Jedro

Ob presoji razlogov izpodbijanega sklepa in navedb pritožnice je namreč pritrditi slednji, ki v osrednjem delu pritožbe poudarja, da predhodno upoštevanje olajševalnih in obteževalnih okoliščin ob izreku kazenske sankcije ne more biti razlog za zavrnitev nadomestnega prestajanja kazni, saj mora sodišče prve stopnje ob sprejemu odločitve upoštevati tudi druge okoliščine.

Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni mora namreč temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem.

Za sprejeto odločitev namreč ne more zadostovati le prepis zakonske določbe in splošna zavrnitev vseh predlaganih nadomestnih načinov prestajanja kazni zapora.

Okoliščina, ali ima obsojenec še druge odprte kazenske postopke ali ne (na kateri je sodišče prve stopnje med drugim utemeljevalo razloge za svojo odločitev), pri presoji utemeljenosti nadomestnih načinov izvršitev kazni zapora ni upoštevna, ker dokler ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba, obdolženec velja za nedolžnega.

Izrek

Pritožbi obsojenčeve žene M.D. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedenim sklepom (na podlagi dvanajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika; v nadaljevanju KZ-1) zavrnilo predloga obsojenčeve žene M.D. in zagovornice obsojenega D.D., za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist, podrejeno z zaporom ob koncu tedna ali s hišnim zaporom.

2. Zoper sklep se je pritožila obsojenčeva žena M.D. brez navedbe pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojencu izrečeno kazen nadomesti z delom v splošno korist oziroma podredno z zaporom ob koncu tedna ali hišnim zaporom.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z navedbami, da predlogoma obsojenčeve žene in zagovornice ni mogoče ugoditi saj teža dejanja, najvišja stopnja krivde ter posledice dejanja, ne omogočajo zaključka o takšni osebnostni urejenosti obsojenca, da bi mu bilo mogoče zaupati, da nadomestnega načina prestajanja kazni zapora ne bi zlorabil. Po oceni sodišča prve stopnje so pri obsojencu z ugotovljenim časom in načinom izvršitve kaznivega dejanja ter njegovim indiferentnim odnosom do kaznivih dejanj, podani tako tehtni razlogi, da nasprotujejo nadomestni izvršitvi zaporne kazni. Ob tem je dodalo, da zoper obsojenca tečeta še dva kazenska postopka, nato pa zaključilo, da bo povračilnost kazni pri obsojencu dosežena šele z izvršitvijo izrečene kazni zapora, ki ga bo edina v zadostni meri ozavestila o pomenu prepovedi izvrševanja kaznivih dejanj, njihovih posledicah in ga s tem od kaznivih dejanj odvrnila.

5. V točkah 7 do 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo okoliščine, ki so pomembne pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na enega izmed nadomestnih načinov, vendar pa je presoja in ocena le-teh tudi po prepričanju pritožbenega sodišča preuranjena. Ob presoji razlogov izpodbijanega sklepa in navedb pritožnice je namreč pritrditi slednji, ki v osrednjem delu pritožbe poudarja, da predhodno upoštevanje olajševalnih in obteževalnih okoliščin ob izreku kazenske sankcije ne more biti razlog za zavrnitev nadomestnega prestajanja kazni, saj mora sodišče prve stopnje ob sprejemu odločitve upoštevati tudi druge okoliščine. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se je tako sodišče prve stopnje osredotočilo le na okoliščine, ugotovljene v času izreka kazenske sankcije, torej tiste, ki so narekovale izrek kazni zapora, ne pa tudi na preostale okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in med predvidenim izvrševanjem kazni, ki jih je potrebno presoditi v obravnavanem postopku. Sicer drži, da je odločanje v tem postopku analogno odločanju o izbiri vrste in odmere kazenske sankcije. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre prezreti, da je pritožnica s podanim predlogom (in njegovo dopolnitvijo) predlagala vse tri možne oblike nadomestnega načina izvršitve kazni zapora (delo v splošno korist; zapor ob koncu tedna; hišni zapor), pri čemer vsaka oblika na podlagi določil (četrtega, petega oziroma osmega odstavka) 86. člena KZ-1 terja posebno presojo dodatnih okoliščin in ne le okoliščin, ugotovljenih ob izreku kazni zapora. V primeru prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist je tako potrebno upoštevati predvsem vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni; v primeru prestajanja kazni zapora z zaporom ob koncu tedna je pomembna možnost, da obsojenec še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma; v primeru izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom pa se presoja zlasti nevarnost obsojenca, možnost ponovitve dejanja, osebne, družinske in poklicne razmere obsojenca v času izvrševanja kazni ter tudi, če je zaradi bolezni, invalidnosti ali ostarelosti kazen treba in jo je mogoče izvrševati v ustreznem javnem zavodu.

