Jedro

Za zavrnitev priznanja avstrijske zamudne sodbe niso izpolnjeni pogoji iz točk a), b) in e) prvega odstavka 45. člena Uredbe. Ni šlo za spor v zvezi z zavarovanjem, potrošniški spor ali spor iz individualne pogodbe o zaposlitvi, toženec pa bi bil zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec, niti ni bila sodna odločba v državi izvora izdana v nasprotju z določilom o izključni pristojnosti. Drugih pristojnosti sodišča izvora ni dovoljeno preverjati.

Nasprotovanja javnemu redu kot razlog za zavrnitev priznanja iz a točke prvega odstavka 45. člena Uredbe ni mogoče utemeljevati z razlogi, ki zapolnjujejo dejanski stan specialnih (posebnih) odklonitvenih razlogov iz nadaljnjih točk prvega odstavka tega določila. Za uveljavitev pridržka javnega reda kot razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe morebitna nedoločenost in neizvršljivost izreka tuje sodbe ne zadošča. Taka pomanjkljivost sodbe bo lahko ovira za njeno izvršitev, ker ne bo izpolnjevala zahtev iz 21. člena ZIZ.

Za zavrnitev priznanja iz b točke prvega odstavka 45. člena Uredbe mora biti izpolnjenih več predpostavk, tj. 1) da je bila sodba izdana v odsotnosti toženca, torej da se toženec ni spustil v postopek; 2) da je razlog za to v dejstvu, da mu začetno pisanje v postopku ni bilo vročeno oziroma ni bilo vročeno na ustrezen način; in 3) da tega ni mogel uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora. Očitno je, da zadnje navedeni pogoj ni izpolnjen. Začetno kršitev načela kontradiktornosti in pravice do obrambe zaradi opustitve (pravilne) vročitve začetnega pisanja v postopku (tudi če bi bila res storjena, kot trdita nasprotna udeleženca) je namreč mogoče odpraviti v kasnejši fazi z vložitvijo pravnega sredstva, s katerim lahko toženec brani svoje pravice tako, kot bi jih v postopku pred izdajo sodbe.

Ugovor ni devolutivno pravno sredstvo, zato o njem lahko odloča oziroma v senatu, ki o njem odloča, lahko sodeluje sodnik, ki je sklep izdal, pravilnost izdanega sklepa pa se nato preizkuša v pritožbenem postopku pred drugim, instančno višjim sodiščem, v tem postopku pa sodnik, ki je sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, ne sme opravljati sodniške funkcije (5. točka 70. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Nasprotna udeleženca morata predlagatelju v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 597,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je na območju Republike Slovenije priznalo pravno veljavnost in izvršljivost tuje (avstrijske) sodne odločbe, to je zamudne sodbe 10 CG 60/18m-21 Deželnega sodišča za civilne zadeve v Gradcu z dne 4. 4. 2019. Z njo je avstrijsko sodišče odločilo, da nasprotna udeleženca predlagatelju nerazdelno dolgujeta glavnico 34.600,57 EUR z 12 % zamudnimi obrestmi od datumov in posameznih v izreku navedenih zneskov.

2. Ugovor nasprotnih udeležencev je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo in nasprotnima udeležencema naložilo, da predlagatelju povrneta stroške ugovornega postopka.

3. Nasprotna udeleženca sta se zoper ta sklep pravočasno pritožila „iz razlogov po 34. in 35. členu Uredbe sveta ES št. 44/2001“ in predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep in sklep o razglasitvi izvršljivosti razveljavi in predlog za razglasitev izvršljivosti zamudne sodbe avstrijskega sodišča zavrne.

