Jedro

Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 3. 12. 2012 (pravilno: 3. 12. 2010) in v zvezi s tem odločba pod isto številko z dne 2. 7. 2010, ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A.. Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ji pripada pravica do vdovske pokojnine na podlagi 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. V času smrti zavarovanca je bila namreč popolnoma nesposobna za delo oziroma je to postala v roku enega leta po njegovi smrti. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki je na podlagi medicinske dokumentacije potrdil trditev tožnice glede njenih zdravstvenih težav, in sicer, da gre pri tožnici za hipertonično srce z nakazanimi znaki ishemije stranske in spodnje stene in je funkcija srca delno oslabljena. Izvedenec je ocenil, da v kolikor bi se bolezen ustrezno zdravila, načeloma naj ne bi prišlo do poslabšanja bolezni. V času smrti svojega moža tožnica ni bila zaposlena. Prav tako se ni zaposlila tudi po njegovi smrti, saj za delo ni bila fizično in psihično sposobna. Prvostopenjsko sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo, da sta dve instituciji, ki sta usposobljeni za oceno delazmožnosti tožnice ob istih izvidih prišli do različnega zaključka glede tožničine delazmožnosti. Inštitut za medicinsko izvedenstvo B. je ob upoštevanju medicinske dokumentacije in osebnega pregleda ugotovil, da pri tožnici obstaja popolna nezmožnost za delo. Navedeni zaključek pomeni, da tudi ob ustreznem zdravljenju ni možno pričakovati izboljšanja tožničinega zdravstvenega stanja, ki bi pomenilo tudi spremembo njene delazmožnosti. Navaja, da ima dokončane štiri razrede osnovne šole, pri njej so ugotovljene diagnoze povzete v izvedeniškem mnenju izvedencev Inštituta C. z dne 10. 12. 2012. Po mnenju izvedencev bi bila sposobna opravljati enostavna. lahka, nenormirana dela v dnevnih izmenah, brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu, brez stikov s snovmi, ki škodujejo srčno žilnemu sistemu in ledvicam. Občasna poslabšanja njenega zdravstvenega stanja zahtevajo hitre intervencije zdravnikov, kar izhaja tudi iz medicinske dokumentacije za obdobje po 1. 3. 2010, ki jo je tožnica tekom postopka priložila kot dokaz, ki potrjuje oceno Inštituta za medicinsko izvedenstvo B.. V postopku postavljeni izvedenci so se opredelili na podlagi medicinske dokumentacije brez osebnega stika s tožnico. Izvedenec medicinske stroke - kardiolog je ob razlagi svojega izvedeniškega mnenja izpostavil, da bi se tožničino stanje lahko bistveno popravilo ob ustrezni ureditvi terapije za krvni pritisk. Iz medicinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu in je bila predložena kot dokaz pa izhaja, da se tožnica zdravi že od leta 2006 zaradi znakov srčnega popuščanja, njeno zdravstveno stanje pa se je vedno le slabšalo, kljub terapiji za uravnavanje krvnega tlaka. Sodišče prve stopnje bi moralo pri dokazni oceni upoštevati vse dokaze, ki so bili izpostavljeni in se do njih opredeliti in upoštevati tudi osebo tožnice, njeno izobrazbo, osebne lastnosti kot tudi medicinsko dokumentacijo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 12. 2010 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 2. 7. 2010, s katero je tožničino zahtevo za priznanje vdovske pokojnine, zavrnil. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica do dneva smrti zavarovanca A.A., umrlega dne 1. 3. 2009, dopolnila 39 let in 10 mesecev starosti.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo ali tožnica morebiti izpolnjuje pogoj iz 2. alineje 1. odstavka 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), in sicer ali je bila do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožna za delo, ali je to postala v prvem letu po zavarovančevi smrti. V ta namen je pridobilo mnenje Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki je bil v sestavi specialistov medicine dela, prometa in športa, mnenja, da pri tožnici na dan 1. 3. 2009, niti na dan 1. 3. 2010 ne gre za izgubo delovne zmožnosti. Izvedenski organ je ugotovil 11 diagnoz (navedenih na strani 5 izvedenskega mnenja) in zaključil, da niti obolenje srčnožilnega sistema, niti duševne motnje, za katere se redno zdravi, kot tudi ostala odkrita obolenja in stanja, ne omejujejo delazmožnosti tožnice v tolikšni meri, da bi bila popolnoma nezmožna za pridobitno delo. Bila je zmožna za ustrezna dela in naloge nekvalificirane delavke v polnem delovnem času z omejitvami, da gre za enostavna, lahka, nenormirana dela, brez vsiljenega ritma, kjer povprečna energetska poraba med delom ne presega 11,3 kJ/min v dnevnih izmenah; brez dela, kjer je večje tveganje poškodb pri delu (na primer delo na višini, ob ognju, itd.), brez stika s snovmi, ki škodujejo srčnožilnemu sistemu in ledvicam.

S takšnim mnenjem se je toženec strinjal, tožnica pa se z zaključkom Inštituta C. ni strinjala in navajala, da je bilo pri Inštitutu za medicinsko izvedenstvo v B. ugotovljeno, da je tožnica zaradi bolezni (tudi hipertoničnega in ishemičnega srca) za delo nezmožna. V času ugotavljanja njene delazmožnosti v BIH je prejemala vso medikamentozno terapijo, ki jo zaradi svojih srčno žilnih bolezni še vedno prejema. Predlagala je, da sodišče prve stopnje pridobi še mnenje izvedenca s področja kardiologije, glede na mnenje Inštituta C., ki je menil, da bi bolj veljavno in zanesljivo oceno zdravstvenega stanja in delazmožnosti tožnice s kardiološkega vidika lahko podal izvedenec s področja kardiologije.

Sodišče prve stopnje je zaprosilo za mnenje še Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, ki je bila v sestavi specialista kardiologa mnenja, da gre pri tožnici za hipertonično srce z nakazanimi znaki ishemije stranske in spodnje stene. Funkcijsko je v NYHA razredu 2-3. Glede na izvid ultrazvoka srca in obremenitvenega testiranja bi bila indicirana invazivna diagnostika in koronarografija, potrebna je tudi prilagoditev antihipertenzivne terapije. Navedeno bolezensko stanje ni napredovalo do te mere, da posledic ne bi bilo možno opraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije in tako ni temeljev za izgubo delovne zmožnosti na dan 1. 3. 2009 oziroma na dan 1. 3. 2010. Specialist kardiolog je na glavni obravnavi še dodatno pojasnil, da je izvid podal na podlagi izvida ultrazvoka srca in obremenitvenega testiranja, iz katerega je razvidno, da je funkcija srca le delno oslabljena, hkrati pa pride ob obremenitvenem testiranju do prekomernega porasta tlaka. Tožničino stanje bi se po njegovem mnenju lahko bistveno popravilo ob ustrezni ureditvi terapije za krvni pritisk. Menil je, da v kolikor bi se bolezen ustrezno zdravila, načeloma ne bi prišlo do poslabšanja bolezni. Dosedanje zdravljenje ni bilo ustrezno, kar je razvidno iz obremenitvenega testiranja, saj je prišlo do izrazitega porasta tlaka med obremenitvijo. Menil je, da drugačno zdravljenje lahko pripomore k izboljšanju njenega zdravstvenega stanja.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti mnenju Inštituta C. in mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, imelo dovolj podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Specialisti so v okviru postavljenih strokovnih institucij preučili vso razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in posamezne izvide ter ocenili, da pri tožnici ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega bi prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Pri tožnici gre za hipertenzivno srčno bolezen brez (zastojne) srčne odpovedi, kronično ishemično bolezen srca, kronični tubulointersticijski nefritis ter akutno stresno reakcijo. Takšno zdravstveno stanje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ne izkazuje popolne nezmožnosti za delo in torej stanja iz 2. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, kot so menili specialisti v sestavi Inštituta C. in v sestavi Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami posameznih specialistov, samo mnenje pa je tudi dovolj obrazloženo in strokovno utemeljeno.

Brez podlage pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je Inštitut za medicinsko izvedenstvo B. ugotovil, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo. Kot izhaja iz dokumentacije sta invalidski komisiji prve in druge stopnje, ki sta kot izvedenski organ toženca v skladu z 261. členom ZPIZ-1 pristojni za dajanje izvedenskih mnenj o nezmožnosti za delo vdove, pri podajanju izvedenskega mnenja pregledali tudi oceno navedenega inštituta z dne 23. 9. 2009, poleg tega pa tudi celotno dokumentacijo. Samo dejstvo, da se mnenji invalidskih komisij toženca in inštituta iz B. razlikujeta, še ni razlog za dvom v pravilnost mnenj invalidskih komisij, ki sta bili potrjeni tudi z mnenjem Inštituta C. in mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da iz medicinske dokumentacije za obdobje po 1. 3. 2010, ki jo je tožnica predložila tekom postopka izhaja, da za delo ni zmožna, ter da ni pričakovati izboljšanja. Iz spisa (priloge A) namreč ne izhaja, da je tožnica predložila medicinsko dokumentacijo za obdobje po 1. 3. 2010. Tudi sicer pa medicinska dokumentacija, ki se nanaša na obdobje po 1. 3. 2010 v obravnavani zadevi ni relevantna. Sodišče prve stopnje je v skladu z 2. alineo 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ugotavljalo zgolj ali je bila tožnica do zavarovančeve smrti, tj. dne 1. 3. 2009 popolnoma nezmožna za delo in ali je to postala v prvem letu po zavarovančevi smrti, torej ali je postala popolnoma nezmožna za delo do 1. 3. 2010. Na tej podlagi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da v postopku postavljeni izvedenci tožnice niso osebno pregledali. Ker je bilo relevantno zgolj zdravstveno stanje tožnice do 1. 3. 2010, osebni pregled tožnice, opravljen po tem datumu ne bi doprinesel k razjasnitvi tožničinega zdravstvenega stanja do 1. 3. 2010. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da se tožničino zdravstveno stanje kljub terapiji za uravnavanje krvnega tlaka slabša in da se zdravi že od leta 2006. Specialist kardiolog je na glavni obravnavi prepričljivo pojasnil, da dosedanje zdravljenje ni bilo ustrezno, kar je razvidno iz obremenitvenega testiranja, saj je prišlo do izrazitega porasta tlaka med obremenitvijo. Menil je, da drugačno zdravljenje lahko pripomore k izboljšanju njenega zdravstvenega stanja. Izvedenec se je opredelil tudi do izvida z dne 2. 2. 2006 in pojasnil, da izvid ne kaže na srčno popuščanje. Pri tožnici delež iztisa znaša 48 %, za srčno popuščanje pa bi šlo le v kolikor bi bil iztisni delež levega prekata pod 40 %. Prav tako se je opredelil do izvida z dne 9. 2. 2006 in menil, da spremembe na EKG lahko kažejo na zadebelitev stene levega prekata ali pa na slabo prekrvavitev srčne mišice, zato so v takem primeru potrebne dodatne preiskave.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica, ker s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe.