Jedro

Tako predlagana začasna odredba ne pomeni začasne ureditve spornega pravnega razmerja, temveč tožnik z njo želi pridobiti dovoljenje za postavitev teh objektov, še preden je odločeno o zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe. Če bi namreč sodišče tako začasno odredbo izdalo in toženki naložilo postavitev objektov za oglaševanje nazaj na lokacije, bi z njo odločilo o dovoljenosti postavitve teh objektov na teh lokacijah in s tem dejansko o stvari, ki je sicer predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu. O zakonitosti izpodbijane odločbe in s tem o pravilnosti oziroma nepravilnosti inšpekcijske odločbe, torej, ali je bila odreditev njihove odstranitve z navedenih lokacij zakonita ali ne, pa sodišče lahko odloči le s sodbo, s katero odloči o tožbi. Ker bi izdana začasna odredba (če bi se v upravnem sporu izkazalo, da tožba ni utemeljena) omogočila postavitev nazaj objektov za oglaševanje v nasprotju z zakonom, pa je po svoji vsebini tudi pravno nedopustna.

Izrek

I.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II.Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožniku na njegove stroške odredi odstranitev nelegalnih enostavnih objektov za obveščanje in oglaševanje, namenjenih tržnemu oglaševanju z a) ID številkami ... in ..., ki sta postavljena na betonski škarpi med parcelama št. 554/1, k.o. ... (zasebna last), in 552/2, k.o. ... (v lasti MOL), b) ID številkami ..., ..., ... in ..., ki so postavljeni na betonski ograji med parcelama št. 335/3, k.o. ...(v lasti MOL), in 335/5, ko. ... (zasebna last), c) ID številko ..., ki je postavljen na parceli št. 364, k.o. ... (v zasebni lasti), d) ID številko ..., ki je postavljen na parceli št. 112, k.o. ... (v zasebni lasti), e) ID številko ..., ki je postavljen na parceli št. 367/3, k.o. ... (v zasebni lasti) in f) ID številko ..., ki je postavljen na parceli št. 1210/1, k.o. ... (v zasebni lasti); nelegalni enostavni objekti z ID številko ..., ..., ... in ... so izdelani iz kovinske konstrukcije ter eno točkovno pritrjeni v betonsko podlago na način izkopa zemljine in betonskim zalitjem na zemljiščih; nelegalni enostavni objekti z ID številkami ..., ..., ..., ..., ... in ... so izdelani iz kovinske konstrukcije in pritrjeni na betonsko ograjo. Oglasni objekti, katerih postavitev ni skladna z OPN 2018, so v nasprotju z tretjim odstavkom 5. člena Gradbenega zakona (GZ) in po drugi alineji 18. točke prvega odstavka 3. člena nelegalni objekti (1. točka izreka), nadalje je toženka določila rok za izvršitev 1. točke izreka te odločbe, in sicer 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), navedla, da bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti uveden postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), da mora zavezanec (tožnik) o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (4. točka izreka), da bo o morebitnih stroških izdan sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da gre za enostavne objekte v lasti tožnika. Prvostopenjski organ je presojal dopustnost postavitve oglasnih objektov od njihove postavitve dalje, tj. v letu 2005, upoštevajoč Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik), prostorske akte, ki so veljali po posameznih območjih lokacije postavljenih oglasnih objektov, vse do sprejetja Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana (OPN MOL ID). Ker objekti niso postavljeni v skladu z veljavnim prostorskim aktom, jih mora tožnik odstraniti (82. člen Gradbenega zakona - GZ).

3.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4.Naknadno je tožnik vložil še predlog za odlog izvršitve izpodbijane odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. V predlogu je uvodoma izpostavil, da je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, o kateri še ni bilo odločeno. Kljub temu, da sta od vložitve pritožbe (26. 2. 2025) minila več kot dva meseca, tožniku še do danes ni bila vročena odločba drugostopenjskega organa o pritožbi. Tožnik je 3. 6. 2025 vložil na drugostopenjski organ zahtevo za izdajo odločbe po tretjem odstavku 28. člena ZUS-1. Tožnik do 11. 6. 2025 ni prejel odločbe drugostopenjskega organa. Navedeno pomeni, da so podani pogoji za vložitev tožbe po drugem odstavku 28. člena ZUS-1.

5.Nadalje je izpostavil, da mu zaradi izdanega sklepa o dovolitvi upravne izvršbe, ki ga je prejel 3. 6. 2025 z rokom 10 dni za izpolnitev, preti nepopravljiva škoda. Vrnitev v prejšnje stanje ne bo več mogoča. Če bodo objekti odstranjeni, tožnik zaradi spremembe normativne ureditve ne bo več mogel teh objektov nadomestiti z novimi. Zaradi sprememb OPN MOL ID postavljanje objektov za oglaševanje na relevantnih lokacijah ni več mogoče, sodno varstvo bo izvotljeno. S tem v zvezi je zavzelo stališče tudi že naslovno sodišče v sklepih, I U 1567/2024 z dne 20. 3. 2025, I U 364/2025 z dne 21. 3. 2025, potrjenih s sklepoma Vrhovnega sodišča RS, I Up 70/2025 z dne 22. 4. 2025, I Up 78/2025 z dne 22. 4. 2025 pri obravnavi bistveno enakih zadev.

6.V zvezi s škodo je tožnik poudaril, da je njegova edina dejavnost posredovanje oglaševalskega prostora. Kot del dejanskega koncerna z družbo A., d.o.o. (kar obrazloži), tožnik prejme 60 % prihodkov iz naslova poslovanja družbe A., d.o.o., katerih višina je odvisna od števila objektov, ki jih tožnik nudi družbi in višine prihodkov, ki jih družba A., d.o.o. ustvari iz trženja oglasnih površin na teh objektih. Drugih rednih prihodkov tožnik nima. Z nekaterimi naročniki je tožnik sklenil pogodbe o krovnem sodelovanju. Zaradi največje kupne moči v Ljubljani vsak naročnik zahteva vsaj 20 % oglasnih površin v Ljubljani, kar pomeni, da lahko tožnik ponudi oglasne površine, ki jih v Ljubljani ima. Te oglasne površine morajo biti razporejene po vseh pomembnejših cestah in področjih, sicer tožnik ne more biti konkurenčen.

7.V letu 2024 so njegovi prihodki znašali 65.350,12 EUR, njegov dobiček 46.305,55 EUR. Čisti prihodki od prodaje skupine so v letu 2024 znašali 3.869.764,13 EUR, odhodki 3.364.170,46 EUR, dobiček 142.526,86 EUR. Drugega premoženja tožnik nima. Če bodo objekti odstranjeni, bo tožnik kršil pogodbeno razmerje s 15 naročniki, zaradi česar lahko pride do odstopa od teh pogodb in posledično do izterjave že plačanih zneskov ali ne-plačila obveznosti naročnikov. Zaradi odstranjevanja objektov bodo naročniki tudi izgubili zaupanje in se zmanjšujejo naročila oziroma pri skupini tožnika ne naročajo več. Navedeno izkazuje načeti ugled tožnika, kar njegovi konkurenti izkoriščajo. V zadevi je treba upoštevati kumulativni učinek vseh inšpekcijskih postopkov, ki tečejo zoper skupino tožnika, kot ga je definiralo Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 22/2023 z dne 31. 5. 2023. Zoper tožnika in družbo A., d.o.o. teče več postopkov za odstranitev še 81 objektov. Odstranitev 10 objektov po tej odločbi tako ne more biti ključna okoliščina za presojo nevarnosti nastanka nepopravljive škode. Premoženjska škoda, ki grozi zaradi odstranitve objektov, ustreza najmanj vrednosti pogodbenih razmerij z 8 poslovnimi partnerji, torej skupno 277.630,96 EUR (v obdobju od maja 2025 do julija 2025). Odstranitev objektov bo povzročila tudi škodo v obliki izgubljenega dobička, skupaj 84.000,00 EUR letno. Zaradi odstranitve objektov lahko pride tudi do dolgoročne škode iz naslova odpovedi sodelovanja s tožnikom, kar se ocenjuje na 600.000,00 EUR letno. Tožnik tako ne bo upravičen do zneska v višini cca 200.000,00 EUR. Izguba bo presegla polovico osnovnega kapitala (7.500,00EUR), zaradi dodatnega izpada prihodkov pa tožnik te izgube ne bo mogel pokriti in bo podana domneva insolventnosti. Tožniku bo nastala tudi nepremoženjska škoda, saj odstranitev objektov predstavlja poseg v pravico tožnika do ugleda in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, kar po sodni praksi tudi predstavlja nenadomestljivo škodo.

8.Glede prizadetosti javne koristi je tožnik opozoril, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj so v tem primeru izpolnjeni pogoji za takojšnjo odstranitev. Tudi sicer pa izdaja začasne odredbe ne bi prizadela javnega interesa oziroma bi ga prizadela v neznatni meri. Objekti so postavljeni na nepremičninah v zasebni lasti oziroma na nepremičninah, ki niso v lasti toženke, zato interes toženke ni v ničemer prizadet. Neznatno prizadetost javnega interesa potrjuje tudi lastna praksa organa, saj je isti organ prve stopnje v treh zadevah dovolil odlog izvršbe, ker ta ne nasprotuje javnemu interesu. V primeru izvršitve odločbe in odstranitve objektov bo tožnik tudi izgubil pravni interes za izpodbojno tožbo. Z izdajo začasne odredbe bo toženkino uveljavljanje zaščite javnega interesa zgolj zadržano. Predlagal je, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočnosti te odločbe oziroma do odločitve sodišča o tožbi (1. točka), da pritožba zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka), in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe (3. točka izreka).

9.Sodišče je odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe posredovalo v odgovor toženki kot (edini) nasprotni stranki v tem upravnem sporu.

10.V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe je toženka uvodoma pojasnila, da so objekti za oglaševanje, ki so predmet tega predloga za izdajo začasne odredbe, že odstranjeni in posledično tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Štiri objekte je tožnik odstranil sam, dva objekta je odstranil ..., štirje so bili odstranjeni v okviru izvršilnega postopka. Ne glede na navedeno pa iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da sodišče odloča o predlagani začasni odredbi na podlagi postavke verjetnosti (npr. C-390/13). Škoda, ki jo zatrjuje tožnik, je materialna škoda in zato popravljiva. Tožnik tako ni uspel z verjetnostjo izkazati okoliščin, ki bi napolnile standard težko popravljive škode. Predlagala je, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne kot neutemeljen in tožniku naloži povrnitev stroškov postopka.

11.Tožnik je v repliki na odgovor toženke in spremembi predloga za izdajo začasne odredbe uvodoma potrdil navedbe toženke, da so bili objekti že odstranjeni. Toženka je odstranila 6 od 10 objektov (vse, razen objektov z ID ..., ID ..., ID ... in ID ... - te je odstranil tožnik sam) dne 16. 6., 17. 6. in 18. 6. 2025, s čimer je v celoti izvršena izpodbijana odločba. Dne 13. 6. 2025 je tožnik vložil predlog za odlog izvršitve, torej je bila toženka o njem še obveščena, vendar je najprej odstranila objekte, nato pa odločila o predlogu za odlog izvršbe in izdala sklep 18. 6. 2025 o zavrnitvi odloga izvršbe z razlogovanjem, da so bili objekti že odstranjeni. Toženka je bila verjetno tudi že seznanjena s predlogom za izdajo začasne odredbe. Gre torej za očitno izogibanje pravnim sredstvom tožnika. Navedbe toženke glede škode so pavšalne. Ker so bili objekti že odstranjeni, tožnik spreminja svoj predlog za izdajo začasne odredbe. Potrebo po izdaji začasne odredbe utemeljuje ravno opisano ravnanje toženke. Če ta začasna odredba ne bo dovoljena, se bo s tem potrdilo tako ravnanje toženke kot pravilno in tožnik dejansko nikoli ne bo mogel doseči izdaje začasne odredbe. Spremenjen predlog za izdajo začasne odredbe tudi ne presega tožbenega zahtevka. Glede predpostavke verjetnosti nastanka težko popravljive škode se je skliceval na svoje navedbe v prvotnem predlogu za izdajo začasne odredbe. Toženka s ponovno postavitvijo objektov ne bi izvajala gradnje enostavnega objekta, temveč bi izvršila sodno odločbo. Tožnik glede na manjko navedb toženke šteje, da je predpostavka (ne)prizadetosti javne koristi izkazana. Mogoče je tudi vzpostaviti prejšnje stanje, če bi bila tožba zavrnjena.

