Jedro

1. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tedaj, če sodišče kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. To, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se jo zasliši kot stranko, še ne pomeni, da ji kot stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

2. Bistvenega pomena je, ali objekt, tam kjer stoji, na zemljišče tožeče stranke deluje negativno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsako nedovoljeno poseganje v nepremičnino parc. št. 1458/1 njiva in vinograd in parc. št. 1459/1 vinograd, vpisano pri vložku št. 1767 k.o. B., ki so v lasti tožeče stranke, predvsem pa je tožena stranka dolžna na lastne stroške odstraniti drenažne cevi, ki potekajo od poljskega objekta na parc. št. 1459/3, vzdolž od obstoječe poti na zemljišče parc. št. 1458/1 in 1459/1 k.o. B. in odkopani material odstraniti s parc. št. 1458/1 in 1459/1 k.o. B., ter opustiti izlivanje vsakršnih, še zlasti pa odpadnih voda na zemljišče parc. št. 1458/1 in 1459/1 k.o. B., opustiti vožnjo s tovornimi vozili in parkiranje vsakršnih vozil po obstoječi poti na vzhodni strani parc. št. 1458/1 in 1459/1 k.o. B. v lasti tožeče stranke, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče posegati v lastnino tožeče stranke. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna poravnati stroške postopka v višini 369.989,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Proti navedeni sodbi (v ugodilnem delu) se pritožuje tožena stranka. Trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je razlogov o tem, ali toženec pri uporabi svoje nepremičnine povzroča prepovedane imisije nepremičnini tožnika, s čimer otežkoča njeno uporabo, saj je tožbeni zahtevek nedvomno po svoji naravi negatorna tožba po 42. členu ZTLR. V obrazložitvi je sodišče povzelo materialno pravno podlago, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa ni napravilo logičnega sklepa, tako da bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost sodbe. Iz sodbe tako ni razviden sklep o tem, katero ravnanje toženca je v smislu 5. člena ZTLR prepovedano in v čem je otežkočena uporaba nepremičnine tožnika. Sodba tudi ne vsebuje razlogov o tem, da gre v predmetni zadevi za direktno imisijo oz. so le ti nejasni. Sodišče namreč razloge za takšen sklep utemeljuje na ugotovitvah izvedencev o tem, da naj bi toženec uporabljal drenažo za potrebe kanalizacije, da postavljen objekt ni poljski objekt in da odtok toženca povzroča škodo parceli tožnika, v ničemer pa ne pojasni razlogov zato, da je sklepalo na podlagi 2. odstavka 5. člena ZTLR, ki je omejen na direktne imisije. Pomanjkljivost sodbe, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, je podana tudi v tem, da zakonskemu dejanskemu stanu iz 5. člena ZTLR in sicer, da so prepovedane tiste imisije, ki otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali ki povzročajo znatnejšo škodo, ni podrejen konkretni dejanski stan, tako da bi bil izpeljan logičen sklep o tem, da toženec s svojim ravnanjem povzroča nastanek prepovedanih imisij. Enako velja tudi za zakonski dejanski stan po 156. členu ZOR, kateremu sodišče ni podredilo dejanskega stanja v smislu obstoja nevarnosti nastanka večje škode. Razlogi za sklep sodišča, da toženec povzroča nastanek direktnih imisij, ki so brez pravnega naslova, so nadalje v nasprotju z ugotovitvijo, da med strankama obstoji dogovor, po katerih ima toženec pravno podlago za odvajanje vode preko cevi. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je po oceni pritožnika sodišče zagrešilo tudi s tem, da je razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku temeljilo na dogovoru med pravdnima strankama, po katerem je tožnik že po dogovoru od toženca upravičen zahtevati odstranitev odtoka, kar pa je v nasprotju z ostalimi razlogi sodbe, ki pa se opirajo na dejstvo o prepovedanosti imisij. Tožbeni zahtevek je v tem delu prekoračen, saj trditvene podlage za ugoditev zahtevku za to, ker obstoji dogovor med pravdnima strankama v tožbi ni, tožbeni zahtevek je namreč stvarno pravne narave in se glasi na prepoved vznemirjanja lastninske pravice. Po oceni