Jedro

V zvezi s plačilnim nalogom, ki je bil zaradi konflikta med pravdnima strankama dne 2. 3. 2013 izdan tožencu, za katerega tožnik v pritožbi smiselno zatrjuje, da bi ga sodišče prve stopnje pri presoji moralo upoštevati, pa velja ponovno poudariti, da je v skladu z določbo 14. člena ZPP sodišče pri odločanju vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju. Ni pa vezano na izid morebitnega prekrškovnega postopka, zato plačilni nalog izdan tožencu predstavlja zgolj enega izmed dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v okviru dokaznega postopka in ga ocenilo v okviru ugotavljanja dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), da mu je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter mu povrniti stroške pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh od prejema sodbe tožencu povrniti nastale pravdne stroške v znesku 692,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. S sodbo se ne strinja, saj ga je toženec napadel brez vsakih razlogov. Meni, da je vsak prekršek, ki ga policija obravnava verodostojen, da zdravniško potrdilo kaže na manjše poškodbe na glavi in da se ve, da se vid zaradi udarcev na glavi poslabša za več odstotkov. Zahteva ponovno obravnavo, če bi višje sodišče pritožbo zavrnilo. Navaja še, da izmišljeni policist nikoli ni bil na licu mesta, je pa bila prisotna gospa V. - policistka, in da je imel toženec pred dvema letoma na sodišču težave z drugim sosedom. Prilaga zdravniško dokumentacijo.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi grajanih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in je v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. Tožnik s pritožbenimi navedbami, da zdravniško spričevalo kaže na manjše poškodbe in da se ve, da se od udarcev na glavi vid poslabša za več odstotkov, smiselno izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje o tem, da tožnik v posledici konflikta s tožencem dne 2. 3. 2013 ni utrpel zatrjevanih poškodb, saj te tudi iz predložene medicinske dokumentacije ne izhajajo. Pavšalna pritožbena graja ne more izpodbiti jasnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na dosledno izvedenem dokaznem postopku in obrazloženi dokazni oceni, opravljeni v skladu z določbo 8. člena ZPP, iz katere izhaja, da tožnik ni uspel dokazati svojih trditev tem, da bi ga toženec v njunega konflikta dne 2. 3. 2013 večkrat udaril in bi tožnik posledično utrpel zatrjevane telesne poškodbe. Tožnikovo izpovedbo je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ocenilo kot neverodostojno, saj je izpovedbo o okoliščinah škodnega dogodka spreminjal mimo trditev, ki jih je podal v pravdnem postopku, tako v delu o tem kdaj je do škodnega dogodka prišlo,(1) kot tudi glede zatrjevanega kraja škodnega dogodka, (2) ter glede poteka škodnega dogodka.(3) Toženčeve trditve, da je tožnik stal sredi ceste, po kateri se je pripeljal toženec, ko se je ustavil pred tožnikom, sta potrdila tudi sopotnika v toženčevem avtomobilu zaslišana kot priči I.Š. in S.H., prav tako je to s skico potrdila tudi s strani tožnika predlagana priča D.R., ki je bila v trenutku škodnega dogodka ob tožniku. Na podlagi izpovedbe zaslišanih strank in prič, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da bi ga toženec fizično napadel na način kot je to zatrjeval tožnik, kakor tudi ne, da bi zaradi tega bil telesno poškodovan. Nesporno je med pravdnima strankama prišlo do konflikta, v posledici katerega je toženec tožnika odrinil, pri čemer je padel zadenjsko v kup snega, kar izhaja tako iz izpovedb toženca ter prič I.Š. in S.H., kot tudi iz opisa dejanskega stanja iz plačilnega naloga, ki je bil izdan tožencu (A6). Vendar v posledici navedenega pri tožniku niso bile izkazane telesne poškodbe, ki jih zatrjuje, saj so, ne le toženec ter priči I.Š. in S.H., ampak tudi s strani tožnika predlagana priča D.R., izpovedali, da tožnik zaradi konflikta s tožencem ni bil poškodovan. Nobena od prič ni potrdila tožnikove izpovedbe o tem, da je imel na vrhu glave rano, na katero naj bi v bolnici dobil prevezo, tega pa ne potrjuje niti s tožnikove strani predložena medicinska dokumentacija (ambulantni karton z dne 4. 3. 2013 (priloga A5) in napotnica z dne 2. 12. 2013 (priloga A8)). Nasprotne pritožbene navedbe tožnika so zato neutemeljene.

7. V zvezi s plačilnim nalogom, ki je bil zaradi konflikta med pravdnima strankama dne 2. 3. 2013 izdan tožencu, za katerega tožnik v pritožbi smiselno zatrjuje, da bi ga sodišče prve stopnje pri presoji moralo upoštevati, pa velja ponovno poudariti, da je v skladu z določbo 14. člena ZPP sodišče pri odločanju vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, če tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju. Ni pa vezano na izid morebitnega prekrškovnega postopka, zato plačilni nalog izdan tožencu predstavlja zgolj enega izmed dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v okviru dokaznega postopka in ga ocenilo v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Tudi sicer pa iz opisa dejanskega stanja iz plačilnega naloga (priloga A 6) izhaja takšen opis dogodka, kot ga je zatrjeval toženec, da je toženec tožnika potisnil in je ta padel v sneg, ne potrjuje pa načina nastanka kakršnih koli poškodb v konfliktu med pravdnima strankama dne 2. 3. 2013, kakor tudi ne, da bi te nastale na način, kot je to zatrjeval tožnik.

8. Za obstoj odškodninske odgovornosti po morajo biti v smislu prvega odstavka 131. člena OZ kumulativno (hkrati) izpolnjene predpostavke splošnega civilnega delikta: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza in odgovornost. V posledici izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal obstoja zatrjevanega škodnega dogodka, kot tudi ne vzročne zveze, da bi torej v posledici toženčevega ravnanja utrpel zatrjevano škodo, prav tako zatrjevana škoda ni bila izkazana. Ker predpostavke splošne odškodninske odgovornosti niso bile izpolnjene, je odločitev o zavrnitvi toženega zahtevka materialnopravno pravilna.

9. Okoliščine, ki jih tožnik v pritožbi navaja o tem, da je bila na kraju konflikta prisotna druga policistka, ne pa policist, ter da je imel toženec na sodišču tudi težave z drugim sosedom predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP, saj tožnik ni izkazal, da tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih sodišče druge stopnje pri presoji pravilnosti prvostopenjske odločitve ne sme upoštevati. Hkrati pa tožnik tudi ne pojasni v kakšnem smislu naj bi bile za odločitev v konkretnem primeru bistvenega pomena. Predložena zdravstvena dokumentacija prav tako v smislu določbe prvega odstavka 337. člena ZPP pomeni prepozen in zato nedovoljen dokaz, ker tožnik tudi zanj ni dokazal, da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Tožnik v laični pritožbi navaja, da se s sodbo ne strinja, zato je v smislu določbe prvega odstavka 350. člena ZPP šteti, da se pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe (II. točka izreka), saj tudi v tem delu tožnik ni zmagal v sporu. V odsotnosti izrecnih pritožbenih razlogov zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa je bila pravilno upoštevana tarifa Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), pritožbo tožnika tudi v tem delu zavrača kot neutemeljeno.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik povrnitve pritožbenih stroškov ni zahteval, zato sodišče druge stopnje ob analogni uporabi prvega, drugega in tretjega odstavka 163. člena ZPP o njih ni odločalo. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

Op. št. (1) : V nasprotju z ostalimi pričami je izpovedal, da je bilo to spomladi ali poleti in da je bilo lepo vreme, vse ostale zaslišane priče pa, da je bilo to konec zime oziroma pozimi, in da je bil še sneg, to pa izhaja tudi iz opisa dejanskega stanja v plačilnem nalogu (A6).

Op. št. (2) : V tožbi je trdil, da je bilo to parkirišče, v izpovedbi pa je povedal, da je bilo to na sosedovem zemljišču oziroma na cestišču ob sosedovem zemljišču. Op. št. (3) : Iz njegovih trditev izhaja, da bi ga naj toženec trikrat udaril v predel glave in čeljusti, iz njegove izpovedbe pa, da ga je s pestjo udaril na vrh glave in se je sesedel, po tem ko se je vstal pa še s plosko roko dvakrat po licu in ušesu po obeh straneh.