Jedro

Tožniku, ki je bil v spornem obdobju rezervni delavec in je nadomeščal strojevodje, ki so zboleli ali šli na dopust, je bil odrejen ogled proge, kjer naj bi obnovil poznavanje razmer na progi v spremstvu vodnika inštruktorja strojevodij, saj tožnik že več kot leto dni ni vozil po tej progi. Tožnik je to delo odklonil s sklicevanjem na razloge varnosti pri delu (tožena stranka naj bi zavestno kršila ZVZD). Proga je bila v spornem obdobju varna za vodenje in opravljanje železniškega prometa, zaradi česar je bila tožnikova zavrnitev ogleda proge v spremstvu inštruktorja strojevodij z vidika varnosti in urejenosti železniške infrastrukture neutemeljena. Na progi so bili izvedeni vsi predpisani varnostni ukrepi tako, da tožniku ni grozila neposredna nevarnost za življenje in zdravje. Z opisanim ravnanjem je tožnik storil kršitev, ki je določena v 8. alineji 6. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičena odklonitev dela). Zato tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim mu je bila izrečena disciplinska sankcija denarne kazni, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa šefa Sekcije za vleko A., opr. št. ... z dne 19. 7 .2006, s katerim je bila tožniku izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 5 % od njegove bruto plače za čas enega meseca, ki se obračuna od bruto plače za mesec, ko je bila kršitev storjena (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.725,20 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo internih aktov tožene stranke in sicer prometnega pravilnika, navodila za opravljanje vlečne dejavnosti 200.01, navodila za določanje in izvajanje izmen osebja vlečnih vozil 200.06, kakor tudi ne določb Zakona o varnosti v železniškem prometu (ZVZP-UPB1, Ur. l. RS št. 102/2004), Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) in Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99, 64/2001). Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo določbo 2. točke 7. člena prometnega pravilnika, iz katerega jasno izhaja, da je ogled proge najprej potrebno opraviti dvakrat podnevi in šele nato dvakrat ponoči. Glede tega vprašanja sodišče ni upoštevalo stališča izvedenca, temveč se je oprlo na izpovedbe prič B.B., C.C. in D.D.. V kolikor so pri toženi stranki ves čas kršili določila Pravilnika o vrstnem redu ogledov, to še ne pomeni, da je to v skladu s pravilnikom, kar je potrdil tudi izvedenec. Iz mnenja izvedenca tudi ne izhaja, da je proga A. – E. povsem varna. Izvedenec je sicer res zapisal, da je bila proga št. 34 vzdrževana po predpisih, vendar je potrebno upoštevati tudi ugotovitve izvedenca, da je vrednost vegavosti tira v letu 2005 minimalno presegala dovoljeno vrednost po Pravilniku o pogojih za projektiranje, gradnjo in vzdrževanje železniških prog. Nadalje izvedenec v tabeli 2 ugotavlja, da je bilo potrebno na isti progi uvesti zmanjšanje hitrosti pod 50 km na uro in na določenem delu v letu 2006 tir celo zapreti zaradi prekoračitve mejne vrednosti. V dopolnilnem mnenju izvedenec sam ugotavlja, da je v skladu s Pravilnikom o pogojih za projektiranje, gradnjo in vzdrževanje zgornjega ustroja železniških prog, navedene vrednosti ne smejo biti prekoračene. Izvedenec ugotavlja, da so bile napake v letu 2006 kritične in da jih je bilo potrebno odpraviti do oktobra 2006, tožnik pa je vožnjo na tej progi odklonil ravno v letu 2006, ko so bile nepravilnosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi delodajalec tožnika pravočasno obvestil o odrejeni vožnji za dne 8. 5. 2006 in 9. 5. 2006, je v nasprotju s podatki v spisu. Priča F.F. je namreč izpovedal, da tožnik sploh ni bil razporejen v nobene razporede v letu 2006 in da se ga je nekako sproti razporejalo. O razporeditvi bi moral biti delavec obveščen vsaj en dan pred razporeditvijo, kar pa tožnik ni bil, vendar navedeno ni bil razlog za odklonitev vožnje. Obvestilo tožnika na zasebni prenosni telefon po prenehanju zadnje izmene 5. 