Jedro

Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 9. 1. 2014 in iste št. z dne 17. 7. 2013. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe dolžna izdati odločbo o priznanju (pravilno: odmeri) starostne pokojnine od 1. 3. 2013 dalje ob upoštevanju, da je ob uveljavitvi pravice tožnik dopolnil 63 let in 3 mesece starosti, pokojninsko dobo tudi v obdobju od 1. 7. 1990 do 9. 9. 1991, plačo prejeto v istem obdobju pri družbi A. d.o.o. in denarno nadomestilo za čas brezposelnosti od 10. 9. 1991 do 31. 12. 1991 (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (II. točka izreka). Zaključilo je, da sta izpodbijani odločbi o odmerjeni starostni pokojnini pravilni in zakoniti.

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Vztraja, da je bil pri A. d.o.o. zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je bil v spornem obdobju vključen v zavarovanje na zavarovalni podlagi št. ... kot družbenik in poslovodna oseba, se ne strinja. V gospodarski družbi ni bil edini direktor in družbenik. Za plačevanje prispevkov in oddajanje listin je bil odgovoren direktor B.B.. Torej ni bil sam zavezan plačevati prispevkov. Ne strinja se niti z zaključkom, da sodišče na obrazložitev odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, po kateri je bil v spornem obdobju v delovnem razmerju, ni vezano. Drži sicer, da postane izvršljiv izrek upravne odločbe, vendar pa je obrazložitev izjemno močan dokaz o obstoju delovnega razmerja. Glede tega dokazna ocena ni opravljena v skladu z 8. členom ZPP. Predlagal je, da sodišče toženo stranko pozove na predložitev podatkov o vseh plačanih prispevkih za delavce A. d.o.o. v spornem obdobju, kar je brez obrazložitve zavrnilo. S tem je kršilo pravico do obravnavanja ter načelo kontradiktornosti. Plačilo prispevkov za brezposelnost, za kar mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila, prav tako predstavlja močan dokaz, da so bili plačani za vse ostale socialne primere. Sicer je splošno znano, da v času delovanja SDK ni moglo priti do situacije, da prispevki ne bi bili plačani. To naj bi izhajalo tudi iz sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 102/91 z dne 11. 12. 1991, po katerem sta bila upnika A. d.o.o. v stečaju le družbi C. d.d. in D..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevane kršitve iz 8. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Poziv toženi stranki na predložitev podatkov, da je A. d.o.o. za sporno obdobje plačala prispevke, bi bil popolnoma nesmiseln. V kolikor bi za sporno obdobje glede na temelj zavarovanja bili prispevki plačani, bi ti podatki obstajali v uradni evidenci, ki jo vodi tožena stranka in tega spora sploh ne bi bilo. Z zavrnitvijo dokaza, s katerim ni mogoče dokazati spornega dejstva, ni moglo priti do očitane kršitve načela kontradiktornosti, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

Logično povsem pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ob pomanjkanju vsakršnih relevantnih dokazov ostaja nedokazano tožnikovo zatrjevanje o plačanih prispevkih tudi za obdobje od 1. 7. 1990 do 9. 9. 1991, ko je bil glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo (M-1, M-2 obrazci) v zavarovanje vključen pod šifro ... kot družbenik in poslovodna oseba zasebne družbe A. d.o.o. To pa je tudi edino bistveno za pritožbeno rešitev zadeve.

5. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in odmero višje starostne pokojnine je utemeljeno zavrnjen, saj sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. S prvostopenjsko odločbo je bila namreč tožniku od 1. 3. 2013 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 707,37 EUR mesečno. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove 1.037,58 EUR v višini 76,5 %. Torej v znesku 706,66 EUR in povečanim za 0,100 % uskladitev v višini 707,37 EUR mesečno. Pri odmeri pokojninske dajatve ni bilo upoštevano obdobje od 1. 7. 1990 do 9. 9. 1991, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva.

6. Pritožnikovo vztrajanje, da je bil v spornem obdobju v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, je protispisno. Tega uradne evidence ne potrjujejo. Ravno nasprotno! Ker je bil tudi pred spornim obdobjem, in sicer od 11. 10. 1988 do 30. 6. 1990 v zavarovanje vključen po šifri ..., se je potrebno pridružiti edino logičnemu sklepu prvostopenjskega sodišča, da niti za obdobje od 1. 7. 1990 do 9. 9. 1991 ne more uspešno zatrjevati zavarovanja na temelju delovnega razmerja, saj ni nobenega dokaza o spremembi zavarovalne podlage(2).

7. Odločba bivšega Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 22. 11. 1991 ne glede na zapis v obrazložitvi, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 9. 9. 1991, seveda ni takšen listinski dokaz, s katerim bi bilo mogoče uspešno dokazati sporni temelj obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navedeni zapis sam po sebi zagotovo ne dokazuje, da je bil tožnik v pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja, ne da je spremenil zavarovalno podlago, kaj šele plačil prispevke za vključenost v zavarovanje kot solastnik in direktor gospodarske družbe. Pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

8. V obravnavani zadevi zagotovo ni dokazan dejanski stan iz 1. odstavka 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-1), ne 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(4) (ZPIZ-92) oz. 107. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(5) (ZPIZ-83). Po vseh cit. zakonskih določbah se zavarovancem zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Po vseh predhodno navedenih zakonih je takšna ureditev med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku, niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti nasprotno. Nenazadnje so brezuspešni ostali celo pozivi sodišča, naslovljeni na Finančno upravo RS, AJPES in bivšega stečajnega upravitelja A. d.o.o. k posredovanju dokazil o zavarovalnih osnovah(6) za sporno obdobje.

9. Neutemeljena je končno tudi pritožba zoper zavrnilni izrek sodbe o vštevnosti prejetih nadomestil za brezposelnost od 1. 10. 1991 do 31. 12. 1991 v pokojninsko osnovo. Ker gre za obdobje, krajše od šestih mesecev, navedena denarna nadomestila glede na 39. člen ZPIZ-1 niso upoštevna pri oblikovanju pokojninske osnove. Po cit. določbi ZPIZ-1 se namreč pokojninska osnova oblikuje ob upoštevanju plač oz. osnov zavarovanja vključno z nadomestili, prejetimi za najmanj šest mesecev v posameznem koledarskem letu.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) M-1 ali M-2 obrazcev, na katerih se vlaga prijava, sprememba ali odjava iz zavarovanja.

(3) Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami.

(5) Ur .l. RS, št. 27/1983 s spremembami.

(6) M-4 obrazcev, s katerimi je bil davčni organ pooblaščen sporočati podatke o zavarovalnih osnovah, od katerih so bili plačani prispevki.