Jedro

V skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza za najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabljati. Razdalja po najkrajši cesti je razdalja, izračunana po javnem cestnem omrežju, pri čemer ni bistveno, ali gre za asfaltna vozišča, makadamsko oziroma ovinkasto cesto, saj Uredba ne določa najbolj varne poti oziroma standardov primerne poti za javni prevoz, ampak najkrajšo pot, ki uporabnikom omogoča vožnjo s prevoznimi sredstvi. Zato je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške prevoza za najkrajšo pot od prebivališča do delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo stroške prevoza na delo in z dela po poti preko določenega kraja, ker je tožeča stranka tam obiskovala svoje otroke in starša. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožeči stranki za sporno obdobje priznalo razliko v stroških prevoza na delo in z dela po najkrajši poti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se v I. in v III. točki izreka (glede stroškov postopka) spremeni tako, da na novo glasi: ?I. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 10.964,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 388,33 EUR od 19. 11. 2012 dalje do plačila; - 50,65 EUR od 19. 10. 2012 dalje do plačila; - 16,88 EUR od 19. 8. 2012 dalje do plačila; - 219,49 EUR od 19. 5. 2012 dalje do plačila; - 202,61 EUR od 19. 4. 2012 dalje do plačila; - 202,61 EUR od 19. 3. 2012 dalje do plačila; - 337,68 EUR od 19. 2. 2012 dalje do plačila; - 236,38 EUR od 19. 1. 2012 dalje do plačila; - 337,68 EUR od 19. 12. 2011 dalje do plačila; - 371,45 EUR od 19. 11. 2011 dalje do plačila; - 354,56 EUR od 19. 10. 2011 dalje do plačila; - 219,49 EUR od 19. 9. 2011 dalje do plačila; - 354,56 EUR od 19. 7. 2011 dalje do plačila; - 337,68 EUR od 19. 6. 2011 dalje do plačila; - 236,38 EUR od 19. 5. 2011 dalje do plačila; - 168,84 EUR od 19. 4. 2011 dalje do plačila; - 219,49 EUR od 19. 3. 2011 dalje do plačila; - 151,96 EUR od 19. 2. 2011 dalje do plačila; - 101,30 EUR od 19. 1. 2011 dalje do plačila; - 303,91 EUR od 19. 12. 2010 dalje do plačila; - 337,68 EUR od 19. 11. 2010 dalje do plačila; - 337,68 EUR od 19. 10. 2010 dalje do plačila; - 337,68 EUR od 19. 9. 2010 dalje do plačila; - 354,56 EUR od 19. 8. 2010 dalje do plačila; - 33,77 EUR od 19. 6. 2010 dalje do plačila; - 84,42 EUR od 19. 5. 2010 dalje do plačila, - 135,07 EUR od 19. 4. 2010 dalje do plačila; - 127,57 EUR od 19. 3. 2010 dalje do plačila; - 4.404,19 EUR od 14. 3. 2010 dalje do plačila.

Višji zahtevek tožeče stranke iz naslova glavnic in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od nadomestil stroškov prevoza na delo in z dela, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 446,03 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.?

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 621,90 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 15.331,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka). Višji zahtevek tožnika iz naslova glavnic in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od nadomestil stroškov prevoza pa zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 1.110,74 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je sodišče zmotno zavrnilo njeno stališče, da bi bila dolžna tožeči stranki povrniti le potne stroške za najkrajšo pot. Tožena stranka soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka v spornem obdobju od februarja 2008 do oktobra 2012 na delo v A. in z dela vozila z naslova B. ulica 24, C., nasprotuje pa odmeri stroškov prevoza oziroma dolžini poti, ki jo je sodišče priznalo, ko je upoštevalo dejstvo, da je tožeča stranka navedeno pot na delo in z dela opravila preko D.. Stališče sodišča, da je pri presoji povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela bistveno le, iz katerega kraja se je tožeča stranka v spornem obdobju vozila na delo, brez upoštevanja dolžine poti, je nesprejemljivo. V obravnavanem primeru je tožena stranka tožeči stranki v spornem obdobju obračunavala kilometrino v višini 15 % cene bencina EURO 95 skladno z veljavnima podjetniškima kolektivnima pogodbama tožene stranke in višina kilometrine in število prihodov na delo niso sporni. Sporno je le število kilometrov, ki se delavcu lahko priznajo. V konkretnem primeru bi sodišče moralo upoštevati v spornem obdobju veljavno Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba, Ur. l. RS, št. 140/2006 s spremembami). Uporabo navedene Uredbe, sicer posredno v okviru vprašanja same višine izplačil, predvidevata tudi Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/77 s spremembami in Ur. l. RS, št. 109/2011 s spremembami). Določilo 6. odstavka 3. člena Uredbe določa, da se za določanje oddaljenosti v skladu s tem členom upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave. Sodna praksa je pri tem že zavzela stališče, da to ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti, saj Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporabo najkrajše poti od kraja bivališča do delovnega mesta. V konkretnem primeru navedeno dejansko pomeni, da bi sodišče pri priznanju povračila stroškov na delo in z dela tožeči stranki moralo upoštevati najkrajšo pot med prebivališčem tožeče stranke (C.) in mestom opravljanja dela (A.). Najkrajša pot od bivališča tožeče stranke do mesta opravljanja dela je pot, ki vodi čez italijansko ozemlje, pri tem pa je tožena stranka pojasnila, da tožeča stranka zaradi uporabe navedene poti nima nikakršnih dodatnih stroškov, saj ne plačuje nobenih cestnin ali drugih cestnih dajatev. Prevoz po tej poti je možen in dovoljen. Sodišče je na podlagi navedenega zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj znaša najkrajša pot med prebivališčem tožeče stranke in mestom opravljanja dela 164 kilometrov. Tožena stranka je tožeči stranki v spornem obdobju izplačevala prevozne stroške za prihod na delo in z dela za razdaljo 70 kilometrov, kar pomeni, da bi ji morala izplačati le še stroške prevoza na delo in z dela za 94 kilometrov (164 - 70 = 94) in ne za 132 kilometrov, kakor je to nepravilno odločilo sodišče. Posledično je napačno tudi s strani sodišča določeno razmerje (1,89) med dolgovano razdaljo za posamezni prihod na delo (132 kilometrov) in že izplačano razdaljo tožeči stranki s strani tožene stranke (70 kilometrov), saj bi to razmerje moralo biti 1,34. Razmerje med izplačanimi stroški prevoza tožeči stranki in dolgovanimi stroški prevoza pa 1:1,34. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 10.964,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa zahtevek tožeče stranke iz naslova glavnice in pripadajočih zamudnih obresti iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, zavrne. Podredno pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje, vse to s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dolžino poti, vendar ne dolžine s strani tožene stranke zatrjevane najkrajše možne poti, ki v konkretnem primeru poteka preko ozemlja Republike Italije, temveč dolžino dejansko prevožene poti. Tožena stranka kot delodajalec je bila namreč dolžna tožeči stranki kot delavcu povrniti dejansko nastale stroške iz kraja, iz katerega se je dejansko vozil na delo. Tožeči stranki so tako stroški prevoza pripadali za celotno dejansko prevoženo pot iz C., preko D. do A. in je zato upravičena do povrnitve teh stroškov za vse dneve prisotnosti na delu. Zmotno je naziranja tožene stranke glede uporabe Uredbe v konkretnem primeru. Dejstvo je, da je tožena stranka v spornem obdobju tožeči stranki obračunavala in izplačevala kilometrino, skladno s podjetniškima kolektivnima pogodbama v višini 15 % cene bencina EURO 95, v tem postopku pa tožeča stranka zahteva zgolj še razliko do polne razdalje, do katere je nedvomno upravičena. Uporaba Uredbe bi prišla v poštev le v primeru, če s podjetniškima kolektivnima pogodbama tožene stranke ne bi bila določena višina povračila potnih stroškov oziroma višina kilometrine. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere pavšalno opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede odločitve o stroških prevoza na delo in iz dela, vendar je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma napačno uporabilo materialno pravo.

