Jedro

Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ob upoštevanju Recepcijske direktive II je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu sicer navedla, da je dne 24. 5. 2021 na pristojne nemške organe naslovila zahtevek glede tožnikovega osebnega dokumenta in do dne izdaje izpodbijanega sklepa odgovora še ni prejela. Vendar pa ob tem iz obrazložitve sklepa ni razvidno, zakaj tožena stranka v dokaz tožnikove identitete ne sprejema fotografije tožnikovega osebnega dokumenta v upravnem spisu (posredovana toženi stranki dne 4. 11. 2019) in ki jo je ponovno priložil tudi tožbi (priloga A13) skupaj s fotografijami osebnih dokumentov svojih družinskih članov. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da razlog za odrejeni ukrep omejitve gibanja tožniku po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni verjetno izkazan.

Tožena stranka je svojo presojo oprla le na mnenje UKP, da je tožnik varnostno sporen, brez upoštevanja s tem povezane dokumentacije in tožnikovih pojasnil v zvezi z okoliščinami incidenta leta 2005 v Iraku. Tožena stranka se prav tako ni opredelilo do stališča tožnika, da mnenje UKP očitno temelji na dokumentih, ki jih je imela že leta 2020, torej v času tožnikovega bivanja v Sloveniji, ko na tej podlagi ni bil označen kot varnostno sporen. Z morebitnimi dodatnimi dokumenti, na podlagi katerih je UKP leto dni kasneje zaključila, da je tožnik varnostno sporen, pa bi tožnik moral biti seznanjen (peti odstavek 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Iz dokazne ocene tožene stranke prav tako ni razvidno, zakaj šteje, da bi tožnikovo sodelovanje v dogodku iz leta 2005 med vojno v Iraku, danes predstavljalo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za RS. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče SEU, da je treba pri oceni, ali je nekdo nevaren za državno varnost, upoštevati tudi čas, ki je pretekel od datuma, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, in nadaljnje ravnanje posameznika, zlasti glede tega, ali to ravnanje razkriva njegovo sovražnost do temeljnih vrednot EU, in je sposobno motiti duševni mir in fizično varnost prebivalstva. Zgolj ugotovitev tožene stranke, da so ZDA v Interpol vnesle podatke leta 2018, pa po presoji sodišča nikakor ne more zadoščati za oceno navedenega nadaljnjega ravnanja tožnika in časa, ki je pretekel od dogodka iz leta 2005.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-530/2019/148 (122-29) z dne 6. 9. 2021 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijanega sklepa_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku podaljšala omejitev gibanja zaradi razlogov po prvi in četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), torej zaradi ugotavljanja istovetnosti oziroma preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve RS in je to nujno potrebno tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce od 5. 9. 2021 od 00.15 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 5. 10. 2021 do 00.15 ure (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je bil tožniku 5. 6. 2021 izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce za čas od 5. 6. 2021 do 5. 9. 2021 z možnostjo podaljšanja za mesec dni. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo in predlagal izdajo začasne odredbe, ki pa jo je Upravno sodišče zavrnilo s sodbo I U 929/2021 z dne 17. 6. 2021. 3. V nadaljevanju tožena stranka povzema potek razgovora s tožnikom v zvezi s podaljšanjem omejitve gibanja. Povedal je, da mu je ime A. ime njegovega očeta je B., dedka pa C., kar je tudi njegov priimek. Ne ve, zakaj uradna oseba upravnega organa v zvezi z imenom včasih zapiše zgolj A.C. Rojen je ... 1982. V zvezi s pripombo uradne osebe, da listine, ki bi izkazovala osebne podatke, ni predložil ne v postopku zahteve za uvedbo ponovnega postopka ne v času, ko mu je bilo omejeno gibanje, meni, da je že z oddajo prstnih odtisov postal znana oseba, ki je poznana tudi Interpolu. Ker razmere v Iraku niso varne, bi za pridobitev osebnih dokumentov (iz Iraka) potreboval pomoč odvetnika, vendar nima denarja.