pritožnika sodba tudi v delu, v katerem je sodišče ugodilo zahtevku za prepoved vznemirjanja z vožnjo z motornimi vozili in parkiranje nima razlogov je ni mogoče preizkusiti. Med absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka je sodišče zagrešilo tudi kršitev po 8. točki 2. dostavka 339. člena, saj tožencu ni zagotovilo možnosti aktivnega sodelovanja v postopku, kar mu omogoča načelo kontradiktornosti. Toženec je predlagal, da se ga v dokaznem postopku zasliši kot stranko, sodišče pa je ta dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo. Sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti predlagane dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so za odločitev o spore pravno relevantna, tudi izvesti, zavrnitve dokaznih predlogov pa v sodbi ni obrazložilo. Tožencu gre v postopku pravica do izvedbe predlaganega dokaza, ki izhaja iz njegove pravice do kontradiktornega postopka, predvsem pa pravica, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, tudi na ta način, da se v dokaznem postopku zasliši kot stranka. V posledici kršitve načela kontradiktornosti je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je v izpodbijani sodbi po oceni pritožnika napačno uporabilo materialno pravo. Določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih za predmetni spor niso relevantne. Definicija onesnaževanja kmetijskih zemljišč namreč ne more vplivati na presojo o tem, ali toženec s prepovedanim ravnanjem povzroča imisije nepremičnini tožnika, nikakor pa ne drži, da je standard direktne imisije pojmovno vezan na posebno varstvo, ki gre kmetijskim zemljiščem. Tudi določb ZOR v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti, saj je zahtevek tožnika stvarnopravne narave, 156. člen ZOR pa je v razmerju do stvarnopravnega varstva pred imisijami, ki je omejeno na aktivno legitimacijo lastnikov nepremičnin, lex generalis. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava je sodba nepravilna tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da ima toženec za odvodnjavanje preko spornih cevi pravno podlago. Pravdni stranki sta namreč dne 31.8.1984 sklenili dogovor, s katerim je bila ustanovljena stvarna služnost v korist gospodujočega zemljišča, ki je v lasti toženca in v breme vsakokratnega pravnega naslednika služečega zemljišča tožnika. S tem dogovorom sta se pravdni stranki dogovorili, da tožnik za potrebe gospodujočega zemljišče dopusti, da preko njegovega zemljišča potekajo cevi za odvodnjavanje. Za odvodnjavanje podtalnih vod (po dogovoru med pravdnima strankama "odtok vode v zemlji") ima toženec tožnikovo dovoljenje, tako da glede na obstoječo pravno podlago tožniku z izvrševanjem služnosti, kot je dogovorjena, ne more povzročati imisij, ki bi bile prepovedane. Za odvodnjavanje meteornih vod toženec spornih cevi ne uporablja, kar je bilo ugotovljeno pri zaslišanju izvedenca gradbene stroke, ki je ugotovil, da do koncentriranih vdorov vode ne prihaja in deževnica ni nobenega škodljivega vpliva na okolico. Na objektu v lasti toženca namreč ni zgrajen sistem zbiranja deževnice, ki bi ga toženec lahko priključil na drenažo. Tožnik tekom pravde ni zatrjeval niti dokazoval, da je tako dogovorjena služnost za uporabo gospodujočega zemljišča nekoristna, niti da so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Podlaga za zahtevek za odstranitev cevi, ki je po svoji naravi zahtevek za prenehanje služnosti po 58. členu ZTLR tako tožnik nima. Tudi za opustitev vožnje s tovornimi vozili sta pravdni stranki z istim dogovorom ustanovili stvarno služnost prostega dostopa po poti na vzhodni strani tožnikove parcele, čeprav je bil tak dogovor med njima dogovorjen že v kupoprodajni pogodbi z dne 21.6.1978. Ker je bil med njima dogovorjen prost dostop na toženčevo parcelo po tožnikovi parceli, ni mogoče izključiti dostopa s tovornimi vozili, razen če bi tožnik dokazal, da toženec izvršuje služnost na način, ki bi obremenjeval služečo nepremičnino tako, da bi z vožnjo po njegovem zemljišču povzročal škodo, tako da bi lahko s tožbo zahteval ukinitev takšnega služnosti. Izpodbijana sodba temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ni namreč zadostnih dokazov za to, da betonske cevi, ki jih je čez tožnikovo zemljišče z dovoljenjem postavil tožnik, predstavljajo vzrok, ki bi tožnikovi nepremičnini povzročal znatnejšo škodo. Izvedenec geolog mag. J.P. je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da na spornem zemljišču voda le počasi odteka, prav tako je zelo slaba ponikalna sposobnost, na ozemljih z manjšim nagibom in filtrirana večinoma zastaja, gladina podzemlne vode pa je v takih primerih zelo blizu površja. To kaže, da voda na toženčevi parceli zastaja zaradi same narave zemljišča. Izvedenec je navedel, da se v času deževij voda pojavi na površini, kjer zastaja v lužah, če ni možnosti površinskega odtoka. Ni res, da bi izvedenec v svojem mnenju navedel, da se na površju na mestu konca ponikovalnice zadržujejo odpadne vode. Očitno pa površinskega odtoka na tem delu zemljišča ni bilo, saj kot je ugotovil v svojem izvedenskem mnenju izvedenec kmetijske stroke Po., odvodni jarki med parcelama št. 1459/4 v lasti tožnika in 1460/1, katerega lastnik je B., niso bili ustrezno vzdrževani. Tudi izvedenec kmetijske stroke je v svojem mnenju navedel, da območje vsebuje večje količine podtalne vode in da je bil včasih vodni režim tega dela zadovoljivo urejen z odvodnimi jarki. Na ogledu je ugotovil, da je na parcelah št. 1459/3 in 1459/4 sicer povečanost vsebnost vlage v tleh, vendar to stanje ni posledica nikakršnih neprimernih posegov, temveč gre bolj za rezultat pedofizikalnih lastnosti tal in reliefa zemljišča. Njegova ugotovitev je nadalje tudi, da ni mogoče ugotoviti, kje se odtočna cev zaključi, saj navzven ni nikakršnih posebnih znamenj (npr. mokra tla). Tožnik tudi ni ponudil dokazov zato, da naj bi bile zatrjevane imisije tolikšne, da presegajo krajevno običajno mejo, saj je zastajanje vode na teh kmetijskih zemljiščih očitno nekaj krajevno posebno običajnega, glede na to, da je izvedenec ugotovil, da je samo zemljišče takšno, da ima majhno ponikalno sposobnost. Tožnik ni uspel dokazati, da bi toženec na njegovo zemljišče odvodnjaval odpadne vode. Mnenje izvedenca P.L., na katero se je oprlo sodišče v svoji sodbi, kaže na to, da naj bi bili v treh kletnih prostorih objekta toženca talni sifoni. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izrazito pavšalne ugotovitve izvedenca gradbene stroke, ki je zatrdil, da tožnik preko cevi izpušča na toženčevo zemljišče odpadne vode, kar naj bi izvedenec ugotovil zato, ker je "bil v objektu pol ure in je sklepal, da se v objektu dalj časa zadržujejo ljudje". Za predmetno zadevo ni relevantno, ali toženec objekt uporablja za shranjevanje poljščin ali ne. Očitno je, da izvedenca gradbene stroke motilo dejstvo, da objekt presega dovoljenega gabarite poljskega objekta, kar pa na sporno razmerje nima nikakršnega vpliva. Pri zaslišanju in pri dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec tako podal navedbe, ki izvirajo iz njegovega videnja problema, to je preseganja gabaritov. Toženec je postavitev izvedenca gradbene stroke predlagal zgolj zaradi razjasnitve, kako je drenaža na zemljišču tožnika zgrajena in kako deluje. V ostalem je izvedenec prekoračil meje svoje naloge.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki v celoti prereka pritožbene navedbe in pritrjujem razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev, ravno tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožnik. Pritožnik nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je ni mogoče preizkusiti, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, da so si razlogi med seboj v nasprotju, vendar ostajajo ti očitki v pritožbi na abstraktni ravni, so nekonkretizirani in nanje pritožbeno sodišče ne more odgovoriti, razen toliko, da pritožniku pove, da ti očitki niso utemeljeni. Tako je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne razloge, da toženec pri uporabi svoje nepremičnine povzroča prepovedane direktne imisije, saj gre za odvajanje odplak na tožnikovo zemljišče. Pritožnik ima prav, da je tožbeni zahtevek po svoji naravi negatorna tožba po 42. členu ZTLR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 268. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ), vendar je to pravno podlago sodišče prve stopnje upoštevalo, tudi v smislu 5. člena ZTLR, kar je jasno in logično obrazložilo z razumljivi razlogi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo prej navedeno določilo ZTLR, ko je povedalo, da so direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, vselej prepovedane, tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povedalo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor dne 31.8.1984, s katerim je tožeča stranka dovolila toženi stranki, da ostanejo cevi za odtok vode v zemlji, vendar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bilo v istem dogovoru določeno, da se na ta odvod ne sme priključiti nobenega drugega odvoda. Med pravdnima strankama dejansko ni sporno, da med njima ni bil dogovor, da ostanejo cevi za odtok odpadnih voda, tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da do odpadnih voda na zemljišče tožeče stranke ne prihaja, dogovor z dne 31.8.1984 je namreč prepovedoval kakršenkoli drug odvod razen za potrebe meteornih voda. Glede na navedeno ne drži trditev pritožnika, da so razlogi za sklepanje sodišča, da je toženec povzročal nastanek direktnih imisij, ki so brez pravnega naslova v nasprotju z ugotovitvijo, da med strankama obstoji dogovor, po kateri bi imel toženec pravno podlago za odvajanje vode preko cevi. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo nasprotno, to je, da med strankami obstoji dogovor, po katerem ima toženec pravno podlago le za potrebe meteornih voda. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne predstavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že po dogovoru od toženca upravičen zahtevati odstranitev odtoka, saj navedeno ne izključuje pravnega varstva kot ga je zahteval tožnik, to je, pravnega varstva stvarnopravne narave, na prepoved vznemirjanja lastninske pravice, kot sicer pravilno ugotavlja pritožnik, ko ocenjuje pravno naravo tožbenega zahtevka tožeče stranke. Neobrazložen je očitek pritožnika, da je sodba v delu, v katerem je sodišče ugodilo zahtevku za prepoved vznemirjenja z vožnjo z motornimi vozili in parkiranjem, pri tem je pritožnik očitno spregledal, da je sodišče ugodilo zahtevku za prepoved (opustitev) vožnje s tovornimi vozili in parkiranje vsakršnih vozil. Za to odločitev je navedlo prepričljive razloge, zaključke je razumljivo obrazložilo. Protispisna je trditev pritožnika, da tožencu ni zagotovilo možnosti aktivnega sodelovanja v postopku, kar mu omogoča načelo kontradiktornosti, zaradi česar naj bi zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Res je, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem toženca kot stranke in tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni izrecno obrazložilo, vendar ta opustitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, tega pritožnik niti ne zatrjuje, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana tedaj, če sodišče kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. To, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se jo zasliši kot stranko, še ne pomeni, da ji kot stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kot je videti iz spisovnega gradiva, se je tožena stranka osebno in po svojem pooblaščencu udeleževala narokov za glavno obravnavo, na njih je bila aktivna in je podajala pripombe in pojasnila, kot izhaja iz zapisnikov o opravljenih narokih. Sodišče prve stopnje je toženi stranki dalo možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, to je toženec tudi storil, tako sam, kot tudi potom svojega pooblaščenca, tako da očitana kršitev ni podana. Poleg tega je potrebno tudi povedati, da je tožena stranka dokazni predlog za svoje zaslišanje sicer predlagala v odgovoru na tožbo (list. št. 5 do 7), ko je kot dokaz navedla "zaslišanje strank", vendar tožena stranka pri tem ni natančno opredelila, katero dejstvo naj bi se z zaslišanjem toženca ugotovilo (dokaznega predloga ni substancirala). Že zaradi tega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tak dokazni predlog zavrnilo.

Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da je tožeča stranka lastnica parcele št. 1458/1 in parc. št. 1459/1, obe vpisani pri vl. št. 1767 k.o. B., tožena stranka pa je lastnica parcele št. 1459/3, vpisane pri vl. št. 2290 k.o. B. ter da gre v vseh primerih za kmetijska zemljišča. Ravno tako med njima ni sporno, da ima tožena stranka na svoji parceli objekt, do katere ima dostop po kolovozni poti preko zemljišča tožeče stranke. Trditve pritožnika, da za predmetni spor niso pravno relevante določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih zato niso točne, nasprotno, sodišče prve stopnje je določbam tega zakona dalo pravi pomen, ko ga je presojalo v luči 5. člena ZTLR. Kot je bilo že zgoraj povedano, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, da toženec za odvodnjavanje odpadnih voda na zemljišče tožeče stranke nima pravne podlage ter pravna podlaga ni v dogovoru, ki sta ga pravdni stranki sicer sklenili 31.8.1984. O čem sta se pravdni stranki dogovorili z navedenim dogovorom je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, to izhaja končno iz samega dogovora, zato pritožnik s pavšalnimi trditvami, da ima za odvodnjavanje preko spornih cevi pravno podlago, ne more uspeti. Res je, da za obravnavano zadevo ni pravno relevantno, ali ima toženčev objekt vsa potrebna dovoljenja, to je sodišče prve stopnje tudi pravilno povedalo, ko je pojasnilo, da se v ugotavljanje teh dejstev ne bo spuščalo, ker je to predmet drugih postopkov. Je pa sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bistvenega pomena, ali ta objekt, kjer stoji, na zemljišče tožeče stranke deluje negativno. In ravno to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, razumne zaključke v tej zvezi je sprejelo na podlagi dokazne ocene, ki jo je opravilo v skladu z 8. členom ZPP. Pritožnik dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija in podaja svojo dokazno oceno, pri tem izpostavlja posamezne izpovedbe in ugotovitve prič in izvedencev, vendar zaključki, ki jih je na tej podlagi sprejel pritožnik, pritožbeno sodišče niso prepričali. Sodišče prve stopnje namreč pri dokazni oceni ni upoštevalo le tisto kar izpostavlja pritožnik, temveč je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter je na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo, katera dejstva šteje za dokazana. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, je tožnik uspel dokazati, da toženec na njegovo zemljišče odvodnjava odpadne vode. Glede tega so mnenja izvedencev, ki jih je v obravnavani zadevi postavilo sodišče prve stopnje, jasna in nedvoumna, še posebej to velja za izvedenca gradbene stroke F.P.L., ki v svojem izvedenskem mnenju ugotavlja, da tožena stranka uporablja drenažo za potrebe kanalizacije, kar ne more čuditi, saj je tako ta izvedenec kot tudi izvedenec kmetijske stroke Po. povedal, da toženčev objekt ni poljski objekt, namenjen shranjevanju poljskih potrebščin, temveč gre za bivalni objekt, ki ima kuhinjo in kopalnico. Glede na navedeno tudi ne drži očitek pritožnika, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izrazito pavšalne ugotovitve izvedenca gradbene stroke, kot tudi očitek, da je ta izvedenec prekoračil meje svoje naloge, slednje je že sam izvedenec argumentirano zavrnil v svojem pojasnilu oz. odgovoru na pripombe tožene stranke oz. v poročilu izvedenca z dne 9.1.2006 (list. št. 65 do 66 spisa) in tedaj, ko je bil kot izvedenec zaslišan na glavni obravnavi. Samo po sebi torej res ni relevantno, ali toženec uporablja objekt za shranjevanje poljščin ali ne, okoliščina, da gre za bivalni objekt, ki ima kuhinjo in kopalnico pa vsekakor zgovorno kaže, da tožena stranka odvodnjava na zemljišče tožeče stranke odpadne vode, kar je, tudi v povezavi s presojo drugih dokazov, pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tako se pokaže, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče niti ni ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora sama trpeti stroške odgovora na pritožbo, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (155. in 165. člen ZPP).