Jedro

Da bi sodišče pri takšni procesni situaciji, kot je bila zgoraj opisana, preprečilo, da taksni zavezanci sodne pozive tolmačijo tako, da jim je dopuščeno, da v zvezi z eno taksno obveznostjo vlagajo več predlogov za njeno oprostitev, bi moralo sodišče besedilo plačilnega naloga prilagoditi konkretni situaciji. Tako ne bi smelo stranke podučevati, da lahko v roku iz plačilnega naloga zaprosi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče štelo za umaknjeno pritožbo tožeče stranke, katero je 21.4.2015 vložila zoper sodbo (z dne 10.3.2015), ker sodna taksa v roku za njeno plačilo, ki je potekel 7.9.2015, ni bila plačana.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da je sodišče s sklepom, z dne 5.10.2015, v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča, z dne 11.11.2015, zavrglo njen predlog za odlog plačila sodne takse, kar je tožeča stranka izvedela šele 20.11.2015, ko je prejela sklep pritožbenega sodišča. Zato ne drži, da se je rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu, z dne 19.8.2015, iztekel dne 7.9.2015. Tožeča stranka je sodno takso v višini 9.495,00 EUR po plačilnem nalogu, z dne 19.8.2015, plačala dne 4.12.2015 in sodišču za to predložila potrdilo. Rok za plačilo sodne takse pa se je iztekel šele 7.12.2015, po poteku 15 dnevnega roka, ki je začel teči 20. 11. 2015. Zato je izpodbijani sklep nezakonit, saj je bil predlog za odlog plačila sodne takse vložen v roku za plačilo sodne takse, določenem v taksnem plačilnem nalogu (tako tudi ustavna odločba U-I-41/2013 in sklep VS RS II Ips 165/2012).

Pritožba je utemeljena.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je: 10.3.2015 bila izdana sodba; 21.4.2015 je tožeča stranka vložila pritožbo in istočasno predlog za oprostitev plačila sodne takse; 8.5.2015 je sodišče o tem predlogu odločalo, in sicer tako da ga je zavrnilo; 19.8.2015 je nato sodišče izdalo plačilni nalog na obrazcu (Nal_34a_1-d5, na listovni št. 120), kateri je bil tožeči stranki vročen 21.8.2015; 31.8.2015 je tožeča stranka vložila (nov) predlog, in sicer za odlog plačila sodne takse; 5.10.2015 je bil ta predlog zavržen; 11.11.2015 je o pritožbi zoper to zavrženje odločalo višje sodišče in je odločitev potrdilo; 20.11.2015 je tožeča stranka prejela sklep višjega sodišča; 4.12.2015 je plačala sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Taksna obveznost za pritožbo zoper sodbo je nastala z dnem, ko je bila pritožba vložena (1. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju: ZST-1). Tega dne tožeča stranka sodne takse ni plačala, zato bi v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZST-1 sodišče tožeči stranki, kot taksnemu zavezancu, moralo takrat poslati plačilni nalog in ga pozvati na plačilo sodne takse. Vendar, ker je tožeča stranka istočasno z vložitvijo pritožbe zaprosila tudi za oprostitev plačila sodne takse, je sodišče najprej odločalo o tem predlogu, in šele nato izdalo plačilni nalog. Kot je bilo zgoraj navedeno, ga je izdalo na predpisanem obrazcu, s katerim je tožečo stranko pozvalo, da v nadaljnjih 15-ih dneh od vročitve naloga plača neplačano sodno takso, v obsežnem pravnem pouku(1) pa je med drugim stranko opozorilo tudi, da če v tem roku ne bo zaprosila za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se bo štelo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), da je pritožbo umaknila. Tožeča stranka je, očitno sledeč tem napotilom, v 15-dnevnem roku iz plačilnega naloga, vložila nov predlog v zvezi s taksno obveznostjo, in sicer predlog za odlog plačila. O tem, da je bil ta drugi predlog pravnomočno zavržen, je tožeča stranka izvedela šele s prejetjem sklepa višjega sodišča, to je dne 20.11.2015, kot pravilno datume povzema tudi pritožba. S tem, ko je nato tožeča stranka v nadaljnjem 15-dnevnem roku, odkar je izvedela, da zanjo ni nobene taksne oprostitve, plačala sodno takso za pritožbo (dne 4.12.2015, dokazilo o plačilu na listovni št. 319), je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v roku iz prvega odstavka 34. člena ZST-1 izpolnila svojo taksno obveznost za vloženo pravno sredstvo.

Izpodbijani sklep je prvostopenjsko sodišče izdalo dne 2.12.2015, to je še preden je potekel 15-dnevni rok od takrat, ko je bila tožeča stranka obveščena o pravnomočni odločitvi glede njenega predloga za taksno oprostitev. Zato ob izdaji sklepa tudi še ni imelo podatka o tem, da je tožeča stranka taksno obveznost izpolnila. Pri tem je prvostopenjsko sodišče napačno štelo, da je rok za plačilo sodne takse potekel 7.9.2015, saj ni upoštevalo pravnega pouka in poziva, ki ga je samo izdalo v plačilnem nalogu z dne 19.8.2015(2). Da bi sodišče pri takšni procesni situaciji, kot je bila zgoraj opisana, preprečilo, da taksni zavezanci sodne pozive tolmačijo tako, da jim je dopuščeno, da v zvezi z eno taksno obveznostjo vlagajo več predlogov za njeno oprostitev, bi moralo sodišče besedilo plačilnega naloga prilagoditi konkretni situaciji. Tako ne bi smelo stranke podučevati, da lahko v roku iz plačilnega naloga (ponovno) zaprosi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Glede na to, da predlogu tožeče stranke v zvezi s taksno obveznostjo ni bilo ugodeno, bi moralo tudi upoštevati, da začne teči rok za plačilo sodne takse šele od vročitve sklepa, s katerim je sodišče pravnomočno odločilo o predlogu stranke, kot to pravilno opozarja pritožba in se pri tem sklicuje na sklep VS RS II Ips 165/2011. Na podlagi gornjih ugotovitev je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo, saj je s plačilom sodne takse, ki jo je tožeča stranka plačala v 15 dnevnem roku (od prejetja sklepa, s katerim je bilo pravnomočno odločeno o tem, da nima taksne oprostitve), bila izpolnjena procesna predpostavka iz prvega odstavka 105.a člena ZPP in zato ni bilo razlogov za zavrženje pritožbe (3. točka 365. člena ZPP).

Stroški, ki so nastali tožeči stranki v zvezi s pravnim sredstvom glede njene taksne obveznosti, so stroški, ki za samo pravdo niso bili potrebni, ampak so nastali zaradi okoliščin na strani tožeče stranke, kot taksnega zavezanca. Zato tudi ni zakonske osnove, da bi jih, navkljub uspehu tožeče stranke v pritožbenem postopku, naložili v povrnitev nasprotni stranki, ampak jih bo krila pritožnica sama (155. člen ZPP).

op. št. 1: iz tega obrazca op. št. 2: Nepravilni in nepopolni pravni pouki se v skladu z ustaljeno sodno prakso ne morejo šteti stranki v škodo (tako npr. sklepa VS RS I Up 102/2009 in III Ips 112/2011).