12.Tožnik je zato predlagal, da sodišče odloči, da je toženka dolžna v roku 8 dni od vročitve tega sklepa vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer tako, da na svoje stroške:

-objekt z ID ... postavi nazaj na nepremičnino ID znak parcela ..., da bo postavljen tako, kot je bil postavljen pred odstranitvijo in kot je prikazan na fotografiji št. 1,

-objekt z ID ... postavi nazaj na nepremičnino ID znak parcela ..., da bo postavljen tako, kot je bil postavljen pred odstranitvijo in kot je prikazan na fotografiji št. 2,

-objekt z ID ... postavi nazaj na nepremičnino ID znak parcela ..., da bo postavljen tako, kot je bil postavljen pred odstranitvijo in kot je prikazan na fotografiji št. 3,

-objekt z ID ... postavi nazaj na nepremičnino ID znak parcela ..., da bo postavljen tako, kot je bil postavljen pred odstranitvijo in kot je prikazan na fotografiji št. 4,

-objekt z ID ... postavi nazaj na nepremičnino ID znak parcela ..., da bo postavljen tako, kot je bil postavljen pred odstranitvijo in kot je prikazan na fotografiji št. 5,

-objekt z ID ... postavi nazaj na nepremičnino ID znak parcela ..., da bo postavljen tako, kot je bil postavljen pred odstranitvijo in kot je prikazan na fotografiji št. 6 (1. točka izreka),

nadalje, da če toženka ne izpolni obveznosti iz 1. točke izreka tega sklepa, sme to dejanje namesto nje izvršiti tožnik na stroške toženke, toženka pa je dolžna to dopustiti, obveznost pa se lahko izpolni tudi z namestitvijo drugih, vendar istovrstnih objektov enakih dimenzij (2. točka izreka), da ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja ves čas trajanja postopka Upravnega sodišča RS, I U 1021/2025; do pravnomočnega zaključka tega postopka se zato zadrži izvršitev odločbe Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, št. 06101-14/2021-79 z dne 7. 2. 2025 (3. točka izreka), da pritožba zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in, da je toženka dolžna povrniti stroške tožnika v zvezi z začasno odredbo v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (5. točka izreka).

13.Na poziv sodišča je tožnik dopolnil svoj predlog za izdajo začasne odredbe. V zvezi s težko popravljivo materialno škodo se je tožnik glede načina poslovanja skliceval na svoj predlog z dne 13. 6. 2025. Nadalje je navedel, da so bile v času odstranitve objektov oglasne površine bodisi zasedene z oglasi, ali so bili že sklenjeni dogovori s sledečimi naročniki skupine tožnika, kar konkretizira po posameznih naročnikih in poslih. Skupna pogodbena vrednost že sklenjenih dogovorov za teh 6 objektov znaša 187.527,52 EUR. Zaradi odstranitve objektov je tožnik prekršil pogodbeno razmerje z navedenimi 11 strankami. Ta pogodbena razmerja še niso izpolnjena, saj se najem ni iztekel. Skupina tožnika zaradi odstranitve objektov ne more več zagotavljati dela oglasnih površin, ki jih je poslovni partner najel in zato tvega, da bodo poslovni partnerji odstopili od že sklenjenih dogovorov in s tem pridobili pravico do vrnitve že plačanih zneskov oziroma tožniku ne bodo plačali ničesar. Zaradi veljavnega prostorskega akta teh objektov na teh lokacijah ni mogoče nadomestiti in naročnikom ne more ponuditi oglaševanja na drugih objektih, ker se je z njimi dogovoril za oglaševanje na točno določenih lokacijah, ki jih mora zagotavljati. Škoda v višini 187.527,52 EUR je prva neposredna in kratkoročna škoda, ki bo nastala skupini tožnika. Odstranitev objektov bo povzročila tudi škodo v obliki izgubljenega dobička, saj tožnik ne more oddajati oglasnih površin na odstranjenih objektih. Povprečni prihodek na eno oglasno površino znaša 1.200,00 EUR leto. Ker imajo štirje od objektov dve strani površin, torej skupno 10 površin, to pomeni izpad letnega dohodka v višini 12.000,00 EUR. Ker naročnikom ne more ponuditi oglasnih površin na drugih lokacijah v Sloveniji, če jim ne more zagotoviti oglaševanja v Ljubljani, to dejansko predstavlja nezmožnost oglaševanja še na 4 oglasnih površinah izven Ljubljane. Izpad dohodka se bo tako povečal še za 48.000,00 EUR, skupno torej 60.000,00 EUR letno. Zaradi odstranitve objektov obstaja velika nevarnost, da bodo poslovni partnerji izgubili zaupanje v skupino tožnika, saj bodo podvomili v njeno sposobnost in bodo raje sklenili dogovore s konkurenčnimi podjetji, npr. z ... (kot se je že zgodilo). Glede na navedeno škodo, ki izhaja iz pogodbenih razmerij za maj 2025 - julij 2025 v višini 187.527,52 EUR, je utemeljeno pričakovati, da bo skupina tožnika v enem trimesečju sklenila za vsaj 100.000,00 EUR naročniških razmerij iz naslova paketnih najemov, katerega del so tudi odstranjeni objekti, kar je skupno 400.000,00 EUR. Poleg zneska v višini 187.527,52 EUR in 12.000,00 EUR grozi družbi A. resna nevarnost izpada še zneska v višini vsaj 200.000,00 EUR za drugo polovico leta 2025 in znesek v višini 400.000,00 EUR v naslednjih letih letno, ker naročniki ne bodo več želeli sodelovati s skupino tožnika. Tožnik zato ne bo upravičen do zneska v višini vsaj 150.000,00 EUR letno.

14.Izpadi prihodka bodo povzročili insolventnost in propad tožnika, podana bo domneva insolventnosti. Tožnik tudi ne bo sposoben vračati predplačil tistim naročnikom, ki so storitve že plačali. Gre za nenadomestljivo škodo (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, I 307/2019 z dne 2. 11. 2019, sklep Višjega sodišča v Mariboru, Ip 868/2021 z dne 30. 12. 2021). Glede utemeljitve nastanka nepremoženjske škode se je tožnik skliceval na navedbe iz predloga z dne 13. 6. 2025.

15.V odgovoru na modificiran predlog za izdajo začasne odredbe je toženka uvodoma nasprotovala predlogu, ker po njenem mnenju niso izpolnjeni pogoji niti iz drugega niti iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik zatrjuje škodo, ki je po njegovih navedbah že nastopila, kot posledica odstranitve oglasnih objektov, in sicer premoženjsko škodo, ki je nadomestljiva. Tožnik zahteva ponovno vzpostavitev dejanskega stanja, ki ga je z delom svojih ravnanj sam povzročil, ko je odstranil štiri (4) oglasne objekte, in je torej nastopila posledica, ki pa je sedaj želi preprečiti s pomočjo sodišča. Takšno ravnanje ni v skladu z načelom procesne vestnosti in kaže na odsotnost pravnega interesa. Sicer je pa izdaja ureditvene začasne odredbe dopustna zgolj izjemoma in pod strogimi pogoji. Ena izmed temeljnih predpostavk je, da mora biti mogoče v primeru kasnejše zavrnitve tožbe za toženko v celoti vzpostaviti prejšnje stanje. To pomeni, da mora biti začasna odredba reverzibilna, stvarno izvedljiva, pravno dopustna in sorazmerna. Te zahteve v tem primeru niso izpolnjene. Tožnik ne pojasni, ali ima za ponovno postavitev objektov veljavna dovoljenja, z ničemer ne utemelji pravno možnost ponovne postavitve, niti ne izkaže, da bi bila ponovna postavitev veljavna z zakonodajo, urbanističnimi pogoji ali drugimi določbami. Izdaja predlagana začasne odredbe bi ne le posegla v pravna razmerja, temveč bi se povečalo tveganje za nastanek trajnih posledic, ki jih v primeru zavrnitve tožbe ne bi bilo mogoče več odpraviti. Tak poseg bi bil v nasprotju z načelom sorazmernosti in bi nedopustno posegel v pooblastila toženke kot nosilke javnega pooblastila, ki je dolžna zagotavljati zakonitost in varnost v javnem prostoru. Toženka je predlagala, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

16.Tožnik je v odgovoru na odgovor toženke poudaril, da se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na šest (6) objektov, ki jih je odstranila toženka, in ne na štiri (4) objekte, ki jih je odstranil sam. Nastanek škode je še vedno mogoče preprečiti. Vztrajal je pri bodočem nastopu posledic za tožnika. Toženka se ni opredelila do nastanka nepremoženjske škode in do škode, ki bo nastala tožniku zaradi spremembe normativne ureditve. Ukrep po začasni odredbi pa je tudi nedvomno reverzibilen. Vztrajal je pri svojem predlogu.

Odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe in razlogi sodišča

K I. točki izreka:

17.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

18.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je pravočasna, saj je vložena v 30-dnevnem roku iz prvega¹ v zvezi z drugim² odstavkom 28. člena ZUS-1. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je tožnik zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo 26. 2. 2025, o kateri toženka ni odločila v roku dveh mesecev. Tožnik je nato 3. 6. 2025 toženki posredoval zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi. Toženka je zahtevo za izdajo odločbe prejela 4. 6. 2025, vendar o pritožbi tudi v nadaljnjih sedmih dneh ni odločila. Tožnik je nato vložil tožbo 12. 6. 2025. Glede na navedeno je tožba pravočasna. S tožbo tožnik izpodbija prvostopenjsko odločbo, s katero mu je bilo kot zavezancu naložena odstranitev 10 objektov za oglaševanje. Kot že zgoraj pojasnjeno, se šteje, da je bila pritožba tožnika zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena, kar pomeni, da je akt dokončen. Izpodbijana odločba tako predstavlja upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da ni podan tudi noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega tožba ne bi bila dopustna, tožba pa tudi ni nepopolna ali nerazumljiva. Prav tako sodišče ni našlo drugega razloga, zaradi katerega predlog za izdajo začasne odredbe ne bi bil sposoben za meritorno reševanje.

19.Po 32. členu ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek). Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek).

20.Kot izhaja iz vsebine citirane določbe 32. člena ZUS-1, je začasna odredba v upravnem sporu institut, ki tožniku omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpodbijanega akta (odložitvena začasna odredba), oziroma začasno ureditev stanja (ureditvena začasna odredba), pri čemer je v obeh primerih temeljni vsebinski pogoj verjetnost nastanka težko popravljive škode. Z začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče zato preprečiti le škodo, ki neposredno izvira iz izpodbijanega upravnega akta. Obstajati mora neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami (škodo), ki naj se z začasno ureditvijo stanja prepreči³ .

21.Hkrati gre glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.⁴ Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.⁵

22.Premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode.⁶ Praviloma je taka škoda nadomestljiva. Kot tako škodo je Vrhovno sodišče priznalo le tisto materialno škodo, ki bi povzročila pomemben poseg v strankino opravljanje dejavnosti.⁷ Po presoji sodišča zadostuje, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.⁸

23.Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe najprej predlagal odložitev izvršitve izpodbijane odločbe⁹ , po odstranitvi obravnavanih objektov za oglaševanje (od tega je štiri (4) odstranila toženka v izvršilnem postopku, dva (2) ..., štiri (4) pa tožnik sam) pa je tožnik spremenil svoj predlog za izdajo začasne odredbe¹⁰ , in sicer tako, da sodišče naloži toženki, da v roku 8 dni od vročitve tega sklepa vzpostavi prejšnje stanje tako, da na svoje stroške postavi nazaj objekte z ID ..., ..., ..., ..., ... in ... na lokacije, na katerih so bili postavljeni pred odstranitvijo.

24.Sodišče tako sedaj presoja, ali so podani pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.

25.V tem upravnem sporu je sporno pravno razmerje odločba, s katero je toženka tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu odredila odstranitev deset (10) nelegalnih enostavnih objektov za obveščanje in oglaševanje, med drugim tudi šest (6) objektov, za katere tožnik predlaga, da sodišče toženki naloži, da jih postavi nazaj na lokacije.

26.Učinek izpodbijane odločbe je torej (naložena) odstranitev (nelegalnih) objektov za oglaševanje, kar mora izvršiti tožnik, v nasprotnem primeru bo uveden postopek izvršbe nedenarne obveznosti (ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo). Glede na predstavljeno to pomeni, da je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da na teh lokacijah objekti za oglaševanje sploh ne bi smeli biti postavljeni. Med strankama tudi ni sporno, da je bila izpodbijana inšpekcijska odločba že izvršena, pri čemer tožnik ne prereka, da pogoji za izvršitev odločbe ne bi bili izpolnjeni.

