Jedro

Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija oziroma ukinitev delovnega mesta direktorja potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja prenehala, ker je tožena stranka v okviru zakonskih možnosti (262. člen ZGD-1) odločila, da bo funkcijo direktorja pokrivala na drugi zakoniti podlagi in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se zavrne pritožba tožeče stranke glede odločitve v prvem, drugem in tretjem odstavku I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločbe z dne 11. 3. 2005, s katero je tožena stranka tožniku iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 9. 1999 zaradi odpoklica z delovnega mesta direktorja, za vrnitev na delo, za vzpostavitev delovnega razmerja za nedoločen čas od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpoklica z delovnega mesta direktorja, za obračun in izplačilo plač od dneva odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 11. 3. 2005 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 100.150,22 EUR (24.000.000,00 SIT) iz naslova odpravnine zaradi razrešitve s funkcije direktorja tožene stranke po 14. členu pogodbe o zaposlitvi, ter podredni zahtevek za plačilo 105.366,38 EUR (25.250.000,00 SIT) iz naslova odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita, saj je bil podan zakoniti razlog po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

2. Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnika na delo in vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas od dneva prenehanja delovnega razmerja ter mu plačati nadomestila plače od 12. 9. 2005 do vrnitve na delo. Zavrnilo je del zahtevka, s katerim je tožnik zahteval vrnitev na delovno mesto direktorja, za vzpostavitev delovnega razmerja od 11. 3. 2005 do 11. 9. 2005 in za plačilo nadomestil plače od 11. 3. 2005 do 11. 9. 2005. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, saj pri njej še vedno obstaja potreba po delu direktorja, saj to delo sedaj opravlja druga oseba, ki pa ni v delovnem razmerju pri toženi stranki. Poleg tega niti ni možno, da bi delo poslovodje d.o.o. postalo nepotrebno, saj mora imeti vsaka taka družba enega ali več poslovodij.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja d.o.o. sploh ni mogoče redno odpovedati iz poslovnih razlogov, nejasni in med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Graja stališče sodišča druge stopnje, da pogodbo o zaposlitvi direktorja d.o.o. ni mogoče odpovedati iz poslovnih razlogov. Ker so bistveni razlogi med seboj v nasprotju, je izpodbijana sodba nezakonita. Sodišče je pomešalo statusnopravni in delovnopravni položaj direktorja in ni pravilno uporabilo določila prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče je povsem spregledalo, da poslovni razlog ni definiran kot situacija, ko pri delodajalcu prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela, ampak ko prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Bistven razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu ni bilo dejstvo, da je bila za direktorja imenovana druga oseba, ampak dejstvo, da iz organizacijskih, ekonomskih in strukturnih razlogov, ter zaradi statusnih sprememb in racionalizacije stroškov, delovno mesto direktorja ni več potrebno, ker je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj direktor svojih statusnopravnih funkcij (po ZGD) ne bo več opravljal v okviru in na podlagi delovnega razmerja, saj je že zaposlen pri enem od družbenikov tožene stranke. Delodajalec je torej ukinil delovno mesto direktorja, zaradi česar je tudi odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Direktor je bil v skladu z določili ZGD imenovan, ne bo se pa to delo več opravljalo na podlagi in pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik dne 23. 9. 1999 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi, s katero sta stranki uredili pravice in obveznosti tožnika kot direktorja tožene stranke. Delovno razmerje je sklenil za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Po pogodbi o zaposlitvi je tožniku trajal mandat direktorja štiri leta, in sicer od 1. 12. 1999 do 30. 11. 2003. Uprava tožene stranke je tožnikov mandat za opravljanje funkcije direktorja trikrat podaljšala. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi iz leta 1999 v celoti spoštovali tudi po 30. 11. 2003 oziroma celotno trajanje funkcije direktorja. Tožniku je bil mandat nazadnje podaljšan s sklepom uprave z dne 3. 12. 2004 in sicer za čas do prodaje poslovnega deleža oziroma za največ šest mesecev. Dne 9. 2. 2005 je prišlo do prodaje poslovnega deleža in s tem je bil izpolnjen pogoj za prenehanje tožnikovega podaljšanega mandata direktorja. Na skupščini tožene stranke z dne 3. 3. 2005 je bil tožnik razrešen funkcije direktorja in imenovani so bili novi zastopniki tožene stranke. Tožena stranka je tožniku dne 11. 3. 2005 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, iz katere izhaja, da sta nova družbenika sprejela sklep o spremembi zastopnikov družbe in s 3. 3. 2005 imenovala novega direktorja družbe in dva prokurista. Sprejeta je bila odločitev, da se iz organizacijskih, ekonomskih, strukturnih razlogov ter zaradi statusnih sprememb in racionalizacije stroškov z novim direktorjem ne bo sklenila pogodba o zaposlitvi, saj bo funkcijo direktorja v prihodnje opravljala oseba, ki ne bo zaposlena pri toženi stranki. Tožena stranka je tudi dokazala, da sta oba prokurista in novo imenovani direktor zaposleni v družbah družbenikov tožene stranke. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika na drugih delih oziroma pod spremenjenimi pogoji ter da teh možnosti ni bilo.

10. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na strani delodajalca, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov. Zakon v drugem odstavku 88. člena določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

11. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 sprejelo stališče, da mora delodajalec dokazati, da obstojijo ekonomski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Ni mu pa potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. To pomeni, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je zaradi navedenih razlogov prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Taka zakonska opredelitev odpovednega razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Zato dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je tožena stranka dokazala, da je novo imenovani direktor že zaposlen v družbah družbenikov tožene stranke.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je odločitev na kakšen način naj se opravlja funkcija direktorja, stvar poslovne odločitve vsake družbe. Tožena stranka se je v skladu s svojo poslovno politiko iz organizacijskih, ekonomskih in strukturnih razlogov, ter zaradi statusnih sprememb in racionalizacije stroškov odločila, da z novim direktorjem ne bo sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija oziroma ukinitev delovnega mesta direktorja potrebna, ampak samo ugotavlja, da je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja prenehala, ker je tožena stranka v okviru zakonskih možnosti (262. člen ZGD-1) odločila, da bo funkcijo direktorja pokrivala na drugi zakoniti podlagi in ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita in zavrnilo tožnikov zahtevek, saj je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni bilo možnosti za drugačno zaposlitev tožnika. Prav tako je pravilna odločitev glede zavrnitve zahtevka za plačilo odpravnine po pogodbi o zaposlitvi, saj je bil tožnik razrešen zaradi poteka mandata in do nje ni upravičen. Glede odpravnine po 109. členu ZDR, pa je sodišče ugotovilo, da mu je bila le-ta že izplačana.

14. Glede na povedano je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke glede odločitve, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka (prvi, drugi in tretji odstavek I. točke sodbe sodišča prve stopnje) ter kot pravilno in zakonito potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

15. Glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.