Jedro

Zgolj dejstvo, da tožnik v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazil, po presoji sodišča (še) ne zadostuje za zaključek, da ni izkazal poskusov vračanja. Še posebej glede na med strankama nesporno dejstvo, ki izhaja tudi iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, in sicer iz zapisnika o zaslišanju priče "da je tožnik v letih 1994 do 1998 prihajal večkrat na leto na obisk in pri njih prespal/.../ lahko da je v Sloveniji bival tudi pri drugih prijateljih in znancih“. Navedeno posledično nakazuje tudi očitno protislovje z zaključkom tožene stranke, da dejansko življenje v RS ni izkazano za obdobje od maja 1997 do maja 2002.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Kranj št. 214-1384/2013-44 z dne 21. 10. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1954/2014 z dne 11. 2. 2015 zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 1. odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, na naslovu A., dne 26. 2. 1992 pa so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih (ZTuj). Nadalje v obrazložitvi navaja, da iz tožnikovih izjav izhaja, da je Slovenijo zapustil maja 1992 in se vrnil v Srbijo, v Niš, delovno knjižico pa je imel zaključeno kot obrtnik dne 5. 3. 1992. Tožnik je v postopku podal pisno izjavo in predlagal tudi zaslišanje treh prič, in sicer B.B., C.C. in sina Č.Č. Slednji je na ponovnem zaslišanju izpovedal, da si kot sin želi, da bi oče dobil zaprošeno dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, da bi zaživeli skupaj in si drug drugemu pomagali. Kdaj je oče zapustil Slovenijo, se ne spomni točno, ker je bil tedaj še otrok. Dozdeva pa se mu, da je to bilo po končani vojni leta 1992, ko so bile zaostrene razmere, saj je oče tedaj izgubil posel, čeprav ga je skušal obdržati, kar pa je bilo nemogoče, zato je moral odjaviti obrt, ki jo je imel kot avtoprevoznik. Vrnil se je v Srbijo, v Niš, k staršem, ves čas pa se je vračal v Slovenijo, z vizo, in prenočeval pri prijateljih, znancih ali pa kar v kamionu ter delal na črno; ukvarjal se je s prevozništvom, oziroma s tem, kar je znal in je poprijel za vsako delo, tako da je bil v Sloveniji več, kot v Srbiji; če bi v Sloveniji dobil redno zaposlitev, bi tu ostal, vendar se priča ne spominja vsega natančno, saj je bil tedaj še otrok. Tudi priča C.C. je ob ponovnem zaslišanju vztrajal pri prvotno podani izjavi, ki mu je bila prebrana, saj je že tedaj izpovedal vse, kar mu je znano. Prav tako je tudi priča B.B. pri ponovnem zaslišanju izpovedal, da vztraja pri svoji prvotno podani izjavi in pojasnil, da tožnika pozna, ker je tožnikov sin njegov nečak. Čeprav je tožnik Slovenijo zapustil leta 1992, ko se je verjetno zaradi izgube zaposlitve in dohodkov vrnil v Srbijo, v Niš k staršem, vendar je v letih od 1994 do 1998 večkrat prihajal v Slovenijo in občasno prenočeval tudi pri njem ter tedaj ostajal približno po teden dni, v času, ko je priča še prebivala na D., v letih od 1992 do 1998; znano mu je tudi, da si je tožnik iskal službo v dejavnosti avto-prevozništva, ko se je vračal v Slovenijo, vendar neuspešno. Tožnik pa je bival tudi pri drugih prijateljih in znancih, tako da ga je priča večkrat srečevala v mestu. Po ponovnem zaslišanju prič, tokrat ob tožnikovi navzočnosti, je prvostopni organ tožnika skladno z določbo 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pisno dne 11. 9. 2015 seznanil o svojih ugotovitvah ter ga pozval, da v danem roku predloži morebitna dodatna dokazila, s katerimi bi dokazal, da se je po odhodu trudil vrniti v Slovenijo in v njej nadaljevati z dejanskim življenjem, vendar se tožnik v danem roku ni odzval na navedene ugotovitve. V obrazložitvi izpostavlja določila 1.č člena ZUSDDD, ki natančno opredeljujejo dopustno trajanje odsotnosti iz Slovenije tako, da dopustna odsotnost zaradi enega od upravičenih razlogov lahko traja pet let, za vse nadaljnje obdobje odsotnosti pa je pogoj dejanskega življenja izpolnjen v primeru, če se je oseba po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let skušala vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, na kar kažejo njena ravnanja v tem naslednjem petletnem obdobju. Vendar tožnik v konkretnem primeru ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na poskuse njegove vrnitve v RS in nadaljevanja z dejanskim življenjem za obdobje od maja 1997 do maja 2002, saj za to obdobje ni predložil listinskih dokazil, priče pa so o poskusih vračanja izjavile premalo natančno in le pavšalno navedle, da se je tožnik poskušal vrniti v RS in najti zaposlitev.

3. Tožnik je vložil pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je pri tožniku pogoj dejanskega življenja izpolnjen samo za obdobje prvih pet let odsotnosti od zapustitve Slovenije, ne pa tudi za obdobje naslednjih petih let odsotnosti, saj tožnik v postopku ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je tudi v obdobju petih let po obdobju upravičene odsotnosti poskušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Iz uradnih evidenc je razvidno, da tožnik v času od maja 1997 do maja 2002 ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje, ni predložil dokazil o tem, da je za vstop v Slovenijo v istem obdobju poskušal pridobiti vizum, oziroma, da je le-tega pridobil ali da je v tem obdobju poskušal vstopiti v Slovenijo, pa mu je bil vstop zavrnjen; kot tudi ne, da si je v tem obdobju v Sloveniji poskušal najti službo ali stanovanje. Pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da tudi v ponovljenem postopku tožnik ni predložil listinskih dokazil, ki bi izkazovala poskuse njegovega vračanja v Slovenijo, na seznanitev prvostopenjskega organa pa se ni odzval. Ponovno zaslišane priče so potrdile svoje izjave, dane v prvotnem postopku, in so zgolj navedle, da se je tožnik ves čas poskušal vrniti in v Sloveniji poiskati zaposlitev, tako da tožnik tudi v ponovljenem postopku ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v nadaljnjem obdobju petih let po petletni dopustni odsotnosti skušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, s tem pa posledično tudi ne pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

4. Tožnik se ne strinja z odločitvijo obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ker meni, da sta obe nepravilni in nezakoniti. V tožbi uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Opozarja, da tožena stranka ni upoštevala izjav prič, ki so bile jasne in konkretne, niti ni upoštevala celotne izjave tožnika. Zato meni, da je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, sklep tožene stranke o dejanskem stanju pa nepravilen in mu tako ni bil zagotovljen pošten upravni postopek. Tožnik poudarja, da si je večkrat poskušal urediti svoj status v Sloveniji in je tako pokazal dovolj interesa za stalno prebivanje v Sloveniji, kar je izpovedal sam tožnik, potrdile pa so tudi zaslišane priče. Navaja še, da izpodbijana odločitev krši tako njegove ustavne pravice, kot tudi konvencijske pravice, varovane z Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), kar po njegovem mnenju izhaja tudi iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić proti Sloveniji. Kar pa zadeva predpisano maksimalno desetletno odsotnost, tožnik meni, da je le-ta protiustavna in nerealna. Sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri svojih navedbah v njeni odločbi z dne 15. 12. 2016. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena odločba, s katero je prvostopni organ v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča št. I U 1954/2014, ki je postala pravnomočna 11. 2. 2015, ponovno odločil, da se tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrne. Prvostopenjski organ je svojo odločitev oprl na določbo 1. odstavka 1. člena ZUSDDD, ki določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) prijavljeno stalno prebivališče ter je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje dejansko tudi neprekinjeno živel, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na njegovo prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Na podlagi citirane določbe 1. člena ZUSDDD je bila tako omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje vsem tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli. Z določbo 1. odstavka 1. č člena ZUSDDD je zakonodajalec opredelil nedoločni pravni pojem „dejansko življenje v RS“, ki po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče svojih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Oba upravna organa prve in druge stopnje sta ugotovila, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 9. Po drugem odstavku 1.č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Upravna organa prve in druge stopnje sta se pri svoji odločitvi oprla na določila 1. č člena ZUSDDD. Pri svoji odločitvi sta upoštevala tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Tako je prvostopni organ je na podlagi tožnikovih izjav, izjav v upravnem postopku zaslišanih treh, s strani tožnika predlaganih prič ter podatkov v listinah, s katerimi je razpolagal, ocenil, da je bil tožnikov odhod iz Slovenije posledica izbrisa v smislu 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD. Vendar po oceni prvostopnega organa tožnik v nadaljevanju ni dokazal, da se po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, na kar bi kazala njegova ravnanja v naslednjem petletnem obdobju, pri čemer med ravnanji, ki kažejo na poskus vrnitve, prvostopni organ našteva pridobitev vizuma ali poskus pridobitve le-tega, poskušanje ureditve statusa z vložitvijo prošnje za izdajo dovoljenja za bivanje, poskus vstopa v državo ali pa je bil vstop zavrnjen, iskanje zaposlitve ali stanovanja v RS, pri čemer izrecno poudarja, da zgolj pridobitev vizuma z namenom obiska sorodnikov ali turističnega obiska še ne pomeni, da je oseba nameravala ostati v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS, na podlagi česar zaključuje, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo v drugem relevantnem petletnem obdobju od meseca maja 1997 do maja 2002, saj „za to obdobje ni predložil listinskih dokazil, ki bi potrjevale navedbe vlagatelja“. Nasprotno meni tožnik, ki se ne strinja z navedeno trditvijo in ji izrecno nasprotuje, sklicujoč se na svoje navedbe in navedbe zaslišanih prič, tako da ostaja to vprašanje, ki je za sprejeto odločitev ključnega pomena, med strankama sporno. V tej zvezi pa po mnenju sodišča ni mogoče prezreti ustaljene upravno sodne prakse, ki jo je doslej izoblikovalo pri reševanjem istovrstnih zadev, ki so bistveno primerljive tožnikovemu primeru, tako v pravnem, kot tudi v dejanskem pogledu in s primerljivimi tožbenimi ugovori, med drugim v zadevah št. II U 230/2012, I U 325/2015, I U 818/2015, I U 114/2015 in I U 1535/2015, v katerih je, enako kot v konkretnem primeru, ugodilo tožbi in izpodbijano dokončno upravno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, pri tem pa je izrazilo pravna stališča, ki so relevantna tudi v konkretnem primeru. Zato jih sodišče v nadaljevanju smiselno prilagojeno (mutatis mutandis) ponovno navaja, kot sledi:

11. Upravni organ prve stopnje se je pri sprejemu zavrnilne odločitve v konkretnem primeru oprl na določilo 4. odstavka 1. č člena ZUSDDD, pri odločitvi pa je upošteval tudi okoliščine iz 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD, na podlagi katerih je štel, da je tožnikova upravičena odsotnost na podlagi 1. alineje 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD izkazana le za prvo petletno obdobje od leta 1991 do leta 1997, ne pa tudi za nadaljnje oziroma drugo petletno obdobje od maja 1997 do maja 2002, ker je štel, da tožnik za drugo petletno obdobje ni izkazal poskusov vračanja v RS, čemur je pritrdil tudi pritožbeni organ druge stopnje, ki je prav tako štel, da je tožnik v postopku izkazal izpolnjevanje enega izmed materialnih pogojev, ki jih je taksativno določil zakonodajalec v šestih alinejah 3. odstavka 1. č člena ZUSDDD glede upravičenih razlogov odsotnosti iz Slovenije, ki je daljša od enega leta.

12. Po presoji sodišča odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje ni pravilna, četudi sta oba upravna organa prve in druge stopnje sicer pravilno ugotovila, da je tožnik izkazal upravičen razlog odsotnosti iz 1. alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po kateri se šteje, da gre za upravičeno odsotnost iz RS, če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja). Vendar je po presoji sodišča v tej zvezi vsaj preuranjeno, če že ne nepravilno štel, da ne gre za upravičeno odsotnost v nadaljnjem relevantnem petletnem obdobju od meseca maja 1997 do maja 2002, saj je (vsaj) preuranjeno sklepal, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v navedenem nadaljnjem relevantnem petletnem obdobju po prvem obdobju upravičene odsotnosti, ker je zmotno zaključil, da bi navedeno dejstvo (poskuse vračanja v RS) moral tožnik izkazati s predložitvijo listinskih dokazil, ki bi izkazovala poskuse njegovega vračanja v Slovenijo, zaradi česar sta oba upravna organa prve in druge stopnje zaključila, da tožnik ni dokazal, da kumulativno izpolnjuje vse tri predpisane zakonske pogoje za izdajo zaprošenega dovoljenja. Vendar zgolj navedeno dejstvo, da tožnik v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazil, po presoji sodišča (še) ne zadostuje za zaključek, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja. Še posebej glede na med strankama nesporno dejstvo, ki izhaja tudi iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, in sicer iz zapisnika o zaslišanju priče B.B., ki ga je v izpodbijani odločbi povzel tudi prvostopni organ v obrazložitvi na str. 5, 4. odstavek, ko povzema, da je imenovani „povedal, da je vlagatelj v letih 1994 do 1998 (ko je sam še bival na D.), prihajal večkrat na leto na obisk in pri njih prespal/.../ lahko da je v Sloveniji bival tudi pri drugih prijateljih in znancih“. Navedeno posledično nakazuje tudi očitno protislovje z zaključkom tožene stranke (v obrazložitvi na str. 6, 3. odstavek), da dejansko življenje v RS ni izkazano za obdobje od maja 1997 do maja 2002. Prav tako ni bila upoštevana izpovedba priče Č.Č., da je tožnik v navedenem obdobju več časa preživel v Sloveniji kot v Srbiji, medtem ko prvostopni organ v svoji obrazložitvi tudi ne navaja nobenega razloga, zaradi katerega ne sledi navedbam zaslišanih prič, kar pomeni bistveno pomanjkljivo obrazložitev upravne odločbe, to pa nadalje pomeni bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 239. člena ZUP v povezavi z 2. odstavkom 254. člena ZUP, ker se izpodbijane odločbe posledično ne da preizkusiti. Sodišča pri tem opozarja tudi na uveljavljeno sodno prakso, ki izhaja zlasti iz sodbe tega sodišča št. I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013, da je treba ravnanja tožnika presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določila ravnanje tožnika (18. odstavek obrazložitve). Enako stališče izhaja tudi iz sodbe št. II U 230/2012, v kateri je sodišče prav tako izrazilo stališče, da je treba ravnanja tožeče stranke ocenjevati prek skrbnega upoštevanja objektivnih ovir za vrnitev. V tej zvezi pa v konkretnem primeru nista ne prvostopenjski organ niti pritožbeni organ druge stopnje v zvezi s tožnikovimi poskusi vračanja niti pravilno in tudi ne popolno ugotovila vseh relevantnih dejanskih okoliščin, ki so za pravilnost sprejete odločitve v konkretnem primeru odločilnega pomena. Zato sta oba upravna organa naredila (vsaj) preuranjen zaključek, da tožnik v postopku ni izkazal, da so v njegovem primeru kumulativno izpolnjeni vsi trije predpisani zakonski pogoji iz 1. odstavka 1. člena v zvezi s 4. alinejo 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, določeni glede upravičenih razlogov odsotnosti. Posledično temu je vsaj preuranjen, če že ne nepravilen njun zaključek, da tožnik in izkazal poskusov vračanja v drugem petletnem obdobju od meseca maja 1997 do maja 2002. Zato se posledično izkaže za protislovno tudi trditev pritožbenega organa druge stopnje (v obrazložitvi na str. 6, 1. odstavek), da tožnik „tudi v ponovnem postopku listinskih dokazil, ki bi izkazovala poskuse njegovega vračanja v Republiko Slovenijo, ni predložil, prav tako se tudi na seznanitev organa prve stopnje ni odzval“.

13. Ker glede na navedeno oba upravna organa prve in druge stopnje v konkretnem primeru nista celovito ugotovila dejanskega stanja, saj nista upoštevala vseh za odločitev relevantnih okoliščin glede vprašanja tožnikovih poskusov vračanja v nadaljnjem petletnem obdobju po prvem petletnem obdobju upravičene odsotnosti od leta 1997 do 2002, to pomeni, da je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, prav tako pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo in ker so bile v konkretnem primeru storjene tudi bistvene kršitve določb postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni dvostopenjski upravni postopek, v okviru katerega ima stranka na voljo tudi možnost vložitve pritožbe (25. člen Ustave). Zato je sodišče, ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave) zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

K točki 2:

14. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek v višini 15,00 EUR, saj gre v konkretnem primeru za zadevo, ki je bila rešena na seji senata, tožnik pa v postopku tudi ni imel pooblaščenca, ki bi bil odvetnik.