Jedro

Odškodninska odgovornost upravljalca javnega smučišča nasproti uporabniku smučišča je odgovornost po načelih krivdne odgovornosti. Odgovornost upravljalca smučišča je izjemno objektivna samo tedaj, ko obratuje s smučiščem, ki zaradi izjemnih okoliščin predstavlja nevarno stvar v smislu 173. člena ZOR (npr. smučišče s snežnim plazom, izredno poledenelo strmo pobočje).

Izrek

l. Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena. 2. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena, medtem ko se tožnikovi pritožbi ugodi in se sodba prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni, tako da se odločitev sodišča prve stopnje v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 664.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1991 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 50.820,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1991 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo."

II. s k l e n i l o : l. Revizija tožeče stranke se v preostalem delu zavrže. 2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške postopka na drugi in tretji stopnji v znesku 26.150,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1993 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati 498.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo, ki mu je nastala kot posledica poškodbe pri smučanju dne 8.2.1985 na smučišču v upravljanju tožene stranke. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo do 60%, medtem ko je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo do 40%. Celotno odškodnino za tožnikovo negmotno škodo je odmerilo v zahtevanih zneskih 150.000,00 SIT za telesne bolečine, 600.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 80.000,00 SIT za strah - torej skupno 830.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo prve stopnje v obsodilnem delu tako delno spremenilo, da je tožniku prisojeno odškodnino znižalo od 498.000,00 SIT na 415.000,00 SIT. Obenem je zavrnilo pritožbo tožene stranke v preostalem delu in tožnikovo pritožbo v celoti ter v preostalem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev je utemeljilo s tem, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje treba ugotoviti enaka prispevka pravdnih strank k škodnem dogodku. Tožena stranka je s pritožbo uveljavljala tožnikovo popolno odgovornost, tožnik pa je uveljavljal 80% odgovornost tožene stranke.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili pravočasno revizijo. Obe uveljavljata le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja kot vrednost spornega predmeta revizije znesek 400.000,00 SIT, z revizijskim predlogom pa terja tako spremembo sodbe, da mu bo prisojena celotna zahtevana in na prvi in drugi stopnji še ne priznana odškodnina. Tožena stranka izpodbija sodbo druge stopnje v celoti in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

Obe reviziji sta bili vročeni nasprotniku vlagatelja in Javnemu tožilcu Republike Slovenije (člen 390 ZPP). Pravdni stranki sta na nasprotnikovo revizijo odgovorili in predlagali zavrnitev te revizije, medtem ko se javni tožilec o revizijah ni izjavil. Revizija tožene stranke ni utemeljena. Tožnikova revizija ni dovoljena v tistem delu, s katerim terja ugoditev tožbenemu zahtevku za več kot še dodatnih 249.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu ta revizija utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdi ni bilo. Po uradni dolžnosti upošteva revizijsko sodišče le še zmotno uporabo materialnega prava, ki pa jo pravdni stranki tudi izrečno zatrjujeta. Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi na podlagi dejstev, ki so v tej sodbi ugotovljena. Zato ni mogoče pripisati nobene teže tistim revizijskim razlogom, ki pomenijo zatrjevanje drugačne dejanske podlage za presojo odškodninske odgovornosti iz obravnavanega škodnega dogodka, kakor pa je v izpodbijani sodbi ugotovljena. Dejanske podlage pravnomočne sodbe namreč z revizijo ni mogoče izpodbijati (člen 385/3 ZPP). Za take revizijske razloge gre v tožnikovi reviziji, kolikor zatrjuje, da je prišlo do škodnega dogodka tudi zaradi nedopustne ovire (korenine ali veje, ki je štrlela v smučišče), v revizijah obeh pravdnih strank pa pri kvalifikacijah ugotovljene poledenelosti smučišča - ko tožnik govori o močni poledenelosti, tožena stranka pa govori o rahli poledenelosti - čeprav v izpodbijani sodbi poledenelost smučišča, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, ni podrobneje opredeljena na nobenega izmed teh dveh načinov.

Med pravdnima strankama ves čas pravde ni bilo spora o tem, da se je tožnik poškodoval pri smučanju na smučišču v upravljanju tožene stranke dne 8.2.1985 in sicer točneje na povezovalni progi med dvema smučiščema. Glede tistih lastnosti te povezovalne proge, ki so prispevale k nastanku škodnega dogodka, in glede samega škodnega dogodka je sodišče prve stopnje ugotovilo: 1) povezovalna proga je bila glede na težavnostno stopnjo označena z zeleno oznako, kar pomeni, da je proga lahka in primerna za vse smučarje; 2) povezovalna proga je bila poledenela in to predvsem v zgornjem, torej začetnem delu, kjer je tudi nagib večji kot pa v delu, kjer je tožnik padel; 3) povezovalna proga se po strmem začetnem delu izteka v desni ovinek, ki je sicer blag, katerega previsi pa niso bili zavarovani; 4) tožnika je začelo med vožnjo po poledeneli povezovalni progi v blagem desnem ovinku zanašati v levo proti robu proge, ki se tam zoži; 5) tožnik na poledenelem delu proge ni uspel obvladati smuči in smeri vožnje, zato ga je zaneslo na levo na rob smučišča oz. rob proge in nato vrglo čez previs, kjer je padel oz. priletel na štor ter se hudo poškodoval; 6) nekaj metrov stran od previsa, kjer je tožnik padel, je bil teren neočiščen in je tako tožnik padel na štor. Sodišče druge stopnje je to dejansko podlago sprejelo kot pravilno in popolno ter nanjo oprlo svojo pravno presojo.

Neutemeljena je revizijska graja tožene stranke, da se izpodbijana sodba opira le na ZOR (zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ 29/78-57/89, v zvezi s členom 4/1 Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS 1/91-I), ne pa pravilno na ZVJS (zakon o varnosti na javnih smučiščih, Uradni list SRS 16/77, besedilo iz časa škodnega dogodka). Ta revizijska navedba je netočna, saj se sodbi obeh sodišč sklicujeta tudi na določbe ZVJS. Drugo je seveda vprašanje, ali so določbe ZOR in ZVJS v izpodbijani sodbi pravilno uporabljene.

Tožena stranka v reviziji utemeljeno načenja vprašanje, ali je smučišče nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR. Na to vprašanje je treba odgovoriti, da javnega smučišča, tj. smučišča v smislu 1. člena ZVJS načelno ni mogoče šteti za nevarno stvar. Ni mogoče pritrditi tožnikovemu revizijskemu stališču, da mora biti (javno) smučišče usposobljeno za varno uporabo, tako da ne predstavlja nobene nevarnosti za uporabnike. Javno smučišče je površina, posebej urejena za rekreativno in športno smučanje (1. člen ZVJS), pri čemer je treba poudariti, da je tudi rekreativno smučanje športna aktivnost. Kakor vsaka športna aktivnost, je tudi smučanje zvezano z določeno nevarnostjo. To nevarnost prevzema nase tisti, ki se z njo ukvarja. Bistvo smučanja je gibanje po zasneženem zemeljskem površju (če se omejimo na prvotno edine naravne situacije) s pomočjo posebne opreme, običajna težnja smučarja pri tem gibanju pa je doseganje določene hitrosti, ki je praviloma večja od hitrosti človeške hoje. Takšno gibanje v takšnem naravnem okolju je zvezano z določeno nevarnostjo poškodb, na katero smučar prostovoljno pristane. Upravljalec javnega smučišča daje smučišče na razpolago za smučanje pod enakimi pogoji vsakomur (1. člen ZVJS) in sicer za smučanje, torej za dejavnost, ki jo je v prej navedenem smislu treba šteti za nevarno dejavnost (kar še ne pomeni opredelitve te športne dejavnosti za nevarno dejavnost v smislu 173.člena ZOR). Upravljalec javnega smučišča mora skrbeti, da smučišče obratuje le ob časovnih in vremenskih razmerah, v katerih je zagotovljena varnost smučarjev (člen 10/1 ZVJS). S to zakonsko določbo pa ni mišljena takšna varnost, kot navaja tožnik v reviziji, tj. uporaba smučišča, pri kateri smučanje ne predstavlja nobene nevarnosti za uporabnika smučišča. V citirani določbi člena 10/1 ZVJS navedene varnosti smučarjev ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za običajno varnost, ki jo uporabnik javnega smučišča lahko pričakuje pri smučanju na javnem smučišču glede na obveznosti upravljalca javnega smučišča, ki so določene v ZVJS. Iz tega pa že tudi sledi, da je odškodninska odgovornost upravljalca javnega smučišča nasproti uporabniku smučišča odgovornost po načelih krivdne odgovornosti. Odgovornost upravljalca smučišča je izjemno objektivna (tj. odškodninska odgovornost po načelu vzročnosti iz 173. člena ZOR) samo tedaj, ko obratuje s smučiščem, ki zaradi izjemnih okoliščin predstavlja nevarno stvar v smislu 173. člena ZOR (npr. smučišče s snežnim plazom, izredno poledenelo strmo pobočje). Take okoliščine po presoji revizijskega sodišča v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene.

Iz doslej obrazloženega sledi, da je odškodninsko odgovornost tožene stranke treba presojati po načelu krivdne odgovornosti. Vendar pa to pravne presoje obravnavanega škodnega dogodka v bistvu ne spremeni. Dejanske okoliščine, zaradi katerih je bila podana povečana nevarnost poškodbe smučarja na kraju škodnega dogodka in v času, ko se je tožnik poškodoval, so v izpodbijani sodbi ugotovljene. Ugotovljena je tudi vzročna zveza med temi dejanskimi okoliščinami in tožnikovo poškodbo. Tožena stranka je kot upravljalec smučišča dala tožniku na razpolago za smučanje tudi povezovalno progo med dvema smučiščema, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Torej je vzročna zveza med tožnikovo poškodbo in poslovanjem tožene stranke kot upravljalca smučišča v izpodbijani sodbi ugotovljena. Krivda tožene stranke se domneva (člen 154/1 ZOR), presojati pa jo je treba glede na določbe specialnega predpisa, tj. ZVJS. Vprašanje tožnikovega krivdnega prispevka k nastanku škode pa ni nič drugačno pri izhodišču krivdne odgovornosti tožene stranke, kakor pa bi bilo pri izhodišču objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Presoditi je torej treba le, ali iz ugotovljenih dejstev sledi odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi opustitve kakšnih obveznosti oz. predpisanih ukrepov upravljalca smučišča po ZVJS - in ali je in kolikšna tožnikova soodgovornost za nastalo škodo glede na njegovo ugotovljeno ravnanje v času škodnega dogodka.

Zapisano je že bilo, da so bile z ugotovljenimi dejstvi po presoji revizijskega sodišča ugotovljene dejanske okoliščine, zaradi katerih je bila v času škodnega dogodka na kraju tega dogodka podana povečana nevarnost, da se smučar poškoduje. Ugotovljeno je, da je obravnavana povezovalna proga med smučiščema na kraju dogodka zožena in speljana v desnem ovinku, ki je sicer blag, katerega previsi pa niso bili zavarovani (točka 3 in 4 prej citiranih dejanskih ugotovitev) ter da je bil pod pravkar omenjenim previsom neočiščen teren, na katerem je bil (vsaj en) štor (drevesni panj), na katerega je lahko vrglo smučarja, če ga je zaneslo s te povezovalne proge, kar se je dejansko zgodilo tožniku (točki 5 in 6). Po presoji revizijskega sodišča je pri pravkar citiranih dejanskih okoliščinah (zlasti pri takem neočiščenem terenu zunaj smučišča, vendar pa v taki njegovi bližini, da je za smučarja nevarno pasti nanj, če ga odnese s smučišča) takšno mesto na smučišču nevarno mesto.

Zapisano je že bilo, da je smučanje športna dejavnost, ki je zvezana z določeno nevarnostjo. Na javnem smučišču smučar svoje pričakovanje, kolikšna nevarnost mu preti na določenem smučišču oz. njegovem delu, upravičeno prilagaja tudi obvestilom upravljalca smučišča. Eno izmed osnovnih obvestil upravljalca smučišča njegovim uporabnikom je oznaka delov smučišča glede na njihovo težavnost. Ugotovljeno je (točka 1 citiranih dejanskih ugotovitev), da je bila obravnavana povezovalna proga označena kot lahka in primerna za vse smučarje. Ugotovljeno pa je tudi, da je bila ta povezovalna proga v času škodnega dogodka neenakomerno poledenela (najbolj v zgornjem, začetnem delu, kjer je tudi nagib terena večji) in na prej opisani način speljana mimo nevarnega mesta (nezavarovan previsni zoženi del proge v blagem desnem ovinku). Pri takih konkretnih dejanskih okoliščinah v času škodnega dogodka pa je po presoji revizijskega sodišča pomembno, da na kraju škodnega dogodka ne le ni bilo kakšnega zavarovanja previsnega dela proge (npr. zaščitne ograje ob nevarnem mestu, ki jo predvideva 3. člen ZVJS v drugi alinei prvega odstavka), kar je v izpodbijani sodbi izrečno ugotovljeno - ampak tudi ni bilo kakšne opozorilne ali obvestilne oznake (5. alinea člena 3/1 ZVJS). Upravljalec javnega smučišča pa mora označiti nevarna mesta na progi z opozorilnimi znaki, nameščenimi tako, da jih smučar lahko pravočasno opazi (člen 9/3 ZVJS). Kolikor gre le za začasno nevarno mesto na progi, mora postaviti znake za začasno nevarnost (člen 9/4 ZVJS). V dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni ugotovitve, da bi bili postavljeni kakšni opozorilni znaki za (začasno) nevarnost na delu povezovalne proge, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Tožena stranka česa takega tudi ni zatrjevala. Po presoji revizijskega sodišča bi v konkretnih okoliščinah (doslej že dvakrat povzetih) tožena stranka morala opozoriti smučarje na nevarnost, ki jim na kraju škodnega dogodka (začasno) grozi. Tega ni storila in to glede na ugotovljene dejanske okoliščine predstavlja opustitev dolžnosti upravljalca smučišča, zaradi katere tožena stranka tožniku krivdno odgovarja za nastalo škodo.

Kar zadeva vprašanje tožnikovega krivdnega soprispevka k škodnemu dogodku, so razlogi zanjo v izpodbijani sodbi ugotovljeni. Nezadostno prilagojena hitrost smučarja po obravnavanem delu smučišča je ugotovljena. Glede na prej obrazloženo opustitev tožene stranke, ki tega dela smučišča ni imela niti zavarovanega na nevarnem mestu niti (začasno) označenega z opozorilnim znakom za nevarno mesto, pa je tožnikov delež soodgovornosti za nastalo škodo previsoko ocenjen. Po presoji revizijskega sodišča tega deleža tožnikove soodgovornosti ni mogoče oceniti na več kot 20%, torej toliko, kolikor je tožnik sam v svoji pritožbi ocenil svoj soprispevek k nastanku škode. V tem delu je tožnikova graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi utemeljena.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija tožene stranke ni utemeljena, medtem ko je tožnikova revizija utemeljena v tistem delu, v katerem terja, da se mu prisodi 80% zahtevane (in v zahtevani višini tudi odmerjene) odškodnine . tj. poleg na drugi stopnji prisojene odškodnine 415.000,00 SIT (kot 50% zahtevane in tudi odmerjene odškodnine v skupnem znesku 830.000,00 SIT) še znesek 249.000,00 SIT (kot 30% zahtevane in tudi odmerjene odškodnine). Zaradi tega je bilo treba sodbi druge in prve stopnje na podlagi določbe člena 395/1 ZPP tako delno spremeniti v odločitvi o glavni stvari, da mora tožena stranka tožniku plačati 664.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri za čas od sodbe prve stopnje, tj. od 3.12.1991 dalje do plačila.

V preostalem delu tožnikova revizija ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (člen 382/1 ZPP). Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje le glede zneska 166.000,00 SIT, ne pa glede celotnega zavrnjenega dela zahtevka v skupnem znesku 332.000,00 SIT. To je v pritožbi tudi izrečno obrazložil s tem, da sprejema sokrivdo za škodni dogodek do 20% in da zato v pritožbenem postopku vztraja (le še) pri ugoditvi tožbenemu zahtevku do 80% njegove celotne višine. Sodba sodišča prve stopnje je tako postala pravnomočna glede zavrnitve zahtevka v znesku 166.000,00 SIT že na prvi stopnji. Z izpodbijano pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pa je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek le do zneska 249.000,00 SIT. Iz tega sledi, da glede zneska 166.000,00 SIT, ki je bil pravnomočno zavrnjen že na prvi stopnji, tožnik ne more vložiti revizije. V tem delu je bilo na podlagi določbe člena 392 ZPP zato treba tožnikovo revizijo zavreči. Revizijo tožene stranke je bilo treba na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno zaradi prej navedenih razlogov.

Revizijsko sodišče je o pravdnih stroških odločilo na podlagi člena l66/1 ZPP ob upoštevanju spremenjenega končnega uspeha strank v pravdi. Odločitev o stroških na prvi stopnji temelji na določbi člena 154/3 ZPP, po katerem se lahko tudi pri delnem uspehu v pravdi prizna tožniku povračilo vseh pravdnih stroškov, če je bil zavrnjen sorazmerno majhen del zahtevka, z njegovim obravnavanjem pa niso nastali posebni stroški. Glede na spremembo sodb druge in delno prve stopnje o glavni stvari na doslej obrazloženi način, je revizijsko sodišče odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških spremenilo tako, da je upoštevalo odmero tožnikovih pravdnih stroškov (v celoti na 50.820,00 SIT) in to, da so naloženi toženi stranki z zamudnimi obrestmi od sodbe prve stopnje dalje (kar izključuje valorizacijo odmere z upoštevanjem novih vrednosti točk taksne in odvetniške tarife). Odločitev o stroških tožnikove pritožbe temelji na določbi člena 154/1 ZPP, ker je s spremenjeno odločitvijo tožnik v celoti uspel s pritožbo. Zato mu pripada povračilo vseh pritožbenih stroškov, odmerjenih po prijavi in v skladu z odvetniško tarifo v znesku 11.600,00 SIT (odmera 290 točk po vrednosti 40,00 SIT in 100,00 SIT za poštne stroške). Odločitev o stroških tožnikove revizije temelji na določbi člena 154/2 ZPP, tj. na odmeri tožnikovih stroškov po uspehu (odmera 360 točk odvetniške tarife glede na vrednost tistega dela spornega revizijskega predmeta, s katerim je tožnik uspel, vrednost točke 40,00 SIT in 50,00 SIT poštnih stroškov), ki da tožnikovo stroškovno upravičenje 14.450,00 SIT. Ne tožniku ne toženi stranki revizijsko sodišče ni priznalo pravice do delnega povračila stroškov odgovora na nasprotno revizijo, ker je ocenilo, da ne gre za potrebne pravdne stroške (člen 155/1 ZPP). Po obrazloženem mora zato tožena stranka plačati tožniku za pravdne stroške na drugi in tretji stopnji skupno 26.150,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od dne revizijske sodbe dalje.