Jedro

Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ki jo v kazenskopravnem smislu obravnava 158. člen KZ-1, je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote in se ne sme izhajati zgolj iz jezikovne razlage posamezne sporne izjave oziroma izjav.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Lendavi je K. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo eno leto. Sodišče je tudi odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, oprostilo pa ga je plačila sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obsojenca, njegove zagovornice in pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2., 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka. Bistvena trditev zahteve je, da inkriminirane izjave niso žaljive in da jih vložnik ni podal z namenom zaničevanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v njegovo korist. Zahtevi prilaga tudi prošnjo za oprostitev plačila sodne takse in stroškov postopka.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo ocenila, da ta ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

4. Vložnik je na odgovor vrhovne državne tožilke podal izjavo, v kateri odgovor zavrača kot neverodostojen in zavajajoč. Navaja, da je zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi jo zahteva nedovoljeno uveljavljala, posledica kršitev kazenskega zakona. Vložnik ponavlja, da je inkriminirano vlogo podal v situaciji, ki jo ureja tretji odstavek 158. člena KZ-1, ko je dokazoval, da je bil zasebni tožilec kot pripadnik politične policije v pravdi privilegiran. Poudarja, da ni imel namena zasebnega tožilca žaliti. Ponavlja, da se vrhovna državna tožilka ni odzvala na uveljavljanje kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana zasebnemu tožilcu in njegovemu pooblaščencu, nanjo nista odgovorila.

B.

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je razžalil zasebnega tožilca L. R. s tem, ko je v vlogi, poslani v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 62/2007 dne 12. 4. 2009, ki jo je zasebni tožilec prejel 15. 4. 2009, zapisal: „Sicer pa imam pristne dokaze za nedolžnost sam jaz, R. pa nima nobenih dokazov, na osnovi katerih bi lahko vložil tožbo, edino kar ima v ta namen je, kot izgleda, to njegova doživljenjska udbovska politična imuniteta.

Ne vem na osnovi česa bi lahko mene sploh obsodilo. Morda samo na osnovi politične imunitete R. Okrajno sodišče tudi pozivam, da preizkusi moje dokaze, kot so poizkus R. manipuliranja javnosti s pomočjo javnih medijev o svoji preteklosti, kot to izjavo S. v povezavi z odkritjem množičnega grobišča v B. rovu v Laškem, da je on in drugi vedel za to, vendar ni govoril o tem, kar se je na način hotela skriti prilagojeno prepričljiv mojima dvema dokazoma, da jaz nisem nič objavil. Dejansko pa je s tem dejanjem priznal, da v pravni državi s svojim politično montiranim konstruktom nima nobenih možnosti za uspeh.

Isti lokalni časopis zagotovo ne bi objavil življenjepisa človeka, ki je v življenju naredil kaj koristnega, nebolečega za slovenski narod za Slovenijo za Prekmurje, ki je sposoben in dejansko izobražen, ne pa politično represiven.

Sicer pa je ob kritju B. rova v Laškem, kje ima R. svoje sorodnike, teto, brata in je bila razkrita vsa razsežnost zločinskosti bivšega političnega sistema, ki ga je na površju držala Udba in njeni pripadniki.

S tem je S. razodel resnico o R. in tudi potrdil mojo trditev, da je ta sodni proces ali gonja proti meni klasična oblika montiranega političnega sodnega procesa, da se ne bi omadeževalo ime R. kot pripadnika UDBE. Da bi ga otroci in vnuki imeli v spominu kot poštenega človeka, ki se je s svojim delom boril za človekove pravice. V vrstah UDBE so ti ljudje z R. na čelu slovenskemu narodu s svojim delom kršili človekove pravice, kar je pisno potrdil I. B. in to dokazujejo še drugi dokumenti, K. pritožba, Š. zdravniško potrdilo o poškodbah, L. pritožba, Ž. prispevki v V. Izgleda, da je njegov namen, namen predmetnega vabila, mene zastraševati in prisiliti v to, da se vdam v usodo, da se bom sodišču zahvalil za obsodbo in tožnika kot dejanskega oškodovanca prosil za odpuščanje, ter mu plačeval rento, da bo užival življenje. Navajen je na takšno življenje, saj mu je služba v UDBI to dovoljevala. Namreč pri tem politično montiranim sodnim procesu sem jaz oškodovanec, kateremu R. L. s pomočjo sodnih institucij v Sloveniji že 10 let krši človekove pravice.“

7. Sodišče prve stopnje v točki 5 svoje sodbe ugotavlja, da je za zasebnega tožilca žaljiva izjava obsojenca, da ima R. udbovsko politično imuniteto in da je zasebni tožilec oseba, ki vlaga tožbe, temelječe zgolj na imuniteti. Nadalje šteje sodišče za žaljivo navedbo, da ima zasebni tožilec v Laškem, (kjer je odkrit B. rov z množičnimi grobišči) sorodnike in da je s tem S. razodel resnico o R. in navedbo, da zasebni tožilec na iz preteklosti obsojeni način postopa tudi v sedanjem času (da je očitno namen zasebnega tožilca tudi v pravdnem postopku le zastraševati L. in ga prisiliti v to, da se vda v usodo, da se mu na sodišču zahvali za obsodbo in tožnika kot dejanskega oškodovanca prosi za odpuščanje ter mu plačuje rento, da bo užival življenje, na kakršno je navajen, saj mu je služba v Udbi to dovoljevala).

