Jedro

Rok, določen v 2. odstavku 64. člena ZVojD je zakonski in ga upravni organ ne more skrajševati.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za obrambo z dne 22. 12. 2000 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo tožnika proti pozivu Uprave za obrambo A, Izpostave A na opravljanje nadomestne civilne službe z dne 14. 12. 2000. Tožena stranka navaja, da je tožnik prejel poziv na opravljanje nadomestne civilne službe na katero bi se moral odzvati dne 21. 12. 2000. Predmetni poziv ni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o kakršnikoli pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, temveč je vabilo v smislu predpisov, ki urejajo splošni upravni postopek. V tem smislu poziv vsebuje tudi vse sestavne dele vabila ter tudi ustrezna opozorila, vključno s posledicami, ki bi nastale v primeru neodziva. Tožena stranka navaja, da tako ni bilo pogojev za uvedbo postopka in je bilo treba zato pritožbo zavreči kot nedovoljeno na podlagi 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V zvezi s tožnikovo pritožbeno navedbo, da bi mu moral biti poziv vročen vsaj 30 dni pred nastopom nadomestne civilne službe, pa tožena stranka navaja, da je ta rok, ki je določen v 2. odstavku 64. člena Zakona o vojaški dolžnosti, le instrukcijski rok za upravni organ. To pomeni, da obveznik v primeru, ko mu poziv ni bil poslan v tem roku, ni odvezan dolžnosti, na katero je pozvan. Tožena stranka tudi še navaja, da so se formalne predpostavke za poziv na opravljanje nadomestne civilne službe stekle šele 14. 12. 2000, ko je pristojna izpostava prejela pravnomočno odločbo o priznani pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti in tako poziva, ob upoštevanju dejstva, da je skrajni rok za napotitev obveznika na služenje vojaškega roka ali opravljanje nadomestne civilne službe, konec koledarskega leta, v katerem obveznik napolni 30 let starosti, tudi teoretično ni bilo mogoče poslati v že omenjenem 30-dnevnem roku.

Tožnik v tožbi navaja, da je pravno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi zmotno. Navaja, da mora biti dana možnost pravnega sredstva zoper vsak akt države, ki posega v pravice posameznikov. Pozivi na služenje vojaškega roka se izdajo v skladu z določbami Zakona o vojaški dolžnosti po pravilih upravnega postopka. Gre torej za upravni akt, saj nalaga posamezniku - naborniku določene dolžnosti, katerih izpolnjevanje je vezano na nastanek določenih pravnih posledic. Zoper vsak upravni akt pa je možna pritožba, razen, če ni drugače določeno v posameznem zakonu. V tej zadevi je možna pravica do pritožbe, kar je tožnik izkoristil, čeprav ni prejel pravnega pouka. Tožnik izpodbija poziv zaradi kršitve 2. odstavka 64. člena Zakona o vojaški dolžnosti, ker je prejel poziv sedem dni pred začetkom služenja vojaškega roka, čeprav zakon izrecno določa najmanj 30-dnevni rok. Tožena stranka trdi, da gre za instrukcijski rok, vendar temu tožnik nasprotuje. Rok je določen z zakonom in obvezen za naborni organ in ni podaljšljiv, to pa je razvidno tudi iz judikature Vrhovnega sodišča RS. Tožnik navaja, da je poziv bil neveljaven, iz previdnosti izpodbija tudi poziv na služenje vojaškega roka iz istega razloga. Predlaga, da se odpravi odločba tožene stranke in odpravi poziv na služenje ter da se mu povrnejo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja na stališču, da poziv na služenje vojaškega roka oziroma opravljanje nadomestne civilne službe predstavlja vabilo v smislu predpisov, ki urejajo upravni postopek in pritožba zato ni možna. Nadalje navaja, da se vojaškemu obvezniku ne zagotavlja pravega varstva v okviru pritožbe zoper poziv, temveč v okviru institutov, ki jih za posamezne vrste aktivnosti točno določa Zakon o vojaški obveznosti. Oseba, ki ji je priznana pravica do ugovora vesti vojaški dolžnosti in je poklicana k izvrševanju nadomestne civilne službe, lahko tako svoje pravice uveljavlja v okviru inštituta odlaganja služenja vojaškega roka, ki pa se uporablja tudi za odlaganje opravljanja nadomestne civilne službe. Tožena stranka prav tako vztraja, da vročitev poziva pred pretekom 30-dnevnega roka ne odveže dolžnosti vojaškega obveznika na katero je vpoklican, ker ta rok za organ ne more biti prekluzivne narave. Pri tem se tožena stranka tudi sklicuje na judikaturo Vrhovnega sodišča RS, ki je v zvezi z odlaganjem vojaških vaj zaradi neodložljivih službenih potreb zavzelo stališče, da bi moral organ takšno zamudo obravnavati v okviru odločanja po prostem preudarku, in sicer tako, da bi večjo težo namenil interesom delodajalca, ki zaradi kasneje vročenega poziva težje prilagodi delovni proces, ne pa v tem smislu, da takšen poziv nima pravnih posledic. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik prejel 14. 12. 2000 poziv vojaškemu obvezniku na služenje nadomestne civilne službe dne 21. 12. 2000. Med strankama ni sporno, da je tožnik poziv za dne 21. 12. 2000 prejel 14. 12. 2000. Na podlagi 2. odstavka 64. člena Zakona o vojaški dolžnosti (Uradni list RS, št. 18/91, 74/95, 86/02, v nadaljevanju: ZVojD) se posamični poziv, razen poziv za mobilizacijo ali poskusno mobilizacijo, pošlje vojaškemu obvezniku najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek obveznosti, zaradi katere je poklican. Posamičen poziv se lahko izjemoma pošlje vojaškemu obvezniku v krajšem roku tudi, če je to potrebno zaradi zagotavljanja pripravljenosti Slovenske vojske. Iz upravnega spisa in navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo ne izhaja, da je bil poziv tožniku poslan zaradi zagotavljanja pripravljenosti Slovenske vojske. Prav tako ne izhaja, da bi bil poziv poslan za mobilizacijo ali za poskusno mobilizacijo. Potrebno je zato upoštevati, da se poziv pošlje najpozneje 30 dni pred dnem, ko je določen za začetek obveznosti, zaradi katere je vojaški obveznik poklican. Pri tem se sodišče ne strinja s stališčem tožene stranke, da gre pri tem za instrukcijski rok. Zakonsko besedilo citiranega določila je jasno in nedvomno, določa rok, ki je zakonski in ga upravni organ ne more skrajševati. Rok je določen v korist vojaškega obveznika, seveda pa vse pod pogojem, da je bilo vabilo poslano s spoštovanjem roka iz 2. odstavka 64. člena ZVojD.

Tožnik pa je poziv prejel 14. 12. 2000 za opravljanje nadomestne civilne službe 21. 12. 2000. V tem primeru pogoj iz 2. odstavka 64. člena ZVojD tako ni bil izpolnjen. Tožnik je s pritožbo toženo stranko opozoril, da ne soglaša s skrajšanjem 30-dnevnega roka, prav tako da vztraja, da se zakonsko postavljeni rok spoštuje, zato bi tožena stranka morala o tem odločiti v skladu s Pravilnikom o izvajanju nabora in napotitve (Uradni list RS, št. 17/92, 3. alinea 34. člena). Po presoji sodišča tožena stranka ni imela podlage za odločanje po 246. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožnik je svojo vlogo naslovil kot pritožba, vendar po vsebini je upravnemu organu sporočil, da se ne strinja s skrajšanjem 30-dnevnega roka in da vztraja pri zakonskem roku. Tožena stranka bi morala ugotoviti, da je bil tožnik na služenje vojaškega roka poklican v roku, ki je v nasprotju z določilom ZVojD, zato bi morala odločiti na podlagi 3. alinee 34. člena Pravilnika o izvajanju nabora in napotitve.

Ob takšnem dejanskem stanju bi morala tožena stranka vlogo tožnika, ki je sicer naslovljena kot pritožba, obravnavati po vsebini in upoštevati v kateri fazi postopka jo je tožnik vložil, zato v tem primeru ni pomembna pravna narava vabila (70. člena ZUP in naprej), ker poziv tožniku ni bil poslan v skladu z 2. odstavkom 64. člena ZVojD. (Pri svoji odločitvi se je sodišče oprlo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi U 1167/94).V ponovljenem postopku je tožena stranka dolžna upoštevati to stališče sodišča. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker se tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitosti oziroma pravilnost odločitve.

K 2. točki izreka: V tem upravnem sporu je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta tožene stranke. Na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopke in je sodišče zato zahtevek tožnika po povrnitvi stroškov zavrnilo.