4. Predlagatelj je na vročeno pritožbo odgovoril in predlagal, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

**Navedbe udeležencev v pritožbenem postopku**

5. Nasprotna udeleženca trdita, da je izpodbijani sklep nezakonit že zato, ker je v senatu, ki je odločal o pravnem sredstvu, sodeloval sodnik, ki je kot sodnik posameznik odločal o predlogu predlagatelja. O pravnem sredstvu ne more odločati isti sodnik, ki je izdal prvotni sklep. Nadalje je med obema sklepoma sodišča prve stopnje neskladje o tem, kateri predpis je pravna podlaga za odločanje. V prvem sklepu se navaja Uredba ES št. 44/2021, sklep o ugovoru pa se naslanja na Uredbo EU št. 1215/2012. Odločbe tako ni mogoče preizkusiti. Navajata, da ju je tožila avstrijska pravna oseba pred avstrijskim sodiščem, ki ni bilo pristojno za obravnavo, saj z njima ni sklenila veljavnega dogovora o pristojnosti. Sporazuma, v katerem naj bi bila dogovorjena izključna krajevna pristojnost sodišča v Gradcu, nista podpisala. Tožeča stranka je sodišču podtaknila nepodpisan dogovor in ga zavajala z obstojem dogovora o pristojnosti avstrijskega sodišča. Ker je predlagatelj zatrjeval dogovorjeno pristojnost sodišča v Gradcu, ni pa predložil podpisanega dogovora o pristojnosti tujega sodišča, gre za nasprotje med vsebino listin in trditvami v tožbi, zaradi česar sodišče sploh ne bi smelo sprejeti sojenja v zadevi. Nasprotna udeleženca sta bila sicer obveščena o teku postopka v Avstriji, ugovarjala sta pristojnosti, temelju in višini zahtevka ter pojasnila, da nimata denarja za kvalificiranega pooblaščenca pred sodiščem v Avstriji. Ker nista imela kvalificiranega pooblaščenca, je avstrijsko sodišče ignoriralo njun odgovor na tožbo in dokaze o neobstoju dolga. S tem jima je bila onemogočena obramba pravic pred tujim sodiščem. Nista bila seznanjena s procesnimi dejanji sodišča, nista bila vabljena na nobeno obravnavo, niti jima ni bila ponujena brezplačna pravna pomoč, kar bi bilo nujno za tujce, če je zastopanje po odvetniku obvezno. Poslan jima je bil le prevod tožbe in poziv za odgovor na tožbo, ne pa tudi tožbi priložene listine, ob tem pa nista bila poučena, da lahko pisanje, ki vsebuje dokumente v nemškem jeziku, zavrneta. Nelogično in zmotno je stališče sodišča, da teh listin ni treba prevajati, saj so nujne za razumevanje predmeta tožbe, od njih pa je tudi odvisna izdaja zamudne sodbe. Stališče, da naj bi se že spustila v spor in pred sodiščem v Avstriji aktivno sodelovala, je v nasprotju s stališčem avstrijskega sodišča, da sploh nista odgovorila na tožbo. Razlog, da se nista uspela spustiti v spor pred tujim sodiščem, je v navedenih kršitvah postopka. Pri vrednotenju pomena kršitev je treba upoštevati doseženo raven varstva človekovih pravic, med katere sodita tudi ustavnopravno varovana načelo enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave) in pravica do uporabe svojega jezika v postopku pred državnimi organi (62. člen Ustave). Ta raven varstva je zagotovljena državljanom tudi pri procesnih dejanjih, ki se v Republiki Sloveniji opravljajo na prošnjo državnih organov Republike Avstrije. Iz izreka zamudne sodbe ne izhaja niti znesek dolga (glavnice) niti tek obresti. Denarna terjatev sploh ni določena in tudi izrek sodbe ni določen. Taka sodba v Republiki Sloveniji ni izvršljiva. Primerjava z našim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni na mestu, saj tudi ta pred tujim sodiščem ne bo veljal kot izvršilni naslov, ker ne vsebuje vseh bistvenih sestavin sodbe. Taka nedoločenost izreka nasprotuje naši zakonodaji, taka sodba ni primeren izvršilni naslov in očitno nasprotuje slovenskemu javnemu redu.

6. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo navaja, da nasprotna udeleženca ponavljata navedbe, ki sta jih dala že v ugovoru, in skušata avstrijsko procesno ureditev prikazati kot nasprotno slovenskemu javnemu redu. Na njune ugovorne navedbe je odgovorilo že Okrožno sodišče v Krškem, ki mu ni mogoče očitati, da se do katere njune navedbe ni opredelilo, kot tudi ne, da je napačno uporabilo materialno pravo. Iz tožbe, za katero nasprotna udeleženca priznavata, da sta jo prejela v prevodu, je jasno razviden predmet spora, njegova vsebina in tožbeni zahtevek. S tem jima je bila omogočena seznanitev z vsebino spora v njima razumljivem jeziku in ni bilo potrebe, da bi ju sodišče obveščalo, da sprejemata pošto v tujem jeziku. Zato ne drži, da nista mogla sodelovati v postopku. Poučena sta bila o svojih procesnih pravicah, a sta jih zavestno kršila. Obvezno zastopanje po odvetniku je v korist strank, ki niso vešče prava in sodnih postopkov. Zato takšna procesna ureditev ni v nasprotju s slovenskim javnim redom. Toženca nista odgovorila na tožbo v skladu s pravili avstrijskega procesnega zakona. Enako bi v taki situaciji ravnalo tudi slovensko sodišče. Tudi na navedbe o nedoločenosti izreka je odgovorilo že prvostopenjsko sodišče **Odločitev Vrhovnega sodišča**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je Uredba (EU) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev)1, ki se uporablja za sodne postopke, ki so bili začeti na dan 10. 1. 2015 ali po tem (prvi odstavek prehodne določbe 66. člena Uredbe). Zamudna sodba Deželnega sodišča za civilne zadeve v Gradcu je bila izdana 4. 4. 2019, iz tožbe, ki sta jo priložila nasprotna udeleženca, pa izhaja, da je bila na sodišče vložena v elektronski obliki 12. 6. 2018. Pravno podlago za sprejem izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje pojasnilo takoj v začetku vsebinske obrazložitve izpodbijanega sklepa (5. točka obrazložitve), v nadaljevanju pa tudi, da je ta Uredba nadomestila prejšnjo Uredbo (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (6. točka obrazložitve). Odločbo je torej mogoče preizkusiti ne glede na to, da se je sodišče v prvem sklepu sklicevalo na prej veljavno uredbo.2

9. Nasprotna udeleženca neutemeljeno menita, da o njunem pravnem sredstvu ne bi smel odločati sodnik (v obravnavanem primeru sodnica), ki je odločal(a) o predlogu predlagatelja. V Republiki Sloveniji o predlogu odloča okrožno sodišče, isto sodišče odloča tudi o pravnem sredstvu po b točki prvega odstavka 75. člena Uredbe, medtem ko o nadaljnjem pravnem sredstvu (po c točki prvega odstavka 75. člena Uredbe) odloča Vrhovno sodišče. Pristojnosti v postopku so torej enake, kot jih sicer določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP): o predlogu odloča posameznik okrožnega sodišča (tretji odstavek 108. člena ZMZPP), o ugovoru zoper sklep o priznanju senat treh sodnikov sodišča, ki je izdalo sklep o priznanju (četrti odstavek 109. člena ZMZPP), in o pritožbi zoper sklep o ugovoru Vrhovno sodišče (peti odstavek 109. člena ZMZPP). Ugovor ni devolutivno pravno sredstvo, zato o njem lahko odloča oziroma v senatu, ki o njem odloča, lahko sodeluje sodnik, ki je sklep izdal,3 pravilnost izdanega sklepa pa se nato preizkuša v pritožbenem postopku pred drugim, instančno višjim sodiščem, v tem postopku pa sodnik, ki je sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, ne sme opravljati sodniške funkcije (5. točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Glede nadaljnjih pritožbenih navedb nasprotnih udeležencev se Vrhovno sodišče strinja s predlagateljevim opozorilom v odgovoru na njuno pritožbo, da gre zgolj za ponavljanje v ugovoru podanih navedb, na katere jima je odgovorilo že sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče ocenjuje, da jima je tudi pravilno odgovorilo, zato v nadaljevanju obrazložitve daje nanje zgolj kratek in zgoščen odgovor. Pri graji, da jima ni bila ponujena brezplačna pravna pomoč, pa se nasprotna udeleženca v pritožbi niti ne soočita z v sklepu navedenimi razlogi za zavrnitev tovrstnih njunih navedb (razlogi navedeni v 10. in 11. točki izpodbijane odločitve), ampak le ponovita, da jima taka pomoč ni bila ponujena oziroma da je zahteva po kvalificiranem zastopanju strank pred (tujim) sodiščem (pre)stroga. Na tak način ne moreta uspešno izpodbiti razlogov sklepa sodišča prve stopnje, ki jima je dalo natančen, razumen in ustrezen odgovor.

11. Pritožbene navedbe se tičejo treh sklopov, ki naj bi narekovali zavrnitev priznanja, in sicer 1) nepristojnosti sodišča zaradi neveljavnega dogovora o pristojnosti, 2) neustrezne vročitve tožbe s prilogami v tujem jeziku, zaradi česar nasprotnima udeležencema ni bilo omogočeno, da pripravita ustrezno obrambo (razlog naveden v b točki prvega odstavka 45. člena Uredbe) in 3) nasprotovanja javnemu redu Republike Slovenije (razlog naveden v a točki prvega odstavka 45. člena Uredbe).

12. Priznanje se lahko zavrne, če je sodna odločba, izdana v državi izvora, v nasprotju z določbami o pristojnosti, naštetimi v e točki prvega odstavka 45. člena Uredbe, torej z določbami, ki določajo pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem, pristojnost za potrošniške spore in pristojnost za individualne pogodbe o zaposlitvi, toženec pa je bil zavarovalec, zavarovanec, upravičenec iz zavarovanja, oškodovanec, potrošnik ali delavec, ali če je v nasprotju z določilom o izključni pristojnosti. Drugih pristojnosti sodišča izvora ni dovoljeno preverjati (tretji odstavek 45. člena Uredbe). Da bi šlo po vsebini za tak spor, za katerega veljajo v točki e prvega odstavka 45. člena Uredbe navedena določila o pristojnosti, sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nasprotna udeleženca tega tudi ne trdita. Iz tega razloga torej priznanja ni bilo mogoče zavrniti, sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da bi morala nasprotna udeleženca nepristojnost avstrijskega sodišča uveljavljati v postopku pred tem sodiščem.

13. Za presojo obstoja razloga za zavrnitev priznanja iz b točke prvega odstavka 45. člena Uredbe4 v konkretnem primeru zadoščajo že ugotovitve, da je bila nasprotnima udeležencema zamudna sodba avstrijskega sodišča s pravnim poukom pravilno vročena,5 da sta imela možnost, da se zoper njo pritožita oziroma začneta postopek za njeno izpodbijanje,6 vendar tega nista storila. Za zavrnitev priznanja iz b točke prvega odstavka 45. člena Uredbe mora biti namreč izpolnjenih več predpostavk, tj. 1) da je bila sodba izdana v odsotnosti toženca, torej da se toženec ni spustil v postopek; 2) da je razlog za to v dejstvu, da mu začetno pisanje v postopku ni bilo vročeno oziroma ni bilo vročeno na ustrezen način; in 3) da tega ni mogel uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora. Očitno je, da zadnje navedeni pogoj ni izpolnjen. Začetno kršitev načela kontradiktornosti in pravice do obrambe zaradi opustitve (pravilne) vročitve začetnega pisanja v postopku (tudi če bi bila res storjena, kot trdita nasprotna udeleženca) je namreč mogoče odpraviti v kasnejši fazi z vložitvijo pravnega sredstva, s katerim lahko toženec brani svoje pravice tako, kot bi jih v postopku pred izdajo sodbe. S pravnimi sredstvi bi torej lahko nasprotna udeleženca uveljavljala ravno to, da jima začetno pisanje ni bilo (pravilno) vročeno. Ker nasprotna udeleženca izpolnjevanja te predpostavke niti nista zatrjevala, je odločitev sodišča prve stopnje, da razlog za zavrnitev priznanja iz b točke prvega 45. člena Uredbe ni podan, materialnopravno pravilna že iz tega razloga. Sicer pa je treba pritrditi pravilnim razlogom sodišča prve stopnje o vročitvi tožbe. Z njo sta bila nasprotna udeleženca nedvomno seznanjena, saj sta nanjo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve), odgovorila, vendar avstrijsko sodišče odgovora, ker je bil v slovenskem jeziku, ni upoštevalo. Ti razlogi niso v medsebojnem nasprotju, kot menita nasprotna udeleženca, saj govorijo na eni strani o njuni seznanjenosti z zadevo, celo z odzivom nasprotnih udeležencev na tožbo, na drugi strani pa o neupoštevanju tega odziva v sodnem postopku zaradi neizpolnjevanja zahteve po obveznem odvetniškem zastopanju.7 Institut obveznega zastopanja po odvetnikih je uveljavljen v številnih primerljivih pravnih redih in Evropsko sodišče za človekove pravice se je že izreklo za njegovo dopustnost.8 Takšna določitev je sprejemljiva pod pogojem, da je obenem ta pomoč tudi v resnici dostopna, kar je v konkretnem primeru po zaključkih sodišča prve stopnje tudi bila (10. in 11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Z razlogi, zaradi katerih bi bilo po stališču nasprotnih udeležencev prevesti tožbi priložene priloge (zaradi presoje predpostavk za zamudno sodbo in siceršnjega nasprotja med vsebino listin in navedbami v tožbi), pa pravzaprav izpodbijata pravilnost sodbe avstrijskega sodišča. Ta presoja pa je z Uredbo izrecno izključena (52. člen Uredbe).

14. Načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami od vsake države zahteva, da razen v izjemnih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Že zato je treba člen Uredbe, ki določa razloge za zavrnitev priznanja, razlagati ozko, določilo o uporabi pridržka javnega reda pa še posebej. Uporablja se samo izjemoma, kot _ultima ratio_, tj. tedaj, ko bi bil rezultat priznanja tuje sodne odločbe nevzdržen za javni red (in ne za udeleženca). Nasprotovanja javnemu redu kot razlog za zavrnitev priznanja iz a točke prvega odstavka 45. člena Uredbe ni mogoče utemeljevati z razlogi, ki zapolnjujejo dejanski stan specialnih (posebnih) odklonitvenih razlogov iz nadaljnjih točk prvega odstavka tega določila.9 V tem okviru zato ni mogoče presojati pritožbenih navedb o kršitvi pravice do uporabe svojega jezika in onemogočeni obrambi pravic zaradi nepravilne vročitve začetnega akta (tožbe). Glede drugih zatrjevanih pomanjkljivosti avstrijske sodbe, pa je treba poudariti, da se tudi po predpisih naše države v obrazložitvi zamudne sodbe navedejo samo razlogi, ki upravičujejo tako sodbo (peti odstavek 324. člena ZPP), ter da tudi naše procesno pravo dopušča, da sodišče dolžniku naloži plačilo terjatve z odmerjenimi stroški (npr. izdaja plačilnega naloga po 433. členu ZPP in izdaja sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine po tretjem odstavku 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Za uveljavitev pridržka javnega reda kot ovire priznanju oziroma razlog za zavrnitev priznanja tuje sodne odločbe pa morebitna nedoločenost in neizvršljivost izreka tuje sodbe tudi ne zadošča. Taka pomanjkljivost sodbe bo kvečjemu lahko ovira za njeno izvršitev, ker ne bo izpolnjevala zahtev iz 21. člena ZIZ.

15. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 110. členom ZMZPP, saj Uredba povrnitve stroškov posebej ne ureja). Ker sta nasprotna udeleženca v pritožbenem postopku propadla, morata predlagatelju povrniti njegove stroške odgovora na njuno pritožbo (900 odvetniških točk za njegovo sestavo, 2 % materialnih stroškov in DDV).

1 V nadaljevanju Uredba. 2 Sicer pa bi tudi uporaba te privedla do vsebinsko enake odločitve. 3 V postopku izvršbe in zavarovanja o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, tako na primer odloča isti sodnik posameznik. 4 Podobno je bilo določeno v 2. točki 34. člena Uredbe ES št. 44/20001, na katero se sklicujeta nasprotna udeleženca. 5 Ugotovitev na koncu 14. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. 6 Ugotovitev na koncu 13. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. 7 Gre za podobno zahtevo, kot jo ima slovenski ZPP v tretjem odstavku 86. člena za opravljanje pravdnih dejanj strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. 8 Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 145. 9 Cp 42/2018, Cp 7/2020.