Jedro

Osebi, ki je bila za bolezen, prebolelo v času vojne, zdravljena na vse takrat možne načine, in v postopku ni dokazala, da ji je bilo zaradi konkretnega vojnega dogodka zdravljenje onemogočeno, se kronični obstruktivni bronhitis kot posledica prebolele pljučnice med vojno, ne more upoštevati kot podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne (2. člen ZCI).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne, ker tožnik v postopku ni dokazal, da je okvaro organizma utrpel v pravnorelevantnih okoliščinah za priznanje statusa civilnega invalida vojne in tudi iz izvida in mnenja zdravniške komisije prve stopnje z dne 18.10.1994 je razvidno, da se kronični obstruktivni bronhitis ne more upoštevati kot podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Tožena stranka navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je tožnik še kot otrok jeseni leta 1944 padel v potok in nato zbolel za pljučnico. Navedb, da mu je bilo zaradi vojnih dogodkov onemogočeno zdravljenje, pa ni podprl z nobenim dokazom oziroma njegova mati zaslišana v postopku kot priča celo navaja, da je bil zdravljen na vse takrat možne načine ter da ga je obiskoval zdravnik. Iz predloženih dokazov tudi ni mogoče ugotoviti, da bi okupatorske oblasti zadrževale starše tožnika, da ga odpeljejo na zdravljenje izven kraja bivanja, niti ni naveden noben drug konkreten vojni dogodek, ki bi zdravljenje onemogočil. Zato je odločitev prvostopnega organa, da tožniku ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne, pravilna.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Trdi, da je bolezen in na njej temelječa invalidnost posledica vojnega stanja, in sicer z bližajočo se vojno pogojena preselitev družine in z opustitvijo nujno potrebne zdravniške pomoči in oskrbe, zlasti hospitalizacije. Primernega zdravljenja je bil deležen šele po končani vojni, kar pa je bilo prepozno. Ostala mu je astma oziroma kronični obstruktivni bronhitis, ki mu povzroča invalidnost. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V stvari je sporno vprašanje, ali je tožnikovo astmo oziroma kronični obstruktivni bronhitis kot posledico prebolele pljučnice v času vojne, jeseni 1944, šteti kot podlago za priznanje statusa civilnega invalida vojne. Zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92) v 2. členu določa, da je civilna žrtev vojne nevojaška oseba, ki je zaradi vojnih dogodkov dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe ali bolezni oziroma poslabšanja bolezni. Iz navedenega sledi, da je pogoj za uveljavitev statusa in pravice civilnega invalida vojne vezan na dejstvo, da je okvara organizma posledica poškodbe ali bolezni, zadobljene zaradi vojnih dogodkov. Kot ugotavlja že tožena stranka, podatki spisov pa to tudi potrjujejo, tožnik v postopku ni predložil nikakršnega dokaza, ki bi kazal na to, da je bilo njegovo zdravljenje pljučnice med vojno onemogočeno zaradi konkretnega vojnega dogodka, kar je v tem primeru pravno pomembna okoliščina za uveljavitev statusa civilnega invalida vojne. Da je bolezen posledica opustitve nujno potrebne zdravniške pomoči in oskrbe, zlasti hospitalizacije, kot trdi tožnik, podatki spisov ne potrjujejo, saj kot navaja tožena stranka, je tožnikova mati zaslišana v postopku navedla, da je bil tožnik tedaj zdravljen na vse takrat možne načine ter da ga je obiskoval zdravnik. Kot vojni dogodek, ki bi lahko vplival na zdravljenje, bi se lahko štelo le tak dogodek, ki bi neposredno onemogočil zdravljenje (preprečitev prevoza oziroma zdravljenja v bolnici s strani okupatorja ali podoben vojni dogodek), česar pa tožnik ne trdi. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki niti ni sporno, je po presoji sodišča upravni organ pravilno uporabil materialni predpis, na katerega je oprl svojo odločitev.

Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).