Jedro

Za preložitev naroka ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, temveč mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Tožena stranka bi morala zatrjevati, v čem je bila službena odsotnost nenaden, objektivno nepredvidljiv dogodek in kateri so bili tisti razlogi, ki so botrovali tako pozni sporočitvi odsotnosti, ter seveda za to predložiti konkretne in prepričljive dokaze.

Zaslišanje strank ni obvezen dokaz, temveč je izenačen z drugimi dokazi, zato ga sodišče ni dolžno vselej izvesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 73107/2012 z dne 25. 5. 2012 ostane v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka), in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 538,06 EUR, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje vabilo za narok, razpisan dne 5. 3. 2014, vročilo toženi stranki preko njenega pooblaščenca dne 23. 1. 2014. Pooblaščenec tožene stranke je na naroku izostanek zakonitega zastopnika tožene stranke opravičil in pojasnil, da je zakoniti zastopnik zaradi „obveznosti službeno odsoten v tujini“, kot dokaz pa predložil izpis letalske karte ter predlagal, da se zaradi „upravičene nezmožnosti“ izvedbe edinega dokaza na strani tožene stranke narok prekliče (list. št. 76 in 77).

7. Sodišče prve stopnje je tak izostanek štelo za neupravičen iz razloga, ker je zakoniti zastopnik sporočilo o nameravani odsotnosti poslal svojemu pooblaščencu le dan pred razpisanim narokom (slednji pa dokazilo o tem predložil šele neposredno na naroku), čeprav je bil na narok pravilno vabljen več kot mesec dni vnaprej. Ker je bilo obenem po oceni sodišča prve stopnje dejansko stanje, ki je pravno pomembno za odločitev, že na podlagi listinskih dokazov v zadostni meri pojasnjeno, je dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika kot nepotreben zavrnilo (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni (ustrezno) pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, s čimer pritožba uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga, upoštevaje tudi skope navedbe, s katerimi je tožena stranka opravičevala izostanek z naroka, navedlo povsem zadostne in prepričljive razloge (glej točko 7 obrazložitve te sodbe).

9. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi procesnopravno pravilna. ZPP namreč v 115. členu določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Za preložitev naroka torej ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, temveč mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Tožena stranka bi torej morala (poleg tega, da je zakonitega zastopnika zaradi službene odsotnosti opravičila z naroka) zatrjevati, v čem je bila službena odsotnost nenaden, objektivno nepredvidljiv dogodek in kateri so bili tisti razlogi, ki so botrovali tako pozni sporočitvi odsotnosti, ter seveda za to predložiti konkretne in prepričljive dokaze. Tega pa tožena stranka ni storila (niti kaj takega ne zatrjuje pritožba), zato mora sebi pripisati škodljive posledice svoje odsotnosti z naroka. Ali povedano drugače; tožena stranka je s svojim ravnanjem sama onemogočila izvedbo z njene strani predlaganega dokaza.

10. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da zaslišanje strank tudi sicer ni obvezen dokaz, temveč je izenačen z drugimi dokazi, zato ga sodišče ni dolžno vselej izvesti (drugi odstavek 213. člen ZPP). Posledično pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zakrivilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo zakonitega zastopnika, ni utemeljena, dodatno zato, ker z njo pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Enako velja za pritožbeno navedbo, češ da je med strankama obstajal ustni dogovor, da si bo tožeča stranka terjatev iz naslova najemnine poplačala s strani tožene stranke prejete varščine, saj le-ta meri na nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člen ZPP).

11. Končno se tudi ni mogoče strinjati s pritožbo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je sporno najemno pogodbo pravilno presojalo po določbah Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP), saj je le-ta v razmerju do Obligacijskega zakonika (OZ) specialen predpis, specialen predpis pa vselej razveljavlja splošnega (lex specialis derogat legi generali). Poleg tega, so določbe ZPSPP kogentne, zato njihove uporabe (tudi npr. s sklicevanjem na eventualne ustne dogovore oziroma splošne določbe OZ) ni mogoče izključiti.

12. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, in tako ni bil potreben za postopek, krije tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).