4. V zvezi z drugim razlogom za podaljšanje omejitve gibanja tožnik meni, da je žrtev dogodka izpred dvajsetih let. Zaradi očitanega dogodka so mu sedaj prvič omejili gibanje. V Evropo je prišel leta 2018 in od takrat ni storil nobenega prekrška. V času, ki ga je preživel v Sloveniji, je hodil v šolo, spoznal ljudi, ki so postali njegovi prijatelji, imel službo ter delal kot prostovoljec. Meni, da ni razloga, da je zaprt in se boji, da bo tako ostal do smrti. Preden so mu omejili gibanje, je lahko delal in pomagal svoji družini. Toženo stranko je pozval, naj na podlagi njegovih prstnih odtisov o njem v Iraku pridobi podatke.

5. Tožnikov pooblaščenec je poudaril, da je tožnik v vseh postopkih podal svoje osebne podatke, se potrudil razjasniti svojo identiteto in pojasniti razlike v navedbah glede kraja rojstva. Več tožnikovih imen na nemškem obrazcu ne pomeni, da je tožnik spreminjal podatke. Trdi, da je razlog za to v različnih zapisih in prevajalcih, nemške migracijske oblasti pa dokumentirajo vsako najmanjše odstopanje. Izpostavlja, da je v nemškem obrazcu pod vprašanjem, ali je tožnik uporabljal različna imena, označen odgovor »ne«.

6. Tožena stranka povzema tudi tožnikovo nasprotovanje razlogom po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-a. S tem v zvezi tožnik meni, da tožena stranka ne sme nekritično slediti mnenju Uprave kriminalistične policije (v nadaljevanju, UKP), da je tožnik nevaren. Ob sklicevanju na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-601/15 trdi, da država nosi dokazno breme, da tožnik ogroža državno varnost. Mnenje UKP temelji na dokumentih, s katerimi je razpolagala že leta 2020, vendar takrat tožnika ni zaznala kot varnostno spornega. Če obstajajo dodatni dokumenti, ki so razlog za spremembo stališča, bi moral biti tožnik z njimi seznanjen na podlagi petega odstavka 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da bi moral imeti možnost izpodbijanja takega mnenja, s tem v zvezi pa se sklicuje na sodbo ESČP, Kaushal in drugi proti Bolgariji, št. 1537/08 z dne 2. 9. 2010. Trdi, da bi tožena stranka morala natančno in individualno presojati tožnikovo nevarnost. Zato naj bi bil nerazumljiv zaključek tožene stranke, da je zgolj tožnikov prsti odtis na eksplozivni napravi iz leta 2005, ob dejstvu, da je tožnik pojasnil, da ga je v tem času zaprla in mučila organizacija D., prijemati pa je moral veliko predmetov, razlog, da tožnik Slovenijo predstavlja resnično, sedanjo in resno nevarnost. Dodaja še, da so ZDA ta podatek vnesla v Interpol šele leta 2018, zato meni, da nevarnost ni utemeljena, saj ZDA drugih incidentov niso navajala.

7. Iz povzetka tožnikovih izjav je razvidna še spornost zaključka tožene stranke, da je tožnik nevaren za državo varnost že zaradi zapisa na nemškem obrazcu, da je tožnik nasilna oseba. Tožnik pojasnjuje, da je bilo tako navedeno tudi na obrazcu za predajo iz leta 2019, vendar njegovo gibanje ni bilo omejeno, poleg tega kasneje ni kazal nasilnega vedenja.

8. Tožena stranka je presodila, da so podani pogoji za podaljšanje omejitve gibanja po prvi in četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob sklicevanju na nemške podatke je namreč ugotovila, da se je tožnik predstavljal z različnimi osebnimi podatki, iskan pa je tudi v ZDA zaradi oblikovanja teroristične skupine. Tožnikovo predstavljanje z različnimi imeni je razvidno tudi iz dopisa UKP, temelječega na podatkih FBI Terrorist Explosive Device Analytical Center (v nadaljevanju TEDAC) in Interpola. UKP je ugotovila, da se je tožnik predstavljal z različnimi imeni in različnimi rojstnimi podatki. Podala je oceno, da je tožnik varnostno sporen z znanjem in sposobnostjo izvrševanja nasilnih dejanj, ki lahko ogrozijo javno in nacionalno varnost države.

