Jedro

Med strankama ni sporen obstoj odločbe, s katero je bilo na podlagi ZENO ugotovljeno, da tožnica dejansko ne prebiva na naslovu C., Ljubljana, in da se jo zato izbriše iz registra. Zato se je tožena stranka lahko oprla na razlago, da pravna podlaga za dodelitev odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne pokriva izbrisa na podlagi ZENO, saj se na podlagi izbrisa iz registra po določbah ZENO smatra, da je oseba zapustila bivališče, ker ni imela več dejanskega namena prebivanja na določenem naslovu. Ker tožnica tudi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da tožnica ni bila izbrisana, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, glede na to, da je bila zanjo podana vloga za sprejem v državljanstvo, je izpodbijana odločba zakonita in pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/13, v nadaljevanju: ZPŠOIRSP), v povezavi s 15. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), odločila, da se zahteva A.A., rojene dne ... 11. 1984, stanujoče B., Bosna in Hercegovina, za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zavrne.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je na podlagi določb ZPŠOIRSP upravni organ pri vpogledu v uradne evidence (Register tujcev in Register stalnega prebivalstva) ugotovil, da A.A. ni oseba, ki bi bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 81. člena Zakona o tujcih. Na podlagi podatkov, ki jih je upravni organ pridobil v skladu z določbo 139. člena ZUP, iz evidence registra stalnega prebivalstva izhaja, da je bila tožnica z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana, številka: 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993, odjavljena iz naslova C., Ljubljana. Odločba je postala dokončna dne 12. 6. 1993. Iz navedene odločbe izhaja, da je bil zoper imenovano tujko in njeno družino, skladno z določbo 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, po uradni dolžnosti uveden postopek ugotavljanja njenega dejanskega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. V postopku je bilo na podlagi izjave priče ugotovljeno, da je družina A. odšla v Bosno in to pred začetkom vojne v Bosni leta 1992, ter da je stanovanje, v katerem je družina prebivala, zasedeno po drugi osebi. Tudi iz podatka Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, območna enota Ljubljana, je bilo razvidno, da A.A. in Č.Č. nista bila zaposlena na območju Republike Slovenije. Imenovani je bila odločba utemeljena z drugim odstavkom 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva. To pomeni, da tožeči stranki ni prenehala prijava stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na podlagi določb 81. člena Zakona o tujcih.

3. Glede na navedeno vlagateljica zahteve ne spada ne v 1. in ne v II. kategorijo upravičencev do povračila škode povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, ki jih določa ZPŠOIRSP, ker ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije in ker je v obeh navedenih kategorijah osnovni pogoj izbris osebe iz registra stalnega prebivalstva. Upravni organ je o zadevi odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, skladno s 1. in 2. točko 1. odstavka 144. člena ZUP. Upravni organ je dejansko stanje v celoti ugotovil na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni bilo treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

4. V pritožbi je tožnica navedla, da so v predmetnem primeru podani vsi zakonsko predpisani pogoji, da se jo šteje vsaj za upravičenko II. kategorije. Neutemeljeno je sklicevanje naslovnega organa na neko domnevno pravnomočno odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana št.: 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993, ki naj bi bila izdana že po izbrisu upravičenke iz registra prebivalstva. Navedena odločba niti ni mogla postati pravnomočna, saj oškodovanki niti njenemu pooblaščencu, ni bila nikoli vročena ter ji je bila zato odvzeta najmanj pravica do vložitve pravnega sredstva. Napadena odločba ugotavlja, da naj bi bila slednja izdana na podlagi izjave priče, pri čemer pa gre za povsem neustrezno obrazložitev, saj bi morala biti navedena vsaj priimek in ime te priče, kakor seveda tudi vsebina njene izpovedbe. Tožnica se ni sama niti jo niso njeni bližnji družinski člani odjavili iz predmetnega naslova v Republiki Sloveniji, na katerem je bila prijavljena. Torej je šlo lahko le za nezakonit izbris.

5. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Drugostopni organ pojasnjuje, da je dne 25. 6. 1991 Republika Slovenija s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. 1. RS, št. 1/91-1, v nadaljevanju UZITUL) tistim svojim stalnim prebivalcem, državljanom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki so imeli v Sloveniji na dan 23. 12. 1990 (izvedba plebiscita) prijavljeno stalno prebivališče in ki so od omenjenega dne na ozemlju države tudi dejansko živeli, zagotovila enake pravice in dolžnosti z državljani Republike Slovenije, pod pogojem, da so se prostovoljno odločili za pridobitev slovenskega državljanstva po določbi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (U. l. RS, št. 1/91-1, 30/91 in 38/92; v nadaljevanju ZDRS), z datumom 26. 2. 1992 pa so si morale osebe, ki niso zaprosile za sprejem v slovensko državljanstvo pod izredno olajševalnimi okoliščinami, urediti status tujca po določbah Zakona o tujcih (U. 1. RS, št. 1/91-1 in 44/97; v nadaljevanju ZTuj), prebivališče pa so lahko in so ga bile dolžne prijaviti šele na podlagi predhodno pridobljenega dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje. ZTuj iz leta 1991 je namreč v prvem odstavku 81. člena določil, da do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in ki so v roku šestih mesecev od uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosili za sprejem v državljanstvo po 40. členu navedenega zakona. V drugem odstavku 81. člena pa je ZTuj med drugim določil, da so za državljane drugih republik nekdanje SFRJ, ki jim je bila izdana negativna odločba, začele veljati določbe tega zakona dva meseca od dokončnosti odločbe. Državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, so bili z dnem, ko so za njih začele veljati določbe ZTuj, izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Posledice 81. člena ZTuj se nanašajo tudi na mladoletne otroke, če je bila istočasno vložena vloga po 40. členu ZDRS za vsaj enega od staršev in za mladoletnega otroka.

6. Drugostopni organ ugotavlja, da je bil zoper pritožnico na podlagi 8. člena Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (U. l. SRS, št. 6/83 in Ur. l. RS, št. 26/90, 11/91-1, v nadaljevanju ZENO) uveden postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. V postopku je bilo ugotovljeno, da pritožnica ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča C., Ljubljana. Zato je takratni Mestni sekretariat za notranje zadeve Ljubljana z odločbo št. 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993 odločil, da se z dnem, ko postane odločba dokončna, A.A. izbriše iz registra stalnega prebivalstva. ZENO je namreč v 8. členu določal, če pristojni organ sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, uvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ter na podlagi dokončne odločbe, s katero ugotovi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, izbriše občana iz registra stalnega prebivalstva oziroma vpiše spremembo naslova v ta register. Drugostopni organ zavrača pritožbeno navedbo, da je bila odločba izdana že po izbrisu pritožnice iz registra prebivalstva in pojasnjuje, da za pritožnico dne 26. 2. 1992 niso pričele veljati določbe drugega odstavka 81. člena ZTuj in ji tudi stalno prebivališče na naslovu Ljubljana, C., tega dne ni prenehalo. Pritožnica je bila namreč skladno s 13. členom UZITUL izenačena z državljani Republike Slovenije, saj so pritožničini starši vložili vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu ZDRS, posledično pa so zaradi izenačenosti z državljani Republike Slovenije, tudi zanjo veljale določbe ZENO, ki je takrat urejal prijavno-odjavno obveznost občanov.

7. Ker je bila pritožnica, skladno s takrat veljavno zakonodajo (enako ureja ugotovitveni postopek tudi sedaj veljavni Zakon o prijavi prebivališča), izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 12. 6. 1993 (oziroma je bila tega dne odjavljena iz naslova stalnega prebivališča), pritožnica ni bila in tudi ni mogla biti naknadno še enkrat izbrisana iz registra stalnega prebivalstva na podlagi odločbe o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo z dne 23. 1. 1995. Na dan, ko so za pritožnico začele veljati določbe 81. člena ZTuj, pritožnica namreč ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, izbris iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve določb 81. člena ZTuj, pa bi se lahko zgodil zgolj v primeru, če bi imela pritožnica v tem obdobju tudi prijavljeno stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Na podlagi navedenega drugostopni organ ugotavlja, da pritožnica ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva zaradi in z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe ZTuj, tako pa zakonski pogoji za povračilo škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva niso izpolnjeni.

8. Določbe ZPŠOIRSP se nanašajo na izbris iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve določb ZTuj in ne določb ZENO, zato drugostopni organ kot neutemeljeno zavrača pritožničino trditev, da se šteje za upravičenko II. kategorije. Drugostopni organ dodaja, da ZENO ni bil predmet ustavne presoje, tako pa je tudi izbris oziroma odjava iz registra stalnega prebivalstva posameznika. ki na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča stalno ne prebiva, na podlagi 8. člena ZENO, zakonsko utemeljena.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na obrazložitev in nepravilno vročanje odločbe Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana št. 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993, pa drugostopni organ pojasnjuje, da v upravni zadevi določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ni mogoče presojati okoliščin vročanja odločbe št. 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993, saj le-ta izrecno izkazuje, da je bila vročena začasnemu zastopniku in da je postala dokončna dne 12. 6. 1993. Ker drugostopni organ ugotavlja, da je odločba pravnomočna, tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti navedene odločbe. Drugostopni organ dodatno pojasnjuje, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotavlja zgolj ali posameznik v času ugotovitvenega postopka na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča tudi dejansko stalno prebiva, veljavni Zakon o prijavi prebivališča pa ne omogoča ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za nazaj.

10. V zvezi s pritožničino navedbo, da napadena odločba nima nobenih alinej, pa drugostopni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje v izpodbijani odločbi citiral 2. člen ZPŠOIRSP, vendar pa besedila v odločbi ni pisal v alinejah. Drugostopni organ ocenjuje, da navedena pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločbe in ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

11. V tožbi tožnica predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in napadeno odločbo spremeni tako, da odpravi napadeno odločbo in ugotovi, da le ta ni v skladu z zakonom, pri čemer naj ugodi predmetni zahtevi za določitev denarne odškodnine za škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ter tožnici prisodi odškodnino v uveljavljeni višini, pri čemer naj naloži toženi stranki, da povrne tožeči stranki njene stroške predmetnega postopka, podrejeno pa, da napadeno odločbo razveljavi in vrne zadevo toženi stranki oziroma organu prve stopnje v ponovno odločanje.

