Jedro

Pri pogodbi o zastopanju gre za obligacijo rezultata, to pa pomeni, da ima zastopnik pravico do plačila šele, ko v imenu in za račun naročitelja sklenjene s tretjim pogodbo, ali pa pogodbo s tretjim sklene naročitelj po posredovanju zastopnika. Zgolj sklenjene zastopniške pogodbe zastopniku še ne dajejo pravice do plačila provizije, če svoje obveznosti iz teh pogodb zastopnik ne izpolni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 362,37 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči stranki plačala 10.916,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 11. 2007 dalje do plačila v 15 dneh, ter pravdne stroške. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.164,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z očitkom tožeče stranke toženi stranki, da je kršila določilo 1. čl. Pogodbe o naročilu z dne 06. 12. 2006, po katerem je bila tožena stranka tožečo stranko ob podpisu pogodbe dolžna seznaniti z vsemi dejstvi in podatki, ki lahko vplivajo na ugodno in hitrejšo izterjavo, kot tudi predložiti potrebno dokumentacijo, seznaniti tožečo stranko z verodostojnimi podatki... Tožena stranka namreč ob podpisu pogodbe tožeče stranke ni obvestila o obstoju kakršnihkoli terjatev njenega dolžnika do tožene stranke, o obstoju zapisnika s sestanka z dne 19. 06. 2006, o obstoju pogodb, sklenjenih med toženo stranko in njenim dolžnikom, nikoli pa se tudi ni izjasnila, ali in za koliko znižano poravnalno ponudbo njenega dolžnika bi sprejela.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ves čas prvostopenjskega postopka, pa tudi še v pritožbenem postopku, izhaja iz predpostavke, da je tožena stranka tudi sama imela obveznosti do njenega dolžnika – družbe A. R., kar je tožena stranka zanikala. Očitek toženi stranki o kršitvi 1. čl. pogodbe, ker tožena stranka tožeče stranke ni seznanila s pogodbami o zastopanju, sklenjenimi z družbo A. R, nima nobene podlage v izvedenem dokaznem postopku. Pri pogodbi o zastopanju gre za obligacijo rezultata, to pa pomeni, da ima zastopnik pravico do plačila šele, ko v imenu in za račun naročitelja sklenjene s tretjim pogodbo, ali pa pogodbo s tretjim sklene naročitelj po posredovanju zastopnika (1. odst. 807. čl. OZ). Tožeča stranka ni predložila nobenih takih pogodb, ki bi opravičevale terjatev družbe A. R. kot zastopnika tožene stranke na plačilo provizije iz zastopniških pogodb. Drugače povedano: zgolj sklenjene zastopniške pogodbe zastopniku še ne dajejo pravice do plačila provizije, če svoje obveznosti iz teh pogodb zastopnik ne izpolni. Ker je tožena stranka ves čas postopka trdila, da njen kosovski dolžnik ni opravil nobenega dela po zastopniških pogodbah, negativnega dejstva pa ni mogoče dokazovati, je bilo torej na tožeči stranki trditveno in dokazno breme o nasprotnem, ki pa ga v prvostopenjskem postopku ni zmogla.

Pritožnica neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču tudi bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ker sodišče po eni strani ugotavlja, sklicujoč se pri tem na kronologijo dogodkov, posebej z dne 21. 02. 2007, da podjetje A. R. nima do tožene stranke nobenih terjatev, nato pa ugotavlja, da je iz tega zaznamka razvidno, da je tožena stranka priznala le terjatve, ki izvirajo iz naslova carinskih obveznosti. Pritožnica pri tem prezre zaznamek z dne 06. 03. 2007, na podlagi katerega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da družba A. R. za stroške carinjenja ni izstavilo še nobenih računov. Ne gre pa prezreti tudi trditve same tožeče stranke o sporočilu tožene stranke tožeči z dne 11. 04. 2007, da kosovskemu dolžniku ne dolguje niti stroškov uvoza, ker je tožena stranka posel izpeljala preko kupca B. To dejstvo (o sklenjenem poslu s kupcem B.) pa po presoji pritožbenega sodišča pojasnjuje neizdajo računa za carinske obveznosti po kosovskem dolžniku tožene stranke.

Ob vsem povedanem se tako izkaže kot neutemeljen očitek toženi stranki o njenem ravnanju v nasprotju s 1. členom pogodbe o naročilu, ker tožeče stranke ni obvestila o obstoju kakršnihkoli terjatev kosovskega dolžnika do tožene stranke, saj takih terjatev ni bilo. Tožeča stranka pa niti ne pojasni, kako bi lahko obstoj zapisnika z dne 19. 06. 2006, v katerem je dolžnik priznal svojo obveznost do tožene stranke v celoti, vplival na ugodno in hitrejšo izterjavo zapadle terjatve tožene stranke do njenega kosovskega dolžnika (2. odst. 1. čl. Pogodbe o naročilu – priloga A3).

Pritrditi je pritožniku, da sta pravdni stranki s podpisom pogodbe in splošnimi pogoji predvideli tudi možnost „poravnavanja“ tudi z možnostjo znižanja glavnice s predhodnim pisnim soglasjem stranke. Zmotno pa je v nadaljevanju njeno pritožbeno stališče, da predlaganega načina poravnavanja ni mogoče šteti za ravnanje tožeče stranke v nasprotju z interesi tožene stranke. Kot izhaja iz pravilnih ugotovite v prvostopenjskega sodišča, je tožeča stranka ves čas vztrajala pri pobotanju medsebojnih terjatev tožene stranke in njenega dolžnika, čeprav se je tožena stranka temu upirala, ker njen dolžnik ne izkazuje nasprotnih terjatev do nje. Pravilno je zato nadaljnje sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka z vztrajanjem pri pobotu terjatev ravnala v nasprotju z interesi tožene stranke kot naročnika in je zato tožena stranka utemeljeno odstopila od pogodbe. Izvedeni dokazni postopek v okviru trditvene podlage spora je pokazal vztrajanje tožene stranke pri izterjavi celotnega dolga tudi v teku veljavnosti pogodbe o naročilu, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da navodila tožene stranke glede izterjave niso bila dovolj jasna. Glede pritožbenih trditev, da je bila tožeča stranka pooblaščena pri dolžniku iskati konsenz glede zmanjšanja dolgovane glavnice in da je bila tožena stranka pripravljena skleniti tudi dogovor o zmanjšanju glavnice v obliki rabata, nikoli pa se ni izjasnila, za koliko bi bila pripravljena znižati terjatev, pa so pritožbene novote, ki jih skladno s 1. odst. 337. čl. ZPP pritožbeno sodišče ni smelo presojati, saj tožeča stranka ni verjetno izkazala, zakaj navedenih dejstev ni mogla pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji.

Ker je v okviru trditvene podlage spora prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno ob reševanju pritožbe po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. in 155. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 625 točk, za končno poročilo stranki 20 točk in za materialne stroške 12,9 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV torej 362,37 EUR. Za čas morebitne zamude plačila teh stroškov pa gredo toženi stranki še zakonske zamudne obresti do plačila (378. čl. OZ).