19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa odvetniška družba B. in B., d.n.o. – o.p., Z., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1354/2004 z dne 6. 10. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 0009 I 2004/04158 z dne 19. 5. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku je bil zavrnjen zahtevek pritožnice (tedaj upnice) za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je zahtevala izvršbo na podlagi fakture in da sodišče ne bi smelo izreči, da v njenem primeru račun ni faktura. Ne strinja se s stališčem sodišča, da lahko le pravne osebe in podjetniki posamezniki izdajajo fakture. Navaja, da sicer nima svojstva podjetnice posameznice, vendar pa se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, saj v najem oddaja določene nepremičnine, za plačilo najemnine pa izstavlja račune – fakture. Trdi, da v obravnavani zadevi izstavljen račun ustreza vsem standardom fakture. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Sodna praksa naj bi bila glede obravnavane problematike popolnoma neenotna in zato so osebe, ki so v takšnem položaju kot pritožnica v dejansko neenakopravnem položaju. Navaja, da je ena od treh solastnic poslovnega prostora, ki vsaka za svoj del najemnine najemniku izdaja račune. Pri drugih dveh solastnicah naj bi Okrajno sodišče v Ljubljani štelo, da lahko izdajata fakture. Zaradi neenotne sodne prakse naj bi bilo kršeno tudi načelo pravne varnosti po 2. členu Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave, saj meni, da iz odločitve sodišč izhaja, da bi oddajanje poslovnih prostorov morala registrirati kot svojo dejavnost, čeprav noben zakon tega ne zahteva. Meni, da stališče sodišča o tem, da fizična oseba, ki nima registrirane pridobitne dejavnosti, ne more izdajati faktur, vzpostavlja nedopustno neenakost pred zakonom, kar naj bi bilo v nasprotju z 22. členom Ustave. Trdi, da je v njeni zadevi očitno, da se ukvarja s pridobitno dejavnostjo. Zato naj bi bilo razlogovanje Višjega sodišča, da lahko fakturo izda le pravna ali fizična oseba v okviru svoje pridobitne dejavnosti in da ta pogoj v njenem primeru ni izpolnjen, skregano z vsako logiko in se tako sploh ne more preizkusiti. V tem vidi kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

B.

2.Ustavno pritožbo je mogoče vložiti zaradi kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču – v nadaljevanju ZUstS). Ker se določba drugega člena Ustave o načelih pravne države ne nanaša na človekove pravice ali temeljne svoboščine, se na kršitev te določbe z ustavno pritožbo ni možno sklicevati.

3.V delu, v katerem pritožnica zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki naj bi bila podana zato, ker je sodna praksa glede vprašanja, kaj je faktura, (po njenem mnenju) popolnoma neenotna, ustavna pritožba ni sklepčna. Tudi če bi namreč trditev o neenotnosti sodne prakse držala, to ne bi moglo utemeljiti ustavne pritožbe. Le v obratnem primeru – torej če bi bila izkazana enotnost in uveljavljenost sodne prakse, odločitev v pritožničinem primeru pa bi od takšne prakse odstopala, bi bil pod pogojem, da bi ta odstop bil samovoljen, mogoč poseg Ustavnega sodišča. Zagotavljanje poenotenja sodne prakse, kadar ta še ni ustaljena, ni naloga Ustavnega sodišča, pač pa instančnih sodišč, ki odločajo v pravdnem oziroma v izvršilnem postopku. Naloga Ustavnega sodišča je le zagotoviti, da v primeru, ko enotna in uveljavljena sodna praksa obstaja, ne prihaja do samovoljnega oziroma arbitrarnega odstopanja od nje.

4.Glede navedenega ničesar ne spremeni zatrjevana okoliščina, da sta drugi dve lastnici v isti stanovanjski zgradbi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani dosegli, da je to njune račune štelo za fakture in s tem za verodostojne listine. Ta pritožničina trditev ne more biti relevantna že zato, ker odločitev v svoji zadevi, v kateri gre za odločbo in za argumentacijo Višjega sodišča, primerja z odločitvami sodišč prve stopnje. Očitka o nedopustnem odstopu od sodne prakse nikoli ni mogoče utemeljiti z argumentom, da je sodišče višje stopnje odstopilo od sodne prakse nižjega sodišča.

5.Trditev, da naj bi iz izpodbijane sodne odločbe izhajalo, da sodišče sili pritožnico, da registrira svojo dejavnost in da ji preprečuje oddajanje poslovnih prostorov v najem brez takšne registracije, očitno ne drži. Izpodbijana sodna odločba se ukvarja le z vprašanjem, kaj je faktura. Iz negativnega odgovora sodišča izhaja le, da pritožnica ne more uporabiti instituta izvršbe na podlagi verodostojne listine po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ). To v ničemer ne posega v njeno pravico sklepanja najemnih pogodb. Pritožnica lahko (tako kot velja v vseh drugih primerih) v primeru, če meni, da so kršene njene pravice iz te pogodbe, uveljavlja sodno varstvo v pravdnem postopku. Že iz tega razloga je očitno, da ne more iti za kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave (in zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali se na to ustavno pravico sploh lahko sklicuje fizična oseba, ki ne opravlja gospodarske dejavnosti, in ali je torej že vsaka odplačna pogodba izraz izvrševanja te ustavne pravice).

6.Z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ni sporno stališče, da je faktura račun, ki ga fizična ali pravna oseba izda v okviru opravljanja svoje dejavnosti, niti stališče, da pritožnica izpolnjevanja teh pogojev ni izkazala. Sodišče je glede obrazložitve, zakaj določene osebe lahko izdajajo fakture, druge pa ne, podalo stvarne in razumne razloge in zato ne more iti za vzpostavljanje nedopustne neenakosti pri varstvu pravic v postopku po 22. členu Ustave. Razumno je stališče, da je faktura verodostojna listina, ki lahko upraviči izjemno možnost neposredne izvršbe, da pa je zato to svojstvo mogoče dati le listinam, ki z visoko stopnjo izkazujejo verjetnost obstoja terjatve. Zato je razumna omejitev, da lahko fakturo izdajajo le osebe, ki so za vsak promet blaga in storitev po posebnih predpisih tudi dolžne izdajati fakture (in voditi poslovne knjige o prometu blaga in storitev) ter so podvržene tudi nadzoru izpolnjevanja predpisanih obveznosti. Pravne osebe in fizične osebe z registrirano dejavnostjo (kot je to podjetnik posameznik) so tem zahtevam podvržene, druge fizične osebe pa ne. Ker ne gre za primerljive položaje, tudi ni mogoče reči, da gre za nedopustno vzpostavljanje neenakosti med navedenimi vrstami oseb. Tudi s tega vidika je očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave neutemeljen.

7.Ne drži, da je obrazložitev sodišča druge stopnje protislovna, da ne odgovarja na pritožbene trditve in da je (tako kot sklepa sodišča prve stopnje) ni mogoče preizkusiti. Že iz tega razloga ne more iti za kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Nekorektno je stališče ustavne pritožbe, da naj bi Višje sodišče protislovno izreklo, da je fakturo mogoče izdati le v okviru opravljanja pridobitne dejavnosti, da pa pritožnica tega pogoja kljub nespornemu položaju najemodajalke in izdajanju računov ni izkazala. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe logično izhaja, da vsake odplačne pogodbe pač ni možno enačiti s pojmom "opravljanja pridobitne dejavnosti".

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić