Jedro

Po določbi 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor mora biti lokacijsko dovoljenje skladno s pogoji, ki jih določa prostorski izvedbi akt. Če prostorski izvedbeni akt določa pogoje za spremembo namembnosti objektov, je za presojo skladnosti lokacijskega dovoljenja s pogoji iz prostorskega izvedbenega akta potrebno ugotoviti, ali je sprememba namembnosti gospodarskega objekta v gostinski lokal po prostorskem izvedbenem aktu dopustna ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo sedanjega tožnika zoper odločbo Upravne enote A z dne 10. 5. 2001, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo spremembe namembnosti dela gospodarskega poslopja v gostinski lokal, vse na zemljišču s parc. št. 353/1 in 352/1 k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da je bila prvostopna odločba izdana v ponovnem postopku, izvedenem na podlagi odločbe toženca z dne 21. 12. 1999, s katero je bila odločba Upravne enote A z dne 27. 6. 1999 (o zavrnitvi zahtevka imenovanega investitorja za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti dela gospodarskega poslopja v gostinski lokal) odpravljena. V ponovnem postopku pa je bilo z izpodbijano odločbo odločeno, da se zahtevek investitorja za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrne. Toženec ugotavlja, da v obravnavanem primeru, tako kot je pravilno ugotovil že organ prve stopnje, ni zakonitih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja v skladu z določbo 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). Toženec tudi zavrača ugovor tožnika, ki se nanaša na dopustnost obravnavanega posega po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto C (v nadaljevanju PUP), ki velja za lokacijo posega. Iz obvezne razlage občinskega sveta Občine Bohinj (Uradni vestnik Gorenjske, št. 6/00), ki se nanaša na določbo 3. odstavka 40. člena PUP (ta obravnava spremembo namembnosti gospodarskih poslopij v turistične namene), namreč izhaja, da se za turistične namene šteje oddajanje sob ali turističnih apartmajev turistom. V tej zadevi pa gre po podatkih iz upravnih spisov (lokacijska dokumentacija projektivnega biroja AAA z datumom 17. 8. 2000 in z datumom 18. 10. 2000) za gostinski lokal - okrepčevalnico. Okrepčevalnica je po prepričanju toženca izključno prehrambeni gostinski obrat (točka A, 50. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in o minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti - Uradni list RS, št. 88/00 - Pravilnik) in ne nastavitveni gostinski obrat (točka B. Pravilnika), katerega značilnost so prav sobe oziroma apartmaji, ki jih citirani odlok dopušča, za kar pa po podatkih spisa v obravnavani zadevi ne gre. V zadevi torej ne gre za spremembo namembnosti gospodarskega poslopja z namenom, kot je ta dopusten po citiranemu odloku. Navedbe tožnika, da AA s.p. oddaja sobe, so za ta postopek brezpredmetne, že iz razloga, ker je predmet investitorjevega zahtevka izključno okrepčevalnica in ne nastavitveni gostinski obrat. Toženec še pojasnjuje, da obvezna razlaga citiranega odloka predstavlja sestavni del odloka in je torej obvezujoča, presoja njene pravne pravilnosti in zakonitosti (po navedbah tožnika naj bi bila razlaga nezakonita) pa ni v pristojnosti toženca. Toženec še pripominja, da se v postopku odločanja upošteva predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, zato na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva dejstvo, kdaj je bil vložen zahtevek in tudi ne, da je bila citirana obvezna razlaga objavljena v času ponovnega odločanja o investitorjevi zahtevi.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja. V tožbi med drugim navaja, da je v ponovnem postopku organ prve stopnje z odločbo z dne 10. 5. 2001 ponovno zavrnil izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti spornega objekta. V obrazložitvi navaja, da je lokacijska dokumentacija, za katero je pristojna občinska služba potrdila njeno veljavnost, veljala v času njene potrditve, sedaj pa ne velja več in predlagani poseg ni več dovoljen. Organ prve stopnje tudi navaja, da posegi kot je obravnavani po 17. 1. 