Jedro

Opustitev čiščenja snega in ledu vzpostavlja odškodninsko odgovornost občine le, če je bila glede na okoliščine konkretnega primera dolžna zagotoviti izvajanje zimske službe.

Tudi podzakonski akti predstavljajo materialno pravo, zato v zvezi s sklicevanjem na njih ne velja prekluzija iz 286. člena ZPP; velja le glede navajanja novih dejstev in dokazov.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v točki 1. in prvem odstavku točke 3. izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki 1. izreka drugotoženi stranki naložilo plačilo odškodnine 26.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, katerih tek je opredeljen v izreku, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo; tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko je v celoti zavrnilo (2. izreka); v 3. točki izreka pa odločilo glede stroškov postopka, da jih je dolžna tožnici povrniti drugotožena stranka v znesku 2.877,90 EUR (prvi odstavek), tožnica pa je dolžna povrniti stroške postopka prvotoženi stranki (drugi odstavek točke 3.).

Tožeča stranka se "iz vseh pritožbenih razlogov" pritožuje glede višine dosojene odškodnine in glede stroškov postopka, oboje le v odnosu do drugotožene stranke. Meni, da je za telesne bolečine in številne nevšečnosti, ki jih je trpela tekom zdravljenja, dosojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR povsem neadekvatna in v neskladju z obstoječo sodno prakso. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 18.000,00 EUR. Tudi za duševne bolečine iz naslova skaženosti ji je sodišče glede na vse okoliščine primera dosodilo premalo. Ker je bila drugotožena stranka z njenim odškodninskim zahtevkom seznanjena najkasneje 25.4.2006, bi morale zakonite zamudne obresti od zneska 25.000,00 EUR pričeti teči najkasneje 10.5.2006. Premalo ji je sodišče dosodilo tudi stroškov postopka, ne more pa točno ugotoviti zakaj, saj sodba v tem delu ni obrazložena.

Tudi drugotožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Napačna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je mesto padca nesporno, saj je ugovarjala tožničinim trditvam o tem, kje je padla. Tožnica mesta padca ni dokazala. Mnenja izvedenca gradbene stroke D.Ž. sodišče ne bi smelo upoštevati, ker je predlagala angažiranje izvedenca urbanista. Domnevno mesto padca ni bilo na javni površini, gre za funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče k parkirišču zavarovanca prvotožene stranke. Ni kategorizirano kot občinska cesta, samo te in pripadajoče zemljišče (pločniki, kolesarske steze), pa je dolžna čistiti občina. Tožnica je sama odgovorna za škodni dogodek, ker ni uporabila M. ceste. Sporno površino že več let vzdržuje zavarovanec prvotožene stranke, do česar se sodišče ni opredelilo. Da je dolžan na sporni površini sneg čistiti zavarovanec prvotožene stranke, izhaja iz 11. člena Odloka Občine Domžale o ureditvi zimske službe (v nadaljevanju Odlok). Tožnica ni navedla, zakaj naj bi bila drugotožena stranka dolžna čistiti zemljišče, ki je namenjeno strankam prvotožene stranke. Ni podala konkretnih trditev glede krivdne odgovornosti in vzroka padca, sodba pa glede teh odločilnih dejstev nima razlogov. Pri poledenelih tleh v zimskem času ne gre za objektivno odgovornost. Člen 148. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) opredeljuje dolžnosti države, ne občine. Površina, kjer naj bi tožnica padla, je bila ustrezno očiščena, pot ni bila poledenela, le spolzko je bilo okoli jaška. Sicer pa golo dejstvo, da sta na pohodni površini led (kar je sporno) in sneg, še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. Tudi, če je bila dolžnost čistiti predmetno površino na njej, ji ni mogoče očitati kršitev pravil Odloka in Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik). Glede soprispevka tožnica ni podala trditvene podlage. Ker je vedela kakšno je vreme in (po njenih trditvah), da ni bilo očiščeno, pa je vseeno šla tam, čeprav je imela na razpolago drugo pot, je njen soprispevek najmanj 50 %. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti ter za strah je sodišče tožnici prisodilo nesorazmerno visok znesek. Glede zahtevanih zamudnih obresti tožeča stranka ni podala trditvene podlage, sodišče pa kljub ugovoru glede teka obresti, svoje odločitve o tem ni obrazložilo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo drugotožene stranke. Predlaga, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku o mestu padca tožnice. Zapis v izpodbijani sodbi, da je mesto padca nesporno, je posledica nerodne dikcije. Mesto padca je namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi dokazne ocene (gl. tretji odstavek na tretji strani sodbe), ki je sicer skopa, vendar ob zgolj pavšalnem prerekanju drugotožene stranke, da tožnica mesta padca ni dokazala, zadostna.

