Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbo zoper odločbo o zavrnitvi tožnikove zahteve za pridobitev azila, je preuranjena, ker to sodišče in tožena stranka, glede na podatke in listine v upravnih spisih, nista povsem razčistila dejanskega stanja v z navedbami o subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ki so narekovale begunstvo tožnika iz matične države.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1871/2003-6 z dne 19.11.2003, in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

S 1. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 970/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.9.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka odločbe tožene stranke) in naložila tožniku, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku (2. točka izreka odločbe tožene stranke). Z 2. točko izreka navedene sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane 1. točke izreka sodbe in sklepa sodišče prve stopnje citira določbe 2. odstavka 67. člena ZUS, 48. člena Ustave Republike Slovenije in 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odl. US RS, 13/2000 - odl. US RS, 124/2000 in 67/2001 - ZAzil).

Navaja, da iz poročil mednarodnih organizacij in državnih organov Velike Britanije in Združenih držav Amerike, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, izhaja, da se je januarja leta 2002 s podpisom deklaracije vpletenih strani končala 11-letna državljanska vojna v Sierri Leone. Vlada ima dejanski nadzor na celotnem ozemlju države. Podpirajo pa jo mirovne sile Združenih narodov. Zaradi zločinov, storjenih med državljansko vojno, je v mesecu juliju 2002 pričelo z delom posebno sodišče Združenih narodov za Sierra Leone, ki med drugimi zaradi kršitev mednarodnega humanitarnega prava obravnava tudi bivšo Revolucionarno združeno fronto (RUF) in njenega poveljnika A.G. Zaradi izboljšanih razmer se v to državo vračajo številni begunci, to pa potrjuje tudi sporazum, ki ga je dne 7.3.2003 podpisal predstavnik Združenih narodov, o promociji prostovoljnega vračanja beguncev iz Gvineje. Združene države Amerike so septembra 2003 razglasile konec programa za begunce iz Sierra Leone, begunci, ki so si pridobili status začasne zaščite pa se morajo vrniti v matično državo. Demobilizacija in razorožitev RUF sta bili deloma končani že v januarju 2002, popolna razorožitev, demobilizacija in reintegracija bivših upornikov RUF pa bo predvidoma končana v decembru 2003. Na volitvah maja leta 2002 je RUF izgubila podporo, ki jo je imela pred vstopom v politični prostor, njeni nekdanji pripadniki pa ne ogrožajo obstoja države.

Mednarodne policijske sile in organizacije, ki so prisotne na ozemlju Sierra Leone, skupaj z državnimi organi, zagotavljajo uveljavljanje pravic posameznikov na ozemlju Sierra Leone. Poleg varnostne imajo te organizacije tudi izobraževalno funkcijo in zagotavljajo, da se primere korupcije, neprofesionalnega ravnanja in zlorabe policijskih pooblastil sankcionira. Njihova prisotnost na ozemlju Sierra Leone ne pomeni, da policija in vojska nista sposobni zagotoviti učinkovite varnosti v državi, ampak te sile, skupaj z lokalnimi policijskimi enotami in organizacijami ter UNAMSIL skrbijo za to, da v državi vlada mir. Pri tem je treba upoštevati, da je v Sierra Leone do leta 2001 divjala državljanska vojna, da pa so sedaj razmere mirne, za odpravo morebitnih konfliktov pa skrbijo tako mednarodne policijske enote kot tudi lokalna policija.

Tožnik sicer navaja, da so pripadniki RUF ubili njegovo mater v novembru 2002, očeta pa v januarju 2003, torej že po tem, ko je bil podpisan mirovni sporazum. Iz poročil mednarodnih organizacij in ustanov nesporno izhaja, da so se varnostne in življenjske razmere po januarju 2001, posebej pa v letu 2002, v navedeni državi izboljšale, v letu 2003 pa v tolikšni meri umirile, da so Združene države Amerike ocenile, da ni več razlogov, da bi beguncem iz Sierra Leone, nudile zaščito. Tožena stranka je po mnenju sodišča prve stopnje ovrednotila subjektivne razloge za priznanje azila, ki jih uveljavlja tožnik, ter te razloge primerjala ter povezala z objektivnimi okoliščinami, ki jih je ugotovila na podlagi mednarodnih poročil in splošno znanih dejstev. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnikov strah, da bo izpostavljen nasilju pripadnikov RUF, po presoji sodišča prve stopnje ni objektivno konkretiziran. Ta uporniška skupina je v fazi demobilizacije in razorožitve, zaradi storjenih zločinov med državljansko vojno pa je, tako kot njen poveljnik, obtožena pred sodiščem Združenih narodov za Sierra Leone. Tožnik navaja, da izhaja iz ruralnega območja, kjer je zaradi manjše prisotnosti mednarodnih humanitarnih organizacij in policijskih sil večja možnost osebnega maščevanja. Tudi, če bi nekdanje sile RUF še delovale na območju Sierra Leone, sodišče prve stopnje ne vidi razlogov, zakaj bi se maščevale tožniku, saj kot navaja tožnik, ni sodeloval z vladnimi silami, kot tudi ni deloval zoper organizacijo RUF. V primeru vrnitve v Sierra Leone lahko tožnik živi v tistem delu države, kjer se bo počutil najbolj varnega. Sodišče ob tem poudarja, da posameznik, ki lahko utemeljeno pričakuje pravno in dejansko zaščito državnih organov v matični državi, ni upravičen do azila, če je zaradi svoje narodnostne ali verske pripadnosti oziroma drugih razlogov ogrožen le s strani posameznih fizičnih oseb, ki jih preganjajo državni organi njegove matične države oziroma mednarodne policijske sile in enote, ki so prisotne v tej državi. V primeru kakršnihkoli groženj bo lahko tožnik poiskal zaščito pri mednarodnih policijskih silah, ki so prisotne v Sierra Leone.

Subjektivno ogroženost prosilca za azil lahko pristojni organ ugotovi le na podlagi izjav, ki jih poda prosilec v azilnem postopku, v povezavi z objektivnimi okoliščinami, ki se nanašajo na razmere v njegovi državi. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pravilno ocenila objektivnih razlogov za tožnikov azil, po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen, saj je tožena stranka tožnikove navedbe lahko ocenila le na podlagi objektivnih podatkov o stanju v Sierra Leone. Ti podatki pa kažejo na to, da so se razmere v državi umirile, da se tja množično vračajo begunci in nenazadnje, tudi po stališču Združenih držav Amerike, državljani Sierra Leone ne izpolnjujejo več kriterijev za podelitev statusa begunca. Poročila tudi ne navajajo, da je treba še nadalje nuditi posebno zaščito osebam, ki so bile v vojni travmatizirane. Ocena tožene stranke, da tožniku v primeru vrnitve v Sierra Leone ne grozi preganjanje, temelji na pravilnem vrednotenju razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v povezavi z objektivno situacijo v njegovi izvorni državi. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tožnikovem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, ki temelji na rasi, veri, narodnostni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju in zato tožnikov strah pred preganjanjem ni utemeljen. Azilni postopek tudi ne varuje človekove osebnosti kot fizične in psihične celote, ampak ob pogojih, ki jih določa ZAzil, zagotavlja osebi osebno varnost ali fizično integriteto. Duševna integriteta (oziroma psihično stanje - nespečnost, slabo počutje in tudi spomini na pretekle dogodke), ki jo v tožbi uveljavlja tožnik, pa po presoji sodišča prve stopnje ni zajeta v pojmu varnosti iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil in kot samostojen razlog tudi ne more predstavljati podlage za podelitev azila.

Po presoji sodišča prve stopnje se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo 3. člena EKČP, saj glede na aktualne razmere, kot sedaj vladajo v Sierra Leone in so razvidne iz mednarodnih poročil, ni realne podlage za trditev, da bo tožnik v primeru vrnitve v matično državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Zato sodišče prve stopnje ugotavlja, da je s tožbo izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita in jo je zato tudi zavrnilo.

Tožnik v pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V postopku je pojasnil hude zlorabe, ki jim je bil v matični državi Sierra Leone že izpostavljen. Prihaja iz vzhodnega dela države, iz vasi W., okolica K. Po številnih mednarodnih poročilih je območje na Vzhodni meji najbolj kritičen predel države, kjer razmere še vedno niso mirne in bi bilo po podatkih Varnostnega sveta potrebnih veliko več policijskih nameščencev, kot jih je dejansko (16. točka 19. Poročila Varnostnega sveta Združenih narodov). Navajanja organov odločanja so kontradiktorna, ko na eni strani trdijo, da je bila razorožitev in demobilizacija bojevnikov RUF končana še preden je prebežal, in sicer v januarju 2002, po drugi strani pa navajajo, da je predvidena popolna razorožitev in demobilizacija bivših upornikov RUF za december 2003. Iz navedenega sledi, da obstoji objektivna nevarnost napadov pripadnikov uporniških sil RUF, saj še vedno niso v celoti razoroženi. Zlasti kritična je okolica K., ki je v bližini vzhodne meje z Liberijo. Po predloženih mednarodnih poročilih je razorožitev in demobilizacija upočasnjena na območju K., kar je razvidno tudi iz s tožbo izpodbijane odločbe. Nadalje so se po navedbah poročil, ki jih povzemajo tudi organi odločanja, številni uporniki RUF iz Sierra Leone aktivno udeležili vojne v Liberiji kot podpora uporniškim silam v Liberiji. Ob koncu vojne v Liberiji se bodo oboroženi uporniki vrnili in v Sierra Leone in pomenili grožnjo Vzhodni pokrajini na meji z Liberijo, kot je razvidno tudi iz poročil, ki jih navaja tožena stranka in ki jih je predložil sam. Organi odločanja zgolj povzemajo navedbe poročil in se do njih ne opredelijo.

Organi odločanja po eni strani navajajo, da se je vojna v njegovi matični državi končala januarja 2002 in ker so bili starši ubiti po koncu vojne, da obstaja vprašanje glede časovne skladnosti tožnikovih izjav z objektivnimi informacijami, po drugi strani pa niso upoštevali poročil, ki jih je dostavil o analizi aktualne situacije iz junija 2002, torej po končani vojni, ki izrecno navajajo, da problem obračunavanj, kljub mirovnemu sporazumu, ni izginil. Po stališču švicarske institucije za pomoč beguncem so osebe, označene s strani RUF za sovražnike, ogrožene tako, da bi postale žrtve represije in eksekucije s strani RUF. Navedeno organi odločanja neupravičeno ne ovrednotijo. Tudi Poročilo UNHCR z dne 9.5.2002, torej po koncu vojne v matični državi, izrecno navaja, da naj države ne vračajo v Sierra Leone zavrnjenih prosilcev za azil (torej oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje azila po Ženevski konvenciji), saj glede na razmere v tej državi vrnitev ni varna.

V tožbi je podrobno pojasnil razloge, da vrnitev zanj osebno ni varna. Izkazuje močna samomorilska nagnjenja in vrnitve v matično državo ne bi zdržal. V primeru, da si vzame življenje, pomeni, da tudi telesa ni več, torej je ogrožena njegova osebna varnost. Psiha in telo sta tesno povezana in tvorita nerazdružno celoto, to je osebnost. Tožena stranka je na zaslišanju opazila njegovo močno osebnostno stisko, bil je vidno pretresen, večkrat je jokal, zato je tudi prekinila zaslišanje. Na zaslišanju je tožena stranka izrecno predlagala pregled psihiatra, nato pa odločila preuranjeno, brez mnenja strokovnjaka nevropsihiatra. Tudi po mnenju tožene stranke potrebuje pomoč zdravnika psihiatra in posledično varno okolje. Zanj vrnitev v matično državo ob navedenih okoliščinah ni varna, niti ni primerna ter bi najmanj negativno vplivala na nadaljnji razvoj duševnega stanja oziroma njegove stiske, ki bi lahko pripeljala do samomorilskega dejanja. Njegova vrnitev bi pomenila nečloveško ravnanje.

Kljub nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju in kljub dejstvu, da ni v celoti izpeljala dokaznega postopka, je tožena stranka izdala s tožbo izpodbijano zavrnilno odločbo in odredila, da mora tožnik v roku treh dni po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Pri tem tožena stranka ni upoštevala temeljnega načela upravnega postopka, da je treba za vsak posamezen primer presojati vsako dejstvo posebej in vsa skupaj. To je pomembno še zlasti v predmetni zadevi, ko se odloča o varnosti in eksistenci človeškega življenja in dostojanstva. Meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje zaščite v Republiki Sloveniji. V postopku je podrobno pojasnil razloge ogroženosti ter pošteno in iskreno podal svojo zgodbo. Tožena stranka zgolj povzema njegove navedbe, podane na zaslišanju, in navedbe v dokumentih, pridobljenih na internetu, ne da bi opravila dokazno oceno, kaj navedeno pomeni v smislu izpolnjevanja pogojev za priznanje zaščite. Glede na pojasnjeno je po njegovem mnenju s tožbo izpodbijana odločba, kljub obsežnosti, vsebinsko povsem nedodelana.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč izhaja, da niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista povsem razčistila dejanskega stanja v zvezi z navedbami o subjektivnih in objektivnih okoliščinah, ki so narekovale begunstvo tožnika iz matične države.

Gre namreč za hude subjektivne okoliščine v zvezi s tožnikom, ki se nanašajo po njegovih trditvah na smrt njegovih staršev s strani pripadnikov RUF, kot tudi na objektivne okoliščine varnega ali nevarnega bivanja tožnika v vasi W. v okolici K. na območju Vzhodne meje, ki naj bi bil najbolj kritičen predel tožnikove matične države, kjer razmere še vedno niso mirne. Prav tako gre tudi za proučitev in razčiščenje tožnikovih navedb, da potrebuje pomoč zdravnika psihiatra in posledično varno okolje, ker izkazuje močna samomorilska nagnjenja, če bi bil vrnjen v matično državo, v kateri je po njegovih trditvah doživel grozote (smrt staršev in državljansko vojno).

Ker niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista povsem razčistila pogojev v matični državi tožnika (Sierra Leone) za varno vrnitev tožnika vanjo in pa tudi, ali je utemeljen tožnikov strah pred preganjanjem v matični državi, predvsem v zvezi z območjem, na katerega bi se vrnil (domača vas), je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano 1. točko izreka navedene sodbe in sklepa in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku je sodišče prve stopnje vezano na stališča iz tega sklepa. Sodišče prve stopnje naj v tem postopku razčisti tudi vprašanje, kolikor bo ponovno menilo, da pri tožniku niso podani razlogi za azil, ali je glede na okoliščine primera odločitev, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v 3 dneh po pravnomočnosti odločbe, primerna. Treba bi bilo proučiti možnost, da se tožniku prizna posebna oblika zaščite v Republiki Sloveniji po uradni dolžnosti (2. odstavek 61. člena ZAzil).