Jedro

Dejstva, da v programu lastninskega preoblikovanja podjetja ni bila upoštevana pravočasno vložena zahteva za izdajo začasne odredbe, ni mogoče sanirati z zahtevo po 46. členu ZUstS, oprto na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996, saj upravičencem škoda ni nastala na podlagi odpravljenega dela 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij.

Izrek

Tožbi se ugodi, 1. točka izreka odločbe Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije z dne 29. 8. 2001, se odpravi in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v ponovnem postopku, v katerega ji je bila zadeva vrnjena s sodbama tega sodišča, opr. št. U 2834/97-17 (tožeča stranka AAA) in opr. št. U 2701/97-7 (tožeče stranke AA, BB, CC). Glede v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve (1. točka izreka odločbe) ji je sodišče v sodbi opr. št. U 2834/97-17 z dne 22. 3. 2000 naložilo, da ponovno odloči o pritožbi pravnih naslednic denacionalizacijskega upravičenca zoper sklep Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: Agencija) z dne 9. 7. 1997, pri čemer mora upoštevati, da za odločanje o obnovi postopka po uradni dolžnosti ni pristojna. Z navedenim sklepom je Agencija zahtevek za odpravo odločbe Agencije o lastninskem preoblikovanju podjetja AAA, ki so ga vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka vložile po 46. členu zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), zavrgla. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ta sklep v delu, ki se nanaša na sedanjega tožnika, odpravila, ter Agenciji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da so vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka pravočasno vložile predlog za izdajo začasne odredbe v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja AAA glede parcel, ki so bile podržavljene njihovima pravnima prednikoma. Upravna enota X je s sklepom z dne 3. 12. 1997, ta predlog zavrnila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo z dne 30. 10. 1998, zavrnilo pritožbo zoper ta sklep, Upravno sodišče RS je s sodbo, opr. št. U 267/99-13 z dne 11. 10. 2000, zavrnilo tožbo zoper to odločbo, vendar so se vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka zoper to sodbo pritožile, zato zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe še ni pravnomočna. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je bilo lastninsko preoblikovanje podjetja AAA vpisano v sodni register pri Okrožnem sodišču v Y dne 21. 3. 1995. Ker je bil predlog vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka za izdajo začasne odredbe vložen pravočasno, to pa po 15. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij predstavlja absolutno oviro za lastninjenje, in ker sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe še ni pravnomočen, je zaključila, da je treba pritožbi vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka ugoditi in sklep Agencije z dne 9. 7. 1997 odpraviti.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev. Če bi to možnost imela, bi pokazala pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Y, opr. št. Srg 504/95 z dne 21. 3. 1995, iz katerega izhaja, da je vse odtlej podjetje s privatnim lastnikom, in je pojmovno nemogoče, da bi še tekel postopek lastninskega preoblikovanja, saj se je ta že 4. 4. 1995 zaključil. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranke z interesom v tem postopku, BB, AA in CC na tožbo niso odgovorile.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

Predmet odločanja v upravnem postopku je bila zahteva vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka, vložena po 46. členu ZUstS (Uradni list RS, št. 25/94). Po tej določbi lahko vsakdo, ki so mu s posamičnim aktom, izdanim na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa, nastale škodljive posledice, zahteva v zakonsko določenem roku spremembo ali odpravo tega posamičnega akta. Prvostopni organ je v svojem sklepu zavrženje zahtevka obrazložil z nepopolnostjo vloge, pa tudi s tem, da v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, na kakršno se nanaša 46. člen ZUstS, ker podjetje AAA pri lastninjenju ni uporabilo prve alinee 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 13/93, 45793, 55/93, 6/94, 43/94 in 68/94), ki jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996, delno odpravilo. Odpravljeno besedilo "oziroma druge dokaze, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji za lastninsko preoblikovanje podjetja" je pomenilo, da podjetje, ki je bilo seznanjeno z zahtevo za izdajo začasne odredbe ker zavarovanje pravic bivših lastnikov oziroma njihovih dedičev za vrnitev tega premoženja v smislu 9.-16. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, v postopku lastninskega preoblikovanja ni moglo z drugimi dokazi kot s pravnomočno začasno odredbo ali s sporazumom o izločitvi sredstev oziroma o prenosu delnic na Sklad, dokazovati nesporen obseg družbenega kapitala, ki ga je lahko lastninilo. Prvostopni organ je svojo odločitev, da v tem primeru ni pogojev za uporabo posebnega pravnega sredstva po 46. členu ZUstS, utemeljeval z okoliščinami, da niti podjetje niti Agencija v postopku lastninskega preoblikovanja nista bila seznanjena s predlogom za izdajo začasne odredbe, da v teku postopka lastninskega preoblikovanja, ki pa je bil zaključen že v letu 1995, začasna odredba ni bila izdana in podjetje v programu lastninjenja ni predvidelo izločitve premoženja v zavarovanje pravic denacionalizacijskih upravičencev. Te okoliščine so tudi po mnenju sodišča tista relevantna dejstva, ki so odločilna za presojo, ali so vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka sploh lahko neupoštevanje njihovega predloga za izdajo začasne odredbe uveljavljale z zahtevo po 46. členu ZUstS. Ker je bilo podjetje pred pričetkom lastninskega preoblikovanja dolžno opisati in z dokumentacijo utemeljiti vse potrebne postopke za zavarovanje pravic bivših lastnikov (9. člen uredbe), ali takšni zahtevki obstojajo, pa je lahko ugotovilo na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe, je v primeru, če takega predloga ni prejelo, in ga ni prejela niti Agencija, upravičeno štelo, da takega zahtevka ni. V takšnem primeru premoženja ni izločalo, torej ustavno sporne določbe uredbe ni uporabilo. Denacionalizacijskemu upravičencu oziroma njegovemu nasledniku, ki je sicer predlog za izdajo začasne odredbe vložil, škoda ni nastala z odločbo, ki bi bila neutemeljno oprta na odpravljeni del 9. člena uredbe. Neupoštevanje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe bi denacionalizacijski upravičenec eventualno lahko uveljavljal z drugim pravnim sredstvom, kar pa vloga vlagateljic denacionalizacijskega zahtevka z dne 9. 8. 1996 ni. Ker so ugotovitve prvostopnega organa, da v obravnavanem primeru ni bilo pogojev za uporabo instituta po 46. členu ZUstS, podprte s podatki v predloženih upravnih spisih, je po presoji sodišča tožena stranka napačno odločila, ko je odločitev o pritožbi zoper prvostopni sklep navezovala na pravnomočnost zavrnilnega sklepa o začasni odredbi, ki pa je bil izdan šele 3. 12. 1997. Zato je moralo sodišče njeno odločbo odpraviti in ji zadevo vrniti v ponoven postopek, v katerem bo morala pri odločanju o pritožbi zoper prvostopni sklep upoštevati stališče sodišča iz te sodbe.

Ne glede na odločitev v tej zadevi, sodišče le še pripominja, da je sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe postal pravnomočen, ker je bila pritožba zoper sodbo v zadevi opr. št. U 267/99 umaknjena.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke drugega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodilo, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep glede dejanskega stanja. V izpodbijanem delu je odločbo odpravilo in v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.