Pravilen je tudi zaključek, ki ga je prvostopenjsko sodišče temeljilo na izvedenskem mnenju D.Ž., da je bilo mesto padca na javni površini. Kaj je javna površina, definira Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) v 2. členu točka 1.5.1.. Uporaba materialnega prava je naloga sodišča. Naloga izvedenca kot strokovnega pomočnika sodišča pa je, da ugotovi dejstva, na podlagi katerih lahko sodišče naredi materialnopravne zaključke. Izvedenec je ob ogledu ugotovil vse dejanske okoliščine, ki definirajo javno površino. Za ugotovitve, da gre za površino, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsakomur in jo lahko vsakdo uporablja in da je na poti pred in po ogledu kraja dogodka bila velika frekventnost prehodov pešcev, ni potrebno specialistično znanje urbanistične stroke. Glede na to in jasno ter strokovno utemeljeno izvedensko mnenje, dejstvo, da je DŽ izvedenec gradbene in ne urbanistične stroke, na pravilnost in uporabnost njegovega mnenja ne vpliva.

Urejanje in čiščenje javnih površin skladno s 149. členom Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) sodi med obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, kar je vsebinsko pravilno navedlo tudi prvostopenjsko sodišče, le da se je pri tem očitno pomotoma sklicevalo na 148. člen ZVO-1. Izvajanja obvezne lokalne službe občina ne more prevaliti na posameznika (prim. odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-218/99 in U-I-63/00). Podana je torej pasivna legitimacija drugotožene stranke.

Zmoten pa je zaključek izpodbijane sodbe, da drugotožena stranka tožnici odgovarja "tako po krivdnem kot po objektivnem načelu". Gre za dve vrsti odškodninske odgovornosti, ki se med seboj razlikujeta po predpostavkah, ki morajo biti izpolnjene, da nastane obveznost povrniti škodo. Objektivno se odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico in v drugih, z zakonom posebej določenih primerih (drugi in tretji odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Teh predpostavk prvo sodišče niti ugotavljalo ni in je zaključek o objektivni odškodninski odgovornosti drugotožene stranke ne le materialnopravno zmoten, pač pa tudi nezadostno obrazložen, da bi ga bilo moč preizkusiti (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pojma nevarne stvari in nevarne dejavnosti sta pravna standarda, katerim daje vsebino sodna praksa. Oceniti ju je potrebno glede na konkretne okoliščine vsakega primera posebej. Relativno bogata sodna praksa se je ustalila na stališču, da spolzka, poledenela, neočiščena tla v zimskih razmerah ne predstavljajo nevarne stvari in hoja po njih ne nevarne dejavnosti, saj pri redni rabi in običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni neobičajno povečana.

Lahko pa drugotožena stranka odgovarja tožnici za škodo, ki ji je nastala v posledici obravnavanega škodnega dogodka, krivdno. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da toženi očita opustitev urejanja in čiščenja površine, kjer je padla. Kot pravilno opozarja pritožba drugotožene stranke, mora biti, kadar odškodninska odgovornost temelji na opustitvi, dolžnost ravnanja, ki naj bi bilo opuščeno, predpisana, izjemoma pa je podana odškodninska odgovornost za opustitveno ravnanje tudi, če obveznost nekega ravnanja nedvomno izhaja iz temeljnih pravil človeške skupnosti. Vrste nalog, ki se izvajajo v okviru obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, standardi, ukrepi in normativi za njihovo opravljanje morajo biti, skladno s tretjim odstavkom 149. člena ZVO-1, predpisani s podzakonskimi akti; občina pa mora zagotoviti izvajanje javnih služb skladno s temi predpisi (četrti odstavek 149. člena ZVO-1). Opustitev čiščenja snega in ledu vzpostavlja odškodninsko odgovornost drugotožene stranke le, če je bila v okoliščinah konkretnega primera dolžna poskrbeti za njuno čiščenje oziroma odstranitev. Neizpodbijano dejstvo, da drugotožena stranka na predmetni površini ne zagotavlja izvajanja zimske službe, torej ne vzpostavlja avtomatično njene odškodninske odgovornosti za vsak padec v zimskem času, kot smiselno izhaja iz zaključkov prvostopenjskega sodišča. Drugotožena stranka se je za razbremenitev svoje odgovornosti sklicevala na določila v času škodnega dogodka veljavnega Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. list RS, št. 62/1998) in Odloka o ureditvi zimske službe, ki ga je tudi vložila v spis. Tudi podzakonski akti predstavljajo materialno pravo, zato v zvezi s sklicevanjem na njih ne velja prekluzija iz 286. člena ZPP; velja le glede navajanja novih dejstev in dokazov. Glede zatrjevanj drugotožene stranke v zvezi s Pravilnikom, se prvo sodišče sploh ni opredelilo, tako da se v tem delu izpodbijane odločitve ne da preizkusiti (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V zvezi s sklicevanjem na Odlok pa je zavzelo zmotno stališče, da drugotožena stranka v zvezi s tem ni podala pravočasne trditvene podlage. Ob skopi trditveni podlagi tožeče stranke vse do prvega naroka za glavno obravnavo (prvo pripravljalno vlogo je v spis vložila na prvem naroku za glavno obravnavo), toženi stranki ni mogoče očitati krivdnega ravnanja za naknadno podajanje trditev (četrti odstavek 286. člena ZPP). Za prerekanje nekonkretiziranih trditev tožeče stranke, da je "padla na poledenelih, neočiščenih tleh oziroma površini", drugotožena stranka niti ni mogla navesti več, kot je: da je bila površina, kjer naj bi tožnica padla, ustrezno očiščena. Pač pa bi moralo sodišče skladno z 285. členom ZPP poskrbeti, da bi se trditve o dejstvih ustrezno dopolnile. Tega pa, ker zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ni bilo pozorno na določila Odloka in Pravilnika, ni storilo. V posledici tudi niso ugotovljena vsa za razsojo relevantna dejstva.

Pravilnik v 14. poglavju predpisuje potrebne dejavnosti in opravila, ki sodijo v sklop obvezne zimske službe. Konkretizira kdaj, v kakšnem obsegu in kje je potrebno izvajanje opravil zimske službe. Odvisna so od vrste ceste oziroma poti. Kdaj morajo izvajalci zimske službe pričeti s posipanjem in čiščenjem snega, je določeno tudi v Odloku. Le v primeru, da se bo ugotovilo, da bi bil izvajalec zimske službe dolžan v okoliščinah konkretnega primera očistiti sneg in led, je drugotožena stranka tožnici odškodninsko odgovorna za posledice padca.

Ker sodišče ni ugotovilo in obrazložilo vseh pravnorelevantnih okoliščin primera, je bilo potrebno ugoditi pritožbi drugotožene stranke in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Vrnitev zadeve na prvo stopnjo je potrebna, saj pritožbeno sodišče ne more samo prvič ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, ker bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Ker je razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede temelja tožbenega zahtevka, je moralo ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke, ki sodbo izpodbija glede višine prisojene odškodnine in stroškov.

Ker je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti že iz navedenih razlogov, na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne bo podrobneje odgovarjalo. Opozarja pa prvostopenjsko sodišče, da ni zadostno obrazložilo odločitve glede začetka teka zamudnih obresti in glede na to, da iz stroškovnikov v spisu ni razvidno, katere stroške je priznalo, tudi ne stroškovne odločitve. Pri dosoji višine odškodnine pa mora, skladno s 179. členom OZ, razen načela individualizacije upoštevati tudi načelo objektivizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo: dosojena odškodnina mora biti v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih.

V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče podrobneje raziskati dejansko stanje. Ugotoviti bo moralo na kakšni vrsti ceste glede na tabelo 1. Pravilnika je tožnica padla, ter glede na to in okoliščine v času padca (koliko snega je bilo na cesti oziroma poti, kdaj je zapadel, ali je bila oziroma v kakšnem obsegu je bila pot poledenela) ponovno presoditi, ali so podane vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti drugotožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ). Upošteva naj, da je trditveno breme glede nastanka škode (okoliščin škodnega dogodka), protipravnosti ravnanja drugotožene stranke in vzročne zveze na tožeči stranki, na toženi pa glede razbremenitve krivde. Pri ugotavljanju ali gre za deljeno odgovornost (171. člen OZ), pa se ne presojajo oškodovančeva ravnanja v smislu krivde, saj za sorazmerno zmanjšanje odškodnine zadostuje ugotovitev, da je prispeval s svojim ravnanjem k nastanku škode, torej da je vzrok za škodo tudi določeno ravnanje oškodovanca.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.