27.Z predlagano začasno odredbo torej tožnik zahteva, da toženka še pred odločitvijo o tožbi in s tem o (ne)zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe, postavi nazaj obravnavane objekte za oglaševanje. Sodišče naj tako dovoli postavitev obravnavanih objektov za oglaševanje, še preden je jasno, ali so za to (tj. postavitev obravnavanih objektov za oglaševanje na zgoraj navedenih lokacijah) res (bili) izpolnjeni materialnopravni pogoji, kot to trdi tožnik, medtem ko je na drugi strani toženka z izvršljivo in dokončno inšpekcijsko odločbo ugotovila, da temu ni tako.

28.Tako predlagana začasna odredba pa ne pomeni začasne ureditve spornega pravnega razmerja, temveč tožnik z njo želi pridobiti dovoljenje za postavitev teh objektov, še preden je odločeno o zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe. Če bi namreč sodišče tako začasno odredbo izdalo in toženki naložilo postavitev objektov za oglaševanje nazaj na lokacije, bi z njo odločilo o dovoljenosti postavitve teh objektov na teh lokacijah in s tem dejansko o stvari, ki je sicer predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu. O zakonitosti izpodbijane odločbe in s tem o pravilnosti oziroma nepravilnosti inšpekcijske odločbe, torej, ali je bila odreditev njihove odstranitve z navedenih lokacij zakonita ali ne, pa sodišče lahko odloči le s sodbo, s katero odloči o tožbi. Ker bi izdana začasna odredba (če bi se v upravnem sporu izkazalo, da tožba ni utemeljena) omogočila postavitev nazaj objektov za oglaševanje v nasprotju z zakonom, pa je po svoji vsebini tudi pravno nedopustna.

29.Glede na povedano sodišče zato ne slediti tožnikovemu razlogovanju, da bo v primeru ugoditve predloga za izdajo začasne odredbe tožnik spet lahko razpolagal z objekti za oglaševanje, kot je to počel pred odstranitvijo, saj je (bil) namen inšpekcijskega postopka v tem primeru ravno ta: odstranitev nelegalno postavljenih objektov za obveščanje in oglaševanje.

30.V primeru ugoditve tožbi pa bo postavitev oglasnih objektov nazaj na prejšnje lokacije po oceni sodišča možna. Drži, da sedaj veljavni predpisi (kar je nesporno) postavitve oglasnih objektov na navedenih lokacijah ne dopuščajo, vendar če se izkaže, da je bila njihova postavitev dopustna po predpisih, ki so veljali v času njihove postavitve (kot to zatrjuje tožnik), bo morala toženka odstranjene oglasne objekte postaviti nazaj. Sprememba normativne ureditve namreč ne more iti v škodo stranki (v tem primeru tožniku) in ji onemogočiti vzpostavitve stanja, ki je bilo v času postavitve objektov legalno.

31.Sodišče tako sodi, da predlog tožnika, naj sodišče toženki naloži postavitev obravnavanih objektov za oglaševanje nazaj na lokacije, nima narave začasne ureditve spornega pravnega razmerja in zato že iz tega razloga tožnikov predlog ni utemeljen.

32.Kljub temu, da je že iz navedenih razlogov predlog za izdajo začasne odredbe treba zavrniti, sodišče še dodaja, da tožnik sicer tudi ni izkazal, da bi bila predlagana ureditev stanja potrebna, da se prepreči nastanek težko popravljive škode.

33.Tožnik se s tem v zvezi najprej sklicuje na sklep naslovnega sodišča, I U 1567/2024 z dne 20. 3. 2025, potrjenega s sklepom Vrhovnega sodišča RS, I Up 78/2025 z dne 22. 4. 2025, in sklep, I U 364/2025 z dne 21. 3. 2025, potrjenega s sklepom Vrhovnega sodišča RS, I Up 70/2025 z dne 22. 4. 2025 (izdana v podobnih zadevah¹² ). Po stališču iz citiranih sklepov je osnovni namen začasne odredbe zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva. To ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med postopkom nastanejo težko popravljive škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo poznejši uspeh v postopku.¹³ Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da posledica izrečenega ukrepa, katere vzrok je spremenjena normativna ureditev, lahko vpliva na pravico do učinkovitega sodnega varstva, katere zagotovitev je namen začasne odredbe.¹⁴ V opisanih primerih je Upravno sodišče začasno odredbo izdalo, Vrhovno sodišče je tako odločitev potrdilo. Je pa treba po oceni sodišča poudariti, da v teh primerih ni prišlo do odstranitve objektov pred izdajo začasne odredbe, zato gre za drugačno situacijo v tem primeru že iz tega razloga.

34.Hkrati je Vrhovno sodišče v novejši sodni odločbi (tudi v zvezi z izdajo začasne odredbe), I Up 93/2025 z dne 10. 6. 2025, tudi navedlo, da ''je nepopravljivost posledic izvršitve izpodbijanega akta sicer pomembna, ne pa že sama po sebi zadostna okoliščina, ki bi utemeljevala obstoj kakršnekoli oblike škode. Vsaka posledica, četudi ireverzibilna, [….] sama po sebi še ni škoda, če hkrati ne predstavlja tudi določenega konkretnega prikrajšanja pravne osebe na področju njenega delovanja''. To pomeni, da mora tožnik (tudi) v tem primeru izkazati s stopnjo verjetnosti, da mu bo nastala težko popravljiva škoda. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi glede težko popravljive škode že večkrat poudarilo, da je ta podana, če gospodarski subjekti ne morejo uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njihovo poslovanje (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij), pri čemer je opozorilo, da je na tak bistven poseg mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.¹⁵

35.Sodišče najprej v zvezi z zatrjevano škodo ugotavlja, da tožnik predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje na tem, da so tožnik ter družbi A., d.o.o., in B., d.o.o. kot del iste skupine, enoten subjekt, povezan v obliki dejanskega koncerna, pri čemer tožnik omogoča odplačno družbi A, d.o.o., da trži oglasni prostor na navedenih objektih, zaradi česar je upravičen do nadomestila v višini 60 % prihodkov, ki jih družba A., d.o.o. ustvari iz trženja oglasnih površin in je odgovoren za škodo in plačilo pogodbene kazni, če družbi A. ne zagotovi vseh oglasnih površin. Njegovi prihodki so torej odvisni od števila objektov, ki jih nudi družbi A., d.o.o. in višini prihodkov, ki jih družba A. ustvari iz trženja oglasnih površin na teh objektih.

