Jedro

Pri tako izključno določeni stvarni pristojnosti sodišča za odločitev o obročnem plačilu denarne kazni je jasno, da to ne more biti predmet kakršnega koli poravnavanja v postopku njene prisilne izterjave in dodatno, da niti materialnih rokov za plačilo denarne kazni na takšen način ni mogoče premakniti. Vse drugo je obid zakona, pa je zato pravilno, da je o pritožničini prošnji odločilo ravno sodišče ter da jo je po pravilno ugotovljeni prekoračitvi roka iz petega odstavka 47. člena KZ-1, kot prepozno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 1. 7. 2020 po petem odstavku 47. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrglo prepozni predlog zagovornice obsojenega A. A. za obročno plačilo denarne kazni. To je bilo storjeno s sklepom I K 34637/2017. 2. Zoper sklep se je zagovornica pritožila iz, kot je zapisala, vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi ali ga spremeni tako, da o obročnem plačilu denarne kazni samo odloči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica posredno uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelila, pritožbena obrazložitev pa kaže na zatrjevano kršitev iz 6. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po njeni vsebini obsojenec ni vložil predloga za obročno plačilo denarne kazni, temveč prošnjo za sklenitev izvensodne poravnave. Prošnjo je naslovil na Državno odvetništvo, ki sme takšno poravnavo tudi skleniti. O obsojenčevi prošnji tako ni odločil pristojni organ, ki v posledici niti 47. člena KZ-1 ne bi smel uporabiti. Z zadnjim je v pritožbeni obrazložitvi posredno nakazana še kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki sicer v pritožbi prav tako ni opredeljena.

5. Kršitvi nista podani. Nobenega dvoma ni, da je obsojenec po pritožnici 24. 6. 2020 vložil prošnjo za obročno plačilo dolga, ki jo je naslovil na Državno odvetništvo in res je, da je prošnja v sklepnem delu oblikovana v predlog za sklenitev izvensodne poravnave, po kateri bi naj obsojenec dolg iz naslova izrečene denarne kazni plačal v 24 obrokih po 92,59 EUR. Ker pa izvensodna poravnava, vsaj ko je njen predmet prisilna izterjava denarne kazni v veljavnem Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 in nasl.) ni predvidena, je Državno odvetništvo, ki zastopa Republiko Slovenijo v postopku prisilne izterjave denarne kazni od obsojenca, prošnjo 26. 6. 2020 posredovalo sodišču. Ravnanje je pričakovano, kajti po petem odstavku 47. člena KZ-1 sme biti obročno plačilo denarne kazni dovoljeno le po sodišču in in samo do poteka roka za plačilo denarne kazni.

6. Pri tako izključno določeni stvarni pristojnosti sodišča za odločitev o obročnem plačilu denarne kazni je jasno, da to ne more biti predmet kakršnega koli poravnavanja v postopku njene prisilne izterjave in dodatno, da niti materialnih rokov za plačilo denarne kazni na takšen način ni mogoče premakniti. Vse drugo je obid zakona, pa je zato pravilno, da je o pritožničini prošnji odločilo ravno sodišče ter da jo je po pravilno ugotovljeni prekoračitvi roka iz petega odstavka 47. člena KZ-1, kot prepozno zavrglo.

7. Glede na obrazloženo, in ker v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti zatrjevanj o neugotovljenih odločilnih dejstvih ali drugih zatrjevanj, da so bila ta dejstva nepravilno ugotovljena, je sodišče druge stopnje o pritožbi zagovornice obsojenega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah.