Jedro

Načelno stališče, sprejeto na skupni seji Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča dne 30. in 31.10.1984 v Beogradu o najvišji obrestni meri pogodbenih obresti, ki bo še uživala sodno zaščito, ni več uporabno.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje."

2.Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 211.960,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

V stečajnem postopku proti toženi stranki je tožeča stranka prijavila terjatev 72.082.289,70 SIT. Od prijavljene terjatve je stečajni upravitelj priznal terjatev na vrnitev posojila v znesku 55.000.000,00 SIT in terjatev na plačilo pogodbenih obresti 13.656.033,40 SIT, skupno 68.656.033,30 SIT, ne pa tudi terjatve na plačilo preostalih pogodbenih obresti v znesku 3.426.256,3o SIT. Za ugotovitev obstoja tega dela terjatve je zato tožeča stranka vložila tožbo.

Med strankama ni sporno, da je stečajni upravitelj priznal, poleg glavnega dolga, še obstoj terjatve na plačilo pogodbenih obresti po obrestni meri zamudnih obresti za obveznosti iz gospodarskih pogodb zvišani za 8%, in da je nepriznani del terjatve razlika med pogodbenimi obrestmi, izračunanimi po omenjeni obrestni meri in pogodbenimi obrestmi, izračunanimi po obrestni meri, dogovorjeni med pogodbenima strankama.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Na pritožbo tožene stranke pa je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je, da ZOR v 399. členu načeloma omejuje obrestno mero pogodbenih obresti. Dokler pa ni posebnega zakona, ki bi določil najvišjo obrestno mero pogodbenih obresti (2. odstavek 399. člena ZOR), je treba uporabiti načelno stališče, sprejeto na skupni seji Zvezne ga sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča dne 30. in 31. 10. l984 v Beogradu. Po tem pa pogodbene obresti, katerih obrestna mera presega obrestno mero zamudnih obresti, predpisano za obveznosti iz gospodarskih pogodb in zvišano največ za 8%, nimajo sodne zaščite.

Tožeča stranka je pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Podlaga za sprejem stališča, na katerega je pritožbeno sodišče oprlo svojo odločitev, je bil tretji odstavek 399. člena ZOR v prvotnem besedilu ("če so obresti dogovorjene, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, znašajo...pri obveznostih, ki izhaja jo iz gospodarskih pogodb 8% na leto..."). Stališče izhaja iz spoznanja, da morajo biti pogodbene obresti višje od inflacijske stopnje. Tej je približno sledila obrestna mera zamudnih obresti, zato je lahko obrestna mera pogodbenih obresti do 8% višja.

Z novelo ZOR, objavljeno v Uradnem listu SFRJ štev. 39/85, je bil spremenjen tudi tretji odstavek 399. člena ZOR. V situaciji, ki jo ureja, se obrestna mera pogodbenih obresti takrat, ko ne gre za posojilo, dogovorjeno med posamezniki, določa popolnoma drugače kot po njegovem prvotnem besedilu. Izrecno jo veže na pogodbene obresti, ki jih plačujejo, ali s pogodbo določajo banke ali druge bančne organizacije. Te pa so drugačne od zamudnih obresti, četudi zvišanih za 8%. Že iz tega razloga načelno stališče, ki ga je za odločitev uporabilo pritožbeno sodišče, ni več uporabljivo. Dodaten razlog za neuporabnost omenjenega načelnega stališča je sprememba 277. člena ZOR (zakon o spremembah ZOR - Uradni list SFRJ štev. 57/89). Po prvotnem besedilu omenjenega zakonskega določila je bila uzakonjena različna obrestna mera zamudnih obresti glede na to, ali je šlo za zamujeno izpolnitev obveznosti iz gospodarskih pogodb, ali za zamujeno izpolnitev drugih obveznosti. Z uveljavitvijo spremembe 277. člena ZOR je to razlikovanje odpadlo. Ker zgoraj omenjeno načelno stališče temelji na prvotnem drugem odstavku 277. člena ZOR, tega pa ni več, ampak je iz prvotnega prvega in drugega odstavka oblikovana nova - drugačna - določba, je tudi ta podlaga načelnega stališča odpadla.

Po mnenju revizijskega sodišča ZOR tudi ne uzakonja najvišje obrestne mere pogodbenih obresti. Drugi in četrti odstavek 399. člena ZOR sta blanketni normi, ki sami za sebe, brez posebnega zakona, ne učinkujeta. Posebnega zakona pa zaenkrat ni. Zato je mogoče uspešno ugovarjati previsoko obrestno mero pogodbenih obresti samo na podlagi določb, ki na splošno urejajo veljavnost pogodb, oziroma posameznih njihovih določil. Glede na navedeno, upoštevajoč pri tem tudi razloge v sodbi sodišča prve stopnje, je revizijsko sodišče prišlo do zaključka, da je pritožbeno sodišče za svojo odločitev res zmotno uporabilo materialno pravo, kot to zatrjuje revizija. Zato je potem, ko je ugotovilo, da tekom postopka tudi ni prišlo do kršitev pravdnega postopka, navedenih v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. Na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP je odločilo tudi o stroških postopka. Pri tem pa toženi stranki ni naložilo, da mora tožeči stranki povrniti tudi njene stroške odgovora na pritožbo. To pa zato, ker je tožeča stranka odgovor na pritožbo vložila po poteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 359. člena ZPP. To je namreč imelo za posledico, da pritožbeno sodišče pri svojem odločanju odgovora na pritožbo ni moglo upoštevati, ker je prispel na pritožbeno sodišče potem, ko je to o pritožbi že odločilo (tretji odstavek 359. člena ZPP).