Jedro

Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

Pritožbenih trditev v zvezi z neobstojem zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in neobstojem utemeljenega suma, pa konkretno ni presodilo, temveč je v povezavi s presojo pripornega razloga begosumnosti navedlo le, da je pri obdolžencu "nedvomno podan utemeljen sum storitve težjega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1". Pritožbeno sodišče tako po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s čemer je kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP v povezavi s pravnim jamstvom iz 25. člena Ustave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijani sklep pritožbenega sodišča razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 59244/2020 z dne 18. 1. 2021 po vloženi obtožnici zoper obdolženega A. B. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper obdolženca je po vložitvi obtožnice odredil pripor tudi iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 59244/2020 z dne 4. 2. 2021 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper izpodbijani pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v njenem uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdijo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da je sodišče zgolj pavšalno zaključilo, da je obdolženec begosumen, in da bi bilo pripor v obravnavanem primeru mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom - javljanjem na policijski postaji. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da je utemeljena trditev zahteve, da se višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb in navedlo razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da pa je ustrezno obrazložen obstoj pripornih razlogov, in da je pripor sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodi, izpodbijani sklep pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obdolženec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Slednji so v izjavi izrazili strinjanje s stališčem Vrhovnega državnega tožilstva, da se senat pritožbenega sodišča ni opredelil do vseh pritožbenih navedb, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Navedli so, da vztrajajo pri trditvah zahteve v zvezi z neobstojem pripornih razlogov in možnostjo nadomestitve pripora z milejšim ukrepom. Poudarili so še, da je obdolženec ves čas postopka sedel v vozilu in se mirno predal policiji.

B.

5. Navedbam vložnikov, da je sodišče nepravilno sklepalo na obstoj obdolženčeve begosumnosti oziroma, da so zaključki o tem pripornem razlogu pavšalni, ni mogoče pritrditi. Zunajobravnavni senat1 je zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti oprl na dejstva, da je obdolženec tujec, državljan Pakistana, z začasnim bivališčem v Italiji, da v Sloveniji nima prijateljev, sorodnikov in premoženja, da naj bi v Republiko Slovenijo prišel le zaradi izvršitve kaznivega dejanja, in da je iz zaslišanja prebežnika A. C. razvidno, da naj bi obdolženec ob prijetju skušal pobegniti, pa mu to ni uspelo. Pritožbeno sodišče je utemeljeno presodilo, da okoliščine, ki jih je ugotovil zunajobravnavni senat, dajejo zadostno podlago za zaključek o obstoju realne nevarnosti, da se bo obdolženec na prostosti s pobegom skušal izogniti kazenskemu postopku. Utemeljeno je presodilo, da je obdolženčev poskus pobega v času njegovega prijetja med drugim razviden tudi iz izpovedb policistov B. H. in M. Č.

6. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da bi bilo zoper obdolženca mogoče izreči milejši ukrep - javljanje na policijski postaji. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z odreditvijo milejšega ukrepa. Takšne razloge v zvezi z neogibnostjo pripora in njegovo nenadomestljivostjo z milejšim ukrepom je treba povezati s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo obdolženčeve begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, in omogočajo razumen sklep, da varnosti ljudi in navzočnosti obdolženca v kazenskem postopku ni mogoče zagotoviti z odreditvijo katerega od milejših ukrepov.

7. Razlogov sodišča o obstoju pripornega razloga in neogibnosti pripora, ne morejo omajati trditve zahteve, da ima obdolženec stalno prebivališče v Italiji, da je redno zaposlen, da ima status izrednega študenta, da je ob prijetju ves čas sedel v vozilu in mirno počakal na prihod policije, in da okoliščina, da so bila vrata na sovoznikovi strani odprta, ne izkazuje poskusa pobega. Navedene trditve v zahtevi po vsebini ne pomenijo uveljavljanja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Pritrditi pa je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in trditev, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja.

9. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločitvam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča2 je razvidno, da je navedeno pravno jamstvo iz 25. člena Ustave lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten oziroma splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna jamstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Za zagotovitev učinkovitega pravnega sredstva je zato bistveno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe navede pot po kateri je prišlo do odločitve, vsebovane v izreku. Gre za opis takoimenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje premise mora sodišče navesti pravno odločilna (relevantna) dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago, pomembno za odločitev. Šele, ko sta oblikovani obe premisi, sodišče lahko napravi sklep oziroma pravni zaključek, katerega pravilnost je mogoče preverjati.

10. V obravnavanem primeru so obdolženčevi zagovorniki zoper sklep zunajobravnavnega senata vložili pritožbo3, v uvodu katere so med drugim navedli, da je odločitev sodišča, ki se nanaša na ugotovitev utemeljenega suma nepravilna. V obrazložitvi zahteve so podrobno navedli, zakaj menijo, da opis kaznivega dejanja ni konkretiziran, da ne obstoji dovolj dokazov za sklep, da je zoper obdolženca podan utemeljen sum očitanega mu kaznivega dejanja, in da se obdolžencu očita le enkratno dejanje, ne pa ukvarjanje s kriminalno dejavnostjo.

11. Iz uvodnega dela obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča je razvidna ugotovitev, da pritožba izpodbija le presojo obeh pripornih razlogov. V nadaljevanju obrazložitve je pritožbeno sodišče podrobno presodilo pritožbene navedbe v zvezi z obstojem pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti ter zaključilo, da je v obravnavanem primeru pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Pritožbenih trditev v zvezi z neobstojem zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in neobstojem utemeljenega suma, pa konkretno ni presodilo, temveč je v povezavi s presojo pripornega razloga begosumnosti navedlo le, da je pri obdolžencu "nedvomno podan utemeljen sum storitve težjega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1".4 Pritožbeno sodišče tako po vsebini ni presodilo vseh pritožbenih navedb, s čemer je kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP v povezavi s pravnim jamstvom iz 25. člena Ustave.

C.

12. Zaradi ugotovljene kršitve določbe 25. člena Ustave, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

1 8. točka na 5. strani sklepa. 2 Primerjaj npr. sodbo XI Ips 25/2010 z dne 7. 4. 2010 in številne druge. 3 List. št. od 520 do 522 spisa. 4 6. točka na 3. strani sklepa.