12. Prvostopni upravni organ utemeljuje napadeno odločitev s tem, da je ob vpogledu v»uradne evidence«, prišel do ugotovitve, da naj tožeča stranke »ne bi bila izbrisana« iz registra prebivalstva, kot to predvideva 81. člen Zakona o tujcih, ampak je bila »pravnomočno in dokončno odjavljena« iz naslova C., 1000 Ljubljana, na podlagi odločbe takratnega Mestnega sekretariata za notranje zadeve Republike Slovenije št.: 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993, pri čemer je drugostopni organ, ki je v celoti vzdržal v veljavi napadeno odločitev, v svoji zgoraj navedeni odločbi, »našel tudi pravno podlago« za takšno odločitev, ki naj bi bila v določilih 8. in še nekaterih drugih členov Zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZENO). Kot bo izpostavljeno v nadaljevanju, po prepričanju tožeče stranke, postopek njenega »odjavljanja« iz naslova v Republiki Sloveniji ni bil izveden zakonito ter zato v nobenem primeru ne more biti osnova tudi za napadeno odločitev. Po potrebi predlaga zaslišanje tožeče stranke. Tožeča stranka je mnenja, da so v predmetnem primeru na njeni strani podani vsi zakonsko predpisani pogoji, da se šteje vsaj za upravičenca II. kategorije. V tožbi ponavlja argumente iz pritožbe zoper prvostopenjski akt. Očitno je bila ta »priča«, ki je prijavila, da tožnica ne biva v stanovanju, oseba, ki je nezakonito zasedla predmetno stanovanje, v času, ko se tožeča stranka, ki je bila takrat začasno pri svojih sorodnikih v Bosni in Hercegovini, zaradi vojnih razmer, ni mogla, skupaj s svojo družino, vrniti v Slovenijo. V predmetnem stanovanju pa je imela še precej svojih stvari in je že na tak način neprekinjeno izvajala vsaj pasivno posest, oziroma uporabo, predmetnega stanovanja. Problematika in pravice vseh izbrisnih iz registra prebivalcev Republike Slovenije bi morala slednja obravnavati korektno, enakopravno ter pravično, skladno z načeli ustavnosti in pravne države ter navodili, s strani pristojnih organov Evropske unije. Tožeča stranka vztraja pri uveljavljeni višini odškodnine, saj je le ta v skladu tudi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na takšne in podobne primere, kakršnega ima tožeča stranka. Po potrebi predlaga zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke zaradi duševnih bolečin tožeče stranke. Predlaga, da sodišče ugotovi, da sta nezakoniti odločba tožene stranke št. 492-77/2015-5 z dne 12.3.2015 in odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije 492-199/2015/2 (1322-12) z dne 29.5.2015 ter se zato razveljavita. Uveljavlja odškodnino v znesku 39.750,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 8. 2. 2015 dalje do dneva plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

13. V odgovoru na tožbo tožena stranka poudarja, da za tožečo stranko dne 26. 2. 1992 niso pričele veljati določbe drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih (U. 1. RS, št. 1/91-1; v nadaljevanju ZTuj) in ji tudi stalne prebivališče na naslovu Ljubljana, C., tega dne ni prenehalo (ni bila izbrisana), saj so njeni starši vložili vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka v upravni zadevi določitve denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne more presojati vsebine pravnomočne odločbe takratnega Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana, št. 21102/100-93/MM z dne 28. 5. 1993 (v nadaljevanju: odločba MSNZ Ljubljana), kot tudi ne okoliščin vročanja odločbe, ugotavlja pa, da le-ta izkazuje, da je bila vročena začasnemu zastopniku in da je postala dokončna dne 12. 6. 1993. Ker je bila tožeča stranka, skladno s takrat veljavno zakonodajo izbrisana iz registra stalnega prebivalstva dne 12. 6. 1993, tožeča stranka ni bila in tudi ni mogla biti naknadno še enkrat izbrisana iz registra stalnega prebivalstva po izdaji odločbe o zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo z dne 23. 1. 1995. Na dan, ko so za tožečo stranko začele veljati določbe 81. člena ZTuj, namreč ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, izbris iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve določb 81. člena ZTuj, pa bi se lahko zgodil zgolj v primeru, če bi imela tožeča stranka v tem obdobju tudi prijavljeno stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Ker tožeča stranka ni bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva zaradi in z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe ZTuj, tudi zakonski pogoji za povračilo škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi Zakona o povračilu škode osebam. ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Ur. 1. RS, št. 99/13, v nadaljevanju ZPŠOIRSP), niso izpolnjeni. Izbris občana iz registra stalnega prebivalstva v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča na podlagi 8. člena ZENO namreč ni identičen »ex lege« izbrisu dne 26. 2. 1992, ko so za državljane SFRJ, ki so bili državljani druge republike, pričele veljati odgovarjajoče določbe ZTuj, četudi gre za enako terminologijo - "izbris iz registra stalnega prebivalstva".

14. Pri navedbi »odjavljena« gre zgolj za uporabo termina, ki se evidentira v registru stalnega prebivalstva, četudi gre za izbris po ZENO. Odločba o izbrisu je bila utemeljena v 2. odstavku 8. člena ZENO. Omenjena odločba je torej imela pravno utemeljitev. ZENO ni bil predmet ustavne presoje. Upravni organ v zadevi določitve odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa ne more presojati morebitnih kršitev pravil zaradi uporabe takratnega ZENO v pravnomočni odločbi.

15. V pripravljalni vlogi tožnica pravi, da ZPŠOIRSP pozna oziroma priznava le en pojem „izbrisani“ ter je, vsaj v tem delu, povsem jasen in nedvoumen. Iz četrte alineje 3. točke 2. člena ZPŠOIRSP vsaj smiselno izhaja, da med upravičence do odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva spada tudi oseba, ki se ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov. Med takšne osebe nedvomno spada tudi tožnica, ki je bila v kritičnem času še nedoleten otrok. Pri tem pa je bila takrat tožnica v takšni starosti in v tako slabem zdravstvenem stanju, da ni mogla iti na dolgo in življenju ter zdravju nevarno potovanje. Izkazane pomanjkljivosti pri vročanju pisanj in odločb pristojnih organov skuša tožena stranka sanirati s tem, da se povsem neutemeljeno sklicuje na trditev, da naj bi bil tožnici v kritičnem času postavljen nek začasni zastopnik, kateremu naj bi bila vročena tudi za predmetno zadevo pomembna odločba. Pri tem pa v dosedanjem postopku sploh ni bilo pojasnjeno, še manj pa razjasnjeno, kdo naj bi bil ta začasni zastopnik ter na kakšen način naj bi sprejel izpodbijano odločbo.

16. Dejstvo je, da so imeli v kritičnem času oziroma njeni starši, kot zakoniti zastopniki, v Republiki Sloveniji svojega pooblaščenca odvetnika D.D. iz Ljubljane, kateremu bi moral pristojni organ vročiti takšno odločbo, zoper katero bi seveda lahko vložil tudi redno pravno sredstvo. Tožnica je mnenja, da bi naslovno sodišče o njenem tožbenem zahtevku lahko odločalo le na seji senata, oziroma je ni potrebno vabiti na glavno obravnavo, saj o podrobnostih, ki so se dogajale v kritičnem času in ki naj bi bile pomembne pri odločanju, ni seznanjena, oziroma je bila takrat še premlada, da bi jih ustrezno povzemala in razumela.

17. V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka dodaja ponavlja argumente iz drugostopenjske odločbe in odgovora na tožbo in pravi, da bi se izbris iz registra stalnega prebivalstva zaradi uveljavitve 81. člena ZTuj lahko zgodil v primeru, če bi imela tožeča stranka v tem obdobju prijavljeno stalno prebivališče na območju Slovenije.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. V izhodišču presoje zakonitosti izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi navaja novo dejstvo glede na navedbe v pritožbi s tem ko pravi, da je bila v času odsotnosti iz stalnega bivališča v Ljubljani pri sorodnikih v BiH in se zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti v Slovenijo. Ta okoliščina bi lahko bila relevantna z vidika pravilne uporabe ZPŠOIRSP, kar vključuje tudi ustavi skladno razlago določbe 1. odstavka 1. člena ZPŠOIRSP. Kajti, če je bila tožnica morebiti res zaradi nezmožnosti vrnitve v Slovenijo zaradi vojnih razmer izbrisana iz registra stalnega prebivalstva po ZENO, to smiselno z vidika poprave krivic izbrisanim, kar je namen ZPŠOIRSP, ne pomeni pravno relevantne razlike od situacije, ko je bila oseba avtomatično izbrisana iz registra, ker je zanjo začel veljati takratni Zakon o tujcih. Vendar pa je argument tožnice, da se zaradi vojnih razmer ni mogla vrniti v Slovenijo in da je bila takrat samo začasno pri sorodnikih pavšalna navedba, ki je tožnica ni uveljavljala v upravnem postopku in ni navedla, zakaj je iz objektivnih razlogov ni mogla navesti v pritožbi zoper prvostopenjski akt, pri čemer jo je v postopku zastopal odvetnik.

20. Po določbi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost to navajati v postopku pred izdajo akta, glede na to, da je upravni spor namenjen presoji zakonitosti upravne odločbe (157. člen ustave 1. člena ZUS-1). Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (1. odstavek 52. člena ZUS-1). Ker je organ v predmetni zadevi odločal v skrajšanem postopku, bi tožnica po svojem pooblaščencu omenjeno dejstvo in dokaze lahko predložila v pritožbi zoper prvostopenjski akt; tožnica niti ni predložila nobenih dokazov, da se je oziroma da so se njeni starši želeli vrniti v Slovenijo oziroma da se v času postopka izdaje odločbe o izbrisu po ZENO št. 21102/100-93/MMz dne 28. 5. 1993 niso mogli vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer.

21. Ker sodišče omenjenega novega dejstva ne more upoštevati, lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ni potrebno v celoti ponavljati razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1), ampak sodišče zgolj dodaja naslednje poudarke:

22. Med strankama ni sporen obstoj odločbe št. 21102/100-937MM z dne 28. 5. 1993, s katero je bilo na podlagi ZENO v zadevi ugotavljanja dejanskega bivališča ugotovljeno, da tožnica dejansko ne prebiva na naslovu C., Ljubljana, in da se jo zato izbriše iz registra. Zato se je tožena stranka lahko oprla na razlago, da pravna podlaga za dodelitev odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne pokriva izbrisa na podlagi ZENO, saj se na podlagi izbrisa iz registra po določbah ZENO smatra, da je oseba zapustila bivališče, ker ni imela več dejanskega namena prebivanja na določenem naslovu. Ker tožnica tudi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da tožnica ni bila izbrisana, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 - odločba US in 14799-odločba US), glede na to, da je bila zanjo podana vloga za sprejem v državljanstvo, je izpodbijana odločba zakonita in pravilna.

23. Nadalje je tožbeni ugovor o domnevno pravnomočni odločbi z dne 28. 5. 1993 neutemeljen, kajti če je bilo kaj narobe z vročanjem omenjene odločbe, tožnica tega ne more uveljavljati v postopku preizkusa zakonitosti izpodbijanega akta, ampak bi morala ta problem poskušati reševati z izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo z dne 28. 5. 1993. Ravno tako ni bistveno, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, katera priča je izjavila, da tožnica ne biva več na njenem naslovu in da se tožnica ni sama ali prek njenih staršev odjavila iz omenjenega naslova.

24. Tudi z vidika upoštevanja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić and Others v. Slovenia izpodbijana odločba ni nezakonita. Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je v sodbi v zadevi Kurić and Others v. Slovenia, na katero se sklicuje tožnik v tožbi, sicer načeloma določil obveznost države Slovenije, da uredi odškodninsko shemo za odpravo posledic nezakonitega izbrisa.(1) Vendar pa iz te sodbe ne izhaja, da mora odškodnina pripadati vsakomur, ki je bil izbrisan, ne glede na okoliščine v zvezi z izbrisom in odhodom izbrisanega iz Slovenije. Iz odstavka 292. obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Kurić tako na primer izhaja, da dva pritožnika nista izkazala statusa žrtve izbrisa, ker v obdobju po izbrisu nista na noben način izkazala volje oziroma interesa, da bi živela v Sloveniji in nista podala nobene ustrezne vloge, s katero bi hotela urediti pravni naslov za prebivanje v Sloveniji.

25. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

26. Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

opomba (1) : Kurić and Others v. Slovenia, 26. 6. 2012, 9. točka izreka sodbe.