Jedro

Zakon ne določa, kaj se šteje za pravno relevantno vzročno zvezo, zato mora sodna praksa od primera do primera odgovoriti na vprašanje, ali je v danem primeru podana pravno upoštevna vzročna zveza. Takšna pravno relevantna vzročnost (enako pa velja tudi za presojo protipravnosti) bi bila v konkretnem primeru podana, če bi se tožnik poškodoval zato, ker je opravljal delo v nasprotju z omejitvami, ki so mu bila priznane z odločbo ZPIZ. Vendar kaj takšnega sodišče prve stopnje, ki je edino ugotavljalo dejansko stanje, ni ugotovilo. Nasprotno, ugotovilo je, da odrejeno delo ni presegalo omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010; predvsem pa, da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nedopustnega posega v obratujoči stroj.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se glasi: „Pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 356,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila“.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.019,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 10.960,00 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko je na delu pri tožencu po nalogu svojega poslovodje menjaval kolut na polirnem stroju. Odločitev temelji na presoji, da polirni stroj ni nevarna stvar in da menjava polirnega koluta na njem ni nevarna dejavnost ter da prav tako ni podlage za krivdno odgovornost toženca za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delovni nezgodi. Sodišče ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženca, ki bi bilo v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, hkrati pa je ugotovilo, da je nastanek delovne nezgode povzročil izključno tožnik.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je toženec za vtoževano škodo odgovoren do višine 50 %; glede višine tožbenega zahtevka in odločitve o stroških postopka pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo glede temelja zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da toženec ni ravnal protipravno s tem, ko je tožniku odredil delo na polirnem stroju, saj je bilo to v nasprotju z odločbo ZPIZ in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Prav tako naj bi bilo zmotno stališče sodišča prve stopnje, da delo na polirnem stroju ni bilo v pravno relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Delodajalec se ne more nikoli v celoti izogniti odgovornosti za škodo, ki delavcu nastane pri opravljanju neustreznega dela. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik vešč dela na polirnem stroju, da je vedel, kakšen je pravilen postopek menjave polirnih kolutov, da poseg v delujoči stroj ni bil del tega postopka in zanj tudi ni bil potreben, je sodišče druge stopnje ocenilo, da je tožnik k nastali škodi soprispeval do višine 50 %.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 147/2018 z dne 2. 10. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali obstaja pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem toženca in tožniku nastalo škodno posledico in ali sploh gre za protipravno ravnanje toženca v smislu obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da stališče sodišča druge stopnje, da se delodajalec, ki delavcu ne zagotovi opravljanja dela, ustreznega odločbi ZPIZ, ne more nikoli v celoti razbremeniti odgovornosti za škodo, ki delavcu nastane pri opravljanju neustreznega dela, zanika obstoj predpostavk krivdne odškodninske odgovornosti, kot izhajajo iz 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Takšno stališče je očitno utemeljeno na naravni vzročnosti, brez ustrezne razmejitve, kateri vzrok je dejansko odločilen za nastanek škodnega dogodka. S tem, ko naj bi delavec opravljal neustrezno delo, pri čemer menjava polirnih kolutov ni bila v nasprotju z omejitvami ZPIZ in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, še ni dokazana vzročna zveza niti krivda. Škodne posledice ni mogoče pripisati tožencu, saj je tožnik, ki je bil vešč dela na polirnem stroju, posegel je v obratujoč stroj, pri čemer takšen poseg ni bil del postopka menjave koluta na polirnem stroju, niti ni bil za takšno menjavo potreben in ga toženec ni mogel pričakovati, niti odvrniti. Pravno relevanten vzrok za škodno posledico je izključno tožnikovo ravnanje. Toženec s tem, ko je tožniku odredil menjavo polirnih kolutov, ni ravnal protipravno. Tožnikovo samovoljno ravnanje ima tako močan vpliv, da v vsakem primeru izključuje protipravnost ravnanja toženca.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Glede na obseg dopuščene revizije so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano: – tožnik, ki je bil pri tožencu najprej zaposlen na delovnem mestu brusilec – polirec vodovodnih armatur, je bil z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 zaradi posledic bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: zmožen za delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 8 kg; - na tej podlagi je tožnik 18. 7. 2011 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto posluževalca za opravljanje dela posluževanja CNC strojev in kontrole izdelkov; - tožnik se je poškodoval 24. 1. 2012, ko je po nalogu svojega poslovodje menjal polirni kolut na polirnem stroju, pri čemer je ob delujočem stroju z daljšim delom ključa pritiskal na vrteči se polirni kolut, da bi se tako s pomočjo stroja zategnila matica; - poseg v obratujoči stroj, kakršnega je izvedel tožnik, ni bil del postopka menjave koluta na polirnem stroju in za menjavo tudi ni bil potreben; toženec tožnika ni poučil o takšnem načinu menjave koluta in tudi drugi delavci toženca niso tako menjavali kolutov; - stroj, na katerem se je poškodoval tožnik ni bil pokvarjen in je ustrezal predpisom iz varstva pri delu; - tožnik je bil vešč dela na polirnem stroju in je vedel na kakšen način se na njem menjavajo polirni koluti;

