Jedro

Dokazno breme o vročitvi sklepov, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih delavcev, je na strani delodajalca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. 2, 3 in 4 izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (1. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. 3900/56 z dne 17.4.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in zato ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 28.12.1992 ni prenehalo, temveč mu je z vsemi pravicami trajalo do 30.1.1995. Tožena stranka pa je zato tožniku dolžna vpisati delovno dobo za čas od 28.12.1992 do 31.1.1995 v delovno knjižico in mu izplačati plačo za čas od decembra 1992 do januarja 1995 v skupnem znesku 584.803,00 SIT, plačati vse prispevke, ki se plačujejo od bruto plače, plačati zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega zneska do poplačila ter tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 1993 in 1994 v skupnem znesku 79.815,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneska v plačilo do plačila, in sicer za leto 1993 znesek 34.709,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993, za leto 1994 pa znesek 45.106,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 1.8.1994 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini sodnih taks, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati regres tudi za leto 1995, pa je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP): bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, ki so bila pomembna za pravilno razsojo v predmetni zadevi, saj je sodišče, ko je sledilo tožnikovi navedbi, da je sklep prejel šele 4.12.1992, napačno ugotovilo datum vročitve prvostopenjskega sklepa tožene stranke tožniku, vsled česar je napačno odločilo, da je tožnikova zahteva za varstvo pravic pravočasna in mu zato dopustilo sodno varstvo. Ker se je tožnik prejemu sklepa protivil, je tožena stranka sklep tožniku nadomestno vročila z nabitjem na oglasno desko dne 6.5.1992 in se je tako štel za vročenega dne 13.5.1992. Tožnikova zahteva za varstvo pravic je bila tako vložena prepozno. Zato tožena stranka meni, da je zadevni sklep postal dokončen s potekom pritožbenega roka, saj pritožba v tem roku ni bila vložena, kasneje vložena pritožba pa je bila prepozna in je zato tudi vložena tožba prepozna, s tem pa ni pogojev za sodno varstvo. Nadalje tožena stranka oporeka ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni predložila zadostnih dokazov, da je bilo tožnikovo prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu zakonito, saj iz predložene dokumentacije izhaja nasprotno. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev sodišča o izplačilu plač in regresa, do katerega naj bi bil tožnik po presoji sodišča avtomatično upravičen. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tožnikovega dejanskega prikrajšanja, ali je morda v tem obdobju delal in ustvarjal dohodek drugje, pa tudi tožnika ni zaslišalo v tej smeri, zato je v tem delu sodba napačna. Odločitev sodišča je napačna tudi zato, ker je sodišče prve stopnje povsem spregledalo državljanski status tožnika, saj bi tožniku kot tujemu državljanu delovno razmerje v vsakem primeru prenehalo z dnem uveljavitve Zakona o zaposlovanju tujcev (19.10.1992).

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sodišču druge stopnje nalaga, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali sodišče prve stopnje pri izdaji odločbe ni storilo katere od absolutnih procesnih kršitev iz 2. odst. 354. člena ZPP. Ta preizkus je pokazal, da prvostopno sodišče ni storilo nobene take kršitve.

Sodišče prve stopnje je v novem sojenju v skladu z napotki pritožbenega sodišča vsebinsko obravnavalo zakonitost nedokončnega sklepa tožene stranke o trajnem presežku tožnika. Glede zaključka prvostopnega sodišča, da sklep tožene stranke o trajnem presežku tožnika z dne 17.4.1992 ni zakonit in je zato tožniku pri toženi stranki delovno razmerje nezakonito prenehalo, pritožbeno sodišče soglaša z vsebino take odločitve kot tudi z razlogi, ki jih ima o tem izpodbijana sodba. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, nosi v postopku varstva pravic pri delodajalcu in v postopku sodnega varstva dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavca, delodajalec (2. odst. 36. h člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR). Poudariti je treba, da pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da dokazi, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, v zadostni meri ne izkazujejo, da je bil tožnik utemeljeno uvrščen med trajno presežne delavce oz. da je obstajal nujen razlog za tožnikovo prenehanje delovnega razmerja, zaradi česar bi mu delovno razmerje ob pravilno izvedenem postopku prenehalo na zakonit način. Zlasti ni tožena stranka predložila dokazov glede tega, po katerem kriteriju je bil tožnik spoznan za trajni tehnološki presežek. Ker je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, je posledično tudi pravilno materialnopravno odločilo in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo. Svojo odločitev je tudi v zadostni meri obrazložilo in so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugotavljati, kakšno je bilo dejansko prikrajšanje tožnika.

V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami tožene stranke pa pritožbeno sodišče še dodaja, da niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, kdaj je bil prvostopni sklep tožene stranke vročen tožniku. Dokazno breme o vročitvi sklepov, s katerimi se odloča o pravicah in obveznostih delavcev, je na strani tožene stranke. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje kljub večkratnem pozivu sodišča o vročitvi sklepa ni predložila dokazil, zato je prvostopno sodišče pravilno sprejelo tožnikove navedbe o času vročitve izpodbijanega sklepa, saj tožena stranka ni dokazala nasprotnega. Tudi dokazilo, ki ga je tožena stranka o vročitvi - nabitju na oglasno desko, predložila sodišču v pritožbenem postopku, po mnenju pritožbenega sodišča ne poraja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, zlasti še, ker tožena stranka ni predložila nobenih dokazil o tem, da je pred nabitjem na oglasno desko poskušala osebno vročiti zadevni sklep tožniku na delovnem mestu, po pošti ali na drug ustrezen način. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je tožba vložena prepozno in tožnik zato nima pravice do sodnega varstva. Glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožniku predmetni sklep vročen šele 4.12.1992 in da tožena stranka ni o njegovi zahtevi za varstvo pravic odločila, izpodbijani sklep ni postal dokončen in izvršljiv. Sicer pa tudi, če bi tožnik, tako kot trdi tožena stranka, zahtevo za varstvo pravic na pristojni organ tožene stranke vložil prepozno, bi moral pristojni organ tožene stranke v roku 30 dni, kot določa 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90; v nadaljevanju ZTPDR) z ustrezno odločbo zahtevo oz. ugovor tožnika kot prepozno zavreči. Ker pristojni drugostopni organ tožene stranke v zakonitem roku o zahtevi oz. ugovoru tožnika ni odločil, je nastopil molk drugostopenjskega organa tožene stranke. Zato ima tožnik v skladu z določbo 83. člena ZTPDR v roku 15 dni pravico zahtevati sodno varstvo, kar je tudi storil oz. po 105. členu ZDR tudi po preteku tega roka. Sodišče pa mora v takem primeru po 3. odst. 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94) samo odločiti o zakonitosti nedokončnega sklepa, kar je v konkretnem individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo.

Vendar pa je nadaljnji pritožbeni preizkus pokazal, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki ni pravilno in popolno ugotovilo, saj je ugodilo tožbenemu zahtevku, ne da bi ugotovilo in ocenilo vsa odločilna dejstva za pravilno uporabo materialnega prava. Kot pritožba utemeljeno opozarja, je prvostopno sodišče spregledalo državljanski status tožnika, oz. ureditev zaposlovanja tujcev, kot je določena v Zakonu o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS, št. 33/92; v nadaljevanju ZZT). Določba 1. odst. 2. člena ZZT namreč določa, da lahko tujec sklene delovno razmerje le na podlagi osebnega dovoljenja, delodajalec pa po določbi 1. odst. 3. člena ZZT ne sme skleniti delovnega razmerja s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja.

Pogodba o zaposlitvi, sklenjena v nasprotju s to določbo, je nična.

Za pravilno odločitev o tem, do kdaj je mogoče tožniku priznati obstoj delovnega razmerja in pravice iz tega pravnega razmerja, je potrebno torej ugotoviti, ali je bil tožnik v času uveljavitve Zakona o zaposlovanju tujcev državljan R Slovenije, oz. ali je tožnik pridobil osebno delovno dovoljenje. Ker 23. člen ZZT določa, da so lahko državljani nekdanje SFRJ oz. državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so v delovnem razmerju ali prijavljeni pri Republiškem zavodu za zaposlovanje ter tam prejemajo denarne prejemke v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, pridobili osebno delovno dovoljenje za eno leto ali za nedoločen čas, če so zanj zaprosili v roku 90 dni od uveljavitve tega zakona, bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožnik za delovno dovoljenje zaprosil v predpisanem roku, to je do vključno 16.10.1992, oz. če iz razlogov, ki jih ZZT določa v 24. členu, delovnega dovoljenja ni mogel pridobiti. Če tožnik za delovno dovoljenje ni zaprosil v predpisanem roku oz. če iz razlogov, ki jih določa zakon, delovnega dovoljenja ni mogel pridobiti, je datum prenehanja delovnega dovoljenja vezan na potek roka, določenega za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja po 23. členu ZZT. Vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da je tožniku, kot izhaja iz tožnikove delovne knjižice, pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo z dnem 28.12.1992 in mu sodišče ne more priznati manj pravic, kot mu jih je dala tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo v skladu z navedenim na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP s sklepom razveljavilo v tč. 2, 3 in 4 izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je potrebno opraviti novo glavno obravnavo, da bo lahko sodišče prve stopnje ugotovilo državljanski status tožnika, upoštevaje ureditev zaposlovanja tujcev, pa tudi ostala dejstva, ki so pomembna za določitev datuma prenehanja delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki, saj so od tega vprašanja odvisne tudi vtoževane materialne pravice tožnika.

Na podlagi 3. odst. 166. člena ZPP je odločitev o stroških pridržana za končno odločitev. V končni sodbi bo sodišče prve stopnje upoštevalo tudi priglašene stroške, ki so strankama nastale v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).