9. Ob sklicevanju na dokumentacijo TEDACa, iz katere izhaja, da se tožnikovo ime glasi E. B. F. C., in ob upoštevanju ugotovitve, da se je tožnik predstavil le kot A.C., je tožena stranka presodila, da je podan očiten dvom v tožnikovo identiteto. Na njeno odločitev je vplivala ugotovitev, da je tožnik pred različnimi organi držav članic EU navedel kar deset različic svojega imena in tri različne rojstne datume. Ne strinja se s tožnikovim stališčem, da so za tako stanje krivi nemški organi, ki naj bi ime zapisali, kot so ga razumeli. Tožnik je namreč navedel tudi, da je osebni dokument pustil v Nemčiji, zaradi česar je napačen zapis nemških organov še manj verjeten. V zvezi s tem tožena stranka še ni prejela odgovora nemških organov, zaradi česar je po njeni oceni še vedno podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. 10. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik že dvakrat zapustil Slovenijo, to pa je razlog, da se mu zaradi ugotavljanja istovetnosti omeji gibanje. Ugotovitev tožnikove identitete je nujna tudi zato, ker je varnostno sporen.

11. Po presoji tožene stranke so podani pogoji za podaljšanje omejitve gibanja tudi po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sklicujoč se na obrazec, ki ga je toženi stranki posredoval nemški migracijski organ, iz katerega izhaja, da je tožnik nasilna oseba, je tožena stranka za varnostno preverjanje zaprosila UKP. Ker iz prejetega odgovora izhaja, da je tožnik prepoznan kot oseba, ki je sodelovala v dogodku iz leta 2005, je ocenila, da razlogi za podaljšanje izrečenega ukrepa še vedno obstajajo.

12. Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, saj je glede na pretekla ravnanja izrazito begosumen, v azilnem domu pa ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma in odhod v drugo državo. Meni, da lahko le tako zagotovi, da bo tožnik sodeloval pri ugotavljanju njegove istovetnosti in prepreči ogrožanje javne in nacionalne varnosti države.

_Povzetek tožbenih navedb_

13. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Tožnik se sklicuje na svoje navedbe, dane na zapisnik o seznanitvi s podaljšanjem omejitve gibanja z dne 2. 9. 2021 (strani 3 do 5). Meni, da bi moral biti soočen z očitki o svoji varnostni spornosti. Trdi, da je tožena stranka svojo odločitev nepravilno oprla le na enostransko izjavo pooblaščene osebe državnega organa, iz katere ni razvidno, da bi se proti tožniku v ZDA vodil kazenski ali predkazenski postopek. Tožena stranka naj ne bi opravila individualne presoje utemeljenih razlogov, na podlagi katerih je bil tožnik opredeljen kot varnostno sporen, kar bi morala storiti v okviru ugotavljanja pogojev za omejitev oziroma podaljšanje omejitve gibanja na podlagi 8(3)(e) Recepcijske direktive II1. Sklicuje se na sodno prakso SEU v zadevi J.N., da mora biti odreditev pridržanja tudi razumna in sorazmerna z legitimnim namenom. Zato meni, da zgolj zapis na nemškem obrazcu, da je tožnik nasilna oseba, ne zadošča za zaključek, da je nevaren za državno varnost. Navaja, da je bil takšen zapis tudi na obrazcu za predajo leta 2019, ko mu gibanje ni bilo omejeno. Trdi, da bi njegovo sodelovanje v dogodku leta 2005 med vojno v Iraku lahko predstavljalo nevarnost za državno varnost le, če pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za Slovenijo. Pojasnjuje, da gre za dogodek pred 16 leti, da je bil v zaporu mučen in je moral prijemati različne predmete.

15. Sklicujoč se na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) tožnik navaja, da je v primeru podaljšanja omejitve gibanja na toženi stranki povečano dokazno breme glede obstoja nadaljnjih razlogov, kar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno. Trdi, da sam ne more pridobiti informacij, kateri postopki se v zvezi z njim vodijo v ZDA ali Sloveniji, zaradi česar predlaga zaslišanje odgovorne osebe UKP v zvezi z mnenjem o svoji varnostni spornosti. Izpostavlja, da nobena izmed držav, kjer je bil, do sedaj zoper njega ni vodila nobenega postopka zaradi suma terorizma in da ZDA iz tega razloga nikoli ni zahtevala njegove izročitve.

16. Iz tožbenih navedb nadalje izhaja, da je do očitanega dogodka z nedelujočo eksplozivno napravo, zaradi katerega so ga ZDA označile za varnostno spornega, prišlo med vojno med Irakom in ZDA. Zanika vpletenost v dejanje, ki tudi ne more pomeniti, da je nevaren za varnost Slovenije. Poudarja, da gre za obtožbe ZDA, ki je bila takrat v vojni z Irakom. Trdi, da je iz poročil razvidno, da so tudi Američani takrat povzročali hude kršitve človekovih pravic (na primer zloglasni zapor Abu Ghraib). Po mnenju tožnika je treba odgovoriti tudi na vprašanje ali je morebitni vojni zločin zadostna podlaga za omejitev gibanja. Ker je od domnevnega dogodka preteklo že veliko časa, meni, da je treba presojati tudi njegovo kasnejše obnašanje. Poudarja, da je v Sloveniji brez kakršnihkoli problemov bival leto in sedem mesecev, zato česar zapis v obrazcu iz Nemčije, da naj bi bil nasilen, ni dovolj za omejitev gibanja oziroma njegovo podaljšanje.

17. Tožnik meni, da je bil kot vsak prosilec za mednarodno zaščito, varnostno preverjan že ob podaji prve prošnje. Izpostavlja, da je toženi stranki pristojni varnostni organ 19. 3. 2020 in 20. 3. 2020 posredoval dokumentacijo, iz katere izhaja, da tožnik ni varnostno sporen in da ni nobenih informacij, da bi izkazoval radikalna stališča ali poveličeval nasilna dejanja ali teroristične napade. Na podlagi dokumentacije, ki je bila 16. 3. 2020 posredovana Sloveniji, ne slovenska policija ne SOVA očitno nista menili, da je tožnik nevaren in varnostno sporen. Zato se mu zdi nesprejemljivo, da je kot varnostno sporen označen le na podlagi dopisa dr. Igorja Z.Z., ki je kot pooblaščena oseba podal tožnikovo varnostno oceno. Tožnik poudarja, iz dokumentacije ni razvidno kakršnokoli spremljanje po Zakonu o kazenskem postopku v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, njegovi podatki pa so v informacijski sistem vneseni z enakim imenom ter ostalimi osebnimi identifikacijskimi podatki na podlagi prstnih odtisov, ki so mu bili odvzeti v več državah EU, kot tudi v informacijskem sistemu EURODAC. Nejasno naj bi bilo, ali ga Republika Slovenija namerava kazensko preganjati za neznana očitana mu kazniva dejanja.

18. V zvezi z očitkom po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožnik še navaja, da je bil očiten dvom v njegovo identiteto odpravljen s sodbo I U 841/2021-16 z dne 2. 6. 2021. Zato naj ne bi bilo dopustno ponovno vsebinsko obravnavanje tega razloga, saj tožena stranka ni predstavila nobenega novega dokaza. Presoja tožene stranke, da se mu gibanje omeji zaradi ugotavljanja identitete, naj ne bi bila pravilna, saj je bil tožnik v Sloveniji eno leto in sedem mesecev, zaradi česar je imela tožena stranka dovolj časa. Trdi, da se nikoli ni predstavljal za nekoga drugega, ker je šlo zgolj za drugačen zapis imen (z dodanimi imeni očeta/deda). Meni, da težave verjetno izhajajo iz časa, ko ga je obravnavala ameriška zasebna varnostna služba D. ter, ki je ime zapisala po svoje. Takrat ni imel prevajalca, bil je mučen, imel zavezane oči, lisice ter ni videl nobenega dokumenta. Za očitke pa je bil oproščen na ameriškem vojaškem sodišču. 19. Iz tožbenih navedb je še razvidno, da se tožnik trudi vzpostaviti stik z odvetnikom, ki je v Turčiji in ne v Iraku. Ne ve, kje se je izgubila njegova osebna izkaznica, zato ponovno prilaga njeno kopijo. S poizvedbami se je obrnil tudi na nemške in francoske organe, očitno pa naj bi bilo, da je bila kopija osebne izkaznice izdelana v postopkih v Nemčiji. Izpostavlja še, da je omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti dopustna le, če pristojni organ sam preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, v nasprotnem primeru pa ukrep ni nujen in sorazmeren.

20. Tožnik predlaga tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS- 1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi pomenilo tožnikovo premestitev v prostore Azilnega doma. Ureditveno začasno odredbo naj bi bilo treba izdati, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo.

21. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da preneha izvajati ukrep pridržanja.

_Povzetek odgovora na tožbo_

22. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da je obremenilno dokumentacijo UKP, v kateri se nahajajo tudi informacije TEDACa, prejela 4. 6. 2021, prej pa o obstoju le-te ni bila obveščena. Meni, da so te informacije za tožnika obremenilne, saj iz njih izhaja, da tožnik zavestno spreminja svojo identiteto, imena pa prilagaja posameznim postopkom. Če je njegovo ime resnično sestavljeno iz več imen, bi to lahko navedel že prej. Ker nikoli še ni predložil original osebnega dokumenta, v njegovo identiteto upravičeno dvomi.

23. Tudi v zvezi z drugim očitkom vztraja pri obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Ugotavlja, da tožnik ni ponudil nobenih dokazov za drugačno presojo. Meni, da v kolikor tožnik ne bi bil sporen, potem do ponovne „oživitve“ iskanja tožnika kot „sodelujočega pri oblikovanju teroristične skupine“ ne bi prišlo. Tožnik za svoje trditve, da je bil ujet in mučen s strani službe „D.“ ter oproščen v povezavi z dejanjem terorizma s strani ameriškega vojaškega sodišča ter do leta 2010 pod zaščito ZDA, ni predložil nobenega dokaza. Njegovo sodelovanje v postopkih z državnimi organi ter aktivnosti, ki se jih je udeleževal na območju RS, pa ne morejo predstavljati olajševalnih okoliščin v tej zadevi.

24. Glede tožnikove omejitve gibanja na Center za tujce pa poudarja, da je tožnik izrazito begosumna oseba, saj je ozemlje RS zapustil že dvakrat. Zato meni, da je takšna omejitev gibanja potrebna, da se zaključi postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

_Povzetek nadaljnjih tožnikovih navedb_

25. Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje še na stališča SEU v zadevi C-601/15 PPU, da mora biti odreditev pridržanja razumna in sorazmerna z legitimnim namenom, v vsakem primeru posebej pa opravljena individualna presoja. Meni, da zapis na nemškem dublinskem obrazcu, da je nasilna oseba, ne pomeni, da je nevaren za javno varnost glede na stališče SEU v zvezi z navedenim nedoločenim pravnim pojmom. Poudarja, da modra tiralica (Blue Notice) pomeni le opozorilo in ne zahteve po predaji osebe. Sklicujoč na sodno prakso SEU v zadevah C-331/16 K in C-366/16 H.F. še navaja, da so pomembne tudi interesne dejavnosti tožnika in njegovo obnašanje v RS.

