj nelojalne konkurence. Zaradi okrnjenega ugleda bo gospodarskemu subjektu v določenem prihodnjem obdobju nastajala škoda, ki se bo kazala v obliki izgubljenega dobička, praviloma pa tudi v obliki povečanih stroškov marketinga, ki bo potreben zaradi povečanja okrnjenega ugleda gospodarskega subjekta. Več o tem (predvsem v zvezi z opredelitvijo višine te škode) glej prispevek avtorice v navedenem delu, objavljen v GV Založbi, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 953-955.