Jedro

V obnovitvenem predlogu podani dokaz za zaslišanje priče A. M. ni nov v smislu 9. točke 421. člena ZPP že iz razloga, ker je toženka, kot sama pojasnjuje, vedela za to pričo in kaj bi lahko povedala, le da priča poprej še ni bila pripravljena pričati. Slednje je pravno nepomembno, ker je zakonsko predpisana dolžnost pričevanja (prvi odstavek 235. člena ZPP), ki jo je mogoče celo izsiliti s privedbo (prvi odstavek 248. člena ZPP), z denarno kaznijo in zaporom (drugi odstavek tega člena). Ne gre torej za okoliščino, zaradi katere toženka ne bi mogla tega dokaza predlagati že v postopku, preden se je pravnomočno končal (drugi odstavek 422. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin predlog za obnovo postopka, ki se je končal s pravnomočno sodbo, po kateri mora toženka izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino za vknjižbo njegove lastninske pravice na parcelah št. 818/2 in 819 k.o... Zavzelo je namreč stališče, da izpoved v obnovitvenem postopku predlagane priče ni taka, da bi lahko privedla do drugačne odločitve sodišča, se pravi, da je tožnik lastnik sporne parcele na podlagi zakonite in dobroverne posesti.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo proti temu sklepu zavrnilo, ker njene trditve ne morejo omajati trdnega zaključka sodišča o neverodostojnosti izpovedi priče A. M. in ker je obrazložitev izpodbijanega sklepa zadostna, sploh pa je vprašljivo, ali gre za nov dokaz, ker je inštančno sodišče že v pravdi P 1318/79 proti prodajalki A. J. menilo, da zaslišanje predlagane priče A. M. ne bi pripomoglo k ugodnejši rešitvi za toženko.

Proti tej odločbi je vložila pritožbo (ki jo je potrebno šteti kot revizijo) toženka sama, v kateri predlaga, naj se dejansko stanje točno ugotovi in se njeni zahtevi ugodi. Sodišče bi moralo upoštevati pričevanje A. M., ki je pojasnil, da se je zmotil pri prvem pričanju in da je šele po smrti prodajalca F. J. napisal pogodbo tožniku. Pogodba je neveljavna, ker F. in A. J. nista prodala parceli tožniku, marveč sta ju izročila toženki.

Po preteku 30-dnevnega roka za revizijo je vložila njeno dopolnitev toženkina pooblaščenka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je potrebno šteti toženkino laično revizijo kot neobrazloženo.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) omogoča strankam, da lahko proti pravnomočni sodbi (tudi sklepu - 400. člen ZPP), izdani na drugi stopnji, vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 382. člena ZPP). Revizija mora vsebovati navedbo sodbe, proti kateri se vlaga, in podpis revidenta, da se lahko šteje za popolno in da jo lahko obravnava revizijsko sodišče (1. in 4. točka 350. člena, prvi in tretji odstavek 351. člena in 399. člen ZPP). Pravočasno vložena revizija toženke same ima ti sestavini in vrhu tega še razlog, obrazložitev. Torej ne gre za nepopolno revizijo, kar je bistvenega pomena, in celo ne za neobrazloženo, kot skuša prikazati dopolnitev revizije. Če gre za popolno revizijo, pa je ni mogoče zunaj revizijskega roka naknadno dopolnjevati z novimi razlogi v obliki "dopolnitve", "obrazložitve" ipd., saj bi to pomenilo podaljševati rok za revizijo, ki je prekluzivne narave in tako nepodaljšljiv. Revizijsko sodišče zato ni smelo upoštevati dopolnitve revizije tožene stranke.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Toženkina revizija pa vsebuje le ta razlog, kot je to razvidno iz poprej navedenega povzetka revizije. Gre torej za nedovoljen razlog, na katerega zato sodišče ne bo odgovarjalo.

Pač pa je moralo opraviti uradni preizkus, ali ni podana kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Ob tem preizkusu je ugotovilo, da takšna kršitev ni podana in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Nadalje, k pravilni ugotovitvi izpodbijane odločbe, da ne gre za nov dokaz, velja še dodati, da v obnovitvenem predlogu podani dokaz za zaslišanje priče A. M. ni nov v smislu 9. točke 421. člena ZPP že iz razloga, ker je toženka, kot sama pojasnjuje, vedela za to pričo in kaj bi lahko povedala, le da priča poprej še ni bila pripravljena pričati. Slednje je pravno nepomembno, ker je zakonsko predpisana dolžnost pričevanja (prvi odstavek 235. člena ZPP), ki jo je mogoče celo izsiliti s privedbo (prvi odstavek 248. člena ZPP), z denarno kaznijo in zaporom (drugi odstavek tega člena). Ne gre torej za okoliščino, zaradi katere toženka ne bi mogla tega dokaza predlagati že v postopku, preden se je pravnomočno končal (drugi odstavek 422. člena ZPP).

Iz opisanih razlogov je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških, priglašenih v dopolnitvi revizije, je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).