Jedro

Glede na razloge, zaradi katerih je tožnica odstopila od pogodbe, je v tej zadevi pravno relevantno le to, ali je toženec redno napredoval v višji letnik oziroma ali je na dan, ko je tožnica preverjala vpis, imel (podaljšan) status študenta.

Redno napredovanje v višji letnik je fiksna obveznost. To izhaja iz preprostega dejstva, da te obveznosti v dodatnem roku, zaradi pravne ureditve tega področja, ki je veljala v času, ko bi morala biti obveznost izpolnjena, sploh ni bilo mogoče izpolniti. Vpis v podiplomske študijske programe se je na podlagi popolno izpolnjenega vpisnega lista lahko opravil le do roka, določenega z razpisom, najpozneje pa do 30. septembra, iz upravičenih razlogov, o katerih je odločil pristojni organ visokošolskega zavoda, pa najpozneje do 30. oktobra.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena oziroma nasprotno tožeča stranka je dolžna tožeči oziroma nasprotno toženi stranki v roku 15 – tih dni od prejema te odločbe, povrniti 842,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica oziroma nasprotna toženka (v nadaljevanju tožnica) od toženca oziroma nasprotnega tožnika (v nadaljevanju toženec) s tožbo zahteva plačilo zneska 4.373,09 EUR, ki mu jih je plačala na podlagi 10. 4. 2012 sklenjene Pogodbe o sofinanciranju doktorskega študija št. 5 (v nadaljevanju Pogodba o sofinanciranju). Trdi, da je toženec kršil pogodbene obveznosti in je zato od pogodbe odstopila. Toženec pa z nasprotno tožbo od tožnice terja plačilo škode, ki naj bi mu nastala v posledici neupravičenega tožničinega odstopa od zgoraj navedene pogodbe.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku po tožbi ugodilo, v celoti pa je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi in tožencu naložilo, da tožnici povrne 1.725,60 EUR stroškov postopka.

3. Zoper takšno odločite vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek tožnice zavrnjen, ugodeno pa bo njegovemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Uvodoma opozarja, da je sodišče v 13. točki obrazložitve citiralo napačno vsebino 70. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), saj je bil ta v času podpisa Pogodbe o sofinanciranju in v času odstopa drugačen. V zvezi s tem je napačno stališče, da je tožencu status študenta prenehal 15. 10. 2012. V sedmi alineji tega člena je določeno, da status študenta preneha, če študent ne dokonča podiplomskega študija v ustreznem, s statutom predpisanem roku, to pa je, kot je določal Statut Univerze (v nadaljevanju Statut), v enem letu po zaključku zadnjega semestra študijskega programa.

Sodišču očita, da je napačno povzemalo toženčeve navedbe iz vlog in s tem storilo kršitev po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 8. člen ZPP.

Spregledano je ostalo, da je toženec v odgovoru na tožbo navedel, da Filozofska fakulteta (v nadaljevanju FF) v študijskem letu 2011/2012 ni organizirala in izvedla Doktorskega seminarja II, niti ni toženca obvestila o kraju in času le-tega. Doktorski seminar se izvaja preko komunikacije in z dogovorom s profesorjem, ki ga izvaja, kar podrobneje pojasni (B26, B 28 in B 32). Zapis v dopisu dekanu (B 30), da je zamudil pomladni rok zaradi potez FF, ne dokazuje, da je FF seminar za toženca organizirala, ampak dokazuje le to, da je bil rok za izvedbo zamujen. Sodišče je mimo trditvene podlage tožnice ugotovilo, da je bil Doktorski seminar II organiziran. Toženec se je moral zelo truditi, da je dobil datum v letu 2013. To, da ni bil vabljen na seminar 6. 12. 2012, nima nobene zveze s tem, da ni bil vabljen prej, to je v šolskem letu 2011/2012. Toženčeva prošnja za naknadni vpis je bila zavrnjena 18. 4. 2012, opravljanje Doktorskega seminarja II pa mu je bilo omogočeno šele 1. 9. 2013. Toženec ni vedel, da je Doktorski seminar II pogoj za vpis v 3. letnik. Vedel je, da ga mora opraviti, ni pa vedel, da bo izgubil status, če ga ne bo naredil do septembra 2012. Mislil je, da ga bodo o datumu obvestili. Nepravilna je zato ugotovitev sodišča, da za toženčevo napredovanje ni odgovorna tožnica.

Stališče sodišča, da bi, tudi če bi bile njegove navedbe resnične, lahko sprožil upravni spor, je zmotno. Dokončne odločitve zoper katero bi se lahko pritožil, ni imel. Tudi o izgubi statusa ni bilo odločeno z odločbo.

Toženec je prosil za naknadni vpis v tretji letnik, ki pa je bil zavrnjen šele 18. 4. 2013, ko je tožnica že odstopila od pogodbe. Ob odstopu 11. 12. 2012 zato še ni vedela, ali bo toženec redno napredoval. Naknadni vpis predstavlja redni vpis v naslednji letnik. Tožba je bila preuranjeno vložena, saj takrat rok za izpolnitev pogojev iz 4. člena Pogodbe o sofinanciranju še ni potekel. V 5. členu je bil namreč določen rok 30. 9. 2014. Ta datum sodišče napačno povzame, saj je v sodbi zapisan datum 30. 4. 2014. Gre za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da ni nesporno, da je tožnica 11. 12. 2012 odstopila od pogodbe. Ves čas je oporekal upravičenosti in zakonitosti odstopa. Sodišče je spregledalo, da bi toženec vse do odločitve o prošnji za naknadni vpis lahko pridobil status študenta in se redno vpisal v višji letnik. Na dan odstopa in na dan vložitve tožbe tako še ni bilo gotovo, da pogodba ne bo izpolnjena. Tožencu bi lahko bil odobren naknaden vpis, s strani komisije za doktorski študij pa je že prejel odobritev primernosti doktorske teme (10. 1. 2013) in ocena je bila pozitivna. Šele senat tožnice ni dal soglasja k temi doktorske dizertacije, kar pa je bilo glede na vloženo tožbo in odnos do toženca, pričakovano. V nadaljevanju opozarja na pogodbene določbe (4., 5. in 19. člen) in določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to je na 104. in 108. člen in meni, da bi mu tožnica na tej podlagi za izpolnitev morala dati dodaten rok, česar pa ni storila. Iz vseh navedenih razlogov je neupravičena tudi zahteva za plačilo zamudnih obresti.

Ne strinja se z razlogi v 24. točki sodbe. Sprememba Statuta, ki je bila objavljena v UL RS 50/2012, je 15. 10. 2012 že veljala. Študijsko leto namreč traja od 1. oktobra do 30. septembra (37. člen ZVis). To pomeni, da status študenta preneha šele eno leto po zaključku zadnjega semestra študijskega programa. Poleg tega je toženec zaprosil za naknaden vpis. Ta sicer zakonsko ni natančneje urejen, a ga fakultete omogočajo. Le-te zato, če želijo, lahko vedno odločijo, da se študent, tudi če zamudi s posamezno obveznostjo, lahko še naprej redno šola.

V zvezi z odločitvijo o zahtevku po nasprotni tožbi se sklicuje na že navedene razloge. Ti kažejo, da je tožnica ravnala protipravno. Od pogodbe je odstopila predčasno in brez primernega dodatnega roka, poleg tega pa je tožencu onemogočila izpolnitev obveznosti. Sodišče bi zato moralo obravnavati vse ostale predpostavke odškodninske odgovornosti. Ker tega ni storilo, je sodba pomanjkljiva.

Že med postopkom je bila vprašljiva razsodnost toženca. Sprva ni bilo dokazil, da je z njim karkoli narobe in je bilo nemogoče trditi, da je njegovo stanje kakorkoli vplivalo na veljavnost pogodbe. Med pravdo pa mu je bila delno odvzeta poslovna sposobnost in postavljen skrbnik. Toženec je bil v tem času udeležen tudi v drugih postopkih in tam pregledan s strani izvedencev. Tako je bilo v izvršilnem postopku In 000/2011 Okrajnega sodišča v Ljubljani izdelano mnenje psihiatra dr. A. A., iz katerega izhaja, da toženec že od leta 2011 psihotično doživlja dogodke in je bil torej že pred podpisom Pogodbe o sofinanciranju v psihično spremenjenem stanju. Tožnica je tako pogodbo podpisala s poslovno nesposobno osebo in je zato nična. Na ničnost pa bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker je pogodba nična, je treba vrniti, kar je bilo dano oziroma prejeto, a ob upoštevanju obogatitvenega načela. Ker je toženec ves denar porabil za študij in preživljanje, ga nima več. Mogoče je tudi, da je neizpolnjevanje pogodbe povzročila toženčeva bolezen in je izpolnitev postala nemogoča (329. člen OZ). Pravna podlaga sodbe je zato napačna.

Nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Pooblaščenka tožnice ni upravičena do dveh nagrad za postopek in sicer po tožbi in po nasprotni tožbi, ampak do ene, z upoštevanjem vrednosti spora po obeh tožbah.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. V zvezi z 70. členom ZVis opozarja, da je bistveno, kdaj študentu med študijem preneha status. Izguba statusa je dejstvo, na katerega je sodišče vezano, saj toženec v zvezi s tem ni sprožil nobenega postopka. Bil je povsem pasiven, saj ne trdi niti tega, da je oddal vlogo za vpis v 3. letnik. Toženec zavaja tudi glede razlogov, zaradi katerih v študijskem letu 2011/2012 ni opravil Doktorskega seminarja II, saj je priznal, da je spregledal, da ta velja kot pogoj za vpis. V predloženi dokumentaciji ni sledu o konfliktih in očitkih glede organizacije seminarja. Vse to si je izmislil za potrebe te pravde. Ne drži, da bi v Doktorskem seminarju II predstavil doktorsko disertacijo, saj je v marcu 2013 šele zbiral gradivo in imel nato težave pri potrditvi dispozicije. Navedbe o zavrnitvi naknadnega vpisa in o roku za izpolnitev pogodbe so brezpredmetne, saj nič od tega ni predstavljalo podlage za odstop. Naknadni vpis je dejansko izredni vpis, s katerim ni mogoče odpraviti kršitve pogodbe. Opozarja, da toženec tudi sicer ni vložil vloge za naknadni vpis. Med pravdo je iztekel tudi rok iz 5. člena, ki je bistvena sestavina pogodbe in bi bila pogodba zato v vsakem primeru razvezana po zakonu. Toženec zlonamerno podtika tožnici, da naj bi imela poseben interes za zavrnitev dispozicije. Ker je senat zavrnilno odločbo izdal šele 17. 12. 2014, položaj toženca ne bi bil nič drugačen, če bi senat izdal pozitivno odločbo. Dodatnega roka mu ni bila dolžna dati, saj rokov za vpis ni mogoče podaljševati. Navedbe o domnevni nerazsodnosti toženca od 2011 dalje so nedopustna pritožbena novota. Toženec si tudi napačno razlaga posledice ničnosti, saj za kondikcijski zahtevek velja vrnitveno načelo. Očitno je tudi, da ima premoženje, ki ga je lahko prihranil ravno zaradi porabe prejetega denarja. Tudi stroškovna odločitev je pravilna.

5. Pritožba ni utemeljena.

_Glede procesnih kršitev_

6. S trditvijo o napačnem povzemanju strankinih navedb ni mogoče utemeljiti kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Vloge strank ne sodijo med take listine.

7. Te trditve pa ne nudijo podlage niti za očitek o kršitvi 8. člena ZPP in kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri 8. členu ZPP gre za metodološki napotek sodišču, kako ocenjevati izvedene dokaze, pri kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa za kršitev, s katero je poseženo v pravico stranke do sodelovanja v postopku. Pomanjkljiv ali napačen povzetek strankinih navedb ne predstavlja dokazne ocene, sam po sebi pa tak povzetek ne posega niti v pravice, ki jih varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 21 res zapisalo, da je morala biti Pogodba o sofinanciranju na podlagi 5. člena izpolnjena do 30. 4. 2014 (namesto pravilno 30. 9.2014), a gre pri tem za očitno pisno napako, ne pa za kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da gre za napako izhaja iz razlogov v nadaljevanju, saj sodišče prve stopnje takoj v naslednjem stavku, ko se sklicuje na javni razpis, ki vsebuje enak rok, navede pravilen datum. Storjeno napako lahko sodišče prve stopnje popravi na podlagi 328. člena ZPP.

9. O ostalih očitkih, ki se nanašajo na vodenje postopka, a se navezujejo na konkretne dejanske ugotovitve, se bo pritožbeno sodišče izjavilo v nadaljevanju.

**_Glede dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava_**

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta pravdni stranki 10. 4. 2012 sklenili Pogodbo o sofinanciranju toženčevega doktorskega študija. Na dan podpisa je bil toženec vpisan v 2. letnik, 3. stopnja. S pogodbo je bilo dogovorjeno, da mora toženec v času študija redno napredovati v višji letnik, pri čemer je izjemo predstavljalo podaljšanje statusa študenta iz razlogov, ki jih je določal takrat veljavni 70. člen ZVis, vendar največ enkrat za eno leto. Tožnica je po pogodbi redni vpis preverjala najkasneje 15. oktobra. Za uspešno realizacijo pogodbe1 sta pogodbeni stranki določili rok 30. 9. 2014 in ta rok opredelili kot bistveno sestavino pogodbe. Ob prvem preverjanju je tožnica ugotovila, da se toženec ni vpisal v 3. letnik študija, prav tako pa ni imel podaljšanega statusa študenta. V zvezi s tem toženec ni sprožil upravnega spora. Toženec do izteka roka za vpis v 3. letnik ni imel potrjene teme doktorske disertacije.2 Tožnica je z dopisom z dne 11. 12. 2012 toženca obvestila, da zaradi kršitve odstopa od pogodbe in zahteva vračilo že izplačanih sredstev. Dopis je toženec prejel 17. 12. 2012. Razlog, da se toženec ni mogel vpisati v 3. letnik, je bil neopravljen Doktorski seminar II. Toženčeva prošnja za naknadni vpis je bila zavrnjena 18. 4. 2013, Doktorski seminar II pa je toženec opravil 11. 9. 2013. Tožnica je 3. 4. 2013 vložila tožbo in zahtevala vračilo tožencu plačanih sredstev. V zvezi z očitki toženca glede organizacije Doktorskega seminarja II in obveščanja, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka ta seminar v pomladnem roku študijskega leta 2011/2012 organizirala. Z vprašanjem, ali je bil toženec o tem obveščen na dogovorjen način (to je po pošti), se zaradi izostanka trditev v tej smeri ni ukvarjalo.

11. Povzete ugotovitve toženec izpodbija le v pogledu organizacije Doktorskega seminarja II in obveščanja o njegovi izvedbi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ta dejstva niso odločilna. Očitek v smeri zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato že iz tega razloga ni utemeljen (340. člen ZPP). Glede na razloge, zaradi katerih je tožnica odstopila od pogodbe, je v tej zadevi pravno relevantno le to, ali je toženec redno napredoval v višji letnik oziroma ali je na dan, ko je tožnica preverjala vpis, imel (podaljšan) status študenta. Morebitne nepravilnosti, ki jih toženec očita FF oziroma njenim delavcem (predvsem mentorju) in naj bi pripeljale do tega, da toženec do roka, določenega za vpis v višji letnik, ni izpolnil vseh pogojev, bi namreč moral uveljavljati v ustreznem postopku na FF, kasneje pa, če bi bilo to potrebno, tudi v upravnem sporu, ki ga je v času, ko naj bi se toženec redno vpisal v 3. letnik (enako kot danes), izrecno dopuščal 71. člen ZVis3. Dejstvo, da je toženec status študenta izgubil, ne da bi bila o tem izdana odločba, na to ne vpliva. Izdajo odločbe bi namreč toženec lahko dosegel tako, da bi kljub neopravljenemu Doktorskemu seminarju II oddal vlogo za vpis, po morebitni zavrnitvi pa izkoristil vsa pravna sredstva. Toženec pa je v času, ko bi morebitne nepravilnosti še lahko uveljavil, ostal pasiven4. Tega, da je FF odgovorna, da ni redno napredoval v višji letnik, zato v tem postopku ne more uveljavljati.

12. Ne glede na to pa se pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora (in zaradi pritožbenih očitkov v zvezi z nasprotno tožbo) do očitkov povezanih z organizacijo Doktorskega seminarja II in obveščanjem o njem, v nadaljevanju vseeno opredeljuje.

13. Najprej pritrjuje sodišču prve stopnje, da si toženčeve navedbe glede organizacije tega seminarja in obveščanja o njem, res nasprotujejo. Trditev, da FF v študijskem letu 2011/12 ni organizirala Doktorskega seminarja II, logično izključuje očitek, da ga o njem ni obvestila in obratno. Povedano drugače: FF je lahko opustila bodisi njegovo organizacijo bodisi je opustila obveščanje o sicer organiziranem seminarju. Očitki, da je sodišče navedbe toženca vzelo iz konteksta in jih napačno povzemalo, so zato brez podlage.

14. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je FF v študijskem letu 2011/12 Doktorski seminar II organizirala, saj ima taka ugotovitev podlago v toženčevih dopisih dekanu, v katerih FF očita, da na ta seminar (za razliko od drugih študentov) ni bil vabljen (glej dopis z dne 16. 5. 2013, prilogo B31; dopis z dne 13. 6. 2013, priloga B30). Zavrača tudi očitek, da je sodišče prve stopnje s tem odločalo mimo trditvene podlage. Ker je toženec trdil, da Doktorski seminar II ni bil organiziran5, je sodišče lahko ugotovilo tudi nasprotno. Tudi ni pomembno, ali je to dejstvo ugotovilo na podlagi dokazov, ki jih je predlagala tožnica ali na podlagi dokazov, ki jih je predlagal toženec (glej 8. člen ZPP). Drži pa, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da o tem, da na Doktorski seminar II v študijskem letu 2011/12 FF toženca ni vabila oziroma ga o njem obvestila, ni ponudil trditev. Take trditve je namreč dal že v odgovoru na tožbo6, pa tudi kasneje7. Tako iz navedb tožnice (da študente vabi preko oglasne deske) kot iz listin, ki sta jih pravdni stranki vložili v spis in jih je sodišče prve stopnje vpogledalo (prilogi B30 in B31), izhaja, da FF toženca o sicer v študijskem letu 2011/12 organiziranem Doktorskem seminarju II ni posebej (pisno) obveščala. Vendar pa to, kljub drugačnemu dogovoru, ne more predstavljati podlage za sklep, da je za to, da toženec ni napredoval v višji letnik, odgovorna FF oziroma tožnica. Da je moral Doktorski seminar II opraviti v 2. letniku, je toženec vedel, saj je bil s tem seznanjen v dopisu FF z dne 13. 10. 2011 (priloga B438). Ker je za (pravočasno) izpolnjevanje (v naprej znanih) študijskih obveznosti v prvi vrsti odgovoren študent, bi moral toženec, ko ni dobil pisnega obvestila o tem, kdaj bo seminar izveden, ob ustrezni skrbnosti, informacije o njegovi izvedbi (in vsebini) pridobiti sam. To tudi ne bi predstavljalo posebne težave, saj bi bil potreben le telefonski klic (v referat, mentorju oziroma izvajalcu seminarja) ali na isti naslov poslana elektronska pošta. To še toliko bolj velja, v kolikor drži pritožbena trditev, da se seminarji izvajajo v dogovoru med mentorjem in študentom in tudi individualno9. 15. Ob upoštevanju zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev, je odločitev sodišča prve stopnje, čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot so navedeni v izpodbijani sodbi, tudi materialnopravno pravilna. Toženec se, kljub drugačni pogodbeni zavezi (prvi odstavek 4. člena Pogodbe o sofinanciranju) ni redno vpisal v 3. letnik doktorskega študija, prav tako ni trdil in dokazoval, da mu je bil status študenta podaljšan zaradi upravičenih razlogov, ki jih je opredeljeval takrat veljavni 70. člen ZVis. S tem je kršil pogodbo, tožnica pa je imela na podlagi njenega 19. člena10 pravico od nje odstopiti in zahtevati vračilo že izplačanih sredstev. To je storila 11. 12. 2012, obvestilo o tem pa je toženec prejel 17. 12. 2012. 16. Pritožbeno sodišče zavrača očitek toženca, da je bil odstop od pogodbe preuranjen, ker rok, ki je bil določen za uspešno realizacijo pogodbe, v času odstopa še ni potekel. Toženec spregleda, da tožnica svojega odstopa od pogodbe ni utemeljevala s trditvijo o neizpolnitvi obveznosti, ki je opredeljena v četrtem odstavku 4. člena Pogodbe o sofinanciranju, ampak s trditvijo o kršitvi obveznosti po prvem odstavku istega člena. Redno napredovanje v višji letnik (z izjemo podaljšanja statusa zaradi upravičenih razlogov11) pomeni dodatno obveznost, za katere kršitev sta pogodbeni stranki v 19. členu predvideli možnost tožničinega odstopa od pogodbe.

17. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja tudi pri tem, da bi mu tožnica za izpolnitev te obveznosti (torej za redno napredovanje v višji letnik) morala dati dodaten rok. Ne le, da tega pogodba ne predvideva12, takega sklepa ni mogoče narediti niti na podlagi določil OZ, na katera se toženec sklicuje. Tudi redno napredovanje v višji letnik je namreč, čeprav tega pogodbeni stranki nista zapisali v pogodbo, fiksna obveznost. To izhaja iz preprostega dejstva, da te obveznosti v dodatnem roku, zaradi pravne ureditve tega področja, ki je veljala v času, ko bi morala biti obveznost izpolnjena, sploh ni bilo mogoče izpolniti. Vpis v podiplomske študijske programe se je na podlagi popolno izpolnjenega vpisnega lista lahko opravil le do roka, določenega z razpisom, najpozneje pa do 30. septembra, iz upravičenih razlogov, o katerih je odločil pristojni organ visokošolskega zavoda, pa najpozneje do 30. oktobra (glej 47. člen Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu, v nadaljevanju Pravilnik). Povedano drugače: tudi če bi tožnica pred odstopom tožencu dala dodaten rok (na primer 60 dni) in bi toženec morda manjkajoče obveznosti za vpis uspel opraviti, svoje obveznosti (rednega napredovanja v višji letnik) pred novim vpisnim obdobjem ne bi mogel izpolniti. Ne bi je mogel izpolniti niti z vložitvijo prošnje za naknadni vpis, saj je tudi ta, kot izhaja iz zgoraj povzetega 47. člena Pravilnika, časovno omejen - mogoč je le do 30. oktobra. Ta rok pa je v času odstopa (11. 12. 2012) že iztekel. Da to drži, nenazadnje kaže dejstvo, da je Komisija za doktorski študij pri FF toženčevo prošnjo, vloženo 6. 3. 2013 (priloga B47), zavrnila ravno iz tega razloga (glej obvestilo z dne 23. 4. 2013, priloga B33)13. 18. Na presojo pravilnosti odločitve nadalje ne more vplivati sklicevanje toženca na 108. člen OZ. Uporaba te določbe že zaradi drugačne pogodbene ureditve posledic kršitve obveznosti po prvem odstavku 4. člena Pogodbe o sofinanciranju ne pride v poštev.14 Ne glede na to pa tudi njena uporaba ne bi dala drugačnega rezultata. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica, ko je odstopila od pogodbe, glede na okoliščine konkretnega primera, utemeljeno štela, da toženec tudi obveznosti po četrtem odstavku 4. člena Pogodbe o sofinanciranju ne bo (pravočasno) izpolnil. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, bi se toženec v tretji letnik doktorskega študija, pod predpostavko, da bi opravil vse manjkajoče obveznosti, lahko vpisal najprej v septembru 201315, nato pa bi moral v le enem letu ne le opraviti vse s programom predpisane študijske obveznosti, ampak tudi doktorirati. To pa je, tudi ob upoštevanju dejstva, da toženec v času odstopa od pogodbe, kljub večkratnim dopolnitvam, še ni imel niti soglasja Komisije FF o primernosti teme doktorske disertacije, očitno prekratko obdobje.

19. Glede na to, da tožnica v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da toženec do izteka roka, ki je bil določen v Pogodbi o sofinanciranju (to je do 30. 9. 2014) res ni izpolnil obveznosti po četrtem odstavku 4. člena, pritožbeno sodišče še dodaja, da utemeljenosti zahtevka s tem dejstvom ni mogoče utemeljevati. Tožnica je namreč toženca z odstopom od pogodbe sama postavila v negotov položaj glede njegovih nadaljnjih obveznosti. Ker je vztrajala pri odstopu, od toženca ne more sočasno zahtevati nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti oziroma od njega pričakovati, da bo le zaradi tega sodnega spora, svojo obveznost doktorirati v roku, vendarle pravočasno izpolnil in si zavaroval položaj pogodbi zveste stranke.

20. Pritožbene navedbe o napačnem citiranju 70. Člena ZVis v 13. točki izpodbijane sodbe nimajo za presojo pravilnosti odločitve nobenega pomena. Tisti del, ki je glede na sklenjeno Pogodbo o sofinanciranju relevanten, se vsebinsko ni spremenil. Gre za del, v katerem je določeno, da status študenta preneha, če se študent med študijem ne vpiše v naslednji letnik ali semester in del, ki omogoča podaljšanje tega statusa iz upravičenih razlogov.16

21. Stališče sodišča prve stopnje, da se je zgoraj povzeti del 70. člena ZVis uporabljal tudi za podiplomske študente tretje stopnje, je pravilno. Sedma alineja (na dan 30. 9. 2012 veljavnega) 70. člena ZVis, ki določa, da status študenta preneha, če študent ne dokonča podiplomskega študija v ustreznem, s statutom predpisanem roku, na to ne vpliva. Tožencu je zato status, saj v letu 2012 ni napredoval v višji letnik (prav tako pa mu ta status ni bil podaljšan) z iztekom študijskega leta 2011/12 (to je 30. 9. 2012, glej 37. člen Zvis), prenehal. Na ugotovitev, da je tožencu status študenta takrat prenehal, sprememba 239. člena Statuta Univerze v Ljubljani, ki jo v pritožbi izpostavlja pritožnik, in se je začela uporabljati šele s študijskim letom 2012/2013 (to je s 1. 10. 2012, glej 37. člen Zvis), zato ne vpliva.17

22. Tožnica je glede na obrazloženo utemeljeno in pravilno odstopila od sklenjene Pogodbe o sofinanciranju, posledično pa utemeljeno zahteva tudi vračilo zneska, ki ga je tožencu plačala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2013. Takrat je namreč ob upoštevanju 19. člena Pogodbe o sofinanciranju (ki za vračilo določa rok 30 dni od prejetja zahteve) in ugotovitve, da je toženec zahtevo prejel 17. 12. 2012, nastopila zamuda.

23. Na odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe v katerih toženec navaja, da je že od leta 2011 psihotično doživljal dogodke in je bil ob podpisu Pogodbe o sofinanciranju zato poslovno nesposoben. Gre namreč za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Enako velja za trditve, da pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval zaradi bolezni, saj jih je napak dojemal in je izpolnitev zaradi psihičnega stanja postala nemogoča. Na to utemeljeno opozarja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo. Dejstva, ki jih navaja v pritožbi, bi lahko, če bi bil ustrezno skrben, navajal že pred sodiščem prve stopnje in to najkasneje po tem, ko mu je bila delno odvzeta poslovna sposobnost in postavljen skrbnik. Gre namreč za okoliščine iz njegove osebne sfere. Tudi izvedeniško mnenje o svoji poslovni (ne)sposobnosti v času podpisovanja sporne pogodbe bi lahko pridobil kadarkoli. Zato okoliščina, da je bilo v drugem sodnem postopku izdelano mnenje (ki ga pritožbi ne priloži) in s katerim naj bi se pooblaščenka toženca seznanila po prejemu sodbe, ni pomembna.

24. Ker so v pritožbi navedena dejstva in predlagan dokaz z vpogledom v spis In 000/2011 po povedanem neupoštevni, je posledično neutemeljen tudi očitek o napačni pravni podlagi za odločitev, izjavljanje o tem, ali ima zahtevek za vračilo tega, kar je bilo dano na podlagi nične pogodbe, obogatitveno ali vrnitveno naravo, pa nepotrebno.

_**Glede odločitve po nasprotni tožbi**_

25. Toženec v pritožbi presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala protipravno, izpodbija s trditvami, da je tožnica od sklenjene Pogodbe o sofinanciranju odstopila predčasno in brez postavitve dodatnega roka, poleg tega pa tožencu onemogočila izpolnitev obveznosti. Ker je na te trditve pritožbeno sodišče že odgovorilo, tega ne ponavlja.

26. V zvezi s škodo, ki naj bi tožniku nastala zato, ker naj bi mu bilo onemogočeno opravljanje študijskih obveznosti, pa dodaja le še to, da je v tem delu (in sicer za presojo vzročne zveze) pomembna tudi ugotovljena popolna pasivnost toženca pred in v času, ko se zaradi neizpolnitve študijskih obveznosti ni mogel vpisati v višji letnik, predvsem pa opustitev vložitve kakršnegakoli pravnega sredstva (glej razloge v točki 11). Toženec, ki bi lahko s svojim ravnanjem, to je z vložitvijo pravega sredstva, škodne posledice preprečil, je z opustitvijo preusmeril tek vzročne zveze. Škode, za katero trdi, da mu je nastala, zato ni mogoče pripisati ravnanju FF oziroma njenih delavcev, ampak njegovim opustitvam.

27. Ker morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, že izostanek ene zadostuje za njegovo zavrnitev. Odločitev sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu pravilna.

_**Glede stroškov postopka**_

28. Sodišče prve stopnje je na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)18 tožnici pravilno priznalo dve nagradi za postopek - eno za postopek s tožbo in eno za postopek z nasprotno tožbo. Pri nasprotni tožbi gre namreč za samostojno tožbo, nagrada za postopek po tej tožbi pa je (enako kot za postopek s tožbo) nastala že s prejemom pooblastila (glej prvo točko opombe 3 v tarifnem delu ZOdvT).19 Dejstvo, da sta bila postopka kasneje združena, na to ne vpliva.

_**Sklepno**_

29. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

30. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP), je pa dolžan tožnici povrniti stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo. Ti stroški, ob upoštevanju skupne vrednosti predmeta spora (19.800,09 EUR)20 in ZOdvT, znašajo 842,30 EUR21 in jih je toženec dolžan tožnici plačati v roku 15-tih dni od prejema te odločbe. V kolikor bo s plačilom zamudil, bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila.

1 Kazalec za uspešno realizacijo pogodbe je: 1. v času trajanja doktorskega študija, v skladu z akreditiranim študijskim programom, v okviru raziskovalnega dela vezanega na doktorski študij, dosežen znanstveni članek, ki bo sprejet v objavo oziroma objavljen, ali patent, sprejet v postopek na nacionalni ravni, ali uspešno opravljen zagovor doktorske naloge in s tem pridobljen naslov doktor znanosti; ali 2. najkasneje v 12 mesecih podaljšanega roka brez sofinanciranja dosežen uspešno opravljen zagovor doktorske naloge in s tem pridobljen naslov doktor znanosti (glej četrtega odstavek 4. člena Pogodbe o sofinanciranju) . 2 Toženčeva dispozicija doktorske disertacije je bila po večkratnih dopolnitvah s strani komisije FF potrjena šele 13. 2. 2013, nikoli pa je ni potrdil senat tožnice, saj je ta 17. 12. 2014 odločil, da k temi ne daje soglasja. 3 71. člen ZVis: Zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem se lahko sproži upravni spor. 4 Iz listinskih dokazil, ki sta jih pravdni stranki predložili v spis (glej priloge A9 in A11 ter priloge – naštete kronološko - B47, B33 B31, B32 in B30), izhaja, da je v pogledu svojega (izgubljenega) statusa postal aktivnejši šele po tem, ko je prejel tožničino obvestilo o odstopu od pogodbe. Tudi prošnjo za naknadni vpis je oddal prepozno, to je šele 6. 3. 2013 (glej prilogo B47), čeprav bi to moral storiti najpozneje do 30. 10. 2012 (glej 47. člen Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbi vpisa v visokem šolstvu, veljavnega od 30. 1. 2010 do 22. 1. 2016). 5 Tej trditvi pa je tožnica nasprotovala s trditvijo, da je toženec to študijsko obveznost spregledal. 6 Glej navedbe na strani 4, list. št. 21. 7 Glej na primer pripravljalno vlogo toženca z dne 23. 2. 2015 (list. št. 69), stran 3. 8 V tem dopisu mu je FF sporočila, da mu (na podlagi vložene prošnje) Doktorskega seminarja II ni priznala in da ga mora opraviti v drugem letniku. 9 Sodišče prve stopnje se z vsebino in obliko izvedbe ni ukvarjalo. 10 Prvi odstavek 19. člena se glasi:“Če upravičenec krši določila te pogodbe, univerza odstopi od pogodbe o sofinanciranju in od udeleženca zahteva vračilo že izplačanih sredstev po pogodbi in sicer na transakcijski račun univerze, najkasneje v roku 30 dni od prejema zahteve za vračilo, če ni s to pogodbo drugače določeno. Če udeleženec v postavljenem roku ne vrne zahtevanih sredstev, bo univerza sprožila postopek prisilne izterjave izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.“ 11 Na to izjemo se toženec kot že rečeno ni skliceval. 12 V sodni praksi je v zvezi z uporabo določb 103. do 110. člena OZ uveljavljeno stališče, da se uporabljajo le, kadar se pogodbeni stranki o posledicah neizpolnitve ne dogovorita sami. To možnost jima namreč daje načelo pogodbene svobode (3. člen OZ) in dispozitivna narava določb OZ (2. člen OZ). Glej na primer odločbe VS RS II Ips 471/2001, II Ips 549/2001, VIII Ips 51/2011 in VIII Ips 252/2011. 13 Glede na to, da se je toženec v teku postopka skliceval tudi na odobren naknaden vpis v 2. letnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ta prošnja vložena pravočasno (28. 9. 2011), izpadlo obveznost je toženec opravil v oktobru in se nato do izteka roka za naknadni vpis, vpisal v 2. letnik (glej prilogo B41). 14 Glej op.12. 15 Kot izhaja iz potrdila o vpisu, se je to tudi res zgodilo - toženec se je v 3. letnik doktorskega študija vpisal v študijskem letu 2013/14. 16 Spremenilo se je le to, da je v določbi veljavni na dan 30. 9. 2012 relevanten del zapisan v četrti alineji prvega odstavka in v drugem odstavku, v danes veljavni verziji tega člena pa gre za sedmo alinejo prvega odstavka in tretji odstavek. 17 Pritožbeno sodišče pa zgolj v pojasnilo dodaja, da ta sprememba na toženčev status tudi sicer ne bi v ničemer vplivala. Prvi odstavek spremenjenega 239. člena Statuta je namreč določil, da status študentu preneha v skladu z zakonom, torej skladno s 70. členom ZVis (in ta se v delu, ki je za toženca relevanten, ni spremenil), v drugem odstavku pa je Statut (skladno s 70. členom ZVis) določil le rok, v katerem mora zaradi ohranitve statusa študenta, podiplomski študent končati študij. Pri spremembi je šlo torej le za to, da od 1. 10. 2012 dalje razloge za prenehanje statusa študenta določa le še zakon, Statut pa določene stvari konkretizira. 18 Ta zakon se v tem postopku uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (UL RS 2/2015). 19 Glej tudi odločbo VSL II Cp 2185/2015. 20 Skupno vrednost pritožbeno sodišče upošteva zaradi dejstva, da sta bila postopek s tožbo in postopek z nasprotno tožbo združena. 21 Nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 znaša 670,40 EUR (419 x 1,6); pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 20 EUR, DDV pa 151,90 EUR.