Jedro

V zvezi z razlago navedene določbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrebno pri presoji vprašanja pasivne legitimacije pri izbrisni tožbi, po prepričanju sodišča druge stopnje, predvsem izhajati iz temeljnih načel zemljiške knjige. Temeljno načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1), ki ureja trenutek učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, namreč določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Ker torej oblikovalni učinki vpisov nastopijo že z vložitvijo predloga (7. člen ZZK-1), je (lahko) izbrisni zahtevek utemeljen tudi v primeru, ko neveljavna vknjižba še ni realizirana.

Že na podlagi vpisane plombe začnejo učinkovati publicitetni učinki vpisa (6. člen ZZK-1) in s tem načelo zaupanja. Zato bi bil tožnik, ki uveljavlja materialnopravno neveljavno vknjižbo, brez pravnega varstva, če ne bi mogel že fazi, ko vknjižba lastninske pravice še ni bila realizirana, uveljaviti izbrisnega zahtevka in predlagati zaznambe izbrisne tožbe, ki varuje tožnika pred neugodnimi učinki načela zaupanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku v točki II izreka spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, da "v kolikor bo na podlagi ničnih prodajnih pogodb, sklenjenih v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 127/2015 z dne 26.1.2015 in opr. št. 1239/2015 z dne 27. 7. 2015, prišlo do vknjižbe lastninske pravice na prvo in drugo toženo stranko v zemljiški knjigi, se vzpostavi prejšnje zemljiško knjižno stanje, tako da se ponovno vpiše kot lastnik stečajni dolžnik, in sicer" ter v točki III izreka spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta "toženi stranki dolžni tožeči stranki izročiti nepremičnine v neposredno in izključno posest, prosto vseh oseb in stvari".

II. V ostalem se pritožba zavrne in v točki I in IV izreka in v nespremenjenem delu točke II izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki in stranki intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da so pravna dejanja tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), storjena v korist prvo tožene stranke (v nadaljevanju prve toženke) ter pravna dejanja prve toženke, storjena v korist drugo tožene stranke (v nadaljevanju druge toženke), to je - prodajna pogodba (zavezovalni pravni posel), sklenjena v obliki notarskega zapisa notarke K.K.B., SV 127/2015 z dne 26. 1. 2015, s katero se je tožnik zavezal prodati in odstopiti prvi toženki v njeno last njemu solastne nepremičnine, ki so navedene v izreku sodbe, prva toženka pa se je zavezala plačati znesek 93.330,00 EUR, ter intabulacijska klavzula (razpolagalni pravni posel), s katero je tožnik izrecno in nepogojno dovolil, da se pri njemu solastnih nepremičninah vknjiži (so)lastninska pravica na ime prve toženke; - prodajna pogodba (zavezovalni pravni posel), sklenjena med prvo in drugo toženko v obliki notarskega zapisa notarke K.K. B., SV 1239/2015 z dne 27. 7. 2015, s katero se je prva toženka zavezala prodati in odstopiti drugi toženki v njeno last njej solastne nepremičnine, ki so navedene v izreku sodbe, druga toženka pa se je zavezala plačati znesek 95.770,00 EUR, ter intabulacijska klavzula (razpolagalni pravni posel), s katero je prva toženka izrecno in nepogojno dovolila, da se pri njej solastnih nepremičninah vknjiži (so)lastninska pravica na ime druge toženke nična ter brez učinka do stečajne mase (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da v kolikor bo na podlagi ničnih prodajnih pogodb, sklenjenih v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 127/2015 z dne 26.1.2015 in opr. št. 1239/2015 z dne 27. 7. 2015, prišlo do vknjižbe lastninske pravice na prvo in drugo toženo stranko v zemljiški knjigi, se vzpostavi prejšnje zemljiško knjižno stanje tako, da se ponovno vpiše kot lastnik stečajni dolžnik, in sicer: - zaradi vzpostavitve stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist prve toženke, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil tožnika, ki so navedena v izreku sodbe, se ugotovi, da je vknjižba (so)lastninske pravice v korist prve toženke na podlagi teh zemljiškoknjižnih dovolil pri nepremičninah, ki so navedena v izreku sodbe, neveljavna in se pri navedenih nepremičninah dovoli vknjižba izbrisa (so)lastninske pravice v korist prve toženke, - zaradi vzpostavitve stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist druge toženke, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil tožnika, ki so navedena v izreku sodbe, se ugotovi, da je vknjižba (so)lastninske pravice v korist druge toženke na podlagi teh zemljiškoknjižnih dovolil pri nepremičninah, ki so navedena v izreku sodbe, neveljavna in se pri navedenih nepremičninah dovoli vknjižba izbrisa (so)lastninske pravice v korist druge toženke, - zaradi vzpostavitve stanja vpisov v zemljiški knjigi, kot je bilo pred vknjižbo lastninske pravice v korist druge toženke, dovoljene na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil prve toženke, ki so navedena v izreku sodbe, se ugotovi, da je vknjižba (so)lastninske pravice v korist druge toženke na podlagi teh zemljiškoknjižnih dovolil pri nepremičninah, ki so navedena v izreku sodbe, neveljavna in se pri navedenih nepremičninah dovoli vknjižba izbrisa (so)lastninske pravice v korist druge toženke, ter se pri teh nepremičnini dovoli ponovna vknjižba (so)lastninske pravice v korist tožnika kot prejšnjega imetnika (so)lastninske pravice (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da sta dolžni tožniku izročiti predmetne nepremičnine v neposredno in izključno posest, prosto vseh oseb in stvari (III. točka izreka). Hkrati je še odločilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 5.901,62 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 1.476,10 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta s skupno pritožbo prva in druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma sodišču prve stopnje očitata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj ni uporabilo določbe 314. člena ZPP, ki določa pravila za izdajo delne sodbe. Po njunem mnenju je lahko prvostopno sodišče odločilo le o zahtevku o ničnosti pravnih dejanj, o zahtevku za vzpostavitev stanja vpisov v zemljiški knjigi pa bi moralo počakati na odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, saj bi bila šele takrat zadeva v tem delu zrela za razsojo. Namesto tega je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo pogojno sodbo, ki jo je vezalo na negotovo dejstvo, in sicer na odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, ki bo odločalo o predlogih za vpis v zemljiško knjigo. Nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je uporabilo splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o ničnih pogodbah in pri tem zmotno izključilo uporabo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki ureja odstopno pravico stečajnega dolžnika od dvostransko neizpolnjene pogodbe. Glede na to, da je šlo po njunem mnenju v obravnavanem primeru za dvostransko neizpolnjeno pogodbo, saj toženki nista izpolnili obveznosti plačila kupnine, tožnik pa jima ni izročil nepremičnine v posest, bi lahko tožnik od predmetnih pogodb odstopil. Iz tega razloga tožnik tudi nima pravnega interesa za predmetni postopek, saj bi lahko vtoževano posledico dosegel tudi z uresničitvijo odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene pogodbe. Sodišču prve stopnje očitata tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo posesti na nepremičninah in je zato napačno odločilo, da sta toženki dolžni tožniku izročiti nepremičnine v neposredno in izključno posest. O odločitvi o vrnitvi posesti izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču po navedenem predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Pritožbena izvajanja toženk prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano prvostopenjsko sodbo potrdi, toženima pa naloži v plačilo njegove stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava.

7. Primarno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne nasprotuje zaključkom in presoji sodišča prve stopnje, da je bil razlog za sklenitev prodajne pogodbe z dne 26. 1. 2015 in prodajne pogodbe z dne 27. 7. 2015 v zavarovanju premoženja tožnika in posledično izigranju in oškodovanju njegovih upnikov. Po prepričanju prvostopnega sodišča je bil takšen nagib podan pri obeh oziroma vseh treh udeleženih subjektih in je v nasprotju z moralnimi načel ter ni dopusten, zaradi česar sta predmetni prodajni pogodbi nični (19. in 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče je v tem obsegu zato opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti, ki pa ni pokazal upoštevnih nepravilnosti.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je lahko sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu odločilo le o zahtevku na ugotovitev ničnosti predmetnih pogodb, zaradi česar bi moralo izdati delno sodbo, ki jo ureja 314. člen ZPP.1 Po njunem mnenju namreč niso bili izpolnjeni pogoji za odločitev o izbrisni tožbi, ki je vsebovana v tožbenem zahtevku, ker še ni prišlo do vknjižbe lastninske pravice na toženke.2

9. Vsebino oz. pogoje za izbrisno tožbo ureja 243. člen ZZK-1, ki določa, da lahko izbrisni upravičenec v primeru, če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga, uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (prvi odstavek 243. člen ZZK-1). V zvezi z razlago navedene določbe, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je potrebno pri presoji vprašanja pasivne legitimacije pri izbrisni tožbi, po prepričanju sodišča druge stopnje, predvsem izhajati iz temeljnih načel zemljiške knjige. Temeljno načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1), ki ureja trenutek učinkovanja vpisa v zemljiško knjigo, namreč določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Ker torej oblikovalni učinki vpisov nastopijo že z vložitvijo predloga (7. člen ZZK-1), je (lahko) izbrisni zahtevek utemeljen tudi v primeru, ko neveljavna vknjižba še ni realizirana.3

10. Pri tem je potrebno poudariti, da že na podlagi vpisane plombe začnejo učinkovati publicitetni učinki vpisa (6. člen ZZK-1) in s tem načelo zaupanja.4 Zato bi bil tožnik, ki uveljavlja materialnopravno neveljavno vknjižbo, brez pravnega varstva, če ne bi mogel že fazi, ko vknjižba lastninske pravice še ni bila realizirana, uveljaviti izbrisnega zahtevka in predlagati zaznambe izbrisne tožbe, ki varuje tožnika pred neugodnimi učinki načela zaupanja.5

11. Glede na obrazloženo, v obravnavani zadevi za razsojo o izbrisnemu delu zahtevka, torej ni pravno odločilno, da vknjižba lastninske pravice v korist toženk ob vloženem predlogu še ni bila opravljena. To pomeni, da je lahko sodišče prve stopnje odločilo o tem delu tožbenega zahtevka, zaradi česar niso bili podani pogoji za izdajo delne sodbe, zato uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Izhajajoč iz tega, da je lahko tožnik v obravnavanem sporu uveljavljal zahtevek iz izbrisne tožbe ob dejstvu, da plombe še niso bile realizirane, je po prepričanju sodišča druge stopnje odveč tudi del zahtevka, katerega je tožnik uveljavljal z vlogo 14. 6. 2016 in 28. 6. 2016, ki ga je prvostopno sodišče povzelo v odločitev prvega odstavka II. točke izreka izpodbijane sodbe.6 Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s citiranim delom izreka učinkovanje odločitve o izbrisnem zahtevku vezalo na odložni pogoj. Učinkovanje procesne dispozicije pod odložnim pogojem pa sodna praksa dopušča le v primeru sklenitve pogojne sodne poravnave (306. člen ZPP).7 Zato bi moralo sodišče prve stopnje procesno dispozicijo tožnika, s katero učinkovanje izbrisnega zahtevka veže na (ne)uresničitev pogoja, zavrniti, saj učinkovanje sodne odločbe, razen v primeru sodne poravnave, ni mogoče vezati na uresničitev pogoja. Pritožba tako utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu izdalo pogojno sodbo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče odločitev v prvem odstavku II. točke izreka izpodbijane sodbe spremenilo in zahtevek tožnika, ki ga je uveljavljal z vlogo 14. 6. 2016 in 28. 6. 2016, zavrnilo.

13. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi če bi hipotetično kasneje prišlo do nedovolitve predlaganega vpisa lastninske pravice na toženke (npr. do zavrnitve vpisa oz. do umika zemljiškoknjižnega predloga), izpodbijana sodba ne bi imela vpliva na predhodne odločitve zemljiškoknjižnega sodišča v smislu prejudiciranja pridobitve lastninske pravice toženk. V takem primeru izpodbijana sodba ne bo imela učinkov, zemljiškoknjižno sodišče pa bi predlagano vzpostavitev prejšnjega stanja vpisov v skladu s pravili zemljiškoknjižnega prava zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi pritožbeni graji, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ne bi smelo uporabiti splošnih določil OZ, saj bi lahko stečajni upravitelj tožnika uveljavljal odstopno pravico od prodajnih pogodb v skladu s 267. členom ZFFPPIPP, zaradi česar tožnik tudi nima pravnega interesa za obravnavani ugotovitveni zahtevek. Takšnemu stališču pritožbe sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval, da sta predmetni prodajni pogodbi zaradi nedopustnega nagiba pravdnih strank nični. Nična pogodba pa je absolutno neveljavna od samega začetka, kar je enako, kot da pogodbe sploh ni. Ničen pravni posel velja le dejansko, ne pa pravno.8 Ker je možno v skladu z 267. členom ZFFPPIPP odstopiti le od veljavno sklenjene dvostranske pogodbe, nična pogodba pa nima nobenega pravnega učinka, tudi odstop od nične pogodbe sam po sebi ne more imeti nobenih pravnih učinkov. Pritožba tako neutemeljeno izpostavlja, da je imel stečajni upravitelj tožnika pravico odstopiti od predmetnih prodajnih pogodb. Glede na navedeno pa je neutemeljena tudi pritožbena graja, da zaradi pravice do odstopa, tožnik ni imel pravnega interesa za ugotovitev ničnosti predmetnih pogodb.

