Jedro

Izpovedbe predlaganih prič ne morejo nadomestiti tožnikovega trditvenega bremena. Tožnik ni konkretizirano navedel niti okoliščin prejema spornega zneska od staršev (denimo kdaj, kje, od koga, v kakšni obliki je denar prejel) niti ni presegel ravni pavšalnosti pri navedbi, da so njegovi starši iz bogatih družin. Po drugi strani pa je prvostopenjski davčni organ smel izvesti vnaprejšnjo dokazno oceno in tako odreči kredibilnost s strani tožnika predlaganim pričam, saj, četudi bi te priče potrdile tožnikove navedbe (pri čemer sodišče tudi le-te ocenjuje za zgolj pavšalne, vsaj v delu glede premožnosti družin tožnikovih staršev), še vedno ostaja odločujoče, da po ugotovitvah prvostopenjskega davčnega organa tožnikovi starši niso imeli zadostnih sredstev, da bi sinu lahko dali tolikšno darilo, torej bi prvostopenjski davčni organ ne glede na izpovedbe predlaganih prič odločil enako.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v postopku ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti obračunavanja in plačevanja akontacije dohodnine davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2008 ter davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2) za davčno obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 tožniku z izpodbijano odločbo št. DT 0610-7027/2013-58 z dne 27. 2. 2017 odmeril in naložil v plačilo davek po povprečni stopnji dohodnine 38,34 % od nenapovedanih dohodkov - osnove 257.660,96 EUR s pripadajočimi obrestmi, v skupnem znesku 131.928,72 EUR.

2. Prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi navaja, da je sprva opravil davčni inšpekcijski nadzor pravilnosti obračunavanja in plačevanja akontacije dohodnine davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2008 ter davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 za obdobje 2008-2011 ter izdal ugotovitveno odločbo št. DT 0610‑7027/2013‑5 z dne 27. 2. 2014, s katero je ugotovil, da tožnik v obdobju od januarja do septembra 2008, ko je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik, pri vodenju poslovnih knjig ni upošteval SRS ter posledično določil Zakona o gospodarskih družbah, saj v poslovnih knjigah in v izkazu stanja, sestavljenem na obračunski dan pripojitve, ko se je podjetje njega kot samostojnega podjetnika pripojilo k prevzemni družbi A. d.o.o., ni pravilno izkazal obveznosti iz financiranja po posojilnih pogodbah, sklenjenih z B. d.d. v zneskih 750.000,00 EUR in 400.000,00 EUR. Ti posojili sta imeli značaj privatnosti, saj je s sredstvi razpolagal tožnik kot fizična oseba, s čimer je ravnal v nasprotju z 31. členom ZDavP-2. Po tožnikovi pritožbi je drugostopenjski davčni organ odločil, da se cit. odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek.

3. Prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi ugotavlja: (i) V inšpiciranem obdobju je prišlo do prirasti tožnikovega premoženja, in sicer se je njegovo poslovno premoženje, tj. premoženje podjetnika posameznika, zmanjšalo iz 733.982,00 EUR na 0 EUR, njegovo nepremično premoženje se je povečalo iz 119.844,31 EUR na 319.844,31 EUR, njegovo premično premoženje se je povečalo iz 61.149,36 EUR na 263.272,83 EUR, njegovo imetništvo poslovnih deležev v gospodarskih družbah se je povečalo iz 9.569,00 EUR na 411.529,00 EUR, njegova denarna sredstva, vključno z gotovino, so se povečala iz 3.285,30 EUR na 137.888,62 EUR, njegove terjatve iz naslova danih posojil so se povečale iz 0 EUR na 723.080,00 EUR, njegovo premoženje v obliki vrednostnih papirjev pa se je iz 14.332,46 EUR zmanjšalo na 0 EUR. Glede na to, da tožnik v predmetnem obdobju ni imel obveznosti, se je torej njegovo neto premoženje iz 942.162,43 EUR ob začetku inšpiciranega obdobja povečalo na 1.855.614,76 EUR ob koncu inšpiciranega obdobja, torej za 913.452,33 EUR.

(ii) V inšpiciranem obdobju je tožnik porabil sredstva za osebno porabo in utrpel izgube pri prodaji premoženja ter plačal lizinške stroške v višini 121.579,65 EUR leta 2008, 83.941,05 EUR leta 2009, 125.003,58 EUR leta 2010 in 257.509,82 EUR leta 2011, torej skupaj 588.034,10 EUR. To je prvostopenjski davčni organ ugotovil na osnovi podatkov o porabi denarja iz TRR tožnika in lastnih podatkov. Upoštevana so tudi lizinška plačila družbi C. d.o.o. za motorno vozilo, izdatki oz. stroški izgradnje stanovanjske hiše po začasni gradbeni situaciji družbe A. d.o.o. ter tudi izguba, ki jo je tožnik utrpel pri prodaji dveh motornih vozil, saj gre za izgubo, ki ni rezultirala v odgovarjajočem povečanju drugega premoženja ali zmanjšanju obveznosti, zato je potrebno znesek davčno nepriznane izgube šteti kot porabo sredstev, ki zvišuje davčno osnovo. K znesku takšne porabe sredstev 588.034,10 EUR je prvostopenjski davčni organ prištel še 56.000,00 EUR, kolikor znašajo nepojasnjeni dvigi gotovine iz tožnikovega transakcijskega oz. varčevalnega računa, tako da skupni znesek porabe v inšpiciranem obdobju znaša 644.034,10 EUR.

(iii) V inšpiciranem obdobju je tožnik prejel 693.723,59 EUR neto obdavčenih dohodkov in 71.220,78 EUR dohodkov, od katerih se davki ne plačajo.

(iv) Od tako ugotovljene razlike v višini 792.538,96 EUR je prvostopenjski davčni organ odštel še popravek v višini 534.878,00 EUR. Namreč, tožnik je kot samostojni podjetnik na prevzemno družbo A. d.o.o. prenesel tudi pet nepremičnin, glede katerih je prvostopenjskemu davčnemu organu pojasnil, da je prišlo do razlike med njihovo tržno in knjigovodsko vrednostjo, kot to izhaja tudi iz revizorskega poročila revizorja D.D. Vsled navedenega razlika med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki kot verjetna osnova znaša 257.660,96 EUR, kar se obdavči po 38,43 % davčni stopnji kot aplikabilni povprečni stopnji dohodnine, k čemur je treba priračunati še pripadajoče obresti.

4. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo s svojo odločbo št. DT 499‑04‑20/2017‑3 z dne 20. 11. 2017 zavrnil. Drugostopenjski davčni organ konkretizirano ovrže vse pritožbene ugovore tožnika. V svoji obrazložitvi se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, sam pa še doda, kot sledi: - razlika med poslovnimi sredstvi in obveznostmi tožnika kot samostojnega podjetnika ob začetku inšpiciranega obdobja znaša zgolj 733.982,00 EUR, ne pa 916.322,22 EUR, kot to zatrjuje tožnik. Drugostopenjski davčni organ v tej zvezi meni, da je prvostopenjski davčni organ pri ugotavljanju razlike med sredstvi in obveznostmi tožnika kot samostojnega podjetnika ob začetku inšpiciranega obdobja pravilno izhajal iz bilance tožnika kot samostojnega podjetnika (E. s.p.), kot le-ta izhaja iz uradno dostopnih evidenc in kot je bila tudi upoštevana pri priglasitvi prenosa podjetja samostojnega podjetnika k prevzemni družbi A. d.o.o. Iz tega sledi, da se je tudi sam tožnik strinjal s takšno višino podjetniškega kapitala. Drugostopenjski davčni organ še doda, da tožnik v tej zvezi ni predložil nobenih listinskih dokazov. Kopija odmerne odločbe, ki se nanaša na davek na dohodek iz dejavnosti za leto 2006, pa ne dokazuje, da bi tožnik s tem kapitalom razpolagal tudi na dan 1. 1. 2008, kapital pa je dinamična kategorija; - tožnik ob začetku inšpiciranega obdobja ni imel 53.285,30 EUR denarnih sredstev. Tožnik za svojo navedbo, da je 15 let prejemal nadpovprečno plačo in mesečno privarčeval vsaj 300 EUR, primeroma predloži le eno plačilno listo. Iz tega ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi gotovina v zatrjevanem znesku ob začetku obdobja obstajala, pri čemer pa je dokazno breme v tej zvezi glede na določilo šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 na tožniku; - tožnik je dvignjenih 56.000,00 EUR, ob odsotnosti dokazil o nasprotnem, porabil za osebno potrošnjo. Tožnik za 40.000,00 EUR od tega zneska ni dokazal, da bi jih bil porabil za nakup nepremičnine, in torej ne gre za spremembo premoženja. Enako tudi tožnik ni izpolnil niti trditvenega niti dokaznega bremena, da bi bil 16.000,00 EUR od tega zneska porabil za nakup vozil, zato tudi v tem delu ne gre za spremembo premoženja. Ker tožnik kljub večkratnim pozivom ni dokazal namena teh dvigov gotovine, je prvostopenjski davčni organ ta zneska pravilno upošteval kot tožnikovo osebno potrošnjo; - tožnik 100.000,00 EUR za nakup nepremičnine od prodajalke F.F. ni dobil od svojih staršev. Predmetna nepremičnina je stala 150.000,00 EUR, sporen pa je vir za del te kupnine, glede na to, da je tožnik zatrdil, da je sam prispeval 50.000,00 EUR, preostalih 100.000,00 EUR pa naj bi pridobil od svojih staršev. Prvostopenjski davčni organ je ugotovil, da sta tožnikova starša v obdobju od 1998 do 2008 skupaj prejela 151.651,76 EUR, povprečni življenjski stroški v tem obdobju pa so znašali 170.017,49 EUR; starša sta v navedenem obdobju tudi imela le minimalne prihranke in na bančnih računih nikoli nista razpolagala s tolikšnim zneskom, iz česar sledi, da tožnikova starša nista razpolagala z zadostnimi sredstvi, da bi tožniku lahko dala 100.000,00 EUR. Dokazni predlog za zaslišanje prič (staršev, brata ter dveh sosedov) je bil s strani prvostopenjskega davčnega organa utemeljeno zavrnjen, saj takšna zaslišanja ne morejo nadomestiti nedvoumnih in preverljivih dokazov. Poleg tega tožnik ni pojasnil, kdaj naj bi ta denar prejel, za brata in oba soseda ni jasno, kaj bi v tej zvezi lahko povedala, glede staršev pa, ki naj bi izpovedala, od kod jima denar, četudi ne bi bilo sporno njuno imetništvo tolikšnih sredstev, nikjer ni razvidno, da bi ta denar tudi dejansko tožniku izročila, njuna izjava pa ne more nadomestiti kredibilnih dokazov o dejanskem denarnem toku.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga naj sodišče po izvedbi ponujenih dokazov izpodbijano odločbo odpravi s stroškovno posledico. Uveljavlja tožbene ugovore, ki so povsem enaki tistim, ki jih je uveljavljal že v svoji pritožbi, in sicer:

1. 1. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno glede prirasti tožnikovega premoženja, ki znaša le 681.112,10 EUR in ne 913.452,33 EUR, saj: i) je bila razlika med sredstvi in obveznostmi tožnika kot samostojnega podjetnika 916.322,22 EUR in ne 733.982,00 EUR, toženka pa napačno v tej zvezi ni upoštevala dviga davčne osnove po svoji odločbi št. DT 0610-532/2007-101-0905-36 z dne 15. 5. 2008 v znesku 182.340,22 EUR. Tožnik je namreč to dodatno odmerjeno davčno obveznost izpolnil ter plačal akontacijo dohodnine in pripadajoče obresti v višini 97.924,88 EUR po izdaji cit. odločbe, kar pomeni, da je na dan 1. 1. 2008 razpolagal s takšnim kapitalom in ni res, da to ni z ničemer dokazano. Toženka je zmotno ugotovila, da ni dokazano, da bi tožnik razpolagal s kapitalom v znesku 182.340,22 EUR ali vsaj 97.924,88 EUR, morala bi preveriti, ali tožnik je izpolnil to svojo obveznost in pojasniti vpliv tako plačane akontacije na stanje premoženja tožnika; ii) je tožnik ob začetku inšpiciranega obdobja razpolagal s 50.000,00 EUR več denarnih sredstev, ker je prejemal nadpovprečno plačo, kot to primeroma izhaja iz enega mesečnega plačilnega lista, in je v 15 letih mesečno prihranil vsaj 300,00 EUR, kar je vse hranil doma in kar pomeni, da je imel najmanj 54.000,00 EUR denarnih sredstev in ne zgolj 3.285,30 EUR. Pravilno bi bilo ugotoviti na dan 1. 1. 2008 stanje denarnih sredstev skupaj 53.285,30 EUR; glede na navedeno je tožnikovo premoženje na dan 1. 1. 2008 vredno 1.174.502,65 EUR in ne 942.162,43 EUR.

2. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno glede porabe sredstev v času od 1. 1. 2008 do 31. 12. 20011, saj ta znaša 588.031,10 EUR in ne 644.034,10 EUR. Toženka je napačno ugotovila znesek tožnikove osebne porabe v navedenem obdobju in je le-tega napačno prištela k spremembi neto vrednosti premoženja. Toženka je sledila tožnikovim pripombam in za 56.000,00 EUR zmanjšala postavko gotovina in denarna sredstva, ki niso na računih pri bankah in hranilnicah. Tožnik pa je ta znesek porabil za nakup zemljišča na otoku Viru (40.000,00 EUR) in za nakup vozil (najmanj 16.000,00 EUR). Pri nakupu nepremičnine je šlo tako za spremembo oblike premoženja, namreč iz denarja v nepremičnino, zato je toženka nepravilno ta znesek štela med porabo za zasebne namene in tako zvišala davčno osnovo. Toženka ni pojasnila, s katerimi sredstvi je ta kupnina bila plačana, zato se njene odločitve ne da preizkusiti. Enako velja za 16.000,00 EUR, ki jih je tožnik porabil za nakup vozil. 3. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno glede dohodkov, od katerih se davek ne plačuje, ki znašajo 171.220,78 EUR in ne 71.220,78 EUR. Toženec je prejel od svojih staršev darilo, namreč 100.000,00 EUR, o čemer je predložil listino „dedni dogovor“ in predlagal zaslišanje oseb, ki so bile pri podpisu tega dednega dogovora udeležene. Toženka je v tej zvezi dejala, da tožnik ni dokazal prejema te gotovine, česar ne bi smela storiti brez izvedbe predlaganih dokazov. Toženka ni zaslišala predlaganih prič, zato tožnik ni mogel dokazati prejema te gotovine in tudi na kakšen način sta starša tožeče stranke pridobila in imela ta denarna sredstva. Ne drži, da bi dedni dogovor bil prirejen za potrebe davčnega postopka, gre za laični dokument, ki se je realiziral z več naknadnimi darilnimi pogodbami. Zavrnitev pričanj ni bila na mestu, saj je toženka prejudicirala njihove izpovedbe in jim vnaprej odrekala kredibilnost, s tem pa tožnika prikrajšala za izvajanje dokazov v njegovo korist. Tožnikovi starši bi lahko izpovedali, od kod jima denarna sredstva in da sta gotovino izročila tožniku. Tožnik ne osporava prikaza rednih mesečnih denarnih prihodkov svojih staršev, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni pa v njej upoštevano, da sta oba starša iz bogatih družin in da sta zato razpolagala s premoženjem, ki je nekajkrat večje od spornih 100.000,00 EUR.

4. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno glede razlike po petem odstavku 68. člena ZDavP‑2, ki je negativna in ne znaša obdavčenih 257.660,96 EUR.

6. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi in razlogi, s katerimi jih dopolnjuje drugostopenjski davčni organ. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 na obe davčni odločbi tudi sklicuje, še posebej glede na identičnost navedb tožbe v predmetnem upravnem sporu z ugovori, ki jih je tožnik podal v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo, samo pa glede tožbenih navedb, povzetih zgoraj pod 5. točko te sodbe, še dodaja, kot sledi.

9. Ad 1) Tožnikova pripoznava zneska 733.982,00 EUR kot tistega, ki je merodajen glede njegovega podjetniškega premoženja, izhaja iz: njegovih računovodskih izkazov; njegove priglasitve ob prenosu dejavnosti iz tožnika kot samostojnega podjetnika na prevzemno družbo A. d.o.o. iz leta 2008; revizije stvarnega vložka ob prenosu premoženja iz tožnika kot samostojnega podjetnika na prevzemno družbo A. d.o.o. iz leta 2008; tega, da vse do vložitve pripomb na zapisnik v ponovnem davčnem inšpekcijskem nadzoru ni nasprotoval temu znesku, ki mu (oz. njegovemu pooblaščencu) je bil kot takšen posredovan v tabeli, ki je bila priloga vabilu prvostopenjskega davčnega organa z dne 12. 10. 2016 in se je prvostopenjski davčni organ nanjo skliceval tudi v pozivu z dne 7. 11. 2016, temveč je tožnik, nasprotno, z el. sporočilom z dne 17. 11. 2016 celo prvostopenjskemu davčnemu organu sporočil, da je „zadevo prevetril in se ne spominja oz. ne ve, da bi bilo kaj izpuščeno oz. manjkajoče“. Tožnik je ta znesek torej prvič osporaval šele v pripombah na zapisnik, pri čemer pa za svojo trditev, da bi moral ta znesek biti 916.322,22 EUR, ni predložil ustreznih dokazov. Sodišče tudi sodi, da zgolj kopija odmerne odločbe, četudi je tožnik svoj dolg po njej izpolnil, ne dokazuje njegovega razpolaganja ob začetku inšpiciranega obdobja (odmerna odločba je bila izdana maja 2008, tu pa je sporno stanje na dan 1. 1. 2008). Sodišče še dodaja, da so tudi tožnikove navedbe v tej zvezi nekonsistentne, saj trdi, da je plačal 97.924,88 EUR odmerjene akontacije, medtem, ko za preostanek do zneska 182.340,22 EUR niti ne poda navedb, s katerimi bi izpolnil svoje trditveno breme. Glede na to, da gre za dejstva, ki bi, če bi bila dokazana, zniževala tožnikovo davčno osnovo, je dokazno breme zanje skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP‑2 na tožniku in ni res, da bi morala toženka preveriti, ali tožnik je izpolnil to svojo obveznost, in pojasniti vpliv na stanje premoženja tožnika. Enako velja tudi za zatrjevanih dodatnih 50.000,00 EUR gotovine na dan 1. 1. 2008. Tudi to je tožnik prvič zatrjeval šele v pripombah na zapisnik, potem, ko je tudi v tej zvezi z el. sporočilom z dne 17. 11. 2016 prvostopenjskemu davčnemu organu sporočil, da je „zadevo prevetril in se ne spominja oz. ne ve, da bi bilo kaj izpuščeno oz. manjkajoče“. Sodišče se strinja, da ena mesečna plačilna lista dokazuje le mesečni osebni dohodek, ne dokazuje pa zatrjevanih 300 EUR mesečnih prihrankov v petnajstletnem obdobju.

10. Ad 2) Glede 56.000,00 EUR, ki so v izpodbijani odločbi zajeti pod tožnikovo porabo za zasebne namene, sodišče sodi, da je to ustrezno. Ne drži, da prvostopenjski davčni organ ne bi bil navedel, iz katerih sredstev je bila kupnina za nepremičnine na otoku Viru plačana, to je jasno navedeno v petem odstavku na 16. strani izpodbijane odločbe. Tožnikove trditve, da naj bi 16.000,00 EUR porabil za nakup vozil, ki jih je v nasprotju s svojimi predhodnimi trditvami v pripombah na zapisnik spremenil, pa po presoji sodišča ne presežejo pavšalne ravni in jih že zato ni mogoče upoštevati, poleg tega pa so tudi nedokazane.

11. Ad 3) Glede 100.000,00 EUR, ki naj bi jih tožnik prejel v dar od svojih staršev, sodišče sledi izpodbijani odločbi in odločbi drugostopenjskega davčnega organa. Dedni dogovor, predložen šele v fazi pripomb na zapisnik, ne glede na njegovo morebitno prirejenost, tudi po presoji sodišča ne dokazuje, da bi starši tožniku predmetno vsoto izročili niti kdaj naj bi mu jo izročili. Še bolj odločilno pa je po presoji sodišča dejstvo, da so tožnikovi starši v obdobju desetih let pred inšpiciranim obdobjem prejeli skupaj manj denarja, kot so znašali v istem času povprečni življenjski stroški, poleg tega pa so imeli zgolj minimalne prihranke. Zato tudi po presoji sodišča tožnikovi starši niso imeli zadostnih sredstev, da bi mu lahko podarili 100.000,00 EUR. Tega ne more omajati tožnikova navedba, da naj bi bila njegova starša iz bogatih družin, ki je povrh vsega podana šele v tožbi v tem upravnem sporu, pri čemer pa tožnik ni opravičil, zakaj tega ni mogel navesti že prej. Sodišče nenazadnje dodaja še, da izpovedbe predlaganih prič tudi ne morejo nadomestiti tožnikovega trditvenega bremena. Tožnik ni konkretizirano navedel niti okoliščin prejema spornega zneska od staršev (denimo kdaj, kje, od koga, v kakšni obliki je denar prejel) niti ni presegel ravni pavšalnosti pri navedbi, da so njegovi starši iz bogatih družin. Sodišče se v tej zvezi tako strinja z drugostopenjskim davčnim organom, da je bila na prvi stopnji zavrnitev predlaganih zaslišanj prič utemeljena. Po eni strani tožnik ni zadostno konkretiziral dejstev, ki jih je želel s predlaganimi pričami dokazati. Po drugi strani pa je prvostopenjski davčni organ smel izvesti vnaprejšnjo dokazno oceno in tako odreči kredibilnost s strani tožnika predlaganim pričam, saj, četudi bi te priče potrdile tožnikove navedbe (pri čemer sodišče tudi le-te ocenjuje za zgolj pavšalne, vsaj v delu glede premožnosti družin tožnikovih staršev), še vedno ostaja odločujoče, da po ugotovitvah prvostopenjskega davčnega organa tožnikovi starši niso imeli zadostnih sredstev, da bi sinu lahko dali tolikšno darilo, torej bi prvostopenjski davčni organ ne glede na izpovedbe predlaganih prič odločil enako.

12. Ad 4) Glede na navedeno sodišče potrjuje s strani prvostopenjskega davčnega organa izračunano davčno osnovo.

13. Ugovori, ki se nanašajo na dejansko podlago izpodbijane odločbe, so po navedenem tudi v tožbi, enako kot v poprejšnjem upravnem postopku, neutemeljeni. Po ugotovitvah sodišča so bili relevantni dokazi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in po presoji sodišča pravilno presojeni, tožnik pa samo z nasprotovanjem toženkinim dejanskim ugotovitvam pri sodišču ni uspel vzpostaviti dvoma v dejanske ugotovitve toženke. Tožnikov predlog za izvedbo ponujenih dokazov je poleg tega tudi povsem nekonkretiztiran. Tožnik je namreč v svoji tožbi zgolj pavšalno predlagal, naj sodišče odloči „po izvedbi ponujenih dokazov“, pri čemer pa svoji tožbi ni priložil nobenih listinskih dokazov, niti v njej ni podal nobenih drugih dokaznih predlogov (priložil je le izpodbijano odločbo, svojo pritožbo, odločbo drugostopenjskega davčnega organa, svoje pripombe na zapisnik in pooblastilo, nobena od teh listin pa ne predstavlja dokaza). Glede na navedeno ni bilo nobenih dokazov za izvedbo na podlagi tožbe, sodišče pa tudi po preiskovalnem načelu iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1 samo ne smatra, da bi bilo potrebno izvesti še kakšne dokaze, ki bi prispevali k razjasnitvi zadeve ter k zakoniti in pravilno odločitvi, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. 14. Izpodbijana odločitev je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.