5. 2006, nikakor ni mogoče šteti za pravočasno in pravilno obvestilo delavca glede na določbe navodila za opravljanje vlečne dejavnosti in navodila za določanje in izvajanje izmen osebja vlečnih vozil. Tožnik je delodajalca takoj obvestil o odklonitvi in razlogih zanje. Sodišče prve stopnje se sklicuje na mnenje Visoke šole G. in zaslišanje direktorja te šole doc. dr. H.H., vendar Visoke šole G. ni in zaslišani direktor ni sodno zapriseženi izvedenec, zato je vprašljivo mnenje, ki je bilo pridobljeno v postopku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je disciplinski postopek vodila pooblaščena oseba in da naj bi bil to šef Sekcije za vleko, kar zagotovo ni njegov uradni naziv po sistemizaciji. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na čem temelji takšen zaključek, še posebej glede na to, da je tožnik zaposlen pri družbi I., d.d. iz J.. Delavec je delo upravičen odkloniti že na podlagi 33. člena ZVZD. Tožnik je za nevarnost na progi K. izvedel posredno od sodelavcev in iz nekaterih medijev. Tožnik je ravnal v skladu s 66. členom ZVZP-UPB1, ko je odklonil delo, saj se je zaradi nevarnosti in nepravilnosti na progi K. bal za svoje življenje in zdravje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta odločilna dejstva pa so naslednja: - tožniku je bil za 8. 5. 2006 in 9. 5. 2006 odrejen ogled proge K., kjer naj bi obnovil poznavanje razmer na progi v spremstvu vodnika inštruktorja strojevodij C.C. oziroma strojevodje L.L., saj tožnik že več kot leto dni ni vozil po tej progi, - tožnik je to delo odklonil s sklicevanjem na razloge varnosti pri delu (tožena stranka naj bi zavestno kršila ZVZD), - izvedenec je ugotovil, da je bila proga K. v spornem obdobju varna za vodenje in opravljanje železniškega prometa, zaradi česar je bila tožnikova zavrnitev ogleda proge v spremstvu inštruktorja strojevodij dne 8. 5. 2006 in v spremstvu strojevodje dne 9. 5. 2006 z vidika varnosti in urejenosti železniške infrastrukture neutemeljena, - na progi K. so bili izvedeni vsi predpisani varnostni ukrepi tako, da tožniku ni grozila neposredna nevarnost za življenje in zdravje, - tožnik je bil v spornem obdobju rezervni delavec in je nadomeščal strojevodje, ki so zboleli ali šli na dopust, - tožnik je bil o odrejeni vožnji za dne 8. 5. 2006 in 9. 5. 2006 obveščen 5. 5. 2006, zadnjo izmeno pred sporno razporeditvijo pa je končal 6. 5. 2006 ob 6.30. uri.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim mu je bila izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 5 % od njegove bruto plače za čas enega meseca, ki se obračuna od bruto plače za mesec, ko je bila kršitev storjena. Postopek ugotavljanja disciplinske odgovornosti tožnika je tožena stranka izpeljala v skladu z določbami 174. do 181. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007).

Kadar je delodajalec pravna oseba, v skladu s 176. členom ZDR disciplinsko odgovornost delavca ugotavlja oseba, določena v 18. členu ZDR, to je zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Izpodbijani sklep o disciplinski odgovornosti je izdal šef sekcije za vleko A. F.F., ki je imel pooblastilo pomočnika generalnega direktorja tožene stranke za odločanje o disciplinski odgovornosti tožnika. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da po sistemizaciji F.F. uradni naziv zagotovo ni šef sekcije za vleko, vendar glede tega ne predloži nobenih dokazov. Sicer pa uradni naziv v sistemizaciji niti ni bistven, bistveno je, da je o disciplinski odgovornosti tožnika odločala oseba, ki je za to imela pooblastilo.

Tožniku je bila denarna kazen izrečena za kršitev, ki je bila vnaprej določena v 8. alineji 6. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (neupravičena odklonitev dela) in sicer v višini, ki je bila prav tako vnaprej določena v 4. alineji 1. odstavka 10. člena istega pravilnika.

Tožnik se je ob odklonitvi dela skliceval na ZVZD, pri čemer je v disciplinskem postopku navedel, da gre za 33. člen ZVZD, ne da bi pri tem v disciplinskem postopku ali pa kasneje pred sodiščem natančneje pojasnil, na kateri odstavek se to nanaša. Drugi odstavek 33. člena ZVZD namreč določa, da ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, hkrati ima tak delavec tudi pravico zahtevati, da se nevarnost odpravi. Tožnik sicer zatrjuje, da naj bi bila proga K. nevarna, vendar glede na ugotovitve izvedenca in dejstvo, da se je promet na tej progi ves čas opravljal, ni mogoče trditi, da bi tožniku grozila neposredna nevarnost za življenje in zdravje zaradi opustitve varnostnih ukrepov.

V skladu s prvim odstavkom 33. člena ZVZD ima delavec pravico odkloniti delo tudi takrat, če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu, ali če delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda. Zmoten je tožnikov očitek, da ga delodajalec ni posebej seznanjal z opravljenimi meritvami na progi K., saj tega ni bil dolžan storiti. Tožniku je bila odrejena vožnja v spremstvu drugega strojevodje ravno zaradi tega, da bi se tožnik seznanil z vsemi posebnostmi proge, na kateri že dlje časa ni vozil in se tako seznanil tudi z eventualnimi nevarnostmi na tej progi. Okoliščina, da je prejšnje vodstvo sekcije za vleko upoštevalo tožnikovo željo, da ne želi voziti po progi K., ne pomeni, da ga tožena stranka na delo na to progo ne bi smela razporediti. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje na koncu 4. in začetku 5. strani obrazložitve o tem, da je bila takšna razporeditev s stališča organizacije dela pri toženi stranki potrebna, zlasti še glede na to, da je bil tožnik usposobljen le za vožnjo diesel in diesel motornih garnitur, pri čemer je v Sloveniji le malo prog, kjer pride v poštev takšna vleka.

Zakoniti razlog za odklonitev dela ne more biti niti v izvedeniškem mnenju zapisano stališče, da določba 5. točke 7. člena prometnega pravilnika pomeni, da bi tožnik ogled moral opraviti najprej podnevi in šele nato ponoči. V skladu z navedeno določbo se strojevodja (pa tudi nekateri drugi železniški delavci) pred samostojnim delom na nepoznani progi, ali če na določeni progi ni potoval dlje kot šest mesecev, pošlje na vožnjo pod nadzorstvom, da bi se seznanil z razmerami na progi in sicer v obe smeri, najmanj dvakrat podnevi in dvakrat ponoči. Izvedenec je štel, da bi moral tožnik opraviti ogled proge podnevi in šele nato ponoči, češ da je v železniških predpisih zelo pomemben vrstni red besed, ki morajo nedvoumno zagotavljati razumevanje sporočila. Vendar iz citirane določbe takšno nedvomno razumevanje sporočila ne izhaja, zato pri toženi stranki tudi ni bila takšna praksa. Izvedenec pri tem tolmači predpis, kar je naloga sodišča, ali pa tistega, ki je predpis izdal. Pa tudi, če bi bilo v prometnem pravilniku v resnici določeno, da je ogled potrebno opraviti najprej podnevi in šele nato ponoči, bi zamenjava vrstnega reda tožnika ne opravičevala, da odkloni odrejeni ogled. Sicer pa tožnik niti ni zatrjeval, da bi delo odklonil iz tega razloga, temveč je na nepravilni vrsti red ogledov začel opozarjati šele med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje, ki ga je izdelal direktor Višje šole G.. Tožnik to mnenje sedaj sicer izpodbija z navedbo, da doc. dr. H.H., ki je v imenu Višje šole G. izdelal to mnenje in ki je bil tudi zaslišan pred sodiščem prve stopnje, ni sodno zapriseženi izvedenec. Res je sicer, da drugi odstavek 245. člena ZPP določa, da se izvedenci določajo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela, vendar gre le za instruktivno normo, zato sodišče za izvedenca lahko določi tudi nekoga, ki ni sodni izvedenec. Pri tem tretji odstavek 245. člena ZPP izrecno predvideva, da se izvedensko delo sme zaupati tudi strokovni instituciji (bolnišnici, kemičnemu laboratoriju, fakulteti in podobno). V takšnem primeru potem predstojnik te institucije določi, kdo konkretno bo opravil izvedeniško delo, saj je izvedenec lahko le fizična oseba. Višja šola G. se je očitno odločila, da bo izvedensko delo opravil kar njen direktor dr. H.H., kar vse pomeni, da je bilo izvedeništvo odrejeno in opravljeno v okviru zakonskih določb. Pritožba tudi po vsebini neutemeljeno izpodbija izvedeniško mnenje. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri minimalnih odstopanjih vegavosti tira v kilometru 81+446 bilo potrebno uvesti počasno vožnjo, da pa je bila o predpisanih omejitvah na tem tiru vožnja v kritičnem času povsem varna. Vegavost tira je bila ugotovljena samo na eni tirnici v smeri vožnje vlaka, kar pomeni, da ni bilo možno, da bi prišlo do iztirjenja, ker kolesni venec tega ne dopušča. Tožnik nevarnost odrejenega dela neutemeljeno dokazuje z zaporo tira, saj se je ta nanašala na industrijski tir, po katerem tožnik na odrejeni vožnji ne bi vozil. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da ni bil pravočasno obveščen o odrejeni vožnji. Tožnik ravno zaradi težav pri določanju njegovega dela ni bil uvrščen v mesečne razporede dela, zato je zanj prišla v poštev določba 6. alineje točke 4.3. navodila za določanje in izvajanje izmen osebja vlečnih vozil 200.06 (priloga A/5), ki določa, da je potrebno delavca o delu, ki bi se opravljalo zunaj njegovega razporeda delovnega časa, v drugem razporedu, obvestiti najpozneje do konca zadnje izmene. Tožnik je bil o razporedu za 8. in 9. 5. 2006 obveščen pred koncem zadnje izmene, kakor to izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pa tudi, če tožnik ne bi bil pravočasno opozorjen, bi mu to v skladu s citirano določbo navodil dajalo pravico, da delo odkloni iz osebnih razlogov. Tožnik takšnih osebnih razlogov ni uveljavljal, sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi delo odklonil zaradi tega, ker ni bil pravočasno obveščen o razporedu. Osebni razlog v smisli citirane določbe ni v tem, da delavec oceni, da je delo zanj nevarno, temveč, da zaradi nepravočasnosti obvestitve o razporeditvi delovnega časa zaradi osebnih razlogov ne more pravočasno priti v službo, ali pa ne more v tako kratkem času ustrezno organizirati družinskega življenja. Ni pa se mogoče na osebne razloge sklicevati v primeru, ko delavec tako kot tožnik pravočasno pride v službo, le odrejenega dela noče prevzeti. Zmotno je tudi tožnikovo sklicevanje na določbo 66. člena ZVZP-UPB1, saj se ta nanaša na primer, ko se železniški delavec čuti utrujenega ali bolnega ali iz katerihkoli drugih razlogov nezmožnega za opravljanje dela. Tožnik pa ni zatrjeval nezmožnosti za delo, temveč je zatrjeval, da dela noče opraviti, ker je proga nevarna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.