15. Pritožbeno sodišče pa sprejema trditve pritožbe, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženki dolžni izročiti tožniku nepremičnine v neposredno posest. Ugotoviti je, da tožnik v tem delu zahtevka, vsebovanega v odločitvi III. točke izreka izpodbijane sodbe, v bistvu uveljavlja vrnitveni zahtevek, ki ga ureja 92. člen Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).9 Bistvo vrnitvenega zahtevka je, da lastnik na stvari prevzame posest in s tem pridobi pravico uporabe nepremičnine. Lastnik mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca (drugi odstavek 92. člen SPZ). Iz zakonskega besedila tako izhaja, da je eden od pogojev za uspešnost vrnitvenega zahtevka ta, da je stvar, katere se zahteva, v dejanski oblasti toženca. To dejstvo je dolžan v pravdi dokazati tožnik.10 V obravnavanem primeru to pomeni, da bi moral tožnik za uspešnost vrnitvenega zahtevka navajati in dokazati, da toženki dejansko izvajata oblast nad nepremičninami, katere vrnitev se zahteva. V tej zvezi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku na prvi stopnji takšnih trditev ni podal, niti ni zanikal navedb toženk iz pripravljalne vloge z dne 16. 6. 2016, da na podlagi prodajnih pogodb še ni prišlo do prenosa posesti nad nepremičninami. Zaključiti je, da tožnik v obravnavanem sporu ni navedel dejstev, iz katerih izhaja zatrjevana pravna posledica vrnitve posesti, zato je njegov vrnitveni zahtevek pa materialnem pravu neutemeljen in ga je zaradi tega potrebno zavrniti.

16. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in da ugotovljeno dejansko stanje omogoča spremembo izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 5. točko 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek iz prvega odstavka točke II. izreka in točke III. izreka. V preostalem je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Ker sta toženki s pritožbo uspeli v sorazmerno majhnem delu, skladno z drugim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sami krijeta svoje pritožbene stroške.

18. O priglašenih stroških odgovora na pritožbo tožnika in stranskega intervenienta je odločeno po prvem odstavku 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Priglašenih stroškov ni šteti za potrebne, ker sta v odgovoru na pritožbo zgolj ponovila svoja pravna naziranja in soglašala z izpodbijano odločitvijo.

1 Prvi odstavek 314. člena ZPP določa, da če so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja samo nekateri od njih zreli za končno odločbo ali je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo, lahko sodišče glede zrelih zahtevkov oziroma dela zahtevka konča obravnavo in izda sodbo (delna sodba). 2 Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila na podlagi predmetnih prodajnih pogodb in zemljiškoknjižnih dovolil, ki so ga sklenjeni pravni posel vsebovali, s strani toženih predlagana vknjižba lastninske pravice in da do dejanske realizacije vknjižbe še ni prišlo. 3 Tako tudi: mag. Nina Kroflič v magistrskem delu z naslovom Prenovljena ureditev izbrisne tožbe s pregledom aktualne sodne prakse, str. 27 in 28, Univerza v Mariboru Pravna fakulteta, Maribor 2015. 4 8. člen ZZK-1 določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. 5 Iz odločitve VSRS sodba II Ips 167/2014 z dne 17. 12. 2015 namreč izhaja, da tretji odstavek 244. člena ZZK-1 prepoveduje izbrisno tožbo proti nadaljnjemu dobrovernemu pridobitelja pravice na nepremičnini. Prepoved vlaganja izbrisne tožbe proti dobroverni osebi pomeni izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo, na katerega se lahko sklicuje tretja poštena oziroma dobroverna oseba. 6 Tožnik je z navedenima vlogama zahteval, da se pod točko 2. tožbenega zahtevka na začetku doda odstavek: "V kolikor bo na podlagi ničnih prodajnih pogodb, sklenjenih v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 127/2015 z dne 26.1.2015 in opr. št. 1239/2015 z dne 27. 7. 2015, prišlo do vknjižbe lastninske pravice na prvo in drugo toženo stranko v zemljiški knjigi, se vzpostavi prejšnje zemljiško knjižno stanje tako, da se ponovno vpiše kot lastnik stečajni dolžnik, in sicer:". Pri tem je zahteval, da v ostane v nadaljevanju tožbeni zahtevek nespremenjen. 7 Prim. z VSRS Sodba II Ips 219/2011 z dne 20. 6. 2013. 8 Prim. z N. Plavšak v M. Juhart et al, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 1. knjiga, str. 507. 9 Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari - prvi odstavek 92. člen SPZ. 10 Tako Berden v Juhart et al, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 479.