6. Tožeča stranka je v tem sporu zoper toženo stranko za čas od februarja 2008 do oktobra 2012 uveljavljala razliko plačila stroškov prevoza na delo in z dela, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamične mesečne razlike nadomestila stroškov do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu krupje in je svoje delo opravljala v A.; - da je tožeča stranka v izjavi o prevozu na delo in z dela z dne 15. 6. 2004 prijavila toženi stranki, da se na delo v A. vozi z naslova B. ulica 24, C. in uveljavljala stroške za prevoz na delo in z dela za navedeno relacijo v višini kilometrine za razdaljo v eno smer 105,5 km; - da tožena stranka navedene izjave tožeče stranke ni štela kot verodostojne in ji je tudi po 15. 6. 2004 obračunavala potne stroške na relaciji D. - A. - D. v višini kilometrine, in sicer v eno smer 35 km, skupno 70 km.

8. V predmetnem sporu je sporna le dolžina poti, torej število kilometrov, ki se tožeči stranki lahko priznajo, medtem ko višina kilometrine in število prihodov na delo tožeče stranke nista sporni.

9. Tožeča stranka je v vtoževanem obdobju prebivala na naslovu B. ulica 24, C. in je delo opravljala na sedežu tožene stranke v A.. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive, logične in podrobne izpovedi tožnika štelo, da je pot na delo in z dela opravil preko D., ker se je leta 2002 razšel z zunajzakonsko partnerico ter materjo njegovih otrok in je bil praktično vsak dan v D., ker je želel čim več videti svoja otroka, v bližini pa ima tudi starejše starše. Sodišče prve stopnje je tako štelo za odločilno, da se je tožnik dejansko vozil preko D. in ker razdalja med C. in A. preko D. znaša v eno smer 101 km, zato je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov kilometrine za 202 km za vsak dan, ko je opravljala delo. Ker je tožena stranka tožeči stranki za posamezni prihod na delo upoštevala le 70 km, je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo še razliko za prihod na delo v višini 132 km (202 - 70 km). Menilo je, da je bistveno, iz katerega kraja se je tožeča stranka v spornem obdobju dejansko vozila na delo in z dela in zavrnilo stališče tožene stranke, da je tožeči stranki dolžna povrniti le potne stroške za najkrajšo pot. 10. Zakon o delovnih razmerjih, ki je veljal v spornem obdobju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), v prvem odstavku 130. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračilo takšnih stroškov določi z izvršilnimi predpisi. Podjetniški kolektivni pogodbi tožene stranke z dne 16. 12. 2004 in 1. 7. 2012 (B9 in B10) v drugem odstavku 124. oziroma 34. člena določata, da se delavcu, ki nima možnosti koristiti javnega prevoznega sredstva za prihod in odhod z dela, krijejo stroški prevoza v višini kilometrine, ki predstavlja 15 % cene 95 oktanskega super bencina, če je od njegovega stanovanja do delovnega mesta vsaj ena vmestna postaja javnih prevoznih sredstev in je relacija daljša od 2 km oddaljenosti od delovnega mesta v eno smer.

11. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97 s spremembami) v tarifni prilogi določa, da se povračilo stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek) izplačuje in usklajuje v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek. Določba 3. člena Uredbe opredeljuje povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, ki se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj 1 km oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča (1. odstavek). Mesto opravljanja dela po tej Uredbi je mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati. Običajno prebivališče po tej Uredbi je prebivališče delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela (2. odstavek). Drugo prebivališče delojemalca je običajno prebivališče po tej Uredbi le, če se delojemalec od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela. Glede dolžine poti v šestem odstavku opredeljuje, da se za določanje oddaljenosti v skladu s tem členom upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave.

12. Torej je v smislu šestega odstavka 3. člena Uredbe za dikcijo najkrajše običajne cestne povezave pomembna dolžina v kilometrih in ne čas, ki bi ga delavec potreboval, da bi opravil razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Tako se na primer pri določitvi neobdavčenega zneska kilometrine upošteva povezava po lokalnih in magistralnih cestah, če je dolžina te povezave v kilometrih krajša od avtocestne povezave, četudi zaposleni koristi avtocestno povezavo. Določba Uredbe je povsem jasna, kilometrina se prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivališča do delovnega mesta, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabljati.

13. Uredba ne določa, na kakšen način naj delodajalec ugotovi najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, zato je tožena stranka lahko uporabila izračun poti s pomočjo računalniške aplikacije ViaMichelin. Nobene osnove ni za to, da se pri izračunu najkrajše poti med krajem bivanja in delovnim mestom ne bi upoštevala pot, ki poteka tudi po italijanskem ozemlju, in jo je občasno uporabljala tožeča stranka, kakor je sama izpovedala. Razdalja po najkrajši cesti je razdalja, izračunana po javnem cestnem omrežju, pri čemer ni bistveno, ali gre za asfaltna vozišča, makadamsko oziroma ovinkasto cesto, saj Uredba ne določa najbolj varne poti oziroma standardov primerne poti za javni prevoz, ampak najkrajšo pot, ki uporabnikom omogoča vožnjo s prevoznimi sredstvi. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške prevoza tožniku za najkrajšo pot od prebivališča do delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo stroške prevoza na delo in z dela po poti preko D., ker je tožeča stranka tam obiskovala svoje otroke in starša. 14. Najkrajša pot med prebivališčem tožnika in mestom opravljanja dela v obe smeri znaša skupaj 164 km. Tožena stranka je tožeči stranki v spornem obdobju že izplačala prevozne stroške za prihod na delo in z dela za razdaljo 70 km (saj je kot običajno prebivališče tedaj upoštevala prebivališče v D.), kar pomeni, da bi morala tožeči stranki izplačati še razliko stroškov prevoza na delo in z dela za 94 km (164 - 70 = 94). Razmerje med dolgovano razdaljo za posamezni prihod na delo (94 km) in izplačano razdaljo (70 km) znaša 1,34. Ob upoštevanju, da med strankama ni sporna ne višina kilometrine, ki jo je toženec izplačeval tožeči stranki, ne število mesečnih prihodov na delo tožeče stranke, znaša tako tudi razmerje med izplačanimi stroški prevoza tožeči stranki in dolgovanimi stroški prevoza prav tako 1:1,34. Pritožbeno sodišče je tako ugodilo pritožbi in skladno z določbo 5. točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe tako, da je tožeči stranki priznalo razliko v stroških prevoza na delo in z dela po najkrajši poti za obdobje od februarja 2008 do oktobra 2012 v skupni višini 10.964,55 EUR z zamudnimi obrestmi od posameznega dolgovanega mesečnega zneska, kakor izhaja iz izreka, v preostalem pa zahtevek tožeče stranke iz naslova glavnice in pripadajočih zamudnih obresti od nadomestil stroškov prevoza na delo in z dela zavrnilo.

15. Pritožbeno sodišče je moralo glede na tako spremenjeni izpodbijani del sodbe, ki je narekoval drugačen uspeh v sporu, skladno z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP, na novo odločiti o stroških na prvi stopnji. Glede na višino zahtevka v tožbi (16.215,32 EUR) ter višino priznanega zahtevka iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela (10.964,55 EUR) je tožeča stranka uspela v višini 67,62 %. Upoštevajoč znesek priznanih stroškov postopka tožeče stranke v višini 1.245,27 EUR, in upoštevajoč uspeh v višini 67,62 %, je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 842,05 EUR. Toženi stranki so bili priznani stroški postopka v znesku 1.223,05 EUR in upoštevajoč uspeh tožene stranke v višini 32,38 %, je upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 396,02 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 446,03 EUR, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

16. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povrnitve potrebnih stroškov pritožbenega postopka in sicer glede na dosežen uspeh v pritožbenem postopku. Tožena stranka je s pritožbo uspela v višini 4.366,55 EUR in od te višine je upravičena do povrnitve nagrade za postopek s pravnim sredstvom v višini 283,20 EUR, materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, 22 % DDV in sodne takse za pritožbo v višini 252,00 EUR (5. odstavek 18. člena Zakona o sodnih taksah). Tako znašajo skupni pritožbeni stroški tožene stranke 621,90 EUR in jih je dolžna povrniti tožeča stranka, medtem ko sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta bistveno ni prispeval k rešitvi zadeve.

17. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 370/2015 z dne 6. januarja 2016.