6. Zgoraj navedenih različnih razlogov, pogojev in okoliščin, ki jih je treba pri odločanju o nadomestnih načinih izvršitve kazni zapora upoštevati, pa sodišče prve stopnje ni kritično presodilo, kot to smiselno navaja pritožnica, temveč se je osredotočilo zgolj na težo dejanja, stopnjo krivde in posledice dejanja, torej na okoliščine, pomembne pri izbiri vrste in odmere kazenske sankcije. Po presoji pritožbenega sodišča bi tako sodišče prve stopnje, poleg že upoštevanih okoliščin moralo upoštevati tudi (popolnoma raziskano) dejansko stanje v času odločanja o nadomestnih oblikah izvršitve zaporne kazni. Pritožnica v tej zvezi zato utemeljeno opozarja na dva temeljna namena izreka zaporne kazni, to je povračilnost oziroma retribucijo in preprečevanje oziroma prevencijo, nadalje pa tudi na vsebino in pomen individualizacije kazni v postopku izvrševanja kazni zapora in torej tudi pri odločanju o njegovi nadomestitvi z delom v splošno korist, zaporom ob koncu tedna ali hišnim zaporom. Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni mora namreč temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem.1 V nasprotju z navedenim pa v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ni podalo ocene, zakaj nobena izmed predlaganih oblik izvršitve kazni zapora v obravnavani zadevi ni primerna. Za sprejeto odločitev namreč ne more zadostovati le prepis zakonske določbe in splošna zavrnitev vseh predlaganih nadomestnih načinov prestajanja kazni zapora. Pritožbeno sodišče pa ob tem še poudarja, da okoliščina, ali ima obsojenec še druge odprte kazenske postopke ali ne (na kateri je sodišče prve stopnje med drugim utemeljevalo razloge za svojo odločitev), pri presoji utemeljenosti nadomestnih načinov izvršitev kazni zapora ni upoštevna, ker dokler ni izrečena pravnomočna obsodilna sodba, obdolženec velja za nedolžnega.

7. Po obrazloženem je tako zaključiti, da je v tem trenutku preuranjeno sklepati, da teža dejanja, stopnja krivde ter posledice dejanja, brez upoštevanja vseh drugih zakonsko predpisanih okoliščin, ki jih mora sodišče pretehtati, dajejo zanesljivo podlago za zavrnitev vseh treh predlaganih nadomestnih oblik izvršitve zaporne kazni. Zato je pritožbi obsojenčeve žene ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pretehtati vse podatke spisa, kakor tudi vse navedbe obsojenčeve žene v zvezi s predlogom za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, zaporom ob koncu tedna in hišnim zaporom, pri čemer bo enako kritično upoštevalo in presodilo tako okoliščine, ki govorijo v prid odločitvi za nadomestitev kazni zapora z eno izmed alternativnih oblik, kot tudi okoliščine, ki kažejo na potrebo po zavrnitvi pritožničinega predloga. Nato bo za svojo odločitev navedlo jasne in prepričljive razloge, iz katerih bodo razvidne okoliščine, ki govorijo v prid ugoditvi predlogu in okoliščine, ki utemeljujejo zavrnitev predloga.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi tretjega odstavka 402. člena ZKP.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009.