Jedro

Namen začasne odredbe ni v tem, da bi imela naravo sankcije za domnevno izvršena kazniva dejanja (sploh, če se o tem že vodi postopek pred kazenskim sodiščem), niti ni začasna odredba sankcija za morebitne pravno ugotovljene nepravilnosti pri ravnanju katerekoli izmed strank v preteklosti v smislu civilnopravnih posledic (odškodninske odgovornosti). Začasna odredba tudi ne more biti sankcija zoper ravnanja istega subjekta v primerljivih preteklih situacijah.

Pritožnik ne opredeli, na kakšen način tožena stranka s svojim obstoječim premoženjem razpolaga v tem trenutku, da bi bilo treba zato ta razpolaganja preprečiti z začasno odredbo. Če tega razpolaganja ne opredeli, posledice, to je nevarnosti za nezmožnost poznejšega poplačila, ni treba presojati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je utemeljevalo s tem, da tožnik ni zatrjeval in dokazal konkretne nevarnosti onemogočanja/oteževanja uveljavitve terjatve kot posledici dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, v smislu zmanjševanja le-tega (2. odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

2. Pritožnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov (338. člen ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijan sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu zapisalo dva različna datuma odločanja glede predloga za izdajo začasne odredbe. Ker je očitno, da gre pri navedbi drugega datuma na koncu obrazložitve za pisno pomoto (leto 2014 namesto leta 2015), pritožbeno sodišče zaključuje, da ta napaka pri pisni izdelavi odločbe na zakonitost in pravilnost sklepa ni vplivala in jo bo mogoče odpraviti s popravnim sklepom.

6. Sodišče na podlagi 270. člena ZIZ izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik kumulativno izkaže za verjeten obstoj dveh pogojev, in sicer da obstoji terjatev upnika do dolžnika ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena ter se v izogib ponavljanju, kolikor ne bo pojasnjeno drugače, pridružuje sklepu prvostopenjskega sodišča. 7. Glede na zgoraj navedeno zakonsko besedilo mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. V predlogu za začasno odredbo z dne 13.04.2015 je tožnik posplošeno navajal, da je tožena stranka „vešča prav takšnega poslovanja, ki upnikom po uspešnem zaključku večletnega pravdanja onemogoči uveljavitev oz. izterjavo njihovih terjatev“, da je „tožena stranka (…) vešča tudi preusmerjanja denarnih tokov na bančne račune, odprte v tujini in nasploh tudi prenosa premoženjskih enot oz. celotnih dejavnosti na druga podjetja“, da so „drugo do petotožena stranka v preteklosti s svojimi ravnanji že izkazale, da so pripravljene skrivati in po neustreznih, simboličnih vrednostih ter s fiktivnimi posli odtujevati premoženje družb, ki jih vodijo“, zato je po mnenju tožeče stranke „z zanesljivostjo mogoče sklepati“, da bo „sistematično in domišljeno“ ravnala tudi v tem primeru.

8. Tožeča stranka pri utemeljevanju zakonskega pogoja - konkretne, subjektivne nevarnosti glede uveljavitve svoje vtoževane terjatve - le-to utemeljuje s sklepanjem po podobnem. V smislu, če je bilo tako v preteklosti, bo tudi sedaj tako. Če je bilo v določenem primeru tako, bo tudi v tem. Pri tem pa neenotno opredeljuje krog naslovljencev (od nedoločnega, v smislu upnikov na splošno, do konkretnega, v smislu lastnih slabih izkušenj v razmerju do tožene stranke, podobno glede obsega premoženja, doslej izvedenih pravd itd.), kot tudi posplošeno izenačuje različna pravna subjekta (prvo toženca in prvotnega dolžnika kot siceršnja nosilca vsak svojih pravic in obveznosti) med seboj ter prereka v istem sklopu dejanja fizičnih oseb, kot poslovodskih ali lastniških subjektov v različnih obdobjih.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da namen začasne odredbe ni v tem, da bi imela naravo sankcije za domnevno izvršena kazniva dejanja (sploh, če se o tem že vodi postopek pred kazenskim sodiščem), niti ni začasna odredba sankcija za morebitne pravno ugotovljene nepravilnosti pri ravnanju katerekoli izmed strank v preteklosti v smislu civilnopravnih posledic (odškodninske odgovornosti). Začasna odredba tudi ne more biti sankcija zoper ravnanja istega subjekta v primerljivih preteklih situacijah, ali celo zoper ravnanja drugih subjektov v primerljivih primerih. Začasna odredba ima nedvoumen namen, to je zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred razpolaganji stranke postopka, ki bi s tovrstnimi ravnanji otežila upnikovo izvršitev vtoževane terjatve. Namen začasne odredbe je odraz načel ekonomičnosti in učinkovitosti ter pravice do učinkovitega sodnega varstva, s ciljem ohranitve potencialne substance (premoženja) za poplačilo vtoževane terjatve. Ker navedeno nujno pomeni, da se presoja (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je bilo v sporu odločeno, ni dvoma, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsaj na ravni verjetnosti in restriktivno. Ker tožnik v tem primeru ni izkazal konkretne in subjektivne nevarnosti, da tožena stranka tudi tokrat razpolaga s svojim premoženjem na določen način, ki predstavlja verjetnost, da bo onemogočena uveljavitev njegove vtoževane terjatve, začasni odredbi ni mogoče ugoditi, četudi je na prvi pogled videti kot ustrezno sredstvo za sankcioniranje določenih zatrjevanih spornih ravnanj tožene stranke v preteklosti.

10. Pritožbeno sodišče ne trdi, da vsakršno preteklo ravnanje tožene stranke nima nikakršnega vpliva na sedanje stanje. Ravno obratno. Tudi zakonsko besedilo: „da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena„, ne izključuje vpliva preteklosti na sedanjost. Stranka mora dokazati, da je uveljavitev vtoževane terjatve potencialno onemogočena glede na konkretno in sedanje ravnanje druge stranke (npr. spremembe v strukturi premoženja, obremenjevanju le-tega premoženja s pravicami tretjih subjektov itd.), pri čemer lahko sedanje razpolaganje utemeljuje tako, da umesti določeno razpolaganje dolžnika v širši dolžnikov položaj, npr. upoštevaje tudi njegova pretekla razpolaganja v primerljivih postopkih. Objektivna nevarnost za začasno odredbo ne zadošča. Če pa isti upnik zmanjšanje dolžnikovega kapitala poveže s preteklimi primerljivimi ravnanji dolžnika, to lahko pomeni, da je standard verjetnosti obstoja nevarnosti za izterjavo vtoževane terjatve dosežen, ker je podana subjektivna vez – v zvezi s konkretnim dolžnikom glede konkretnih razpolaganj s svojim premoženjem.

11. Tožnik je zatrjeval, da gre pravzaprav za isto premoženje na strani tožene stranke, ki je bilo fiktivno prenešeno od prvotnega dolžnika k tožencu, ravno s tem namenom, to je izognitvi poplačila vtoževane terjatve. Tožnikove navedbe o tem so lahko celo resnične, a povezane izključno s prvotnim dolžnikom (in ne prvim tožencem) ter neupoštevajoč pravni status premoženja tožene stranke v tem trenutku. Tožnik sam posredno izkazuje, da gre za premoženje toženca (in ne neke nekega drugega pravnega subjekta), saj je prav v zvezi s tem premoženjem predlagal začasno odredbo. Začasna odredba se lahko po svoji naravi nanaša samo na premoženje dolžnika. Dokler ni ugotovljeno drugače (v kazenskem ali drugem sodnem postopku), je to premoženje toženčevo.

12. Neutemeljene so pritožnikove navedbe, da gre za (isto) terjatev. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker ni izkazan in dokazan pogoj nevarnosti, da je uveljavitev tožnikove terjatve zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem onemogočena ali otežena. Iz tega razloga prvostopenjsko sodišče niti ni presojalo verjetnosti toženčeve terjatve, kar je v sodni praksi ustaljeno stališče. 13. Prvostopenjsko sodišče se po navedbah pritožnika ni vsebinsko opredelilo do preteklih ravnanj, ki ustrezajo definiciji odtujevanja in razpolaganja s premoženjem, kar ne drži. Prvostopenjsko sodišče je nedvoumno sklenilo, da ta ravnanja niso relevantna za presojo konkretne in subjektivne nevarnosti. Ta razpolaganja, ki jih zatrjuje tožeča stranka, se nanašajo na premoženje drugega pravnega subjekta in izključno za preteklo obdobje. Da pa bi prav ta ravnanja posegala v trenutno veljavno in obstoječe premoženje tožene stranke, pa tožnik ni zatrjeval, ne dokazal. 14. Pritožnik ne opredeli, na kakšen način tožena stranka s svojim obstoječim premoženjem razpolaga v tem trenutku, da bi bilo treba zato ta razpolaganja preprečiti z začasno odredbo. Ne navaja npr., da tožena stranka prodaja svoje nepremičnine, ali da jih je obremenila z zastavnimi pravicami, ali da se je nenavadno spremenila struktura njenega poslovanja. Ne pojasni, katero je tisto ravnanje, ki pomeni razpolaganje s premoženjem v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ. Če tega razpolaganja ne opredeli, posledice, to je nevarnosti za nezmožnost poznejšega poplačila, ni treba presojati. Tovrstnih razpolaganj niti ne zatrjuje. Vseskozi navaja, da je tožena stranka (pri čemer vedno niti ne misli na vseh pet subjektov na strani tožene stranke, ampak samo na določene) razpolagala s premoženjem na način, ki ne predstavlja razpolaganj v breme svojega trenutnega premoženja. Četudi se predmeti, ki obsegajo premoženje tožene stranke v tem trenutku, delno ali celotno ujemajo z identiteto predmetov preteklih postopkov, to ne utemeljuje tožnikovih navedb, da so določena pretekla ravnanja zoper premoženje, ki je bilo takrat v lasti drugega nosilca pravic in obveznosti, razlog za izdajo začasne odredbe v tem gospodarskem sporu. Niti ni mogoče enačiti različnih subjektov (z njim lastno odgovornostjo), kot nosilci pravic in dolžnost, kot da gre za en sam subjekt. 15. Iz navedb pritožnika je mogoče razbrati, da je zaradi preteklosti na strani tožene stranke pričakovati, da bo tožena stranka tudi v tem primeru ravnala enako. Vsa tožnikova zatrjevanja se nanašajo na domnevno dejansko stanje iz preteklosti v zvezi s premoženjem drugih pravnih subjektov kot nosilcev pravic in obveznosti v tem trenutku. Tožnik ni podal niti konkretnih zatrjevanj niti dokazov, da z verjetnostjo obstaja kakršnokoli sedanje razpolaganje (storitveno ali opustitveno) tožene stranke, kot nevarnost, da bo lastno, sedanje premoženje, tisto, ki bo pogojno (če tožnik z zahtevkom uspe), predmet poplačila njegove vtoževane terjatve, obremenjeno na način, da bo v posledici onemogočena ali otežena izterjava tožnikove vtoževane terjatve.

16. Pri tem tožnik ne razmejuje med stanjem, to je splošnim odnosom toženca v primerljivih situacijah („vešča takega poslovanja“), od (ne)zatrjevanja konkretnih ravnanj, v smislu konkretnih razpolaganj z obstoječim premoženjem tožene stranke, na podlagi katerih obstaja verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev vtoževane terjatve pozneje onemogočena ali otežena. Navedeno potrjuje tudi personalno nedoločno naslavljanje upnikov, npr. da je tožena stranka vešča takega poslovanja, ki „upnikom“ po uspešnem zaključku onemogoči izterjavo njihovih terjatev.

17. Na ta način tožnik ni izkazal zadostne trditvene in dokazne podlage, da bi lahko sodišče sledilo njegovim navedbam. Na tožeči stranki je bilo trditveno breme glede dejstev, ki bi utemeljevala izpolnjenost pogojev za izdajo začasne odredbe, česar pa zaenkrat ni zmogla.

18. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). Takšna ureditev tožeči stranki omogoča, da spremlja razpolaganja dolžnika in v primeru izpolnjenih pogojev iz 270. in 271. člena ZIZ ponovno vloži začasno odredbo.

19. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ni bila podana zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka, ki jih preverja pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

20. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).