Jedro

Ne gre pritrditi revizijskemu stališču, da bi morala biti prisojena nižja odškodnina, ker so v vlogo ponesrečene tožnikove matere stopili stari starši. Prisojene odškodnine za mladoletne oškodovance se namreč ravnajo po tem, da otrok ostane v ožji ali širši družinski skupnosti. Če pa ostane sirota brez sorodstva, se to posebej upošteva. Sicer pa "drugi subjekt", ki naj bi vstopil na mesto ponesrečene matere mladoletnega tožnika, praviloma ne more, zlasti ne na čustvenem področju, nadomestiti izgubljenega roditelja. Njegova izguba, še zlasti v otroštvu, pomeni manjko v otrokovem življenju, ki ni v vsem nadomestljiv.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevkih prvih dveh tožnikov se zavrže, v ostalem se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca plačati tožnikom odškodnino v zvezi s smrtjo (20.08.1988) hčere prvih dveh tožnikov oziroma matere mladoletnega tožnika oziroma sestre zadnjih dveh tožnic. Tako je prvemu tožniku prisodilo povračilo 345.295,00 SIT gmotne in 900.000,00 SIT (od zahtevanih 2,000.000,00 SIT) negmotne škode ter drugi tožeči stranki 11.824,00 SIT in 900.000,00 SIT, mladoletnemu tožniku 2.038,00 SIT in 1,200.000,00 SIT (od zahtevanih 3,000.000,00 SIT), zadnjima tožnicama pa po 500.000,00 SIT negmotne škode.

Na pritožbo prvega toženca je višje sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede odločitve o odškodnini za gmotno škodo, spremenilo, kar zadeva zadnji toženki, tako da je njun zahtevek zavrnilo, sicer pa je to pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v odločitvi o odškodnini za negmotno škodo za prve tri tožnike. Sodbo pa je v celoti razveljavilo v obsegu, ki se nanaša na drugega toženca. Odločitev o pritožbenih stroških obeh tožencev je pridržalo za končno odločbo. V zvezi z zavrnilnim delom sodbe je zavzelo stališče, da odškodnina, prisojena staršem po 900.000,00 SIT in mladoletnemu sinu po 1,200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi smrti hčere oziroma matere,ni pretirana, pri čemer je upoštevalo, da takšno odškodnino prisojajo sodišča celo v višjem znesku.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe (kar zadeva odškodnino za negmotno škodo) je vložil revizijo prvi toženec iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavi ali pa ustrezno spremeni. Ne strinja se s stališčem, da sodišča v podobnih primerih prisojajo celo nekaj višje zneske. Prisojena odškodnina se namreč giblje ob zgornji meji odškodnin, prizadetost v obravnavanem primeru pa ne presega običajne mere.

Sodišče druge stopnje bi moralo ob zavrnitvi pritožbe podrobneje opredeliti svoja stališča. V zvezi s prvim tožnikom trdi, da "odškodnina podrazumeva zgolj zadoščenju oškodovanca, ki naj omili njegove težave". Enakovredno bi pomagal manj radodaren znesek. Glede mladoletnega tožnika meni, da tako visoke odškodnine ne dopušča dejstvo, da ta živi pri starih starših, ki mu nudijo čustveno in materialno podporo, ki torej sedaj prihaja le od drugega subjekta.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Že revizija sama z navajanjem procesnih predpisov ugotavlja, da je treba v tej zadevi tudi v revizijskem postopku uporabiti določbe novega Zakona o pravdnem postopku (prvi odstavek 498. člena, v nadaljevanju ZPP). Po tem zakonu je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena). Te meje pa ne presega ne znesek, prisojen tožniku, ne znesek, prisojen tožnici. V tem delu je torej revizija vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti. Pomeni, da je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in zato jo je moralo sodišče v tem obsegu zavreči (377. člen ZPP).

Revizija zoper odločitev o odškodnini za negmotno škodo, prisojeno mladoletnemu tožniku, pa je neutemeljena.

Revizijska trditev, da bi moralo drugo sodišče podrobneje opredeliti svoje stališče, da je odškodnina primerna, in konkretneje navesti, s kakšnim duševnim trpljenjem se je moral mladoletni tožnik soočiti... pač ni zadostna, da bi moglo revizijsko sodišče preizkusiti, ali ni podana kakšna izmed številnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katerega se sklicuje revizija. Izpodbijano sodbo sme namreč preizkusiti le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP).

Ne drži očitek, da se prisojena tu obravnavana odškodnina giblje na zgornji meji odškodnin v podobnih primerih. Nasprotno, evidenca prisojanih odškodnin, zbrana v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ali zajeta v pravnoinformacijskem sistemu PIS-STAIRS, izkazuje, da tako nizke odškodnine, kot je bila prisojena mladoletnemu tožniku, v primerljivih primerih Vrhovno sodišče RS (ki vodi evidenco sodne prakse in skrbi za enotno sodno prakso - 108. in 109. člen Zakona o sodiščih) ni določilo, kadar je imelo možnost poseči v njeno višino. Primerjava z drugimi prisojanimi odškodninami torej nikakor ne govori v prid zadevni revizijski trditvi.

V povezavi s povedanim tudi ne gre pritrditi nadaljnjemu revizijskemu stališču, da bi morala biti prisojena nižja odškodnina, ker so v vlogo ponesrečene tožnikove matere stopili stari starši. Prisojene odškodnine za mladoletne oškodovance se namreč ravnajo po tem, da otrok ostane v ožji ali širši družinski skupnosti. Če pa ostane sirota brez sorodstva, se to posebej upošteva. Sicer pa "drugi subjekt", ki naj bi vstopil na mesto ponesrečene matere mladoletnega tožnika, praviloma ne more, zlasti ne na čustvenem področju, nadomestiti izgubljenega roditelja. Njegova izguba, še zlasti v otroštvu, pomeni manjko v otrokovem življenju, ki ni v vsem nadomestljiv. To povzroča otrokove duševne bolečine.

Revizijski pomisleki potemtakem niso takšni, da bi narekovali znižanje odškodnine, priznane mladoletnemu tožniku za duševne bolečine, ki so opisane v odločbah nižjih sodišč. Višina odškodnine torej ne odstopa navzgor od meril, ki jih zakon opredeljuje za takšne primere (200. člen v zvezi s prvim odstavkom 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Revizijo je bilo zato treba v pravkar obravnavanem delu zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju in zavrnitvi revizije in temelji na prvem odstavku 165. člena in na prvem odstavku 154. člena ZPP.