Jedro

Nestrinjanje z dokazno presojo ne pomeni uveljavljanja kršitev pravice do obrambe, temveč nasprotovanje dejanski ugotovitvi sodišča, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 200 (dvesto) evrov.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je R. J. z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče je obdolžencu naložilo tudi povračilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter plačilo sodne takse.

2. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da na podlagi 426. in 427. člena ZKP ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, spremeni pravnomočno sodbo ali razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali samo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da je zahteva neutemeljena, saj iz vsebine zahteve izhaja, da uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so dne 1. 10. 2013 podali odgovor.

B.

6. Sodišče je ugotovilo, da je obsojeni kot javni uslužbenec izrabil svoj uradni položaj z namenom pridobitve premoženjske koristi kmetu J. K. Delal je na projektu, kjer so vsako leto kontrolirali, ali kmetje, ki so za dobo 5 let vključeni v Slovenski kmetijsko okoljski program (SKOP), vsako leto izpolnjujejo pogoje, sicer so izdali odločbo o vračilu prejetih sredstev. Obsojeni je reševal specifične vloge, ki jih je bilo potrebno rešiti ročno. Obsojeni je v zbirki podatkov vnesel za J. K. podatek, kot da ta v letu 2006 obdeluje 3,14 ha obdelovalnih površin, čeprav za leto 2006 t. i. zbirne vloge ni oddal in je šlo za neresničen podatek. S tem je dosegel, da se je na vlogi spremenil status iz NI OK (bi bilo potrebno vračilo sredstev) v OK (ko vračilo ni potrebno), kot je razvidno iz t. i. journalov, zgodovine sprememb v računalniški aplikaciji.

7. Zagovorniki sodišču očitajo, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga s pridobitvijo journal tabel vsaj nekaj ostalih vlog zagrešilo relativno kršitev kazenskega postopka, ki je imela odločilen vpliv pri izreku obsodilne sodbe, oz. vpliv na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, s tem pa je bila kršena tudi ustavna pravica do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist. Ta konkretni dokazni predlog bi po oceni zagovornikov izkazal, da je ravnanje obsojenca predstavljalo običajni način dela z računalniško aplikacijo, saj bi se pokazala takšna praksa reševanja vlog kot normalna.

8. Prvostopenjsko sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo kot nerelevanten. Sodišče je namreč v tem konkretnem primeru ugotovilo, da obsojenec ne bi smel spreminjati podatkov na način, kot jih je. Obenem je ugotovilo, da glede na izpovedbo priče I. A., vpisovanja podatkov na tak način, kot je bilo ugotovljeno v tem konkretnem primeru, niso ugotovili nikjer drugje. Tako iz zagovora obsojenca kot iz izpovedbe priče I. A. pa izhaja še, da so bili primeri, kamor spada tudi konkretna vloga, specifični in je bilo potrebno reševati vsako vlogo posebej.

9. Vrhovno sodišče se strinja s takšno presojo, da ta dokaz za oceno, ali je obsojeni storil konkretno očitano kaznivo dejanje, ni pravno relevanten. Predlagano dokazno sredstvo namreč ne dokazuje obstoja ali neobstoja pravno relevantnega dejstva v konkretni zadevi, saj za to konkretno kazensko zadevo ni bistveno, kako so se reševale druge vloge, temveč le, kako je obtoženec ravnal s konkretno sporno vlogo, kot je to že pravilno poudarilo višje sodišče. Tudi če bi ta dokaz uspel (torej če bi se izkazalo, da je obsojenec ravnal enako tudi v kakšnem drugem primeru), to na odločitev v obravnavani zadevi ne bi imelo vpliva. Nestrinjanje s takšno presojo pa ne pomeni uveljavljanja kršitev pravice do obrambe in s tem pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava, in drugi odstavek 5. člena ZKP), temveč nasprotovanje dejanski ugotovitvi sodišča, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. S tem pa zagovorniki uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovorniki nadalje navajajo, da je podana kršitev 11. točke 371. člena ZKP v obeh sodbah, in sicer med ugotovitvijo sodišč, da na sporni vlogi ni bilo potrebno več vsebinsko odločanje, ki naj bi jo sodišče oprlo pretežno na pravno oceno priče I. A., in med izpovedbo priče K. (računalničarja), da je imela vloga status NI OK, kar naj bi nadalje pomenilo, da je bilo potrebno preveriti, ali je potrebno vračilo subvencije. Pri tem poudarjajo, da dejstvo, da je obsojeni vlogo prejel v reševanje v letu 2009 (za leto 2006) ne pomeni, da so bili znani že vsi podatki, saj tudi Višje sodišče ugotavlja, da je kmet J. K. sporna sredstva vrnil (šele) leta 2010. Zato bi bilo potrebno slediti zagovoru obsojenca, da ni imel vseh potrebnih podatkov za izračun in je zato popravljal podatke v računalniku. Sodišče pa naj tudi ne bi upoštevalo dejstva, da je bila na sporno vlogo pripeta kontrola terena za nazaj – za leto 2007, ter tudi ni raziskalo, zakaj je obdolženi sploh vpisal sporni podatek 314. Kršitev 11. točke 371. člena ZKP pa naj bi bila po mnenju zagovornikov podana tudi zaradi nasprotja med dokaznimi listinami, ki pričajo o zgodovini posegov v sporno vlogo, in med ugotovitvijo sodišča, da te dokazujejo namerno spreminjanje podatkov s strani obsojenca zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi kmetu K. 11. Vrhovno sodišče najprej poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti.

12. Vrhovno sodišče se strinja s presojo višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, po tem, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, in na tej podlagi prepričljivo ugotovilo, da je obsojencu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano. Sodišče je ugotovilo, da je obsojeni 2. 6. 2009 (na enak način kot dne 4. 2. 2009) neobičajno velikokrat spreminjal podatke v vlogi. Vnesel je podatek 314, kot da je kmet K. v letu 2006 obdeloval 3,14 ha obdelovalnih površin. Nato pa je bil podatek 314 ponovno vrnjen na vrednost 0, vendar pa je status vloge kljub temu ostal na OK, ker je bil vmes že narejen obračun. Obsojeni pa je tudi izbrisal računalniško blokado za napredovanje vloge v vračila. Posledično kmetu K. ne bi bilo potrebno vrniti prejete subvencije. Da na sporni vlogi ni bilo potrebno vsebinsko odločanje, je sodišče utemeljilo s tem, da je bila vloga označena z določeno oznako le zato, ker je bilo kmetiji potrebno izplačati sredstva za nazaj za leto 2005 v evrih - novi denarni valuti od 1. 1. 2007). Odločitveni list za vlogo je bil že napisan, rok za oddajo zbirne vloge za leto 2006 je že potekel in ker zbirna vloga ni bila oddana se je status vloge v računalniku avtomatično spremenil v NI OK. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj ni sledilo zagovoru obsojenca, da v letu 2009 še ni imel vseh razpoložljivih podatkov za odločanje in zakaj naj bi sploh spreminjal podatke, saj to ni bilo niti potrebno niti v produkcijskem računalniškem okolju ni bilo dovoljeno testiranje spreminjanja podatkov (temveč v testnem okolju računalniške aplikacije). Sodišče je svoje ugotovitve oprlo na izpovedbe treh prič, in sicer A., K. in K., ter na listinske dokaze. Zagovorniki pa s svojimi navedbami podajajo nestrinjanje z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ko drugače interpretirajo dejstva, in s tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Zagovorniki še zatrjujejo, da kaznivo dejanje nima vseh elementov. Ravnanje obsojenca naj ne bi bilo protipravno, saj je obsojenec zgolj izvrševal svoje delovne naloge. Pri tem naj bi delal z neprimerno računalniško aplikacijo, kjer podatki niso ustrezali dejanskemu stanju, in je sam moral iznajti način kako reševati vloge. Obsojeni pa se tudi ni zavedal, da bo pridobil protipravno premoženjsko korist za kmeta K., niti tega ni hotel storiti, zato ni podan njegov direktni naklep. Sodišče pa se je po oceni zagovornikov pri tem tudi nepravilno oprlo na izpovedbo priče A. Vendar pa s takšnimi navedbami zagovorniki vsebinsko izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče ugotovilo protipravnost ravnanja obsojenca in njegov naklep, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

C.

14. Ker zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka temelji temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku štiristo (200) evrov po taksni tarifi št. 7152 v zvezi s taksno tarifno št. 71113 in v zvezi z tar. št. 7111 Zakona o sodnih taksah, saj iz podatkov v spisu izhaja, da ima obsojenec mesečne dohodke v znesku 1.100 evrov.

Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer je Vrhovno sodišče ocenilo, da plačilo takse v znesku 200 evrov ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja.