Jedro

Rok za vložitev pritožbe teče od dneva pravilno vročene odločbe o odmeri dohodnine, ne glede na to, da je organ stranki po že pravilno opravljeni vročitvi odločbo ponovno osebno vročal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.1.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada L., Izpostave L.Š. z dne 30.8.1999. Z navedeno odločbo je bila pritožba, ki jo je tožnica vložila 6.1.1999, proti odločbi omenjenega davčnega organa prve stopnje o odmeri dohodnine za leto 1994 z dne 20.8.1998 (odmerna odločba), zavržena kot prepozno vložena.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Podatki upravnih spisov potrjujejo pravilno ugotovitev, da je vročevalec tožnici poskušal omenjeno odmerno odločbo vročiti dvakrat (28.8. in 31.8.1998), dne 1.9.1998 pa ji je pustil sporočilo o prispeli pošiljki, v katerem je bilo v skladu s 6. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP) navedeno, da je bila poskušena osebna vročitev pošiljke, rok v katerem je treba pošiljko prevzeti ter opozorilo na posledice, če pošiljke ne bo prevzela v postavljenem roku. Zato je glede na vsebino 6. člena omenjenega zakona pravilna ugotovitev davčnih organov prve oziroma druge stopnje, da je v obravnavanem primeru potekel rok za vložitev pritožbe 16.10.1998, ter da je zato dne 6.1.1999 vložena pritožba prepozna. V kolikor se tožnica sklicuje na 23.12.1998 kot na datum vročitve odmerne odločbe, pa je bil njen ugovor pravilno zavrnjen, saj je bila tega dne tožnici omenjena pošiljka le izročena, ne pa vročena.

Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga zaradi kršitev pravil postopka in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja navaja, da naj bi ji bila odmerna odločba pravilno vročena šele 23.12.1998 (ne pa 1.9.1998), ter da je zato 6.1.1999 vložena pritožba pravočasna. ZUP namreč ne pozna pojma "izročitve" v smislu seznanitve s kopijo odločbe, temveč le "vročitev". Tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu pa tudi ni pojasnila, zakaj naj bi ji odločbo "izročala", če jo je pred tem pravilno "vročila". Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo, ko je tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS. Po tej določbi se tožba zavrne, če sodišče ugotovi, da je bil postopek pred izdajo akta pravilen in da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pri pritožbeni presoji strinja z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi. Tudi tožbeni ugovori so bili utemeljeno in pravilno zavrnjeni. Podatki upravnih spisov potrjujejo pravilno ugotovitev, da je vročevalec dvakrat poskusil vročiti tožnici pošiljko, 1.9.1998 pa pustil sporočilo o prispeli pošiljki, v katerem je navedeno, da je bila poskušena osebna vročitev, naveden rok, v katerem je treba pošiljko prevzeti in opozorilo na posledice iz 6. člena ZDavP, če naslovnih pošiljke v postavljenem roku ne prevzame. Na tej podlagi in ob nesporni ugotovitvi, da tožnica pošiljke ni prevzela v postavljenem roku, pa je tudi po presoji sodišča davčni organ utemeljeno štel vročitev za opravljeno z dnem, ko je vročevalec pustil tožnici omenjeno sporočilo. Posledično je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev, da je pritožba vložena 6.1.1999, prepozna. V pritožbi uveljavljani ugovor na drugačno odločitev ne vpliva. Ker je bila tožnici odmerna odločba pravilno vročena 1.9.1998, za odločitev v zadevi ni relevantno, da ji je bila ista pošiljka ponovno poslana 23.12.1998. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.