15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 626/2004 z dne 23. 12. 2004 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 181/2003 z dne 23. 3. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 28/99 z dne 9. 1. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (v pravdi tožnika) za plačilo 201.588,10 SIT s pripadki. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo. Vrhovno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom zavrglo njegovo revizijo, saj je ugotovilo, da vrednost spornega predmeta ne presega zakonsko določene meje za dovoljenost revizije.

2.V obširni ustavni pritožbi pritožnik navaja številne kršitve, ki naj bi jih storili sodišči prve in druge stopnje, zlasti s tem, ko naj ne bi upoštevali njegovih dokazov in navedb. V zvezi s sklepom o zavrženju revizije pa navaja, da Vrhovno sodišče pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta ni upoštevalo, da je bila tožba vložena že leta 1992 in da se je njena realna vrednost v dvanajstletnem obdobju povečala najmanj za petkrat. Zato naj bi zagotovo presegala zakonsko določeno mejo za dovoljenost revizije. Dodaja še, da Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), ki je spremenil pogoje za dovoljenost revizije, ne more imeti učinkov za nazaj, saj je leta 1992 njegov tožbeni zahtevek izpolnjeval pogoje za dovoljenost revizije. Zatrjuje kršitev 22., 23. in 33. člena Ustave ter 7., 10. in 17. člena "Deklaracije človekovih pravic".

B.

3.Predmet izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča je le procesna odločitev o dopustnosti revizije, zato se mora tudi preizkus ustavne pritožbe zoper ta sklep omejiti le na ta vidik. Argumentov ustavne pritožbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o zahtevku s sodbo sodišča druge stopnje, zato ni mogoče upoštevati v postopku presoje ustavne pritožbe zoper sklep o zavrženju revizije. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami 7., 10. in 17. člena Splošne deklaracije človekovih pravic[1] iz leta 1948 Ustavno sodišče pojasnjuje, da ta deklaracija nima značaja in moči mednarodne pogodbe (tako že v sklepu št. U-I-90/91 z dne 7. 5. 1992, OdlUS I, 30) in je del mednarodnega običajnega prava. Ker je vsebina njenih določb zajeta v določbah Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnika o teh kršitvah presojalo v okviru zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.V zvezi s pritožnikovim očitkom, da ZPP ne more učinkovati za nazaj, Ustavno sodišče pojasnjuje, da je že zavrnilo očitek, da je 498. člen ZPP v neskladju z Ustavo, ker določa, da se novi ZPP glede dopustnosti revizije uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo, če je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166). V tem sklepu je tudi pojasnilo, da pravica do revizije ne nastane že z vložitvijo tožbe, temveč šele po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje. Zato je neutemeljen tudi očitek pritožnika, da bi se pravica do revizije morala upoštevati glede na čas ob vložitvi tožbe.

5.S trditvijo, da Vrhovno sodišče ni vsebinsko obravnavalo revizije, ker jo je zavrglo iz formalnih razlogov, pritožnik smiselno zatrjuje kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta ustavna določba pravice do revizije ne zagotavlja. V primerih, ko je revizija z zakonom predvidena, pa bi za kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva šlo v primeru, če bi Vrhovno sodišče zakon, ki dopušča revizijo, razlagalo tako, da bi s tem pritožnikoma nesorazmerno omejilo pravico do dostopa do (Vrhovnega) sodišča. Zgolj to, da je Vrhovno sodišče za izhodišče pri oceni vrednosti spora vzelo vrednost spora, navedeno v tožbi, za sklep o kršitvi te pravice ne zadošča.

6.Z odločitvijo o zavrženju revizije tudi ni moglo priti do kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Gre namreč za procesno odločitev, ki se z vsebinskimi vprašanji o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne ukvarja.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

8.Ustavna pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo meritorno odločeno o zahtevku, ni dovoljena, ker je prepozna. V skladu z 52. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je treba ustavno pritožbo vložiti v roku 60 dni od vročitve izpodbijanega akta. V obravnavani zadevi je bila pritožnikova revizija zavržena kot nedovoljena. Iz dejstva, da je bil izpodbijan sklep o reviziji izdan 23. 12. 2004, je mogoče sklepati, da je bila sodba Višjega sodišča pritožniku vročena pred tem dnevom in da se je pritožnik z njo seznanil najkasneje tega dne. Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 181/2003 z dne 23. 3. 2004, vložena 23. 2. 2005, je torej vložena po preteku 60-dnevnega roka od njene vročitve pritožniku. Z vložitvijo nedovoljene revizije si pritožnik roka ni varoval. Ustavno sodišče jo je zato v tem delu kot prepozno zavrglo (2. točka izreka).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in prve alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1–7.