Jedro

Dejstvo, da je tožnik, kot sam priznava, podpisal pogodbo, ne da bi jo prej prebral, nima nobenega vpliva na veljavnost pogodbe. Takšna zmota namreč ni opravičljiva, saj tožnik pri sklepanju pogodbe očitno ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožnikov primarni zahtevek, naj se ugotovi, da je nična pogodba o finančnem leasingu št. 06176, ki sta jo 20. 3. 2006 sklenili pravdni stranki, kot njegov podredni zahtevek za razveljavitev iste pogodbe. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 1.461,95 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse dovoljene pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in ponavlja svoje dosedanje navedbe. Vztraja pri zatrjevanem dogovoru o poroštvu, ki ga je tožnik sklenil s S.Z. Ponavlja, da listin pred podpisom ni prebral, ker je bil zaveden. Sodišče ne bi smelo verjeti S.Z., saj je storil že več poslovnih goljufij, njegova izpoved pa je skrajno neresna. Izpodbijana pogodba o finančnem leasingu je pogodba zgolj na papirju. Tožnik je šele v letu 2008, ko je prejel prvi opomin, ugotovil, da je leasingojemalec. Če bi to prej vedel, pogodbe ne bi podpisal, saj ni nameraval kupiti vozila. S.Z. je toženki poslal ponarejene listine. Toženka nikoli ni postala lastnica osebnega vozila, zato ga ni mogla izročiti v uporabo tožniku. Predmet pogodbe ob sklepanju pogodbe ni obstajal. S.Z. je zavedel tudi toženko, zato je pogodba vsekakor nična oziroma vsaj izpodbojna.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, drugih pa tožnik opredeljeno ne uveljavlja. V pritožbi predvsem ponavlja svoje trditve, na katere mu je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Po izvedenem dokaznem postopku se je lahko zanesljivo prepričalo, da niso podani zatrjevani razlogi za ničnost oziroma izpodbojnost sporne pogodbe. Takšno svojo presojo pa je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno materialnopravno utemeljilo.

6. Dejstvo, da je tožnik, kot že ves čas sam priznava, podpisal pogodbo, ne da bi jo prej prebral, nima nobenega vpliva na veljavnost pogodbe. Takšna zmota namreč ni opravičljiva, upoštevaje drugi odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj tožnik pri sklepanju pogodbe očitno ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Glede na vsebino sporne pogodbe ne more biti nobenega dvoma, da se je tožnik s podpisom pogodbe zavezal toženki kot leasingojemalec in ne kot porok. Brez pomena je zato pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Tega domnevno drugačen tožnikov dogovor s S. Z. ne more spremeniti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je tožnik pogodbo sklenil v prevari. Tudi če je zatrjevano tožnikovo zmoto res povzročil S. Z., bi se tožnik v skladu s tretjim odstavkom 49. člena OZ lahko skliceval na prevaro le, če bi toženka ob sklenitvi pogodbe zanjo vedela ali bi morala vedeti, tega pa tožnik ni dokazal. 7. Za presojo, ali je bila pogodba veljavno sklenjena, ni bistveno, kdaj naj bi tožnik izvedel za svojo zmoto, kdo (če sploh) je dotlej plačeval najemnino toženki namesto tožnika in da tožnik v resnici sploh ni nameraval kupiti vozila. Tožnikova teza, da je bila sklenitev sporne pogodbe o leasingu posledica nesporazuma med pogodbenima strankama, je bila v izpodbijani sodbi prepričljivo zavrnjena. Nesprejemljiva pa je tudi pritožbena trditev o neobstoječem oziroma nemogočem predmetu pogodbe. Osebno vozilo, katerega nakup je financirala toženka, je ob sklenitvi pogodbe o leasingu z dne 20. 3. 2006 brez dvoma obstajalo, le da da je bilo 24. 3. 2006 prodano M. 8. Materialnopravno pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da gre v obravnavanem primeru za indirektni finančni leasing. Sodišče prve stopnje je zato upravičeno kot nerelevantne zavrnilo tožnikove trditve, da toženka zaradi ponarejenih listin ni postala lastnica vozila in tega ni mogla izročiti tožniku. Toženka kot leasingodajalka ni sodelovala ne pri izbiri predmeta leasinga in ne pri izbiri dobavitelja, skratka, glede dobave vozila ni prevzela nobenega rizika. Leasingodajalec pri tej vrsti pogodbe ne odgovarja za stvarne in pravne napake v leasing dane stvari, kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker je bila toženka le plačnik, ne pa tudi dobavitelj vozila, veljavnost pogodbe ne more biti odvisna od njegove izročitve tožniku. Navsezadnje pa je tožnik v zapisniku o prevzemu z dne 20.3.2006 izrecno izjavil, da je pregledal in prevzel predmet leasing pogodbe na podlagi ustreznih pooblastil, pravdni stranki pa sta zato izrecno izključili toženkino odgovornost za morebitne napake. Če tožnik kljub temu ni dobil vozila v uporabo, ga pogodba s toženko vseeno veže. 9. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

10. Tožnik je s pritožbo propadel in ni upravičen do povračila svojih stroškov zanjo, medtem ko toženka z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi, zato mora svoje stroške za odgovor kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona).