Jedro

Ni mogoče prisiliti tožene stranke, da se vodi postopek proti njej pred krajevno nepristojnim sodiščem, če sama s tem ne soglaša. Svoje nestrinjanje pa mora izraziti z ugovorom, katerega mora vložiti najpozneje v odgovoru na tožbo do razpisa glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovoru krajevne pristojnosti tožene stranke ne ugodi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se izreče Okrožno sodšče v Kranju za krajevno nepristojno ter izroči predmet krajevno pristojnemu sodišču v Ljubljani. V pritožbi pojasnjuje, da je tožeča stranka vložila tožbo za odškodnino iz pogodbenega razmerja na sodišče po kraju nastanka škode in ne po kraju sklenitve posla in sedežu toženca. Tožena stranka je pravočasno v odgovoru na tožbo ugovarjala krajevni pristojnosti sodišča v Kranju, saj meni, da je sodišče, na katerem je tožeča stranka vložila tožbo, krajevno nepristojno za odločanje v tej zadevi, saj je za škodo iz pogodbenih razmerij skladno s členom 51 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pristojno sodišče po kraju izpolnitve obveznosti, to pa je bila Ljubljana, kjer je tožnik na sedežu toženca kupil sporno seme. Po določilu 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje se je zavestno odločilo za kršenje ZPP, zaradi česar toženec nima vere v nepristranskost sodišča. Tožena stranka meni, da so določila ZPP kogentne narave ter da so jih tako stranke, še posebej pa sodišča dolžna spoštovati ter uveljavljati.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine. Tožbo je vložil na Okrožnem sodišču v Kranju in se ob tem skliceval na določbo 1. odstavka 52. člena ZPP, po kateri je za sojenje v sporih o nepogodbeni odgovornosti za škodo poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica. Glede na to, da iz tožbenih navedb jasno izhaja, da je predmet tožbenega zahtevka plačilo odškodnine za škodo, ki izvira iz poslovnega razmerja pravdnih strank, citirano zakonsko določilo ne pride v poštev. Na to okoliščino je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo, ko je ugovarjala krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Kranju, saj po njenem mnenju v obravnavani zadevi velja splošna krajevna pristojnost v sporih iz pogodbenih razmerij kot to določa 51. člen ZPP, zato citirano zakonsko določilo ne pride v poštev. O ugovoru krajevne pristojnosti mora sodišče odločiti tako, da ga zavrne ali se izreče za krajevno nepristojno, saj določila 1. odstavka 22. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da ima sodišče diskrecijsko pravico o tem, da ugovoru krajevne pristojnosti ne ugodi kljub temu, da je ugovor utemeljen. Ni mogoče prisiliti tožene stranke, da se vodi postopek proti njej pred krajevno nepristojnim sodiščem, če sama s tem ne soglaša. Svoje nestrinjanje pa mora izraziti z ugovorom, katerega mora vložiti najpozneje v odgovoru na tožbo do razpisa glavne obravnave. To je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila, zato bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedb v tožbi in določil ZPP o krajevni pristojnosti ugotoviti, ali je krajevno pristojno ali ne in v skladu z ugotovitvijo odločiti o ugovoru krajevne pristojnosti. Dejstvo, da tega ni storilo že takoj po vložitvi odgovora na tožbo, pač pa je kljub ugovoru razpisalo narok za glavno obravnavo, na odločitev ne more imeti nobenega vpliva kot tudi ne sklicevanje na načelo ekonomičnosti postopka. Tudi dejstvo, da zakon za konkretno zadevo ne določa izključne krajevne pristojnosti, ne pomeni, da sodišče ni dolžno odločiti o pravočasnem ugovoru tožene stranke, saj bi bila ta okoliščina lahko pomembna le v primeru, če bi se sodišče izreklo za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti in ne na ugovor tožene stranke.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZPP o krajevni pristojnosti ugotovi, katero sodišče je krajevno pristojno za odločanje v obravnavani zadevi in o ugovoru tožene stranke odloči.