8. Sodišče prve stopnje tako iz sedmih odstavkov, navedenih v izreku sodbe, ki naj bi vsebovali žaljive izjave, izbere tri, ki so po njegovi oceni žaljive, vendar tudi pri teh izjavah zatrjevane žaljivosti vsebinsko ne utemeljuje. Posameznih izjav sodišče ne interpretira, ne opredeli se, ali gre med njimi tudi za trditve, katerih resničnost je mogoče dokazovati, ampak za navedene tri med njimi le trdi, da zasebnemu tožilcu pripisujejo negativne osebnostne lastnosti v obliki žaljive vrednostne ocene. K. L. je tako spoznan za krivega, da je v vlogi, ki jo je poslal sodišču prve stopnje v pravdni zadevi, navedel sedem žaljivih izjav, tako se mu namreč očita v izreku sodišča prve stopnje, medtem ko obrazložitev sodbe podaja razloge o žaljivosti le za tri izjave, pa tudi ti razlogi so povsem nevsebinski oziroma arbitrarni.

9. Sodišče je v točki 8 sodbe pravilno ugotovilo, da so izjave obsojenca, navedene v vlogi, poslani Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v pravdni zadevi, podane pri obrambi pravic oziroma varstva upravičenih koristi. Prav ta ugotovitev je narekovala sodišču presojo - tehtanje med dvema pravnima vrednotama; med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo oziroma o tem nima nobenih razlogov.

10. Način razreševanja kolizije dveh ustavno varovanih vrednot določa tretji odstavek 158. člena KZ-1. Določba izključuje kaznivost za razžalitev, čeprav je ta v določeni izjavi objektivno vsebovana, če je izjava podana v okoliščinah, v katerih zakon daje prednost pravici do svobode izražanja pred varstvom časti in dobrega imena pod pogojem, da se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da izjava ni bila dana z namenom zaničevanja. Takšna okoliščina je tudi obramba pravice ali varstva upravičenih koristi, ki je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje v navedenem primeru podana.

11. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje razžalitve storjeno z izjavami, podanimi pri obrambi pravice ali varstva upravičenih koristi, presoje ni mogoče opirati zgolj na jezikoslovne kriterije oziroma jezikoslovno analizo inkriminiranih besed. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v odločbi Up 345/01 z dne 5. 2. 2004 med drugim zapisalo, da za presojo, ali gre za razžalitev, ne zadošča zgolj ocena o žaljivosti ali nežaljivosti besed oziroma izjav samih po sebi: tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive, je mogoče razžaliti - in nasprotno. V isti odločbi je Ustavno sodišče zapisalo, da mora sodišče, ko odloča o koliziji dveh ustavno varovanih pravic, skrbno in obrazloženo pretehtati, koliko je utemeljena omejitev ene pravice (pravice do svobode izražanja) zaradi spoštovanja druge (pravice do časti in dobrega imena).

12. Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ki jo v kazenskopravnem smislu obravnava 158. člen KZ-1, je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote in se ne sme izhajati zgolj iz jezikovne razlage posamezne sporne izjave oziroma izjav.

13. V ustavnosodni presoji je nadalje sprejeto stališče, da lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode do izražanja izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča, ne pa napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje, tako odločba Ustavnega sodišča U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, v kateri je Ustavno sodišče med drugim presojalo tudi ustavnost določbe, ki pri kaznivem dejanju razžalitve v določenih okoliščinah izključuje protipravnost. 14. Navedeni pravni standardi narekujejo sodiščem, da presojo po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 sprejemajo po najstrožjih merilih. Ugotovitev o zaničevalnem namenu obsojenca sodišče prve stopnje utemeljuje z oceno, da je obsojenčev slog pisanja ciničen, da je določene besedne zveze napisal z odebeljenim tiskom oziroma velikimi črkami, hkrati pa sodišče ocenjuje, da je šlo za „žaljivo izražanje subjektivnega prepričanja obdolženca, podanega na ravni navadnega kritiziranja, ki z ničemer ni izkazano“. Sodišče prve stopnje tako posamezne inkriminirane trditve, s katerimi obsojenec izraža svoje prepričanje, da ima zasebni tožilec kot stranka v pravdni zadevi privilegiran položaj, ker je bil uslužbenec politične policije, zreducira na ugotovitev, da gre pri tem le za negativne vrednostne sodbe, torej ne za trditve (z izjemo trditve, da je bil zasebni tožilec zaposlen v službi državne varnosti - SDV Murska Sobota, v VIS - varnostno informativni službi in SOVA - slovenski obveščevalni službi), katerih resničnost bi bilo mogoče dokazovati oziroma bi bilo mogoče dokazovati, da je imel obsojenec razlog verjeti vanje. Sodišče je sprejelo le neprepričljiv in neargumentiran sklep, da je obsojenec pri tem ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca.

15. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da je obsojenec inkriminirane izjave podal pri varstvu svojih pravic in upravičenih koristi, vendar pa njegove vloge pravdnemu sodišču z dne 12. 4. 2009, podane kot ugovor zoper vabilo stranki na narok za glavno obravnavo, ne obravnava kot celoto in po njeni vsebini, temveč le tiste njene dele, ki jih je zasebni tožilec v tožbi navedel kot žaljive. Sodišče prve stopnje tudi prezre številne vloge in pisanja, ki jih je obsojenec sodišču pošiljal v pravdni zadevi s podobno vsebino. Iz vsebine vseh te vlog bi bilo mogoče ugotavljati, ali je obsojenca pri vseh njegovih ravnanjih primarno vodil zakoniti interes, ki ga je imel kot stranka v pravdi, ob tem pa je izražal svoje prepričanje, da je nasprotna stranka v pravdi privilegirana. Šele interpretacija navedenega bi omogočila tehtanje, čemur dati prednost, ali varstvu svobode izražanja ali varstvu časti in dobrega imena in nadalje ali je bilo ravnanje obsojenca res motivirano z osebno diskreditacijo zasebnega tožilca, ali pa so morda izjave, zaradi katerih se je zasebni tožilec čutil razžaljenega, vendarle podane v okoliščinah, ki izključujejo njihovo protipravnost. Poleg tega ali bolje rečeno zaradi odsotnosti širše analize in razlage celotnega ravnanja obsojenca v pravdi tudi ni ugotovitve, kaj je pravzaprav ključna trditev obsojenca v inkriminirani vlogi, to pa je da sodišče zasebnega tožilca v pravdi privilegira. Šele na podlagi takšne ugotovitve bi bilo mogoče ocenjevati, ali gre res pri izjavah o privilegiranosti primarno za očitek zasebnemu tožilcu ali pa je vsebina izjav predvsem kritika sodišča oziroma sodstva, ki edino lahko posamezno stranko (nedovoljeno) privilegira.

16. Dvom v resničnost tega, da je obsojenec deloval z namenom zaničevanja, pa ne poraja le povsem posplošena in nekonkretizirana ugotovitev, da iz sloga obsojenčevega pisanja veje zaničevalni namen ampak tudi ocena, da to kaže sama oblika in ciničen slog pisanja. Oznaka, da gre za ciničen slog je sploh zgrešena. Če pa je slog pisanja obsojenca ironičen, je treba povedati, da ESČP v svoji praksi ščiti tudi takšen način izražanja, kot dovoljen oziroma nekazniv. V številnih sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča prva med njimi je bila sodba Handyside proti Združenemu kraljestvu št. 5493/72 z dne 7. 12. 1976, da svoboda izražanja dopušča tudi uporabo objektivne žaljive besede oziroma izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, podobno stališče je zavzeto v sodba v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991. Dvom v pravilnost ugotovitve o obstoju namena zaničevanja pa še posebej poglablja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obsojenec ravnal na podlagi svojega subjektivnega prepričanja. Če je bil obsojenec (subjektivno) prepričan v utemeljenost ali resničnost svojih trditev, potem te ugotovitve ni mogoče uskladiti z oceno, da je dejanje storil s krivdno obliko eventualnega naklepa in s temu nasprotujočo oceno, da je imel namen zaničevanja. Sicer pa ESČP šteje, da protipravnost (nekaznivost) izjav ne more biti izključena le v primeru, ko iz vseh okoliščin izhaja, da gre za razžalitev, ki v celoti ali predvsem predstavlja pristranski, svojevoljen osebni napad.

17. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje, ki je le pritrdilo sodbi sodišča prve stopnje, nista izvedli testa, ki ga je po ustaljenem stališču ESČP treba opraviti v skladu z drugim odstavkom 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in sicer ali je bilo potrebno v obravnavanem primeru zaradi zaščite pravice zasebnega tožilca do časti in dobrega imena nujno omejiti obsojenčevo pravico do svobode izražanja - slednje je treba ozko razlagati; še manj sta nujnost take omejitve sodišči utemeljili.

18. Vrhovno sodišče je po tem, ko je ocenilo, da je podan precejšen dvom v resničnost ugotovljenega dejstva, to je, da je obsojenec ravnal pri podajanju inkriminiranih izjav z namenom zaničevanja, v skladu z določbo 427. člena ZKP izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem sojenju bosta morali sodišči upoštevati stališča, ki izhajajo iz 7. in 8. točke te odločbe.