9. Za krivdno odškodninsko odgovornost povzročitelja škode morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta: škoda, protipravnost ravnanja povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja škode. Glede na obseg dopuščene revizije je predmet revizijske presoje lahko le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede protipravnosti ravnanja toženca in obstoja pravno relevantne vzročne zveze med tem ravnanjem in škodno posledico.

10. Tako protipravnost ravnanja toženca kot obstoj vzročne zveze sodišče druge stopnje utemeljuje s tem, da je bilo delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, odrejeno v nasprotju z njegovo pogodbo o zaposlitvi in pravnomočno odločbo ZPIZ in da se delodajalec v takšnem primeru nikoli ne more v celoti razbremeniti odgovornosti za škodo, ki delavcu nastane pri opravljanju neustreznega dela. Takšno razumevanje vzročne zveze po eni strani pomeni dejanski premik sodišča od krivdne odgovornosti k objektivni1, po drugi pa pomeni uveljavljanje dejanske vzročnosti kot pravno relevantne predpostavke odškodninske odgovornosti. Gre za logiko, da se škodni dogodek, to je poškodba tožnika pri menjavi brusilnega koluta, ne bi zgodil, če tožniku to delo ne bi bilo odrejeno.

11. Zakon ne določa, kaj se šteje za pravno relevantno vzročno zvezo, zato mora sodna praksa od primera do primera odgovoriti na vprašanje, ali je v danem primeru podana pravno upoštevna vzročna zveza. Praksa Vrhovnega sodišča se pri tem opira predvsem na teorijo adekvatne vzročnosti, po kateri se od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok upoštevajo samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Takšna pravno relevantna vzročnost (enako pa velja tudi za presojo protipravnosti) bi bila v konkretnem primeru podana, če bi se tožnik poškodoval, zato ker je opravljal delo v nasprotju z omejitvami, ki so mu bila priznane z odločbo ZPIZ. Vendar kaj takšnega sodišče prve stopnje, ki je edino ugotavljalo dejansko stanje, ni ugotovilo. Nasprotno, ugotovilo je, da odrejeno delo ni presegalo omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010; predvsem pa, da je škodni dogodek izključno posledica tožnikovega nedopustnega posega v obratujoči stroj.

12. Sodišče druge stopnje je sicer zaključilo, da je bilo glede odškodninske odgovornosti toženca dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, kar očitno kaže na to, da drugostopenjsko sodišče zaradi zmotnega stališča, da se toženec v nobenem primeru ne more razbremeniti odgovornosti, šteje, da navedene ugotovitve sodišča prve stopnje niso pravno relevantne. Priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami je sicer res povezana z ugotovitvijo (vsebovano v obrazložitvi odločbe ZPIZ), da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je bil do takrat razporejen, kar pomeni, da bi bila ponovna (dejanska) razporeditev tožnika na to delovno mesto v resnici lahko protipravna v smislu tega elementa civilnega delikta in posledično tudi v vzročni zvezi z nastalo škodo. Seveda pod pogojem, da bi bilo ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo zaradi opravljanja dela, ki ga tožnik ne bi smel več opravljati. Vendar pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je do poškodbe prišlo izključno zato, ker je tožnik, ki je poznal varen način dela pri menjavi polirnega koluta, to delo skušal opraviti pri delujočem stroju. Takšno ravnanje tožnika je zato sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot izključni razlog za tožnikovo poškodbo, kar izključuje obstoj vzročne zveze med domnevno protipravnostjo odreditve dela na brusilnem stroju in nastalo škodo.

13. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da za obstoj vzročne zveze zadošča že to, da je tožnik delo pri menjavi polirnega koluta opravil na brusilnem stroju, čeprav je bilo z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da za delo na delovnem mestu brusilca – polirca vodovodnih armatur ni več sposoben. Bistvena je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo izključno zaradi tega, ker je pri menjavi koluta na brusilnem stroju posegel v delujoč stroj, čeprav glede na predpisan način dela, ki ga je poznal in tudi glede na navodila, označena na samem stroju, tega ne bi smel storiti.

14. Ni podlage za odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi škode, ki jo je delavec utrpel zaradi poškodbe na delu, če se ugotovi, da ni podan eden od štirih elementov civilnega delikta. Zato se je revizijsko sodišče ob ugotovitvi, da ni pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo ne opredeljuje do revizijskih navedb v zvezi z vprašanjem, ali je ravnanje toženca protipravno.

15. Ob ugotovitvi, da niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti toženca za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu, saj ni pravnorelevantne vzročne zveze med ravnanjem toženca in nastalo škodo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Obenem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se nepravilno ravnanje tožnika lahko obravnava le kot njegov soprispevek k nastanku škode, ne pa kot njen izključni vzrok.

16. Kadar Vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje, s katero je to ugodilo pritožbi ene od strank, se mora opredeliti ne le do revizijskih navedb, temveč tudi do tistih pritožbenih navedb, ki bi sicer ostale neodgovorjene. Takšna je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi sodišče predlaganemu izvedencu moralo prepustiti ugotavljanje, ali odrejeno delo pri menjavi polirnih kolutov ustreza tožnikovim omejitvam iz odločbe ZPIZ, ne pa da je to ugotavljalo samo na podlagi izpovedi prič. Ta navedba je zavajajoča, saj je izvedbo dokaza z izvedencem strojne stroke predlagala tožena stranka v zvezi s trditvijo, da polirnih kolutov na vrtečem se stroju niti teoretično ni možno ustrezno zamenjati in privijačiti. Dokaz z izvedencem je bil tako predlagan za ugotavljanje povsem drugih dejstev, kot pa jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Navedeno pomeni, da z neizvedbo tega dokaza v ničemer ni mogla biti in tudi ni bila kršena tožnikova pravica do izvedbe dokaza. Pritožbene navedbe glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zavrnilo že sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče pa je v okviru materialnopravne presoje odgovorilo tudi na tožnikove pritožbene navedbe v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava.

17. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Kadar sodišče ugotovi, da zahtevek že po temelju ni utemeljen, potem tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ne glede na to, da je poprej o njem bilo odločeno z vmesno sodbo.

18. Ob takšni odločitvi je bilo treba spremeniti tudi odločitev sodišča druge stopnje o stroških pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožencu povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Ti znašajo 356,97 EUR (nagrada za pritožbo 625 točk oziroma 286,87 EUR, 2 % pavšal za materialne stroške 5,73 EUR in 22 % DDV 64,37 EUR).

19. Toženec je z revizijo uspel, zato je upravičen do povrnitve utemeljeno priglašenih revizijskih stroškov. Ti znašajo 1.019,96 EUR (predlog za dopustitev revizije 625 točk oziroma 286,87 EUR, nagrada za revizijo ob upoštevanju vračunanja dela nagrade za predlog za dopustitev revizije 437,50 točk oziroma 200,81 EUR, 2 % oziroma 9,75 EUR za materialne stroške, 22 % DDV 109,43 EUR, sodna taksa za predlog za dopustitev revizije 107,10 EUR, sodna taksa za revizijo 306,00 EUR).

20. Obenem revizijski uspeh toženca pomeni, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

1 Pri objektivni odgovornosti se vzročna zveza med škodo in nevarno stvarjo domneva.