Jedro

Tožnica v tem pravdnem postopku dejansko zahteva izvršitev tuje upravne odločbe. To sicer iz tožbenega zahtevka ne izhaja izrecno, vendar pa glede na predložen sklep z dne 18. 3. 2011 o tem ni dvoma. Civilni pravdni postopek pa ni postopek, v katerem bi stranka lahko zahtevala izvršitev take odločbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi - sodba sodišča prve stopnje; - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34782/2016 z dne 12. 4. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 540,51 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 34782/2016 z dne 12. 4. 2016 obdržalo v celoti v veljavi v prvem odstavku izreka, v tretjem odstavku izreka pa glede izvršilnih stroškov v višini 100 EUR s pripadki. Glede plačila višjih izvršilnih stroškov (30 EUR s pripadki) je sklep v tretjem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, da tožnici povrne 228,47 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Predlaga razveljavitev sodbe ter zavrženje predloga za izvršbo kot nedopustnega. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da je sodba, v katere izreku je navedena tuja valuta brez valutne klavzule, nedoločljiva glede višine terjatve kot glede zakonskih zamudnih obresti. Tudi, če je izvršba dopustna v tuji valuti, v tuji valuti ne more biti sodna odločba. Med pravdnima strankama ne obstoji civilno pravno razmerje, saj je obveznost plačila prispevka nastala na podlagi upravne odločbe in na podlagi zakonsko predpisane obvezne priključitve stanovanja na javno kanalizacijo. Uporaba določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) ter uporaba hrvaškega prava je zato nedopustna. Predložena upravna odločba je izvršilni naslov in zato izvršba na podlagi verodostojne listine ni dopustna. Nedopustno je tudi ponovno odločanje o terjatvi, za katero že obstaja pravnomočen in izvršljiv naslov. Bistvena kršitev določb postopka je bila storjena tudi s tem, ko je sodišče odločitev oprlo na zemljiškoknjižen izpisek v hrvaškem jeziku, ki ga je predložila tožnica.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka je bila do leta 2012 lastnica stanovanja na naslovu N., Republika Hrvaška. Tožnica od nje zahteva plačilo 7.679 HRK, kar predstavlja prispevek lastnika nepremičnine za priklop na sistem odvodnjavanja mesta N. Toženka je že pred sodiščem prve stopnje med drugim trdila, da ne gre za civilno, ampak upravno zadevo, pri tem ugovoru pa vztraja tudi v pritožbi.

6. Ker mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost (glej prvi odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), se je pritožbeno sodišče najprej ukvarjalo s tem vprašanjem.

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o komunalnih gospodarstvih, ki v Republiki Hrvaški ureja izvajanja javnih služb, priključitev nepremičnine na obstoječi sistem za odvodnjavanje odpadnih voda za lastnika nepremičnine obvezna, na podlagi 35. člena istega zakona pa je lastnik dolžan plačati tudi stroške priklopa. V konkretnem primeru je bila višina prispevka za priklop toženkinega stanovanja na sistem odvodnjavanja določena s sklepom tožnice z dne 18. 3. 2011, ki je bil izdan v upravnem postopku začetem po uradni dolžnosti. Sklep je tožnica izdala na podlagi 34. in 35. člena že omenjenega zakona ter na podlagi javno objavljene Odločbe o pogojih priključitve na sistem odvodnjavanja in prečiščevanja odpadnih voda in njene dopolnitve. Sklep, ki ima naravo upravne odločbe, je bil toženki po ugotovitvi sodišča prve stopnje vročen 25. 3. 2011. Postal je pravnomočen, 9. 4. 2011 pa tudi izvršljiv. Ker toženka dolga ni plačala, je tožnica v Republiki Sloveniji zoper toženko sprožila izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine (to je analitične kartice kupca), na izdan pravnomočen sklep z dne 18. 3. 2011 pa se je sklicevala v dokaz trditev o obstoju terjatve. Predlog za izvršbo je sodišče prve stopnje, zaradi vloženega ugovora toženke, obravnavalo kot tožbo.

8. Glede na povzeto pravno ureditev, ki je bila podlaga za izdajo konkretne upravne odločbe, to je sklepa z dne 18. 3. 2011, pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da v tej zadevi ne gre za civilnopravno razmerje o katerem so na podlagi 1. člena ZPP pristojna odločati sodišča, ampak gre za upravno stvar. Sklicevanje tožnice na verodostojno listino (to je analitično kartico kupcev, priloga A 2), ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, na presojo pravne narave razmerja med strankama nima vpliva in to dejstvo zato samo po sebi nima za posledico sodne pristojnosti za odločanje v tem sporu. Zmotno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ne gre več za upravno zadevo, ker je sklep, ki je bil izdan v upravnem postopku, pravnomočen in izvršljiv.

9. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tožnica v tem pravdnem postopku dejansko zahteva izvršitev tuje upravne odločbe. To sicer iz tožbenega zahtevka ne izhaja izrecno, vendar pa glede na predložen sklep z dne 18. 3. 2011, o tem ni dvoma. Civilni pravdni postopek pa ni postopek, v katerem bi stranka lahko zahtevala izvršitev take odločbe.

10. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo s tem, ko je o zahtevku tožnice, ki izvira iz spora, ki ne sodi v sodno pristojnost, vsebinsko odločalo, storilo kršitev po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. To kršitev je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP odpravilo samo tako, da je ob upoštevanju 18. člena ZPP razveljavilo opravljena procesna dejanja in tožbo zavrglo. Glede na sprejeto odločitev se do ostalih v pritožbi izpostavljenih vprašanj ni opredeljevalo, ker to ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na spremenjeno odločitev, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o stroških postopka. Ker tožnica s tožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna toženki povrniti vse njene pravdne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (1.042,56 EUR) in veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Toženki je za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo: za sestavo ugovora 200 točk (6. točka tar. št. 27 OT), za prvo pripravljalno vlogo (ki ima naravo odgovora na tožbo) 200 točk (prva točka tar. št. 19 OT), za drugo pripravljalno vlogo (ki ima naravo prve pripravljalne vloge) 200 točk (1. točka tar. št. 19 OT), materialne stroške v višini 2%, to je 12 točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22% DDV v višini 61,80 EUR ter plačano takso za ugovor v višini 55 EUR, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR znaša 397,71 EUR. Priznalo ji je tudi stroške pritožbenega postopka: za sestavo pritožbe 250 točk (1. točka tar. št. 21 OT), materialne stroške v višini 2 %, to je 5 točk (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22% DDV v višini 25,75 EUR. To ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,459 EUR, znaša 142,80 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so bodisi že zajeti v drugih priglašenih in priznanih nagradah bodisi so glede na vrednost predmeta spora priglašeni v previsokem znesku.