Jedro

V tej pravdi gre za vprašanje lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini: Po prvem odstavku 74. člena ZZad je vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Sklad je bil ustanovljen z ZSKZ in vanj so se v rokih in po postopku, določenem s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih, torej tudi po prej omenjeni določbi ZZad. Na podlagi določila sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. To Navodilo pa v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način; slednji način se et de iuris domneva, če odškodnina ni presegla 30 % vrednosti. Toženka mora dokazati, da je organ, ki je nepremičnino podržavil, zanjo plačal določeno nadomestilo, in da je to nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratne vrednosti nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v (novem) sojenju delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, in sicer je ugotovilo, da je solastnica nepremičnine v k. o. X, parc. 1199/1 (njiva 104.210 m2) v deležu 3359/104210 (I.), zavrnilo pa zahtevek, da je solastnica te nepremičnine v višjem deležu (92381/104210) ter solastnica nepremičnin parc. 1201 (njiva 150.346 m2) v deležu 125119/150345 in parc. 1196/7 do 98188/103617 (II.). Tožnici je naložilo povračilo 99% toženkinih stroškov postopka, v znesku 19.435,14 EUR.

2. V tej pravdi gre za vprašanje lastninjenja kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini: Po 1. odst. 74. čl. Zakona o zadrugah (Zzad) je vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (2. odst. 74. čl. ZZad). Sklad je bil ustanovljen z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) in vanj so se v rokih in po postopku, določenem s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih (2. odst. 14. čl. ZSKZ), torej tudi po prej omenjeni določbi ZZad. Na podlagi določila 7. odst. 16. čl. ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (Navodilo). To Navodilo pa v 5. čl. določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način; slednji način se et de iuris domneva, če odškodnina ni presegla 30 % vrednosti (9. tč.).

3. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo izvedenca v tretjem sojenju ugotovilo in razsodilo, da je toženka za večino spornih zemljišč dokazala odplačno pridobitev.

4. Proti sodbi se, formalno iz vseh razlogov, pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka proti zanjo neugodnem delu; predlagata njeno spremembo ali razveljavitev ter opredeljujeta pritožbene stroške.

5. Tožnica najprej očita bistvene kršitve določb postopka, in sicer to, da je bila toženka z dokazom za postavitev izvedenca prekludirana, saj ga je predlagala šele v tretjem sojenju, sodišče pa je izvedenca J. K. kljub temu imenovalo in sodba v celoti temelji na njegovem mnenju. Pravi, da je bilo dokazno breme odplačnosti ves čas na toženki in četudi bi bila glede tega sodna praksa res neenotna, pa tožnica trdi, da ni bila, bi morala biti toženka še toliko bolj skrbna in ta dokaz pravočasno predlagati. Če ne bi bil izveden, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Navaja, da toženka ni ne zanikala ne predlagala nasprotnega dokaza glede njenih trditev, da menjava za zemljišča ni bila odplačna, torej da je zemljišča, ki jih je dala za zamenjavo, pridobila odplačno. Nadalje očita, da je sodba nejasna in pavšalna in da se sodišče ni opredelilo do trditev, da je treba upoštevati tudi 5., 6., in 8. tč. 1. odst. 5. čl. Navodila kot smiselno celoto. Sodišče naj ne bi ocenilo dokazov, da je toženka razpolagala le z 8% predračunske vrednosti arondiranih zemljišč, kredit pa ji je bil zavrnjen. Točke 31 in 32 obrazložitve sodbe naj bi bile nejasne. Tožnica še navaja, da je izvedenec podal le neko hipotetično vrednost in da je sama dala pripombe na njegovo cenitev, ki naj jih sodišče ne bi upoštevalo. Pravi tudi, da bi morala biti odškodnina izplačana, ne le določena. Nasprotuje tudi argumentom sodišča, ki zavrača njeno stališče, da je treba primerjati ureditev drugih tranzicijskih predpisov, saj da so vsi urejali tudi varstvo interesov upravljavcev družbene lastnine, meni, da je zadeva I Ips 160/2010 (pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe ni mogoče šteti za odplačno ne glede na plačano odškodnino) uporabljiva tudi za konkretni primer. Končno tožnica izpostavlja tudi vprašanje zakonitosti Navodila, ker ne upošteva koncepta tranzicijske zakonodaje, da se upošteva stanje ob podržavljenju in sedanja vrednost. Tržna vrednost ob arondaciji je namreč nedoločljiva, ker prostega trga ni bilo.

6. Toženka pa vztraja, da je dokazno breme, da je tožnica pridobila zatrjevano pravico, na njej. Vztraja tudi na stališču, da če denacionalizacijski upravičenec ni vložil zahtevka po ZDen, RS ne more uveljaviti lastnine. Nasprotuje razlagi pogodbe z dne 10. 9. 1997, meni, da je ta pogodba popolna. Sicer pa se sklicuje na to, da izračun izvedenca K. kaže, da so bile odškodnine za arondirana zemljišča od 45% do 107% vrednosti, kar bi se moralo upoštevati za vse nepremičnine kot celota in ugotoviti, da so bile pridobljene odplačno in se ne bi smelo parcele 396 upoštevati posebej kot neodplačno pridobljene.

7. Obe stranki sta na nasprotno pritožbo še odgovorili, predlagali zavrnitev ter opredelili nadaljnje stroške.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo vse relevantne predpise, s katerimi je zakonodajalec uredil lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini in katerih bistvo je povzeto v tč. 2 zgoraj.1

10. Bistvo tega spora je v vprašanju, ali je tožnica v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v tej zadevi v sklepu II Ips 245/2014 18. februarja 2016 izreklo, da mora toženka dokazati, da je organ, ki je nepremičnino podržavil, oziroma upravljalec (tj. toženka ali njen pravni prednik) zanjo plačal določeno nadomestilo, in da je to nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratne vrednosti nepremičnine. Toženka temu v pritožbi zato neutemeljeno nasprotuje s tem, da bi morala tožnica dokazati "svojo pravico".

12. Nadalje je revizijsko sodišče pritrdilo revizijski graji, da sta sodišči [prve in druge stopnje v prejšnjem sojenju] prezrli drugi odstavek 5. člena Navodila, ki ureja metodo ugotavljanja (ne)odplačnosti prehoda v družbeno lastnino pri lastninjenju po ZZad. Z Odlokom so bile namreč določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča. 13. Revizijsko sodišče je tudi pojasnilo (tč. 13 sklepa VS RS2), da ne vidi utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi lahko odklonilo uporabo 5. člena Navodila, ki ureja vprašanje odplačnosti pridobitve nepremičnin, zato je tožničino vztrajanje pri nasprotovanju uporabe tega predpisa neutemeljeno.

14. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče vse te napotke Vrhovnega sodišča RS pravilno upoštevalo.

15. Na vseh treh nepremičninah, ki so predmet zahtevka, je vknjižena solastninska pravica toženke. Nastale so z združitvijo drugih nepremičnin in jih je toženka pridobila v postopku arondacije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja po takrat veljavnem Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (TZIKZ). Toženka je dokazala, da je za nepremičnine, ki so bile z arondacijo nato vključene v nepremičnine, ki so predmet zahtevka, plačala odškodnino ali izročila nadomestna zemljišča. 16. Sodišče prve stopnje v točkah 28, 29 in 30 svoje obrazložitve natančno opisuje, kako so na toženko prešle vse tri sporne nepremičnine. Tam navedene ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema kot zanesljivo ugotovljene ter pravilne, konkretno tudi ne pritožbeno izpodbijane ter se nanje v izogib ponavljanja v celoti sklicuje, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena.

17. S strokovno pomočjo izvedenca je zanesljivo ugotovljeno in je na ta način pri dveh spornih nepremičninah je toženka dokazala, da jih je pridobila odplačno, torej za več kot 30 % takratne vrednosti, in sicer za parc. 1196/7 in 1201. Ne drži, da bi bilo treba ugotavljati, ali so bile tudi zamenjane nepremičnine (torej tiste, ki jih je toženka izročila ob menjavi) odplačno pridobljene, saj za to ni ne nobene podlage3 ne nobene logike. Sklicevanje na to, da toženka ni bila finančno sposobna in da ji kredit ni bil odobren, tega ne izpodbije; dokazna ocena o tem je solidna in prepričljiva. Tožničino sklicevanje na nedokazanost izpolnitve, kjer naj bi šlo za plačilo odškodnine, je pavšalno, saj niti ne trdi, da katera (in katera) od ugotovljenih odškodnin ni bila plačana.

18. Pri tretji nepremičnini 1199/1 (vse k. o. X) pa toženka ni dokazala njene odplačne pridobitve v celoti, in sicer ne za nekdanjo parcelo 396 v izmeri 3359 m2, ki je bila pridobljena z arondacijsko odločbo 59/63. Toženka nima prav, da bi bilo treba gledati sedaj enotno parcelo in poračunati morebitni presežek pri odkupu oz. zamenjavi drugih parcel, ki sedaj tvorijo nepremičnino s parc. št. 1199/1. Prvostopenjsko sodišče to natančno opisuje in pojasnjuje na strani 19 tč. 42 in se pritožbeno sodišče na to sklicuje, pritožba toženke pa tega argumentirano ne izpodbija.

19. Tožničino sklicevanje na to, da je bila toženka z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca prepozna, ni utemeljeno, na kar je že prvostopenjsko sodišče pravilno odgovorilo v tč. 35 svoje obrazložitve. Vrhovno sodišče RS v primeru, če bi ocenilo, da toženka ne more več ustrezno dokazovati odplačnosti, tudi ne bi imelo razloga vrniti zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi dopolnitve dejanskega stanja, kar je odločilo s svojim sklepom II Ips 245/2014 v tej zadevi.

20. Pritožbeno sodišče tudi sprejema kot pravilno oceno prvostopenjskega sodišča, da je izvedensko mnenje strokovno, temeljito in jasno ter tako v celoti ustrezna podlaga za odločanje. Pritožbeni očitki obeh strank so pavšalni, razen glede izbranega kriterija, da se upošteva vrednost ob pridobitvi, kar pa je v skladu s uporabljenimi predpisi (glej 5. čl. Navodila) in pravilno.

21. Prav tako neutemeljeno je tožničino sklicevanje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti tudi druge točke 5. čl. Navodila, ne le 9. Gre za golo sklicevanje in formalno naštevanje pravil, pri čemer pritožnica ne pove, konkretno katero pravilo Navodila bi prišlo v poštev za katero nepremičnino (ali njen del) in zakaj oz. na podlagi česa. Tudi tožničino sklicevanje na "druge tranzicijske predpise" je pavšalno in neutemeljeno.

22. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo tudi, zakaj sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 16/2016 tožnici ne more koristiti (glej 21. točko izpodbijane odločitve na str. 11). Ta se nanaša na vprašanje pojma odplačnosti pridobitve v postopkih po 73. čl. ZDen, glede lastninjenja zadružnega premoženja pa se uporabljajo že zgoraj povzeti predpisi in glede vprašanja odplačnosti konkretno Navodilo.

23. Toženkino stališče, da v primeru, ko prejšnji lastniki niso vložili denacionalizacijskega zahtevka za nepremičnine, odvzete po prej veljavnem TZIKZ, le-te lahko ostanejo le v lasti zadruge, ni utemeljeno, kar je tudi pojasnilo že Vrhovno sodišče v tč. 14 sklepa II Ips 245/2014, na kar se prvostopenjsko sodišče korektno sklicuje (tč. 20) in je pritožba toženke zoper to pavšalna in brez argumentov.

24. Kot že iz dosedanje obrazložitve razvidno, je jasno tudi, da izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato niti od tožnice očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

25. Izpodbijana odločitev je torej v celoti pravilna in zakonita. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnici morata sami kriti stroške vsaka svoje neuspele pritožbe in odgovora na nasprotničino pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Takšna ureditev je prestala tudi ustavosodno presojo, glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-78/93. 2 Enako pa že tukajšnje pritožbeno sodišče 25. aprila 2012 v tej zadevi (sodba in sklep I Cp 3126/2011). 3 Navodilo se v 1. odst. glasi takole:"Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se štejejo: 1. nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji, ki so bile s ali po podržavljenju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem; 2. nepremičnine, s katerimi je upravljalec upravljal oziroma razpolagal oziroma jih uporabljal neodplačno brez pravnega naslova; 3. nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti; 4. nepremičnine iz 1. do 3. točke tega odstavka, za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30% takratne vrednosti; 5. nepremičnine, kupljene z interventnimi sredstvi Republike Slovenije oziroma občin, oziroma iz sredstev odškodnin (prej prispevkov in še prej davkov) po predpisih o kmetijskih zemljiščih; 6. nepremičnine, kupljene iz kupnin oziroma zakupnin za odprodane oziroma v zakup dane nepremičnine; 7. nepremičnine, pridobljene po predpisih o preživninskem varstvu kmetov, če so bila sredstva zagotovljena po 5. in 6. točki tega odstavka; 8. nepremičnine, pridobljene z zamenjavo za nepremičnine po prejšnjih točkah; 9.druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30% takratne vrednosti nepremičnine." Če se tožnica želela sklicevati na 8. tč. 1. odst. 5. čl. Navodila (glej zgoraj), bi morala jasno povedati, za katere nepremičnine gre (torej katere naj bi bile tiste zamenjane nepremičnine, ki naj bi bile pridobljene na katerega izmed načinov iz 1. do 7. točke).