_Presoja sodišča_

26. Dne 16. 9. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa od A2 do A15 in zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka:

27. Tožba je utemeljena.

28. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz prve in četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 29. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)2, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.3 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije4, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.5

30. Skladno s točko a tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma,6 da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

31. Po presoji tožene stranke je tožnik z navajanjem različnih osebnih podatkov vzpostavil očiten dvom v svojo istovetnost. Ker tudi v času trajanja omejitve gibanja ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, je namreč ocenila, da razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 še vedno obstaja. Svojo odločitev je oprla tudi na podatke spisa in ugotovila, da je iz dokumentacije nemških migracijskih organov (dopis nemške dublinske enote z dne 7. 4. 2021) razvidno, da se je tožnik v Nemčiji predstavljal kot ..., rojen ... 1982 v kraju Baiji v Iraku, iz dopisa z dne 24. 4. 2021 pa med imeni tožnika navajajo še "(navedba različnih imen, nekatera med njimi so si zelo podobna)".

32. Uvodoma je treba poudariti, da je Vrhovno sodišče že presodilo, da za obstoj standarda očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost kot ene izmed podlag za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce ne zadostuje zgolj okoliščina, da tožnik ne poseduje osebnega dokumenta s fotografijo7, saj iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne izhaja zahteva, da mora prosilec z gotovostjo izkazati svojo identiteto. Obstajati mora očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ki ga mora tožena stranka utemeljiti.

33. Ob upoštevanju navedenega izhodišča ocena tožene stranke ni pravilna. Po presoji sodišča gre posamezne razlike v zapisu imena tožnika pripisati jeziku, v katerem se je zapisovalo osebne podatke tožnika (slovenščina, nemščina, angleščina), kar se nanaša zlasti na ime A., ki se pojavlja pri slovenskih organih, za razliko od imena ..., ..., ..., ... oziroma ..., ki se pojavlja pred nemškimi migracijskimi organi, in enako ... pred ameriškimi varnostnimi organi. Zgolj manjše razlike v črkovnem zapisu tožnikovega imena pa ne morejo vzbuditi očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost. Sodišče tudi ni našlo razlogov za dvom v nadaljnje tožnikovo pojasnilo, in sicer, da se k osebnemu imenu (A.C.) lahko doda še ime očeta (zapisano kot B. ali B.) oziroma starega očeta (E.C.). Da nedvomno lahko prihaja do različnih zapisov predvsem zaradi različnega fonetičnega zaznavanja, se je neposredno lahko prepričalo tudi sodišče na glavni obravnavi pri zapisovanju osebnih podatkov tožnika. Sodišče pri tem še ugotavlja, da se dvom v tožnikovo istovetnost navkljub različnim zapisom njegovega imena, ni pojavil niti pri nemških varnostnih organih, kar očitno izhaja iz Priloge III standardnega obrazca za zahtevo za ponovni sprejem z dne 19. 3. 2019, kjer je v rubriki "Osebni podatki prosilca" zapisan nikalen odgovor na vprašanje, ali prosilec uporablja oziroma je uporabljal druga imena.

34. Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ob upoštevanju Recepcijske direktive II je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu sicer navedla, da je dne 24. 5. 2021 na pristojne nemške organe naslovila zahtevek glede tožnikovega osebnega dokumenta in do dne izdaje izpodbijanega sklepa odgovora še ni prejela. Vendar pa ob tem iz obrazložitve sklepa ni razvidno, zakaj tožena stranka v dokaz tožnikove identitete ne sprejema fotografije tožnikovega osebnega dokumenta v upravnem spisu (posredovana toženi stranki dne 4. 11. 2019) in ki jo je ponovno priložil tudi tožbi (priloga A13) skupaj s fotografijami osebnih dokumentov svojih družinskih članov.

35. Glede na navedeno sodišče ocenjuje, da razlog za odrejeni ukrep omejitve gibanja tožniku po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni verjetno izkazan.

36. Zato je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na pridržanje na prostore in območje Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika.

37. Tožena stranka je svojo odločitev, da se tožniku podaljša omejitev gibanja, oprla tudi na četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki v vsakem primeru posebej zahteva presojo, ali oseba (oziroma njeno ravnanje) pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za varnost države ali ustavno ureditev in javni red. Pri tem se za ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve šteje ogrožanje notranje ali zunanje varnosti države, ki jo predstavlja ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva, tveganje resnih motenj v mednarodnih odnosih ali mirnem sožitju med narodi in ogrožanje obrambnih interesov države. Pod drugimi primerljivimi razlogi javnega reda pa se razumejo tisti, ki ogrožajo temeljen interese države.

38. Takšna zahteva je tudi v skladu s točko e tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki določa, da se sme prosilca pridržati le, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda. Pri tem iz uvodnih določb te direktive (15) izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih direktiva določa in ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti, tako glede načina kot namena takega pridržanja. Gibanje je lahko prosilcu omejeno zgolj na podlagi individualne presoje (drugi odstavek 8. člena Recepcijske direktive II). SEU je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da mora presoja vključevati individualno oceno in da organ za presojo ne more utemeljiti svoje odločitve samo na sklepih poročila izvedenca.8 Glede na sodno prakso SEU mora torej organ pred sprejemom odločitve v zvezi z omejitvijo gibanja opraviti posebej skrbno presojo vseh dejstev in dokazov ter razlogov, ali je zadevna oseba nevarna za državno varnost. 39. S tem povezana presoja tožene stranke temelji na obrazcu nemških migracijskih organov, iz katerih izhaja, da je tožnik nasilen ter na dopisu UKP, iz katerega je razvidno, da je tožnik varnostno sporen, ker je na osnovi zbranih obvestil sposoben in ima znanje za izvršitev nasilnih dejanj oz. naj bi po podatkih ZDA že bil vpleten v takšna dejanja.

40. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin, nanašajočih se na omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito iz razlogov nacionalne varnosti ali javnega reda, je SEU že večkrat presodilo, da je ukrep pridržanja mogoče uporabiti le, če je prej pristojni nacionalni organ v vsakem primeru posebej preveril, ali je nevarnost, ki jo oseba pomeni za nacionalno varnost ali javni red, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za pravico do svobode te osebe.9 Ogrožanje nacionalne varnosti ali javnega reda je torej lahko podlaga pridržanju ali njegovemu nadaljevanju na podlagi točke e tretjega odstavka 8. člena Procesne direktive II le če, individualno ravnanje zadevne osebe pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe ali notranjo ali zunanjo varnost zadevne države članice.10

41. Po presoji sodišča navedena merila v obravnavani zadevi niso bila spoštovana, saj je tožena stranka svojo presojo oprla le na mnenje UKP, da je tožnik varnostno sporen, brez upoštevanja s tem povezane dokumentacije in tožnikovih pojasnil v zvezi z okoliščinami incidenta leta 2005 v Iraku. Tožena stranka se prav tako ni opredelilo do stališča tožnika, da mnenje UKP očitno temelji na dokumentih, ki jih je imela že leta 2020, torej v času tožnikovega bivanja v Sloveniji, ko na tej podlagi ni bil označen kot varnostno sporen. Z morebitnimi dodatnimi dokumenti, na podlagi katerih je UKP leto dni kasneje zaključila, da je tožnik varnostno sporen, pa bi tožnik moral biti seznanjen (peti odstavek 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku11, v nadaljevanju ZUP). Tudi iz stališč sodne prakse ESČP je namreč razvidno, da pojma zakonitost in pravna država v demokratični družbi zahtevata, da morajo biti ukrepi, ki vplivajo na temeljne človekove pravice, predmet določenega kontradiktornega postopka pred neodvisnim organom, pristojnim za pregled razlogov za odločitev in ustreznih dokazov in če je potrebno, z ustreznimi postopkovnimi omejitvami glede uporabe tajnih podatkov. Posameznik mora biti sposoben izpodbijati trditev izvršne oblasti, da gre za nacionalno varnost.12

42. Tožena stranka se v zvezi s presojo, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja po obravnavani četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, sklicuje tudi na zapis na nemškem obrazcu, da je tožnik nasilna oseba. Vendar pa navedeno stališče tožene stranke po presoji sodišča ne zadošča za oceno, da je tožnik nevaren za državno varnost, saj s takim tožnikovim ravnanjem ni ustrezno napolnjen nedoločen pravni pojem »javne varnosti«, kot ga je izoblikovala sodna praksa SEU.13 Nasilno vedenje v času pridržanja prosilca pred predajo Sloveniji, pa po presoji sodišča po naravi stvari ne more biti ravnanje, ki ogroža delovanje institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva ali povzroča tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov. Poleg tega je bila okoliščina, da je tožnik nasilen, navedena tudi na obrazcu za predajo leta 2019, ko je bil tožnik prvič predan po Dublinu iz Nemčije v Slovenijo, takrat pa tožniku gibanje ni bilo omejeno. Ob takem stanju stvari pa tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni obrazložila, zakaj bi bila navedba nemškega organa pravno pomembna z vidika razlogov za omejitev gibanja v obravnavani zadevi.

43. Iz dokazne ocene tožene stranke prav tako ni razvidno, zakaj šteje, da bi tožnikovo sodelovanje v dogodku iz leta 2005 med vojno v Iraku, danes predstavljalo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za RS, saj gre za dogodek, ki se je zgodil pred 16. leti, tožnik pa je navedel določene okoliščine, ki jih tožena stranka ni presojala in se do njih ni opredelila (v zaporu so ga mučili in prijemati je moral določene predmete). Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče SEU, da je treba pri oceni, ali je nekdo nevaren za državno varnost, upoštevati tudi čas, ki je pretekel od datuma, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, in nadaljnje ravnanje posameznika, zlasti glede tega, ali to ravnanje razkriva njegovo sovražnost do temeljnih vrednot EU, in je sposobno motiti duševni mir in fizično varnost prebivalstva.14 Zgolj ugotovitev tožene stranke, da so ZDA v Interpol vnesle podatke leta 2018, pa po presoji sodišča nikakor ne more zadoščati za oceno navedenega nadaljnjega ravnanja tožnika in časa, ki je pretekel od dogodka iz leta 2005. 44. Glede na navedeno dokazna ocena tožene stranke ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, zaradi česar ne omogoča preizkusa, ali tožnik (oziroma njegovo ravnanje) pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za varnost države ali ustavno ureditev in javni red. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 45. Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti tudi v tem delu (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

46. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 3 SEU je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 4 Glej sodbo SEU z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 5 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 6 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 7 Sodba in sklep I Up 88/2018 z dne 6. 6. 2018 (8. točka obrazložitve). 8 Glej sodbo SEU, C-473/16, F., z dne 25. januar 2018, točke 41, 42 in 45 obrazložitve. 9 Glej sodbo SEU, C-601/55 PPU, J.N., z dne 15. februar 2016, 69. točka obrazložitve. 10 Prav tam, točka 67. obrazložitve, smiselno enako tudi sodba SEU, T., C-373/13, EU:C:2015:413, točki 78 in 79 obrazložitve). 11 Glasi se: "Če se v postopku uporabljajo podatki iz informatiziranih evidenc ter drugi podatki in zapisi v elektronski obliki, se ti štejejo za dokument v tej zadevi. Če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. 12 Sodba ESČP v zadevi Kaushal in drugi proti Bolgariji, št. 1537/08, 2. september 2010, točka 29 obrazložitve. 13 Pojem „javna varnost“ po sodni praksi EU pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice, zato ogrožanje delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetje prebivalstva pa tudi tveganje resnih motenj v zunanjih odnosih ali mirnem sožitju med narodi ali ogrožanje vojaških interesov lahko vplivajo na javno varnost (sodba SEU C-601/15, PPU, J.N., z dne 15. februar 2016, točka 66 obrazložitve). 14 Sodba SEU iz združenih primerov C-331/16 K. in C-366/16 H. F.