36.V skladu s 527. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) se za povezane družbe štejejo pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju med drugim tudi tako, da so koncernske družbe. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 530. člena ZGD-1 dejanski koncern sestavljajo ena obvladujoča in ena ali več odvisnih družb, povezanih pod enotnim vodstvom obvladujoče družbe.

37.Glede na tožnikove navedbe, da je družba A., d.o.o., edini tožnikov družbenik, kar izkaže z izpisom iz poslovnega registra Slovenije, sta tožnik in družba A., d.o.o., ob upoštevanju prve alineje 527. člena in prvega odstavka 528. člena ZGD-1 v razmerju družbe v večinski lasti in družbe z večinskim deležem, saj ima družba A., d.o.o., kot edini tožnikov družbenik večinski delež. Ne glede na opredelitev vrste medsebojnega razmerja med tožnikom in družbo A., d.o.o., pa iz 527. člena ZGD-1 (tudi) izhaja, da so družbe, ki so povezane na načine, opredeljene v prvem odstavku te odločbe, pravno samostojne družbe. To po presoji sodišča pomeni, da je vsaka družba pravno samostojna in ima lastno subjektiviteto ne glede na to, ali je povezana ali ne. Gospodarska družba namreč v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZGD-1 z vpisom v register pridobi lastnost pravne osebe in lastno pravno subjektiviteto, ki je ločena od pravne subjektivitete njenih članov. Posledica te značilnosti pravne osebe je, da pravice in obveznosti na podlagi pravnih poslov, ki jih sklene pravna oseba, nastanejo za družbo in ne za njene člane ter da je premoženje pravne osebe ločeno od premoženja njenih članov. To pomeni, da mora tožnik v skladu z 32. členom ZUS-1 za izdajo začasne odredbe zatrjevati in izkazati težko popravljivo škodo, ki v primeru izvršitve izpodbijanega akta grozi njemu, ne pa njegovemu ustanovitelju ali katerikoli z njim povezani družbi¹⁶ .

38.Iz tožnikovih navedb na 11. in nadaljnjih strani predloga za izdajo začasne odredbe z dne 13. 6. 2025 izhaja, da poslovanje slednjega poteka prek družbe A., d.o.o., ki skrbi za sklepanje dogovorov z naročniki in jim izstavlja račune, kot tudi, da tožnik drugih rednih prihodkov, razen tistih, ki jih prejme od družbe A., d.o.o., nima. Tožnik tudi pojasnjuje, da bo zaradi odvisnosti od družbe A., d.o.o. in njune medsebojne povezanosti, v nadaljevanju predloga uporabil termin ''skupina tožeče stranke'' za označevanje celotnega dejanskega koncerna. To pomeni, da se vse nadaljnje navedbe o premoženjski in nepremoženjski škodi, škodi zaradi tveganja nastanka insolventnosti in o višini škode, ki naj bi pretila neposredno tožniku, dejansko ne nanašajo na slednjega, temveč na družbo A., d.o.o., saj ta (in ne tožnik kot pravna oseba) edina vstopa v poslovna razmerja z naročniki. Vrhovno sodišče pa je v primerljivih zadevah že zavzelo stališče¹⁷ , da v 32. členu ZUS-1 ni predvidena možnost, da stranka v postopku predlaga izdajo začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda drugim.

39.Ne glede na navedeno pa je sodišče v nadaljevanju presojalo tudi, ali je tožnik uspel verjetno izkazati, da bi odstranitev spornih objektov lahko privedla do nepopravljive oz. težko popravljive škode tožniku oziroma družbi A., d.o.o.

40.Tožnik je v zvezi z načinom poslovanja predložil sodišču pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo A., d.o.o., iz katere izhaja, da je tožnik pridobil izključno pravico do navedenih oglasnih površin (po pogodbi s toženko), katere vse izključno trži družba A., d.o.o., ki v zameno tožniku plačuje dajatev v višini 60 % prihodkov iz trženja teh oglasnih površin. Tožnik sodišču ni predložil nobenega dokazila o poslovanju pod enotno blagovno znamko A. oziroma o samem obstoju te znamke. V dokaz svojim trditvam je sicer predlagal zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, ki naj bi "<em>potrdil poslovanje skupine tožeče stranke in medsebojno prepletenost družb v skupini</em> ", vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, saj bi tak listinski dokaz (če gre res za enotno blagovno znamko) glede na predpise, ki urejajo pravo industrijske lastnine, moral obstajati in ga tožnik ne more nadomestiti z tovrstnim dokaznim predlogom.

41.Sodišče dalje ugotavlja, da že iz računov, ki jih je sodišču predložil tožnik, izhaja, da družba A., d.o.o., razpolaga z več kot tisoč plakatnimi mesti. Tako npr. iz ponudbe, izdane družbi C., d.o.o., izhaja (potencialna) oddaja 250 plakatnih mest, iz ponudbe družbi Č., d.o.o., oddaja 300 plakatnih mest, izmed katerih jih je v slednjem primeru skoraj 150 na območju Ljubljane. Prav tako iz predloženih računov npr. družbi D., d.o.o., izhaja, da je omenjena družba npr. za obdobje med 2. 6. in 1. 7. 2025 izstavila račune za oddajo 48 plakatnih mest, družbi E., d.o.o. za obdobje med 4. 6. in 1. 7. 2025 za 200 plakatnih mest, itd. Že iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da ni verjetno izkazano, da bi (je) odstranitev šestih plakatnih mest, ki so (tudi) predmet izpodbijane odločbe, bistveno vplivala na poslovanje družbe A., d.o.o. Omenjena družba bi namreč izpad teh mest lahko nadomestila tako, da bi svojim strankam oglaševanje omogočila na svojih preostalih plakatnih mestih - z ničemer ni namreč izkazano, da bi katerikoli od pogodbenih strank družbe A., d.o.o., kadarkoli zahteval oglaševanje prav na plakatnih mestih, ki so predmet izpodbijane odločbe, tako pa tudi ne, da teh (z vidika zahtev pogodbenih partnerjev) ne bi bilo mogoče nadomestiti z drugimi. Tožnik pri tem niti ne zatrjuje (še manj pa izkaže), da so vsa ostala plakatna mesta ves čas že zasedena zaradi zagotavljanja naročil drugim pogodbenim partnerjem. Tožnik v potrditev teh svojih navedb tudi predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, vendar je tudi v tem delu ta dokazni predlog neprimeren, saj bi lahko šlo za pogodbeni pogoj posameznih naročnikov, za kar bi lahko obstajal ustrezen listinski dokaz. Ravno tako pa tožnik po presoji sodišča ne more uspeti niti s povsem pavšalno in z ničemer izkazano trditvijo, da odstranjenih reklamnih mest v Ljubljani ni mogoče nadomestiti, saj naj ne bi bilo na voljo lokacij, kjer bi se reklamni panoji v skladu s prostorskim aktom lahko postavljali. Tožnik posledično po presoji sodišča že zaradi navedenega ne uspe izkazati, da bi zaradi izpada predmetnih plakatnih mest družba A., d.o.o., utrpela nepopravljivo ali težko popravljivo škodo.

42.Ne glede na navedeno, vezano na uveljavljano premoženjsko škodo, sodišče dodatno pojasnjuje, da premoženjska škoda sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode.¹⁸ Praviloma je taka škoda popravljiva. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je večkrat poudarilo, da je o materialni škodi kot nepopravljivi mogoče govoriti le, če posega v tožnikovo preživljanje oziroma pomembno posega v njegovo dejavnost (pri pravnih osebah) in zato ni le začasna ali odvrnljiva.¹⁹ Tega pa tožnik ni uspel izkazati. Tožnik najprej uveljavlja neposredno škodo v višini 187.527,52 EUR zaradi kršitev dogovorov s strankami. Navedeni znesek predstavlja seštevek vrednosti računov oziroma ponudb za storitve, opravljene v maju do septembra 2025, ki jih tožnik prilaga zahtevku. Sodišče ugotavlja, da se izstavljeni računi in ponudbe ne nanašajo samo na obravnavane objekte na oglaševanje, temveč tudi na druga plakatna mesta (ki jih je - kot že zgoraj navedeno več kot tisoč), in da je pri določenih ponudbah oziroma računih najem določenih plakatnih mest že potekel, torej so bile storitve že opravljene. Tožnik je sicer predložil pogodbo o poslovnem sodelovanju, sklenjeno med družbo A., d.o.o. in F., d.o.o. za obdobje od 1. 1. 2025 do 31. 12. 2026, kar je edini dokaz, da ima družba A., d.o.o., s katerokoli od pogodbenih strank, ki so v preteklosti najemale predmetna plakatna mesta, sklenjene dolgoročne pogodbe, s katerimi bi se pogodbenim strankam sedaj ali v prihodnje zavezala oddajati plakatna mesta, ki so predmet izpodbijane odločbe. Sodišče namreč sodi, da tožnik ne more s pogodbami o poslovnem sodelovanju za prejšnja leta z drugimi naročniki izkazati, da bo prišlo do sklenitve tovrstnih pogodb še za naprej. Tožnik tako posledično ne uspe izkazati, kako bi lahko v posledici izpada teh šestih (6) plakatnih mest (ob zgoraj povedanem številu razpoložljivih plakatnih mest, ki niso bili odstranjeni po tej odločbi) lahko prišlo do odpovedi ostalih tovrstnih pogodb, kot tudi ne, zakaj naj iz tega razloga družba A., d.o.o., ne bi mogla izpolniti svojih pogodbenih obveznosti oz. naj bi te kršila. Posledično tožnik ne uspe izkazati niti, kako naj bi s tem v zvezi lahko prišlo do insolventnosti družbe A., d.o.o. Ob tem sodišče dodaja, da znesek 187.527,52 EUR tudi sicer ne predstavlja prihodkov iz naslova plakatnih mest oziroma objektov za oglaševanje, ki so predmet izpodbijane odločbe, pač pa prihodke iz naslova več sto plakatnih mest, ki jih je v različnih paketih v obdobju med majem in septembrom leta 2025 oddajala ali hotela oddajati družba A., d.o.o., pri čemer je oziroma sta v teh paketih plakatnih mest zgolj eden ali največ dva objekta za oglaševanje (ki sta navedena v izpodbijani odločbi) kot predmet pogodbenega razmerja, poleg ostalih objektov, ki sploh niso predmet odločbe. Glede na povedano tudi ni mogoče sklepati (niti z verjetnostjo), da bi zaradi odstranitve enega ali dveh plakatnih mest od 150 ali več plakatnih mest, za kolikor je sklenjena pogodba, prišlo do prekinitve teh pogodbenih razmerij. Da gre za skupno pogodbeno vrednost že sklenjenih dogovorov, ki vključujejo tudi predmetne objekte, tožnik tudi sam navaja v predlogu.

43.Tožnik tudi uveljavlja dolgoročno premoženjsko škodo zaradi izgube letnega dobička, pri čemer ocenjuje povprečni prihodek na eno oglasno površino na 1.200,00 EUR letno, zaradi česar gre glede na 10 površin za "12.000 EUR letno". Že navedeno najprej kaže, da predhodno navedeni znesek (187.527,52 EUR) ne predstavlja prihodkov iz naslova (zgolj) plakatnih mest, ki so predmet izpodbijane odločbe. Ker je imel tožnik v letu 2024 prihodke v višini 65.350,12 EUR in dobiček v višini 46.305,55 EUR, družba A., d.o.o., oziroma skupina tožnika pa po navedbah slednjega v letu 2024 čiste prihodke od prodaje v višini 3.869.764,13 EUR, in odhodke v višini 3.364.170,46 EUR, pa tak izpad dohodkov (ki bi v primeru izpada 12.000,00 EUR letno predstavljal 0,31 % čistega prometa družbe A., d.o.o.) po presoji sodišča nikakor ne predstavlja izpada dohodka, ki bi lahko kakorkoli resneje ogrozil poslovanje omenjene družbe oz. skupine ali povzročil insolventnost družb v skupini, torej (tudi) tožnika.

44.Tožnik tudi uveljavlja, da bo vseh 11 pogodbenih partnerjev zaradi odstranitve teh objektov za oglaševanje odstopilo od sodelovanja z njim. Sodišče ponavlja, da tožnik ne uspe izkazati, da je zaradi odstranitve predmetnih plakatnih mest prišlo do prekinitve oziroma odstopa od že sklenjenih dogovorov za vsa naročena plakatna mesta, pri čemer tudi sam pove, da ''bodo poslovni partnerji zaradi kršitve pogodbenih obveznosti skupine tožeče stranke lahko odstopili od že sklenjenih dogovorov za vsa naročena plakatna mesta'', torej gre za bodoča in negotova dejstva. Tožnik posledično ne uspe izkazati, da je odstranitev predmetnih plakatnih mest kakorkoli vplivala na sodelovanje omenjene družbe z navedenimi pogodbenimi partnerji. Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati na izgubo prihodka v znesku 200.000,00 EUR za drugo polovico leta 2025 in znesek v višini 400.000,00 EUR v naslednjih letih letno, iz razloga, ker poslovni partnerji skupine tožnika, ki so jih objekti zanimali, ne bodo več želeli z njo sodelovati.

45.Že iz navedenega razloga je treba kot neizkazane zavrniti tudi tožnikove navedbe o tem, da bo odstranitev plakatnih mest, ki so predmet izpodbijane odločbe, povzročila zmanjšanje njegovega ugleda, kar naj bi vodilo tudi v nadaljnje odpovedi sodelovanja s strani drugih partnerjev (kar je tudi sicer bodoče in negotovo dejstvo). Ob tem gre dodati, da tožnik sam navaja, da je bilo v preteklosti odstranjenih že več objektov za oglaševanje skupine tožnika, pa zaradi tega ni prišlo do tožnikove insolventnosti oziroma do insolventnosti družbe A., d.o.o., zato ni verjetno, da bi slednjo povzročila prav odstranitev predmetnih šestih (6) plakatnih mest. Iz enakega razloga tožnik tudi ne more uspeti z navajanjem o odstopu nekaterih strank od sodelovanja z njim oziroma družbo A., d.o.o. ravno iz razloga odstranitve plakatnih mest. Iz elektronskega sporočila predstavnice družbe E., d.o.o. sicer izhaja, da je družba G. dobila naročilo zaradi dobre pokritosti lokacij v Ljubljani, kar pa po arg. a contrario še ne pomeni, da se ta družba ni odločila za skupino tožnika iz razloga odstranitve plakatnih mest, temveč zato, ker ji ustreza pokritost konkurenčnega podjetja s plakatnimi mesti. Razlog za zmanjšanje naročil pa tudi ne izhaja iz priloženih kartic prometa za družbi H. in E., d.o.o. Zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika tako ni primerno tudi v tem pogledu. Enako tudi tudi naslovno sodišče v že citiranem sklepu, I U 1781/2022 z dne 17. 1. 2023 (potrjenem s sklepom Vrhovnega sodišča, I Up 22/2023 z dne 31. 5. 2023).

46.Tožnik je še navedel, da je treba upoštevati tudi kumulativni učinek drugih tekočih inšpekcijskih postopkov na skupino tožnika, pri čemer se je skliceval na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 22/2023 z dne 31. 5. 2023. Po tožnikovih navedbah so trenutno v teku postopki za odstranitev 81 objektov tožnika oziroma/in družbe A., d.o.o. Vrhovno sodišče je sicer v tem sklepu zapisalo, da kumulativnega učinka več inšpekcijskih postopkov ni mogoče vnaprej zanemariti, ker bi se tožnik lahko znašel v položaju, ko bi zaradi več vzporednih postopkov, ki vsak zase ne bi mogli povzročiti težko popravljive škode, v nobenem od teh postopkov ne bi mogel izposlovati začasne odredbe in zato ostal brez učinkovitega pravnega varstva zoper njihov kumulativen učinek (točka 14 obrazložitve). Vendar v tem primeru tožnik sam navaja, da se inšpekcijski postopki zaradi domnevno nelegalnih objektov za oglaševanje vodijo, vendar še niso pravnomočno ali dokončno zaključeni, kar pomeni, da ni jasno, kakšne bodo odločitve, tj. ali bo tudi v teh inšpekcijskih postopkih tožniku naložena odstranitev (predvidoma) 81 objektov za oglaševanje. Zaradi česar do situacije, o kateri je govora v citiranem sklepu Vrhovnega sodišča RS, ni prišlo.

47.Tožnik je v svojem predlogu tudi zahteval, da sodišče do pravnomočnega zaključka tega postopka zadrži izvršitev izpodbijane odločbe. Ker je izpodbijana odločba (kar je nesporno) že izvršena, sodišče tudi iz tega razloga predlog tožnika zavrača.

48.Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal pogojev, določenih v 32. členu ZUS-1, in je zato njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

49.Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi 32. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

50.Tožnik je priglasil tudi stroške v zvezi s postopkom za izdajo predloga za začasno odredbo. Ker ZUS-1 ne predpisuje posebnega odločanja o stroških, ki so nastali v zvezi z odločanjem o predlogu za izdajo začasne odredbe, je sodišče odločitev o teh stroških pridržalo do končne odločitve v tem upravnem sporu.

-------------------------------

1Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

2Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in je če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

3Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 34/2018, I Up 75/2016;

4Glej I Up 35/2018, I Up 144/2017, I Up 126/2015, I Up 348/2016, I Up 84/2018 in druge.

5Glej I Up 247/2017.

6Glej I Up 135/2018, Up 78/2018, I Up 12/2019.

7Glej I Up 50/2023, I Up 38/2023, I Up 247/2021, I Up 162/2022.

8Glej I Up 38/2023, točka 10.

9Predlog za izdajo začasne odredbe, posredovan na sodišče 13. 6. 2025;

10Predlog za izdajo začasne odredbe, posredovan na sodišče 3. 7. 2025;

11Smiselno enako tudi Upravno sodišče v sklepu, I U 1646/2021 z dne 26. 1. 2022, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v svojem sklepu, I Up 39/2022 z dne 23. 2. 2022;

12Isti tožnik, ista toženka, enaka zadeva (ukrep občinskega inšpektorja po GZ), naložen ukrep odstranitve oglasnih objektov, postavljenih na drugih lokacijah;

13M. Dobravec Jalen v E. Kerševan, v E. Kerševan (ur) Zakon o upravnem sporu s komentarjem (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 212.

14Glej sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 52/2020 z dne 22. 4. 2020.

15Sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 93/2025 z dne 10. 6. 2025, točka 15 obrazložitve.

16Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (I Up 22/2020 z dne 4. 3. 2020; I Up 192/2018 z dne 13. 11. 2018; I Up 241/2009 z dne 1. 7. 2009; I Up 348/2011 z dne 20. 7. 2011) je razvidno, da če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora namreč izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka.

17Prav tam.

18Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 135/2018 z dne 13. 7. 2018, 11. točka; I Up 78/2018 z dne 16. 5. 2018, 13. točka; I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019, 10. točka in nadaljnje.

19Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 12/2019 z dne 23. 1. 2019, 10. točka; I Up 78/2018, 13. točka in ostale.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2, 32/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.