Jedro

Ker je tožnica v zapuščinskem postopku po pokojniku uveljavljala povrnitev denarne vrednosti pomoči namesto omejitve dedovanja zapustnikovega premoženja, dediča pa sta v zapuščinskem postopku sprejela tako obliko svoje obveznosti, je že v zapuščinskem postopku nastopila med pravdnima strankama pravna situacija iz tretjega odstavka 128. člena ZD. Zakon - 128. člen ZD - govori tako v prvem odstavku (ko določa omejitev dedovanja) kot v tretjem odstavku (ko določa povrnitev dane pomoči) o višini vrednosti pomoči. Po teh določbah tako ne gre za nominalne zneske plačane pomoči (kot neutemeljeno meni toženec) ampak je odločilna tista vrednost dane pomoči, ki je vrednostno (in ne nominalno) enaka prejeti družbeni pomoči v trenutku, ko nastopi obveznost vrnitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožnici na 118.567,25 SIT skrčeno terjatev in stroške postopka, hkrati pa je zavrnilo toženčev nasprotni zahtevek, da mu je tožnica dolžna vrniti 220.558,00 SIT s pripadki. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

V vloženi reviziji uveljavlja toženec zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvaja, da ima tožnica na podlagi prvega odstavka 128. člena Zakona o dedovanju le stvarnopravni zahtevek in da tega ne more sama spremeniti v denarnega. Do tega bi lahko prišlo le na podlagi sporazuma pravdnih strank, ki pa v tem primeru ni bil dosežen. Če pa ima tožnica že denarno terjatev do toženca, jo je lahko uveljavljala le v zapuščinskem postopku ter ji gredo od pravnomočnosti sklepa o dedovanju dalje le zamudne obresti. Revident se strinja z izvajanji sodišča prve stopnje, da je v takih primerih utemeljeno vrednostno utemeljevanje zahtevka. Čim pa je zapuščina dodeljena dediču, ne gre več za razmerje do zapuščine ampak do dediča. V tej smeri pa se pritožbeno sodišče v odgovoru na pritožbo sklicuje le na razloge sodišča prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica iztožuje od toženca kot oporočnega dediča vrnitev dela še neplačane vrednosti družbene pomoči, ki jo je dajala pokojnemu I. T. Ugotovljeno je bilo, da je toženec podedoval po pokojnemu T. polovico kmetije, preostalo polovico pa drugi oporočni dedič, ki je tožnici že plačal polovico zapustniku dane pomoči v višini 290.333,80 SIT, medtem ko je toženec dne 26.5.1995 plačal le 257.200,50 SIT. Tožnica je bila v zapuščinskem postopku po pokojnem I. T. napotena na pravdo, v kateri naj iztožuje od toženca razliko nad plačanim zneskom.

Tožnica je v predmetni pravdi zahtevala od toženca plačilo preostale terjatve v znesku 118.567,25 SIT (kar je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj manj od dejanske toženčeve obveznosti) in zamudne obresti od 28.2.1998. Temu delu zahtevka sta sodišči nižjih stopenj ugodili, ker ima tožnica po njuni presoji na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju (naprej ZD) pravico do vrnitve vrednosti zapustniku dane družbene pomoči. Hkrati pa sta sodišči nižjih stopenj zavrnili toženčev nasprotni zahtevek, s katerim je zahteval od tožnice vrnitev razlike, ki presega nominalen znesek pomoči. Končno sta sodišči nižjih stopenj še ugotovili, da je toženec v zapuščinskem postopku priznal tožničino terjatev po temelju in pristal na plačilo vrednosti družbene pomoči, pri čemer sta opozorili tudi na pomen celotne odločitve v sklepu o dedovanju.

V revizijskem postopku je sporna le višina tožničine terjatve.

Toženec namreč ni ugovarjal tožničini pravici do plačila terjatve, menil je le, da ji gre nominalno in ne vrednostno poplačilo dajatve. Sporno je bilo tako razumevanje pravne podlage spora, ki jo predstavlja predvsem 128. člen ZD. Ta določa v prvem odstavku, da se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala socialno ali drugo pomoč družbene skupnosti, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ne glede na to določilo pa po tretjem odstavku istega člena ZD odloči sodišče, da dedujejo dediči vse zapustnikovo premoženje, če se ti v soglasju z družbenopravno osebo, ki je dajala zapustniku socialno ali drugo pomoč, obvežejo tej povrniti vrednost dane pomoči. Glede na taka določila del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja ampak ta del postane lastnina pravne osebe, ki je pomoč dala (kot je utemeljeno tolmačiti pojma družbena lastnina in družbene skupnosti, ki ju je poznal v prejšnjem sistemu sprejeti ZD). Ker je tožnica v zapuščinskem postopku po pokojnem I. T. uveljavljala povrnitev denarne vrednosti pomoči namesto omejitve dedovanja zapustnikovega premoženja, dediča (in torej tudi toženec) pa sta v zapuščinskem postopku sprejela tako obliko svoje obveznosti (saj sta sprejela zapuščino v celoti vsak do 1/2 in vrnitveno obveznost tudi priznala), je že v zapuščinskem postopku nastopila med pravdnima strankama pravna situacija iz tretjega odstavka 128. člena ZD (kot je razumeti tudi razlogovanje sodišč nižjih stopenj). Zakon - 128. člen ZD - govori tako v prvem odstavku (ko določa omejitev dedovanja) kot v tretjem odstavku (ko določa povrnitev dane pomoči) o višini vrednosti pomoči. Po teh določbah tako ne gre za nominalne zneske plačane pomoči (kot neutemeljeno meni toženec) ampak je odločilna tista vrednost dane pomoči, ki je vrednostno (in ne nominalno) enaka prejeti družbeni pomoči v trenutku, ko nastopi obveznost vrnitve. S sprejemom celotne zapuščine in torej tudi tistega dela, ki bi bil izločen iz dedovanja v višini vrednosti dane pomoči po 128. členu ZD ter toženčevim priznanjem denarne terjatve tožnice v zapuščinskem postopku, je nastopila toženčeva vrnitvena obveznost iz tretjega odstavka 128. člena ZD. Ta obveznost pa je enaka vrednosti zapustniku dane družbene pomoči in ne nominalnemu seštevku denarnih plačil pomoči (kakor sodna praksa enotno razlaga 128. člen ZD). Odveč in neutemeljeno je zato revizijsko spraševanje o naravi sporne terjatve (ki, zaradi jasnosti, ne predstavlja zapustnikovega dolga, za katerega bi toženec kot dedič odgovarjal), medtem ko je vprašanje vrednostnega ovrednotenja (oziroma revalorizacije) pomoči dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Glede na obrazloženo ocenjuje revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno pravilno odločili o sporu pravdnih strank in torej materialno pravo pravilno uporabili. Zato ni utemeljena revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Kakšnih uradoma upoštevnih kršitev (iz 386. člena ZPP), pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato je neutemeljeno toženčevo revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).