2000 niso več dovoljeni. Tožnik se je zoper navedeno odločitev pritožil, toženec pa je tožnikovo pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da se strinja z odločitvijo prvostopnega organa, zato meni, da je sprejeta odločitev toženca napačna. Kot izhaja iz priloženih odločb gre tudi za napačno odločanje organa prve stopnje, saj je imel tožnik vse pogoje za pridobitev lokacijskega dovoljenja po odločbi z dne 27. 6. 1999, pa slednja ni bila izdana, v ponovnem postopku pa upravni organ prve stopnje tega ni hotel upoštevati, temveč je takoj izdal ponovno zavrnilno odločbo. Tožnik je v času adaptacij dela gospodarskega objekta po posvetu z ustreznimi službami vedel, da so izpolnjeni pogoji za spremembo namembnosti predmetnega objekta, zato je tudi vložil denarna sredstva v objekt. Vedel je namreč, da mu vsa občinska struktura v C stoji ob strani in da vsi podpirajo njegova prizadevanja, vendar pa je zaradi nestrokovnosti upravne enote ostal brez lokacijskega dovoljenja. Še več, v tem času je celo prišlo do spremembe občinskih predpisov. Tožnik meni, da je bila tudi sicer odločitev toženca nezakonita, saj ni izhajal iz veljavnih predpisov v času vložitve vloge tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja, pač pa je izhajal iz kasnejših predpisov. Tudi iz odločbe toženca z dne 21. 12. 1999 namreč nedvomno izhaja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Tožnik v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odloči in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) se lokacijsko dovoljenje za objekte in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN). Lokacijska dokumentacija se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (1. odstavek 55. člena ZUN), kar pomeni, da je izdaja lokacijskega dovoljenja v primerih iz 2. odstavka 54. člena ZUN vezana na omejitve, ki jih določajo prostorski ureditveni pogoji. Tudi v spornem primeru je bila izdelana lokacijska dokumentacija (po naročilu tožnika jo je izdelala AAA), iz katere je razvidno, da parceli 353/1 in 352/1 k.o. B ležita v območju, ki ga ureja PUP (Uradni vestnik Gorenjske, št. 6/89, Uradni list RS, št. 45/98, Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 3/99, 7/99, 9/99, 2/00 in 6/00). Te odločilne dejanske okoliščine, ugotovljene v upravnem postopku na obeh stopnjah, tožnik v tožbi niti ne izpodbija. Iz določbe 3. odstavka 40. člena PUP pa izhaja, da je v vaških naseljih sprememba namembnosti gospodarskih poslopij v stanovanjske oziroma turistične namene dopustna pod pogoji, da ostane objekt arhitektonsko skladen z obstoječo zazidavo. Kaj je šteti med objekte, ki imajo "turistični namen", pa je razvidno iz obvezne razlage, ki jo je sprejel Občinski svet na svoji seji dne 19. 10. 2000 (Uradni vestnik Občine Bohinj, št. 6/2000), ki v III. točki določa, da je sprememba gospodarskih poslopij dopustna le v stanovanjski namen oziroma le za namen oddajanja sob ali turističnih apartmajev turistom. PUP torej tudi po presoji sodišča ne vsebuje določb, iz katerih bi sledilo, da je dovoljena sprememba namembnosti gospodarskega poslopja v gostinski lokal, kot to v tožbi in še prej v pritožbi zmotno zatrjuje tožnik, pač pa je dovoljena le sprememba namembnosti gospodarskega poslopja v stanovanjske namene zaradi oddajanja sob turistom, kar je pravilno ugotovil že toženec in pred njim organ prve stopnje.

Tožnik v tem upravnem sporu ne more uspeti z ugovorom, da bi bilo treba v spornem primeru odločiti po predpisu, ki je veljal v času oddaje vloge za izdajo upravnega dovoljenja, to je na dan 27. 1. 1999. Vsi državni organi, kar velja tudi za upravne organe, so dolžni v postopkih odločati o pravicah in obveznostih in pravnih koristih strank, po predpisu, ki velja v času odločanja v zadevi. Ob tem sodišče še pripominja, da obvezna razlaga predpisa, tudi podzakonskega, velja od uveljavitve takega predpisa dalje, zato ni šteti, da je v času, ko je tekel sporni postopek, prišlo do spremembe predpisa, kot to zmotno meni tožnik.

Ker je toženec v zadevi pravilno ugotovil dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabil materialni predpis, in ker tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev o stvari, je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.