Jedro

Pritožnik ne bo ostal v bolnišnici za nedoločen čas, saj je rok omejen do sprejema v ustrezni zavod. Zato ne gre za primere kršitve človekovih pravic in časovno neomejeno neprostovoljno nameščanje oseb z duševno boleznijo v kapacitete, ki niso prilagojene njihovemu duševnemu stanju. Gre za začasne rešitve do namestitve v ustrezni zavod, ki je bil v času odločanja prezaseden.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (4. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških odvetnika nasprotnega udeleženca bo odločeno s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki sklenilo, da se nasprotnemu udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in vpogleda v spis. V 2. točki je sklenilo, da se ga sprejme v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda za čas enega leta, to je najdalj do 27. 7. 2024 in da se za varstveni zavod določi A. in se ga namesti takoj ob sprostitvi prvega prostega mesta v vrstnem redu za sprejem po sodnih sklepih, o čemer je omenjen zavod dolžan ažurno obveščati UPK. V 4. točki pa je sklenilo, da se do sprostitve prvega mesta v zavodu nasprotni udeleženec namesti v oddelku pod posebnim nadzorom UPK, najdlje do 27. 7. 2024. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo Univerzitetna psihiatrična klinika, in sicer proti 4. točki izreka, da se ga namesti v bolnišnični kot začasna rešitev. Sodišče v sklepu zapiše, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno in ni več potrebno. To je ugotovila izvedenka psihiatrinja. Ponavlja ugotovitve izvedenke o tem, da nasprotni udeleženec ni več sposoben samostojnega življenja v domačem okolju in potrebuje 24 urni nadzor. Stanje je kronično ter napredujoče in bistvenega izboljšanja v njegovem kognitivnem in življenjskem funkcioniranju ni pričakovati. Zato ga je potrebno namestiti v socialnovarstveni zavod. Sodišče se tega zaveda, vendar ga do sprostitve v zavodu namesti v UPK. UPK ne izvaja dejavnosti socialnovarstvenega zavoda, kot je opredeljen v veljavni zakonodaji. Zdravljenje je zaključeno in ni več potrebno (16. točka 2. člena ZDZdr). Klinika ga zato ne more več zadrževati. Varovanje pacienta ni proces, ki bi lahko potekal v bolnišnici in še to na zaprtem oddelku, saj je hospitalizacija pravzaprav kontraindicirana. Sodišče nekritično ohranja zatečeno stanje sistemskega problema neobstoja oziroma prezasedenosti ustreznih socialnih zavodov in nalaga bolnici, da za nasprotnega udeleženca poskrbi. To ni v korist nasprotnega udeleženca, kar potrjujejo tudi ugotovitve izvedenke. To je v nasprotju s slovensko zakonodajo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic. Gre za prekoračitev pooblastila, ki jih ima sodišče. Po praksi sodišča ESČP ni dopustno dolgotrajno, še manj pa splošno sistemsko časovno neomejeno, neprostovoljno nameščanje oseb z duševno boleznijo v kapacitete, ki niso prilagojene in namenjene njihovemu duševnemu stanju. Opozarja na zadevo št. 43418/09, 43653/09 in 53448/10. Sodna praksa ESČP pravi, da je dopuščeno nameščanje samo v inštitucije, ki so licencirane, ker imajo zato dovolj strokovnih in materialnih resursov. UPK pa je javni zdravstveni zavod in ne more nuditi teh pogojev. Zdravljenje je zaključeno. Tudi pritožnik ne more opravljati svojih temeljnih nalog in obveznosti, zaradi katerih je bil ustanovljen. Ne more več nuditi zdravljenja akutno bolnih. Sodišče pa samo ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji iz 74. in 75. člena ZDZdr in ne vidi vsebinske razlike med varovanim oddelkom socialnovarstvenega zavoda in psihiatrične bolnice. UPK je v skladu s statutom javni zavod, ki je namenjen za zdravljenje. Pokončanem zdravljenju jih mora klinika odpustiti. S tem so kršene tudi pravice drugih oseb, ki čakajo na zdravljenje. Resursi so omejeni in z njimi je treba ravnati gospodarno in družbeno odgovorno. Po 54. členu Ustave in po 8. členu konvencije velja, da mora biti vsak poseg v interese in pravice posameznika izveden v skladu z nacionalnim pravnim redom, mora zasledovati legitimni cilj in ukrep mora biti smiselno povezan za dosego cilja. Opozarja na zadevo Morsink proti Nizozemski in Brand proti Nizozemski.

3. Na vročeno pritožbo je odgovoril odvetnik nasprotnega udeleženca in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. V spisu je še dopis klinike sodišču z dne 11. 8. 2023. Direktor klinike piše sodišču, da je bil nasprotni udeleženec 28. 7. 2023 po dogovoru s sorodniki odpuščen, ker je bilo hospitalno zdravljenje zaključeno. Po dogovoru s sorodniki je bil nameščen v Obiteljski dom B. na Hrvaškem.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba ne graja ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da so izpolnjeni pogoji za namestitev nasprotnega udeleženca v socialnovarstveni zavod v varovani oddelek. To urejajo določbe 75. in 74. člena ZDZdr. Nasprotni udeleženec je najprej nasprotoval, da bi bil v bolnišnici, vendar je po prejemu sklepu s tem očitno soglašal. Tudi njegov odvetnik se proti izpodbijanemu sklepu ne pritožuje. Pritožbeno sodišče pa je tudi preverilo po uradni dolžnosti pravilnost uporabe 75. člena ZDZdr in se z ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja.

7. Sodišče prve stopnje je nato v izpodbijanem sklepu ugotavljalo, kako izbrati socialnovarstveni zavod in o tem je pridobilo obširno dokumentacijo. Opravilo je poizvedbe pri več kot 30 zavodih in povsod je prostorska stiska, saj so kapacitete že dosežene ali presežene. Sodišče pravilno opozarja, da je družba po Zakonu o socialnem varstvu dolžna zagotoviti institucionalno varstvo, kamor spada tudi socialnovarstvena storitev. Izvedenka je ugotovila, da so za sprejem primerni vsi zavodi, ki sprejemajo dementne in imajo varovane oddelke in zato je sodišče opravilo primerjavo zasedenosti. Neizpodbijana ugotovitev je, da je pravilno izbralo zavod, ki ima največje kapacitete na varovanem oddelku in je statistična verjetnost, da bo nasprotni udeleženec lahko hitreje sprejet, ker se bo prvo mesto izpraznilo (ugotovitve iz 19. točke sklepa). To gre za A. in ta se po prejemu sklepa ni pritožil. Odločilo je tudi, da se določi čas zadržanja, to je eno leto.

8. Nato pa je pravilno obrazložilo izrek iz 4. točke, da ker ne more takoj namestiti nasprotnega udeleženca v socialnovarstveni zavod, ki bi razpolagal s prostim mestom, mora ostati v bolnici. Prezasedenost posebnih socialnovarstvenih zavodov je nujna in težavna problematika, o čemer obstaja obsežna sodna praksa, ki jo našteva tudi sodišče prve stopnje. S premestitvijo osebe v prezasedeni zavod se na eni strani kršijo pravice in temeljne svoboščine osebe ter pravice do življenja in zdravja že nameščenih varovancev in tudi zaposlenih. Zakaj je za nasprotnega udeleženca namestitev nujna, sodišče obrazloži na podlagi ugotovitev izvedenke in opravljenega zaslišanja.

9. Zato je sodišče pravilno odločilo, da do sprostitve mesta v domu, mora ostati nasprotni udeleženec nameščen pri UPK, saj je bil prejet v bolnišnico in se je v trenutku odločanja tam še nahajal. Dopis direktorja bolnišnice, da je bil po izdaji sklepa nasprotni udeleženec po volji družinskih članov premeščen v Obiteljski dom B. na Hrvaškem, na pravilnost izpodbijanega dela sklepa, ne vpliva. V trenutku odločanja je sodišče sklenilo, da če ne bo imel možnosti biti nameščen v ustreznem zavodu, mora za določeno obdobje, to je do namestitve oziroma najpozneje do 27. 7. 2024, ostati v bolnišnici.

10. Pritožba opozarja, da je akutno zdravljenje zaključeno in da nimajo prostorskih, tehničnih in kadrovskih kapacitet, da nudijo ustrezno skrb in nego za takšne paciente. Vendar sodišče ima pred seboj težave nasprotnega udeleženca, ki ga ni mogoče odpustiti domov oziroma mu je potrebno nuditi ustrezno varstvo.1 Vrhovno sodišče je že večkrat odgovorilo, da je upoštevalo, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb, potem, ko se njihovo zdravljenje zaključi in da bi njihovo nadaljnje zadržanje v psihiatrični bolnišnici lahko pripeljali do prekomernega obremenjevanja slednjih. Vendar druge rešitve, ki bi v večji meri varovala človekovo dostojanstvo in varnost drugih, v dani situaciji ni našlo. Ustavno sodišče je naložilo vladi, da mora brez nepotrebnega odlašanja sprejeti nujne ukrepe in zagotoviti ustrezne prostorske zmogljivosti v ustreznih socialnovarstvenih zavodih in dovolj osebja, ki bo lahko zagotavljalo ustrezne socialno varnostne storitve. Do danes ti ukrepi niso bili sprejeti in sodišče odloča v primeru konkretnega človeka.

11. Pri tem pritožba zmotno meni, da so kršene človekove pravice nasprotnega udeleženca, ki bi lahko ostal v psihiatrični bolnici proti svoji volji. Gre za primer, ki ga ureja 75. člen ZDZdr in ko je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno, tudi ustaljena sodna praska in odločba Ustavnega sodišča. Pritožbi je treba odgovoriti, da ne bo ostal v bolnišnici za nedoločen čas, saj je rok omejen do sprejema v ustrezni zavod. Zato ne gre za primere kršitve človekovih pravic, ki so bili obravnavani v citiranih sodbah ESČP. Ne gre za časovno neomejeno neprostovoljno nameščanje oseb z duševno boleznijo v kapacitete, ki niso prilagojene njihovemu duševnemu stanju. Gre za začasne rešitve do namestitve v ustrezni zavod, ki je bil v času odločanja prezaseden.

12. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločalo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev postopka in tudi ne pravic iz Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje. O stroških pritožbenega postopka za odvetnika nasprotnega udeleženca, bo odločalo sodišče prve stopnje.

1 Primerjaj odločbe II Ips 51/2019, II Ips 71/2019, Ustavna odločba U-I-477/18 in II Dor 84/2023.