Jedro

Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost podedovanega premoženja, saj bi samo v tem obsegu lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. V pravdi zapustnikovega upnika proti dediču mora izrek ugodilne sodbe vsebovati točno določeno obveznost dediča do upnika (tožene stranke do tožeče stranke), ne pa zgolj opis, da za prisojeno terjatev dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o tožbenem zahtevku (I. in II. točka izreka), ki se nanaša na drugo tožnico D. K. in tožence A. K., M. K. in B. K., in pritožbi navedenih tožencev zoper stroškovno odločitev (V. in VI. točka izreka) se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v navedenem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožba tožeče stranke zoper odločitev, ki se nanaša na prvo tožnico, pa se zavrne in se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so dediči po pokojnem K. K.: A. K., M. K. in B. K. do višine njihovih podedovanih deležev po omenjenem zapustniku, in družba E., d.o.o., - v stečaju, solidarno dolžni drugi tožnici plačati 559.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje (I. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo (II. točka izreka sodbe). S sklepom je ustavilo postopek po nasprotni tožbi v delu, ki se nanaša na tožnike po nasprotni tožbi A. K., M. K. in B. K., zaradi umika nasprotne tožbe (III. točka izreka). Zahteva po nasprotni tožbi, ki jo je vložila pravna oseba E., d.o.o., pa je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, nastale v postopku po tožbi v višini 14.854,91 EUR, in pravdne stroške, nastale v postopku po nasprotni tožbi v višini 4.087,00 EUR (V. in VI. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper odločitev pod točko I in II izreka prvostopenjske sodbe, tožena stranka (dediči po prvotnemu tožencu, pokojnemu K. K.) pa pritožbo zoper stroškovno odločitev (V. in VI. točka izreka sodbe).

3. Tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da se zoper odločitev, s katero je bilo tožencem naloženo solidarno plačilo 559.900,00 EUR pritožuje le v delu, v katerem prvostopenjsko sodišče omejuje odgovornost tožencev - dedičev z navedbo "do višine podedovanega deleža, ki so jih ti podedovali po pokojnem K. K." in v delu o zavrnitvi obrestnega zahtevka za čas do 20. 10. 2010. Tožeča stranka navaja, da je izrek sodbe z omenjenim dopisom omejitve odgovornosti dedičev nerazumljiv oziroma nasprotuje sam sebi, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena. Zakon o dedovanju v 142. členu govori o odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, zato ni jasno, kaj naj bi pomenil dostavek "do višine podedovanega premoženja". Izrek izpodbijane sodbe je tudi sam s seboj v nasprotju, saj po eni strani omejuje odgovornost dolžnikov, po drugi pa jim nalaga solidarno dolžnost plačila 559.900,00 EUR. Višina obveznosti prvih treh tožencev po izdani sodbi sploh ni jasna, sploh v povezavi s točko II izreka, kjer prvostopenjsko sodišče navaja, da se višji tožbeni zahtevek zavrne. V tem delu je prvostopenjska sodba tudi v direktnem nasprotju z obrazložitvijo, saj je tam zapisano (42. točka obrazložitve), da je tožeča stranka uspela skoraj v celoti, razen delno glede zakonskih zamudnih obresti. Opozarja na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, ki je v primerljivih zadevah odločilo, da gre pri takšnem zapisu izreka sodbe za bistveno kršitev določb postopka. Izpodbijano odločitev je potrebno spremeniti tako, da se iz izreka sodbe izbrišejo dostavki "do višine podedovanega premoženja po pokojnem K. K.". Poudarja, da je tekom prvostopenjskega postopka zatrjevala, da podedovano premoženje vrednostno zadostuje za odgovornost dedičev do višine celotne vtoževane terjatve in da dedičeva odgovornost preneha šele, ko ta dejansko poplača terjatve upnikov. Pri tem je dokazno in trditveno breme v zvezi z ugovori dedičev na strani tožene stranke, ki pa ga ni zmogla. Tožena stranka ni izkazala obsega podedovanega premoženja niti ni zatrjevala, da bi dolgove že poravnala in s tem zmanjšala višino svoje obveznosti. Če pritožbeno sodišče ne bi upoštevalo, da dediči po pokojnem K. K. solidarno odgovarjajo za celotno plačilo 559.900,00 EUR oziroma bi njihovo obveznost kakorkoli omejevalo, iz previdnosti opozarja, da naj prvi toženec A. K. ne glede na njegov položaj dediča po pokojnem K. K. plača tožeči stranki znesek 82.000,00 EUR z zakonsko zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2008 do plačila, ki so bili plačani njemu. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je spregledalo, da je kot pravno podlago navajala tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke in njeno vrnitveno obveznost zaradi ničnosti oziroma fiktivnosti sklenjenega pravnega posla. V tem delu sodba nima nobene obrazložitve in je tako glede teh podlag ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka je opozorila, da v zadevi ne gre zgolj za kaznivo dejanje goljufije, temveč da ravnanje pokojnega in z njim povezanih oseb, med katere sodi tudi prvi toženec, A. K., izpolnjuje vse znake poslovne goljufije, kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic, kot tudi znake kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, saj je očitno pokojni želel obiti veljavne davčne predpise. Pokojni K. K. je storil kaznivo dejanje goljufije že s tem, ko je podpisoval dokument v imenu neobstoječega pravnega subjekta. Če je posel ničen, mora vsaka stranka, ki je na podlagi takšnega posla kaj prejela, tudi A. K., prejeto vrniti drugi stranki. Opozarja še, da se je želela tožena stranka kot prodajalec izogniti davščinam, katere je potrebno plačati ob prenosu nepremičnin. V ta namen je sklepala nekakšne fiktivne posle, kar je v nasprotju s prisilnimi predpisi in nično. Prvostopenjsko sodišče pa se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da mora biti pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičninah sklenjena v pisni obliki, če ni, je pogodba nična (55. člen OZ). Meni še, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedenih podlag in posledično ni naložilo prvemu tožencu, A. K., da je sam dolžan plačati 82.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijana sodba je tudi neobrazložena v delu, ko navaja, da tožeča stranka ni prepričala sodišča, da je bil pridobitelj nepošten. Tožena stranka je bila nepoštena, zato je odločitev v obrestnem delu napačna. Opozarja še, da je toženo stranko pozvala na vrnitev vtoževanega zneska 5. 3. 2010, tako da je najmanj od dne prejema poziva, ki ga izkazuje povratnica z dne 18. 3. 2010 tožena stranka nepoštena.

4. Toženci (dediči po pokojnem K. K.), ki izpodbijajo zgolj stroškovno odločitev, predlagajo, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zoper njih zavrne. Tožnica meni, da sta jim dolžna povrniti njihove pravdne stroške. Ne drži, da sta tožnici skoraj v celoti uspeli s svojim zahtevkom. Prva tožnica je bila v celoti neuspešna v postopku, druga tožnica pa je proti pritožnikom uspela zgolj v nebistvenem delu, saj ji je bilo od zahtevanih 559.900,00 EUR prisojen zgolj znesek do višine podedovanega deleža, to vrednost bi lahko predstavljal kvečjemu znesek 9.047,67 EUR, kar je 1,6% od zahtevanega. Če sodišče tem navedbam ni sledilo, bi moralo izvesti dokaze z izvedencem nepremičninske in finančne stroke. Sodišče je tako zmotno ugotovilo uspeh tožnic v postopku za neizvedbo omenjenih dokazov pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ob pravilni uporabi 154. člena ZPP bi moralo sodišče ugotoviti, da sta tožnici proti tožencem uspeli zgolj z neznatnim delom svojega zahtevka ter jima naložiti, da pritožnikom povrneta vse njihove pravdne stroške. Sodišče bi moralo tudi pri odločitvi o pravdnih stroških upoštevati okoliščino, da so pritožniki zgolj dediči po pokojnem tožencu K. K. Napačna je tudi stroškovna odločitev v delu, ko je sodišče o stroških pravde po nasprotni tožbi odločilo posebej. Poleg tega sodišče tudi pri odločanju o pravdnih stroških po nasprotni tožbi ni upoštevalo okoliščine, da so pritožniki zgolj dediči po pokojnem K. K. 5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zoper tretje toženo stranko E., d.o.o., po zadnjem naroku za glavno obravnavo uveden stečajni postopek (20. 9. 2016). Izpodbijana odločba je bila zato vročena stečajni upraviteljici, ki pritožbe ni vložila. S sklepom St .../2016 z dne 5. 4. 2017 je bil stečajni postopek končan, stečajna upraviteljica pa razrešena. Sklep je postal pravnomočen 21. 4. 2017. 6. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo dedičev po pokojnem drugem tožencu zavrne kot neutemeljeno.

7. Pritožbi druge tožnice in tožencev sta utemeljeni, pritožba prve tožnice pa ni utemeljena.

8. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja; - da se je tožeča stranka odzvala na ponudbo tretje tožene stranke (E., d.o.o.) za prodajo nepremičnin v katastrski občini N., - da je med pravdnimi strankami prišlo do pogajanj za sklenitev prodajne pogodbe, - da je med pogajanji prišlo do zapisa dogovora št. 02-04/2008 v katerem kot pogodbene stranke nastopajo druga tožnica kot kupovalka ter tretja toženka (E., d.o.o.) in E1., d.o.o., kot prodajalca, - da iz omenjenega dogovora izhaja obveznost sklenitve predpogodbe, najkasneje do 15. 6. 2008, - da je v dogovoru navedena dinamika oziroma vrstni red plačil za posamezne parcele, zapis, da končna cena nepremičnine na kvadratni meter ne sme znašati več kot 300,00 EUR in da bo kupec do 30. 4. 2008 za omenjeni nakup plačal "aro" v znesku 100.000,00 EUR, - da pogodbene stranke predpogodbe, ki sta ju navedli v omenjenem dogovoru, nista sklenili, - da je tožeča stranka pokojnemu K. K., ki je nastopal kot prokurist družbe E., d.o.o. in pravni naslednik družbe E1., d.o.o., dne 19. 5. 2008 izročila gotovino v skupnem znesku 118.000,00 EUR, 16. 7. 2008 100.000,00 EUR, prvemu tožencu A. K. 23. 4. 2008 82.000,00 EUR, na bančni račun tretje toženke (E., d.o.o.) pa je bilo 14. 7. 2008 nakazanih 9.900,00 EUR, 9. 9. 2008 150.000,00 EUR in 30. 9. 2008 100.000,00 EUR oziroma da je bilo s strani tožeče stranke skupaj izročenih 559.000,00 EUR, - da je kot pogodbenica na strani kupca nastopala zgolj druga tožnica, prva tožnica pa je v spornem pravnem razmerju nastopala le kot njena zastopnica, da pa je pogovore glede nakupa nepremičnin vodila prva tožnica, ki se je s pokojnim K. K. dogovorila, da naj bi tožena stranka del kupnine uporabila za odplačilo dolgov in izbris hipotek, ki so bile vpisane pri prodajanih nepremičninah, - da tožeča stranka s prvim tožencem A. K. ni bila v nikakršnem pravnem razmerju, da ni bil nikoli udeležen pri pogajanjih za nakup nepremičnin niti ni bil njihov lastnik (potrditvah tožene stranke je bil zastavni upnik enega od prodajalcev - družbe E1.), - da predstavlja izplačilo A. K. zneska 82.000,00 EUR po navodilu K. K. izpolnjevanje zaveze tožeče stranke nasproti K. K. in ne izpolnitev A. K. 9. Iz ugotovljenih dejstev izhaja obstoj vrnitvene obveznosti tretje toženke (E., d.o.o.) do druge tožnice v višini vtoževanih 559.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ta obveznost ni več sporna. Prav tako iz ugotovljenih dejstev in glede na obseg pritožbenega izpodbijanja izhaja obstoj obveznosti dedičev po pokojnem K. K. na vrnitev denarja v navedenem znesku drugi tožnici. Sporen ostaja obseg njihove vrnitvene obveznosti.

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je materialno pravna podlaga vrnitvene obveznosti tožencev v pravilu o neupravičeni obogatitvi, po katerem je tisti, ki je prejel denarni znesek oziroma zneske brez pravnega temelja in je zato obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Druga tožnica je namreč izročila denar v vtoževanem znesku, ker je nameravala z družbama E. in E1., katere pravni naslednik je bil pokojni K. K. (prve pa prokurist), skleniti pogodbo o nakupu nepremičnin, zato je toženi stranki izročila denar, s katerim naj bi ta izpolnila svoje hipotekarne obveznosti, s katerimi so bile obremenjene nepremičnine, ki naj bi bile predmet prodaje, vendar pa do sklenitve kupoprodajne pogodbe ni prišlo. Tako je denar, ki ga je drugotožnica oziroma po njenem pooblastilu prva tožnica nakazala toženi stranki z namenom, da se z njim poplača upnike, ki so imeli na nepremičninah, ki jih je hotela kupiti druga tožnica, hipoteke, brez pravnega temelja prešel na toženo stranko.

11. Kot je bilo navedeno, odgovornost prvotnega drugega toženca K. K. za vrnitev izročenih zneskov denarja solidarno s tretje toženko v tem postopku ni več sporna. Dediči, na katere so prešle obveznosti pokojnega drugega toženca, pa so uveljavljali omejitev svoje odgovornosti. Funkcija merila dedičeve odgovornosti za zapustnikove dolgove je zaupana vrednosti podedovanega premoženja. V 142. členu Zakona o dedovanju (ZD) je določeno: (1.) da je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja; (2.) da dedič, ki se je odpovedal dediščini ni odgovoren za zapustnikove dolgove; (3.) da so v primeru, če je dedičev več, ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to ali je delitev dediščine že izvršena ali ne ter (4.) da se med dediči delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če ni v oporoki drugače določeno. V obravnavani zadevi so dediči ugovarjali, da njihova odgovornost seže le do določenega zneska oziroma do vrednosti dednega deleža vsakega od njih, ki pa v obravnavanem primeru predstavlja vrednost 9.047,67 EUR. Navedeni znesek torej predstavlja vrednost njihovega dednega deleža na podedovanih nepremičninah. Hkrati so navajali, da je dejanska vrednost podedovanih nepremičnin negativna, saj so bile obremenjene za višje zneske, kot je njihova vrednost. Navedli so še, da je vrednost drugega podedovanega premoženja prav tako neznatna oziroma zanemarljiva in predstavlja zgolj še vrednost osnovnega vložka v tretji toženki.

12. Dediči po pokojnem drugem tožencu so torej priznavali obstoj zapustnikovega dolga, prav tako, da imajo položaj njegovih dedičev, kar je podlaga za presojo, da so odgovorni za zapustnikov dolg. Vendar so hkrati navajali dejstva, ki preprečujejo, da bi glede na razliko med vrednostjo dednega deleža in višino dolga nastopila tista pravna posledica, ki jo je predlagala tožeča stranka. Dediči so za utemeljitev svojega ugovora predlagali dokaze, in sicer izvedenca, ki bi ocenil vrednost podedovanih nepremičnin ter izvedenca finančne stroke, ki bi ocenil vrednost podedovanega vložka v družbo E. Po drugi strani je tožeča stranka zatrjevala, na tem stališču pa vztraja tudi v pritožbi, da podedovano premoženje vrednostno zadostuje za odgovornost dedičev do celotne višine vtoževane terjatve.

13. Sodišče bi moralo ugotoviti vrednost podedovanega premoženja, saj bi samo v tem obsegu lahko ugodilo tožbenemu zahtevku. V pravdi zapustnikovega upnika proti dediču mora izrek ugodilne sodbe vsebovati točno določeno obveznost dediča do upnika (tožene stranke do tožeče stranke), ne pa zgolj opis, da za prisojeno terjatev dedič odgovarja do višine vrednosti podedovanega premoženja1. Pritrditi je torej treba tožeči stranki, da obveznost tožencev A. K., M. K. in B. K. po sodbi ni jasna z izrekom, da so dediči po pokojnem K. K. dolžni plačati solidarno s tretjo toženko znesek 559.900,00 EUR, vendar vsak le do višine podedovanega premoženja, ki ga je podedoval po pokojnem K. K. S takšno odločitvijo ni jasno določeno, koliko morajo drugi tožnici pravzaprav plačati oziroma koliko ta sploh sme na podlagi sodbe terjati. Pritožbeni očitek tožeče stranke o nerazumljivosti sodbe je torej utemeljen, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

14. Enako velja tudi glede stroškovne odločitve. Ta je odvisna od uspeha strank v pravdi (154. člen ZPP). Glede na izpodbijano odločitev je treba pritrditi tožencem, da ni jasno, kdo je v tej pravdi uspel oziroma kdo je bil uspešnejši. 15. S tem, ko prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vrednosti premoženja, ki so ga podedovali, je zaradi nepravilne presoje materialno pravnega ugovora dedičev tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Na podlagi določb 354. in 355. člena ZPP je bilo zato treba razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbenem zahtevku in odločitvi o stroških in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dejansko stanje z ugotovitvijo vrednosti premoženja, ki so jo dediči podedovali, in sicer vrednosti v času zapustnikove smrti, saj se obseg njihove odgovornosti za zapustnikove dolgove presoja po vrednosti podedovanega premoženja v trenutku prehoda zapuščine na dediče (132. člen ZD).

16. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo le v razmerju do druge tožnice in pritožnikov na toženi strani (A. K., M. K. in B. K.). Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice po tem, ko je po ugovoru pomanjkanja njene aktivne legitimacije pravilno zaključilo, da je prva tožnica nastopala v obravnavanem pravnem razmerju le kot zastopnica druge tožnice in zato ni upnica v nastalem spornem razmerju. Takšnega zaključka v pritožbi, ki jo je vložil pooblaščenec obeh tožnic, ne prereka niti z besedo, vendar svojega pritožbenega predloga ne omeji na odločitev le glede druge tožnice. Pritožba tožeče stranke je v delu, ko se nanaša tudi na odločitev glede prve tožnice, neutemeljena in jo je bilo treba v tem delu zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) .

17. Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da v primeru, če pritožbeno sodišče ne bo odločilo o solidarni obveznosti tožencev A. K., M. K. in B. K. za plačilo celotnega zneska 559.900,00 EUR, ali bo njihovo obveznost omejilo, vztraja, da je A. K. dolžan sam povrniti znesek 82.000,00 EUR, in sicer na podrejeno zatrjevani odškodninski podlagi oziroma zaradi ničnosti posla. Pritožbeno sodišče je odločitev o solidarnem plačilu omenjenih tožencev (v celoti) razveljavilo. Ne glede na to pa se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, v katerih to pojasnjuje, zakaj ne obstoji obveznost omenjenega toženca za plačilo zneska 82.000,00 EUR iz naslova neupravičene obogatitve, ker je bil navedeni znesek nakazan njemu. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da omenjeni toženec ni bil udeleženec zgoraj opredeljenega pravnega razmerja. Tožničino plačilo omenjenega zneska temu tožencu je predstavljalo izpolnitev obveznosti K. K., pravnemu nasledniku enega od prodajalcev. Ta je (kot upnik) določil, da mora tožnica izpolniti svojo obveznost plačila zneska 82.000,00 EUR A. K. (280. člen OZ), ki je bil hipotekarni upnik enega od prodajalcev.2 Izpolnitev tretji osebi je bila torej izpolnitev upniku v spornem pravnem razmerju. Korist od tega plačila je imel upnik, ki je bil hkrati hipotekarni dolžnik A. K., saj se je s tem plačilom zmanjšal njegov hipotekarni dolg, zato je on (oziroma njegovi dediči) zavezanec za povrnitev prejete koristi oziroma navedenega denarnega zneska drugi tožnici. Enako bi veljalo tudi, če bi prvostopenjsko sodišče presojalo zatrjevano obveznost omenjenega dediča na podrejeni pravni podlagi, ki temelji na trditvah o ničnosti pogodbe. Vrnitveni zahtevek po 87. členu OZ je namreč kondikcijski oziroma obogatitveni. Po podrejeno zatrjevani odškodninski pravni podlagi prvostopenjsko sodišče (še) ni presojalo tožničinega tožbenega zahtevka.3 To bo naredilo, če tožnica ne bo uspela proti omenjenim tožencem po primarno zatrjevani pravni podlagi.

1 Tak zapis v izrek sodbe dopuščata pravna teorija in sodna praksa le tedaj, ko dedič ugovarja, da njegove odgovornosti ni več, hkrati pa ob zaključku glavne obravnave ni mogoče ugotoviti, koliko je še razpoložljive zapuščine (ker je npr. hkrati še v teku več izvršb), ko je torej praktično nemogoče določno razčistiti mejo odgovornosti že v pravdnem postopku (II Cp 3525/2012 in prof. dr. Aleš Galič, Fizična oseba in sposobnost biti stranka v postopku, Podjetje in delo, 2003, št. 6-7, str. 1778), načelno pa velja, da mora dedič v pravdnem postopku uveljaviti omejitev odgovornosti za dolgove, saj tega ugovora ne bo mogel uveljaviti šele v izvršilnem postopku. 2 Prva tožnica je zaslišana izpovedala, da ji je K. K. sugeriral, kako naj se plačuje, da je bil dogovor, da bo on poplačal upnike, ki so bili na parcelah in da je vedela, da je imel A. K. hipoteko na nepremičninah, ki so bile predmet dogovora. 3 Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje zato ni mogoče preizkusiti.