Jedro

Škoda, na katero se sklicuje pritožba (zaradi razlike med dejansko vrednostjo in doseženo ceno na javni dražbi oziroma tržno vrednostjo stvari) je škoda, ki bi jo dolžnica utrpela s samo izvršbo, taka škoda pa ni upošteven razlog za odlog izvršbe, saj vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo (premoženjsko) sfero in torej določeno škodo zanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnikov za odlog izvršbe zaradi neizkazanega že prvega pogoja za odlog izvršbe po 71.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), to je verjetnosti, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

Zoper ta sklep se dolžnica po pooblaščencu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z razlago prvostopenjskega sodišča o tem, kaj je škoda oziroma nenadomestljiva škoda. Navaja, da se v praksi dogaja, da se stvar ne proda na prvi dražbi, ampak šele na naslednji, za 1/3 cene. To pa predstavlja škodo za dolžnika, kar sicer ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Toda, dolžnik lahko v pravdi za nedopustnost izvršbe uspe. Če je njegova stvar prodana pod ocenjeno vrednostjo, je dolžniku nastala škoda v višini razlike med dejansko vrednostjo stvari in doseženo ceno na javni dražbi. V primeru, da uspe v pravdi, pa za dolžnika predstavlja škodo tržna vrednost njegove stvari. Ta škoda pa postane nenadomestljiva, če je upnik insolventen. Praksa pa kaže, da družbe z omejeno odgovornostjo zelo pogosto postanejo insolventne, brž ko začutijo nevarnost, da bodo morale plačati večje zneske. V konkretnem primeru gre za veliko vrednost, zato obstaja nevarnost, da bi upnik, brž ko bi ugotovil, da izgublja pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe, začel vegetirati na papirju, torej postal insolventen in tako onemogočil dolžniku dobiti nazaj povzročeno škodo. Z odlogom izvršbe pa upniku ne bi nastala nobena škoda, saj dolžnik nepremičnine ne more ne obremeniti ne odtujiti, upniku pa tečejo obresti, ki so višje od bančnih.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1.odst. 71.čl. ZIZ lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primerih, ki jih določa zakon, dolžnika pa sta utemeljevala svoj predlog za odlog izvršbe z razlogom vložitve tožbe za nedopustnost izvršbe, torej po 9.tč. 1.odst. 71.čl. ZIZ. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da že prvi citirani pogoj za odlog izvršbe ni podan. Škoda, na katero se sklicuje pritožba (zaradi razlike med dejansko vrednostjo in doseženo ceno na javni dražbi oziroma tržno vrednostjo stvari) je namreč škoda, ki bi jo dolžnica utrpela s samo izvršbo, taka škoda pa ni upošteven razlog za odlog izvršbe, saj vsaka prisilna izpolnitev obveznosti predstavlja poseg v dolžnikovo (premoženjsko) sfero in torej določeno škodo zanj. Tudi posplošene trditve glede "vegetiranja" upnika niso upoštevne, saj bi morala dolžnica navesti konkretna dejstva, na podlagi katerih bi se dalo sklepati, da upnik ne bi bil zmožen sredstev vrniti, če bi se izkazalo, da je tožba utemeljena. Ker temeljni pogoj za odlog izvršbe iz 1.odst. 71.čl. ZIZ ni izpolnjen, je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je predlog za odlog izvršbe zavrnilo. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi glede kršitev, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s 15.čl. ZIZ). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnice zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje, na podlagi 2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ, potrdilo.