Jedro

Predpostavke neupravičene pridobitve morajo biti podane kumulativno, kar pomeni, da je prišlo do zmanjšanja premoženja na eni strani in povečanja premoženja na drugi strani ob odsotnosti pravnega temelja, ki bi opravičeval tak premik premoženja. Trditveno in dokazno breme glede obstoja navedenih predpostavk pa je na strani tistega, ki neupravičeno pridobitev zatrjuje.

Konto kartica ima lastnost verodostojne listine le v izvršilnem postopku, v pravdnem postopku pa jo sodišče ocenjuje prosto, tako kot vsako drugo listin.

Konto kartice predstavljajo zgolj listino, s katero je tožeča stranka skušala dokazati svoje navedbe, da v relevantnem obdobju ni imela neporavnanih obveznosti do tožene stranke, ne morejo pa nadomestiti njenih manjkajočih oziroma prepoznih navedb in s tem pomanjkljive trditvene podlage o času in načinu plačila računov za najem in servis vozil iz leta 2008 z oziroma na to, da je tožena stranka pravočasno in obrazloženo navedla, da konto kartice, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne predstavljajo dejanskega stanja obveznosti tožnice do toženke za relevantno obdobje. Glede na pojasnjeno pomanjkljivo trditveno podlago o plačilih tožeče stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca računovodske oziroma ekonomske stroke, prav tako pa tudi njene dokazne predloge za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, edinega družbenika ter računovodkinje tožene stranke, saj izvedba dokazov v informativne namene ni dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka) ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 1.302,35 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba tožnice je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožeča stranka s tožbo zahteva od tožene stranke plačilo zneska 20.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.1.2009 dalje, in sicer kot vračilo njenega plačila brez pravnega temelja na podlagi določbe o neupravičeni obogatitvi iz 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ).

6. Tudi po oceni pritožbenega sodišča med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka dne 2.1.2009 dala svoji banki nalog, da na račun tožene stranke nakaže 20.680,00 EUR, in sicer z namenom poravnave svojih obveznosti po računih tožene stranke iz decembra 2008 (računi št. od 08-00929 do 08-00938 v prilogah A7 do A16 spisa z dne 5.12.2008 in z zapadlostjo istega dne, v skupni višini 20.900,00 EUR ter še računa št. 863761 in št. 825279 v prilogi A17 spisa z dne 12.12.2008 in z dne 24.12.2008, v skupni višini 824,81 EUR). Med strankama tudi ni sporno, da je znesek 20.680,00 EUR toženka na svoj transakcijski račun prejela dne 6.1.2009. Vendar pa tožeča stranka nadalje zatrjuje, kar je kot bistvo predmetne pravde pravilno izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, da je z navedenim nakazilom pomotoma prišlo do preplačila oziroma dvojnega plačila, saj naj bi imela tožnica na dan tega nakazila poravnane vse obveznosti do toženke, toženka pa ji nakazila ni upoštevala pri obračunu kasneje izdanih računov. Sodišče prve stopnje je pri tem res pomotoma zapisalo "plačilo z dne 2.12.2008", vendar je v oklepaju nadalje zapisalo, da ga je toženka prejela na svoj transakcijski račun dne 6.1.2009, tako da ni nobenega dvoma, da je imelo sodišče prve stopnje v mislih ravno sporno plačilo tožeče stranke z dne 2.1.2009 v višini 20.680,00 EUR.

7. Glede na zgoraj pojasnjeno je z vidika predmetne zadeve torej bistvena višina obveznosti tožeče stranke do tožene na dan spornega plačila dne 2.1.2009 oziroma njegovega prejema s strani tožene stranke dne 6.1.2009 (v nadaljevanju: relevantno obdobje). Med strankama ni sporno, da so bili do navedenih datumov (oziroma do izteka relevantnega obdobja) tožeči stranki s strani tožene izdani računi št. od 08-00929 do 08-00938 (za najem vozil) ter računa št. 863761 in št. 825279 (za servis vozil) v skupni višini 21.724,81 EUR, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da so do teh datumov omenjeni računi tudi zapadli v plačilo. Predpostavke neupravičene pridobitve morajo biti podane kumulativno (190. člen OZ), kar pomeni, da je prišlo do zmanjšanja premoženja na eni strani in povečanja premoženja na drugi strani ob odsotnosti pravnega temelja, ki bi opravičeval tak premik premoženja. Trditveno in dokazno breme glede obstoja navedenih predpostavk pa je na strani tistega, ki neupravičeno pridobitev zatrjuje. Tožeča stranka, ki je s toženo pričela poslovno sodelovati v decembru 2008 in smiselno ne nasprotuje niti temelju niti višini računov izdanih v letu 2008, v tožbi zatrjuje, da je s spornim plačilom z dne 2.1.2009 prišlo do preplačila oziroma dvojnega plačila, pri tem pa je v tožbi podala navedbe le o enem plačilu, to je o spornem plačilu z dne 2.1.2009 v višini 20.680,00 EUR. Tožeča stranka ni pojasnila, kdaj in kako naj bi pred spornim plačilom z dne 2.1.2009 plačala račune za najem in servis vozil iz leta 2008 ter ni predložila morebitnih potrdil o plačilih. Navedbe o domnevnem plačilu zneska 20.400,00 EUR toženi stranki za tožečo s strani družbe T. d. o. o. pa je tožeča stranka podala šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo v vlogi z dne 6.10.2015, torej prepozno in jih zato sodišče prve stopnje skupaj s priloženo prošnjo za mednarodno nakazilo z dne 27.11.2008 (prilogi A46 in A47 spisa) skladno s 6. odstavkom 286. člena ZPP pravilno ni upoštevalo. Posledično tudi pritožbene navedbe o plačilu z dne 2.12.2008 v višini 20.400,00 EUR, ki naj bi ga za tožečo stranko opravila družba T. d. o. o., predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

8. Tožeča stranka se je tako v zvezi s svojimi navedbami, da naj bi imela v relevantnem obdobju do tožene stranke poravnane vse obveznosti, sklicevala le na kontne kartice tožene stranke (priloge A34, A35, A38, A39, A41 in A45 spisa). Teh pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo kot zadosten dokaz, s katerim bi tožnica zadostila svojemu dokaznemu bremenu o poravnanih obveznostih do tožene stranke v relevantnem obdobju in odsotnosti pravnega temelja za sporno plačilo. Konto kartica ima lastnost verodostojne listine le v izvršilnem postopku, v pravdnem postopku pa jo sodišče ocenjuje prosto, tako kot vsako drugo listino.1 V predmetni zadevi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo, nato pa še v nadaljnjih vlogah, pregledno in nazorno pojasnila, da konto kartice, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne predstavljajo dejanskega stanja obveznosti tožeče stranke na dan 31.12.2008 oziroma v relevantnem obdobju ter da je tožeča stranka s spornim plačilom dejansko plačala del obveznosti po zapadlih računih za najem in servis vozil iz leta 2008 (v skupni višini 21.724,81,00 EUR). Pritožbeno sodišče še opozarja, da konto kartice predstavljajo zgolj listino, s katero je tožeča stranka skušala dokazati svoje navedbe, da v relevantnem obdobju ni imela neporavnanih obveznosti do tožene stranke, ne morejo pa nadomestiti njenih manjkajočih oziroma prepoznih navedb in s tem pomanjkljive trditvene podlage2 o času in načinu plačila računov za najem in servis vozil iz leta 2008 z oziroma na to, da je tožena stranka pravočasno in obrazloženo navedla, da konto kartice, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne predstavljajo dejanskega stanja obveznosti tožnice do toženke za relevantno obdobje. Glede na pojasnjeno pomanjkljivo trditveno podlago o plačilih tožeče stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev izvedenca računovodske oziroma ekonomske stroke, prav tako pa tudi njene dokazne predloge za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, edinega družbenika ter računovodkinje tožene stranke, saj izvedba dokazov v informativne namene ni dopustna.3 Ker torej tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o poravnanih obveznostih do tožene stranke v relevantnem obdobju, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je s spornim plačilom tožeča stranka poravnala del svojih obveznosti po zapadlih računih za najem in servis vozil iz leta 2008 (v skupni višini 21.724,81 EUR). Ti tako predstavljajo pravni temelj za predmetno plačilo tožeče stranke toženi v višini 20.680,00 EUR z dne 2.1.2009, zato je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek na podlagi 190. člena OZ pravilno zavrnilo.

9. Navedbe, za katere tožeča stranka trdi, da jih je tožena podala pred Okrožnim sodiščem v Kopru v postopkih opr. št. I Pg 284/2012 in I Pg 289/2013, za predmetni postopek niso relevantne, saj se v drugem postopku postavljene trditve ne obravnavajo, kot da bi bile dane v tem postopku4 , prav tako pa se omenjeni postopki po navedbah tožeče stranke nanašajo na njene obveznosti do tožene stranke iz let 2010 in 2011. 10. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka s plačilom z dne 2.1.2009 v višini 20.680,00 EUR (delno) plačala svoje obveznosti do tožene stranke po zapadlih računih iz leta 2008 (v skupni višini 21. 724,81 EUR), torej, da je plačala dolgovano, sklicevanje na 191. člen OZ v predmetni zadevi ne pride v poštev.

11. Končno pritožbeno sodišče v celoti sledi tudi prvostopenjski odločitvi o stroških.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 4583/2010 z dne 17.5.2011. 2 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 256/2006 z dne 13.9.2006. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15.2.2005 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1435/2011 z dne 26.10.2011 in opr. št. I Cpg 871/2011 z dne 13.3.2012. 4 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1654/2016 z dne 30.11.2016.